–

za SRS in AA K. Berkeley, solicitor, M. Flynn, JC, in C. O’Dwyer, SC,

–

(popravljeno s sklepom z dne 28. oktobra 2022) za Minister for Justice and Equality M. Browne, A. Joyce in J. Quaney, agenti, skupaj z D. Brett, D. Conlan Smyth, SC, in T. O’Connor, BL,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za dansko vlado J. Nymann‑Lindegren in M. Søndahl Wolff, agenta,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. M. Hoogveld, agenta,

–

za Kraljevino Norveško J. T. Kaasin in H. Ruus, agentki,

–

za Evropsko komisijo E. Montaguti in J. Tomkin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med SRS in AA na eni strani ter Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost, Irska) na drugi strani glede zakonitosti odločbe o zavrnitvi dovoljenja za prebivanje.

3

V uvodni izjavi 6 Direktive 2004/38 je navedeno:

„Zaradi ohranjanja enotnosti družine v širšem smislu in brez vpliva na prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, bi država članica gostiteljica morala preučiti na osnovi lastne zakonodaje položaj tistih oseb, ki niso vključene v opredelitev pojma družinskih članov po tej direktivi in ki zato ne morejo uživati samodejne pravice do vstopa in prebivanja v državi članici gostiteljici, da bi lahko odločila, ali se lahko takšnim osebam dovoli vstop in prebivanje, pri čemer upošteva njihovo razmerje z državljanom Unije ali katere koli druge okoliščine, kot sta finančna ali fizična odvisnost od državljana Unije.“

4

Člen 2, točka 2, te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„Za namene te direktive:

[…]

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Upravičenci“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za vse državljane Unije, ki se preselijo ali prebivajo v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so, in za njihove družinske člane, kot opredeljene v točki 2 člena 2, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo.

2.   Brez vpliva na kakršno koli pravico do prostega gibanja in prebivanja, ki jo zadevne osebe lahko imajo, država članica gostiteljica, v skladu s svojo nacionalno zakonodajo, olajša vstop in prebivanje naslednjim osebam:

Država članica gostiteljica temeljito preuči osebne razmere in utemelji vsako zavrnitev vstopa ali prebivanja tem ljudem.“

6

Direktiva 2004/38 je bila v irski pravni red prenesena z European Communities (Free Movement of Persons) (No. 2) Regulations 2006 (uredba v zvezi z Evropskimi skupnostmi (o prostem gibanju oseb) (št. 2) iz leta 2006; v nadaljevanju: uredba iz leta 2006).

7

Člen 2(1) te uredbe, s katerim je v ta pravni red prenesen člen 3(2), prvi pododstavek, Direktive 2004/38, določa:

„[…]

‚upravičeni družinski član‘ v razmerju do državljana Unije pomeni katerega koli [drugega] družinskega člana, ne glede na njegovo državljanstvo, ki ni kvalificirani družinski član državljana Unije in ki je v svoji izvorni državi, državi običajnega prebivališča ali državi prejšnjega prebivališča

8

SRS in AA, rojena v Pakistanu leta 1978 oziroma 1986, sta bratranca v prvem kolenu. SRS se je leta 1997 z družino preselil v Združeno kraljestvo, leta 2013 pa je pridobil britansko državljanstvo. AA je leta 2010 prišel v Združeno kraljestvo, da bi tam nadaljeval z univerzitetnim študijem, s katerim je začel v Pakistanu. Iz tega naslova je imel štiriletni študentski vizum, na podlagi katerega mu ni bilo omogočeno delati, in se preselil v stanovanje, kjer je prebival SRS.

9

SRS in AA sta tako živela skupaj, med drugim s starši SRS, dokler ni zadnjenavedeni januarja 2015 odšel na Irsko. AA, čigar študentski vizum je potekel 28. decembra 2014, se je 5. marca 2015 pridružil SRS na Irskem, ne da bi imel vizum. Od zadnjenavedenega datuma oba živita v istem stanovanju.

10

AA je 24. junija 2015 pri ministru za pravosodje in enakost vložil vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje, pri čemer se je skliceval, prvič, na svojo finančno odvisnost od SRS, in drugič, na svoj status družinskega člana, ki je del gospodinjstva SRS. Ta vloga je bila z odločbo z dne 21. decembra 2015 zavrnjena, med drugim z obrazložitvijo, da je mogoče upoštevati le obdobje po naturalizaciji SRS februarja 2013, tako da naj bilo treba šteti, da sta SRS in AA skupaj prebivala v obdobju, ki je krajše od dveh let.

11

AA je januarja 2016, potem ko je v spis priložil še druge dokumente, s katerimi je želel dokazati, da ga je SRS vzdrževal med julijem 2010 in januarjem 2015, zahteval ponovno preučitev te odločbe. Minister za pravosodje in enakost je 15. avgusta 2016 navedeno odločbo potrdil z obrazložitvijo, da čeprav sta SRS in AA prebivala na istem naslovu, ni bilo dokazano, da je bil SRS „dejansko glava tega gospodinjstva v Združenem kraljestvu“.

12

SRS in AA sta nato pri High Court (višje sodišče, Irska) vložila ničnostno tožbo zoper odločbo z dne 15. avgusta 2016. Trdila sta, da merilo „glava gospodinjstva“ ni jasno in da nimata nobenih podatkov o tem, kako ta kriterij izpolniti. Navedeno sodišče je s sodbo z dne 25. julija 2018 to tožbo zavrnilo, ker je menilo, da bi bilo treba za to, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „drugega družinskega člana, ki je del gospodinjstva državljana Unije“ v smislu člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38, dokazati, da je bil ta državljan „glava gospodinjstva“ v svoji izvorni državi.

13

SRS in AA sta zoper to sodbo pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska) vložila pritožbo, v kateri sta med drugim trdila, da je High Court (višje sodišče) pojem „drugi družinski član, ki je del gospodinjstva državljana Unije“ razlagalo ozko in da ni upoštevalo drugih jezikovnih različic Direktive 2004/38. Court of Appeal (pritožbeno sodišče) je z odločbo z dne 19. decembra 2019 to pritožbo zavrnilo. Razsodilo je, da osebe, ki živijo pod isto streho, niso nujno del istega gospodinjstva in da morajo biti te osebe, da bi jih bilo mogoče šteti za družinske člane, ki so del gospodinjstva državljana Unije, del osrednjega družinskega življenja tega državljana in to ostati v predvidljivi prihodnosti, vendar ne smejo pod isto streho v državi članici gostiteljici bivati zgolj zaradi priročnosti, ampak tudi zaradi čustvene povezanosti.

14

SRS in AA je bila dovoljena vložitev pritožbe pri Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), ki je predložitveno sodišče. Navedeno sodišče je 20. julija 2020 to pritožbo omejilo na razlago pojma „drugi družinski član, ki je del gospodinjstva državljana Unije“ v smislu člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38.

15

Navedeno sodišče navaja določene razlike glede na jezikovne različice Direktive 2004/38, vendar ugotavlja, da je izraz „glava gospodinjstva“ – čeprav je zastarel – lahko koristen za razumevanje tega pojma. Predlaga tudi vrsto meril, da se doseže enotna razlaga navedenega pojma, med katerimi sta čas, preživet v gospodinjstvu, in namen gospodinjstva. Dodaja, da bi bilo treba ob upoštevanju cilja, ki se uresničuje s to direktivo, in sicer olajšati gibanje državljanov Unije, ugotoviti še, ali bi bil državljan Unije odvrnjen od selitve v drugo državo članico, če ga zadevni drugi družinski član v smislu člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), navedene direktive ne bi mogel spremljati.

16

V teh okoliščinah je Supreme Court (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

17

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, Sodišče v bistvu prosi za razlago pojma „drugi družinski član, ki je del gospodinjstva državljana Unije, ki ima temeljno pravico do prebivanja“ iz člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38, tako da pojasni merila, ki jih je treba za to upoštevati.

18

Najprej je treba navesti, da se člen 3(2), prvi pododstavek, Direktive 2004/38 sicer sklicuje na nacionalno zakonodajo, vendar se to sklicevanje, kot v pisnem stališču navaja Evropska komisija, ne nanaša na opredelitev oseb iz te določbe, temveč na pogoje, pod katerimi mora država članica gostiteljica tem osebam olajšati vstop in prebivanje.

19

Ker v navedeni določbi ni nobenega izrecnega napotila na pravo držav članic za opredelitev pojma „drugi družinski član, ki je del gospodinjstva državljana Unije“, iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti izhaja, da je treba isto določbo običajno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, pri čemer je treba upoštevati ne samo običajni pomen izrazov v tej določbi, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C‑424/10 in C‑425/10, EU:C:2011:866, točka 32; z dne 26. marca 2019, SM (Otrok, za katerega velja alžirska ureditev kafala), C‑129/18, EU:C:2019:248, točka 50, in z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe unit‑linked), C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 68).

20

V zvezi z jezikovno razlago člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 je treba najprej opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Potreba po enotni razlagi in uporabi vsake določbe prava Unije preprečuje, da bi se obravnavala ločeno v eni od njenih jezikovnih različic, in zahteva, da se razlaga glede na splošno ureditev in namen zakonodaje, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau, 30/77, EU:C:1977:172, točka 14, in z dne 25. februarja 2021, Bartosch Airport Supply Services, C‑772/19, EU:C:2021:141, točka 26).

21

Čeprav je mogoče v obravnavani zadevi izraze, uporabljene v nekaterih jezikovnih različicah člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 – kot je to v španski („viva con“), italijanski („convive“) ali nizozemski („inwonen“) jezikovni različici – razlagati tako, da se nanašajo zgolj na skupno življenje pod isto streho, izrazi, uporabljeni v drugih jezikovnih različicah te določbe, označujejo domače življenje ter vse dejavnosti in zadeve, povezane skupnostjo družinskega življenja v istem gospodinjstvu, kar nakazuje na več kot zgolj delitev nastanitve oziroma zgolj začasno sobivanje zaradi gole priročnosti. To med drugim velja za češko („domácnost“), nemško („häusliche Gemeinschaft“), estonsko („leibkond“), angleško („household“), oziroma francosko („ménage“), madžarsko („háztartás“), portugalsko („comunhão de habitação“), slovaško („domácnosť“) in finsko („samassa taloudessa“) jezikovno različico navedene določbe.

22

Poleg tega je treba poudariti, da na podlagi ničesar v besedilu člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 ni mogoče šteti, da bi bilo treba za razlago te določbe uporabiti pojem „glava gospodinjstva“. Kot je namreč generalni pravobranilec pojasnil v točki 34 sklepnih predlogov, bi to v praksi pomenilo naložitev dodatnega merila, ki v navedeni določbi ni navedeno.

23

Jezikovna razlaga člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 v skladu s katero mora imeti „drug družinski član“, da bi bil lahko zajet s to določbo, vez z zadevnim državljanom Unije, ki pomeni več kot zgolj sobivanje zaradi gole priročnosti, je potrjena s sobesedilom, v katero je navedena določba umeščena. Druga dva primera iz iste določbe v povezavi z uvodno izjavo 6 te direktive se namreč nanašata na položaj odvisnosti „drugega družinskega člana“ od državljana Unije. Prvi primer, in sicer primer, v katerem tega drugega družinskega člana vzdržuje državljan Unije, se nanaša na položaj finančne odvisnosti. Drugi primer, v katerem mora državljan Unije zaradi resnih zdravstvenih razlogov nujno in osebno poskrbeti za „drugega družinskega člana“, se izrecno sklicuje na fizično odvisnost. V tem okviru je treba primer iz postopka v glavni stvari, in sicer primer, ko je drugi družinski član del gospodinjstva državljana Unije, razumeti tako, da se nanaša tudi na položaj odvisnosti, ki pa tukaj temelji na obstoju tesne in trajne osebne vezi med tema osebama.

24

Taka razlaga je poleg tega podprta s ciljem člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 v povezavi z uvodno izjavo 6 te direktive, v kateri je pojasnjeno, da je cilj te direktive „ohranjanje enotnosti družine v širšem smislu“ z omogočanjem vstopa in prebivanja osebam, ki sicer ne spadajo v nobeno od kategorij „družinskega člana“ državljana Unije iz člena 2, točka 2, navedene direktive, vendar so s tem državljanom tesno in trajno družinsko povezane zaradi posebnih dejanskih okoliščin (glej v tem smislu sodbi z dne 5. septembra 2012, Rahman in drugi, C‑83/11, EU:C:2012:519, točka 32, in z dne 26. marca 2019, SM (Otrok, za katerega velja alžirska ureditev kafala), C‑129/18, EU:C:2019:248, točka 60).

25

Drugače kakor družinski člani državljana Unije, opredeljeni v členu 2, točka 2, Direktive 2004/38, „drugi družinski člani“ tega državljana v smislu člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), te direktive nimajo pravice do vstopa in prebivanja v državi članici gostiteljici navedenega državljana, temveč možnost, da se jim taka pravica podeli, kot je navedeno v uvodni izjavi 6 navedene direktive, „pri čemer [se] upošteva njihovo razmerje z državljanom Unije ali katere koli druge okoliščine, kot sta finančna ali fizična odvisnost od državljana Unije“. Zato ti „drugi družinski člani“ na podlagi člena 3(2), drugi pododstavek, iste direktive uživajo procesna jamstva, in sicer, da se jim izda odločba o njihovi prošnji za vstop in prebivanje, ki mora temeljiti na poglobljeni preučitvi njihovega osebnega položaja, in upoštevati vse upoštevne okoliščine tega položaja in ki mora biti v primeru zavrnitve obrazložena (glej v tem smislu sodbi z dne 5. septembra 2012, Rahman in drugi, C‑83/11, EU:C:2012:519, točke od 19 do 22, in z dne 26. marca 2019, SM (Otrok, za katerega velja alžirska ureditev kafala), C‑129/18, EU:C:2019:248, točka 62).

26

V teh okoliščinah mora „drugi družinski član“, da bi se lahko štel za del gospodinjstva – v smislu člena 3(2), prvega pododstavka, točke (a), Direktive 2004/38 – državljana Unije, ki ima pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, predložiti dokaz o tesni in trajni osebni vezi s tem državljanom, ki potrjuje obstoj dejanskega položaja odvisnosti med tema osebama in delitev družinske skupnosti, ki ni bila vzpostavljena samo s ciljem pridobitve dovoljenja za vstop in prebivanje v tej državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2012, Rahman in drugi, C‑83/11, EU:C:2012:519, točka 38).

27

Res je, da je element, ki ga je treba upoštevati, da bi se lahko ocenil obstoj take vezi, stopnja sorodstva med državljanom Unije in zadevnim drugim članom njegove družine. Vendar je treba glede na posebne okoliščine vsakega primera – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 40 in 41 sklepnih predlogov – upoštevati tudi tesnost zadevnega družinskega razmerja, vzajemnost in intenzivnost vezi, ki obstaja med tema osebama. Ta vez mora biti taka, da bi bila prizadeta vsaj ena od teh dveh oseb, če bi bilo drugemu zadevnemu družinskemu članu preprečeno, da bi bil del gospodinjstva državljana Unije v državi članici gostiteljici.

28

Vendar ni mogoče zahtevati, da bi bila navedena vez taka, da bi se državljan Unije odpovedal uresničevanju svoje svobode gibanja, če ga ta drugi član njegove družine ne bi mogel spremljati ali se mu pridružiti v državi članici gostiteljici. Taka zahteva bi namreč pomenila izenačitev zadevnega „drugega družinskega člana“ v smislu člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 z družinskimi člani, ki so izrecno navedeni v členu 2, točka 2, te direktive.

29

Pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presoji obstoja trajne osebne vezi, je tudi trajanje družinske skupnosti med državljanom Unije in zadevnim drugim družinskim članom. To trajanje mora biti mogoče določiti ne glede na datum, ko je bil pridobljen status državljana Unije. Iz člena 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38, kakor se razlaga ob upoštevanju uvodne izjave 6 te direktive, namreč izhaja, da je treba pri presoji stabilnosti osebne vezi, ki povezuje ta dva posameznika, upoštevati ne samo obdobje po pridobitvi tega statusa, ampak tudi obdobje pred pridobitvijo.

30

Zato je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 razlagati tako, da pojem „drugi družinski član, ki je del gospodinjstva državljana Unije, ki ima temeljno pravico do prebivanja“ iz te določbe pomeni osebe, ki so s tem državljanom v razmerju odvisnosti, ki temelji na tesnih in trajnih osebnih vezeh, stkanih v istem gospodinjstvu, v družinski skupnosti, ki presega zgolj začasno sobivanje, nastalo zaradi gole priročnosti.

31

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 3(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC,

je treba razlagati tako, da

pojem „drugi družinski član, ki je del gospodinjstva državljana Unije, ki ima temeljno pravico do prebivanja“ iz te določbe pomeni osebe, ki so s tem državljanom v razmerju odvisnosti, ki temelji na tesnih in trajnih osebnih vezeh, stkanih v istem gospodinjstvu, v družinski skupnosti, ki presega zgolj začasno sobivanje, nastalo zaradi gole priročnosti.