–

za Banco Santander SA J. M. Rodríguez Cárcamo in A. M. Rodríguez Conde, abogados,

–

za osebi J. A. C. in M. C. P. R. C. Camba Méndez, procuradora, in X. A. Pérez-Lema López, abogado,

–

za špansko vlado sprva J. Rodríguez de la Rúa Puig, A. Gavela Llopis in S. Centeno Huerta, nato J. Rodríguez de la Rúa Puig in A. Gavela Llopis, agenti,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, J. Cunha Marques, P. Barros da Costa in S. Jaulino, agenti,

–

za Evropsko komisijo sprva D. Triantafyllou, A. Nijenhuis, J. Rius Riu in A. Steiblytė, nato D. Triantafyllou, A. Nijenhuis in A. Steiblytė, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 34(1)(a), člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, (b) in (c), Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Banco Santander SA, naslednico družbe Banco Popular Español SA (v nadaljevanju: Banco Popular), ter dvema vlagateljema, osebama J. A. C. in M. C. P. R., v zvezi s civilnopravno odgovornostjo družbe Banco Santander za informacije iz prospekta, izdanega na podlagi Direktive 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 6, str. 356), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/11/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2008 (UL 2008, L 76, str. 37, v nadaljevanju: Direktiva 2003/71), na podlagi katerega sta navedena vlagatelja vpisala delnice družbe Banco Popular.

3

Direktiva 2003/71 je bila z učinkom od 21. julija 2019 razveljavljena z Uredbo (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu (UL 2017, L 168, str. 12). V času spora o glavni stvari pa so še vedno vejale določbe Direktive 2003/71.

4

V uvodni izjavi 18 te direktive je bilo navedeno:

„Posredovanje celovitih informacij v zvezi z vrednostnimi papirji in izdajatelji teh vrednostnih papirjev skupaj s pravili o vodenju poslov spodbuja varstvo vlagateljev. Poleg tega take informacije zagotavljajo učinkovito sredstvo povečevanja zaupanja v vrednostne papirje in tako prispevajo k pravilnemu delovanju in razvoju trgov vrednostnih papirjev. Ustrezen način dajanja teh informacij na voljo je objava prospekta.“

5

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Odgovornost, ki izhaja iz prospekta“, je določal:

„1.   Države članice zagotovijo, da so za informacije, navedene v prospektu, odgovorni vsaj izdajatelj ali njegovi upravni ali nadzorni organi, ponudnik, oseba, ki prosi za sprejem v trgovanje na organiziranem trgu oziroma garant. Odgovorne osebe so jasno navedene v prospektu z imeni in funkcijami, ali v primeru pravnih oseb z imeni in registriranimi sedeži ter njihovimi izjavami, da so po njihovem najboljšem vedenju in prepričanju informacije v prospektu skladne z dejstvi in da v prospektu ni nobene opustitve, ki bi lahko vplivala na njegovo pomen.

2.   Države članice zagotovijo, da se njihovi zakoni in drugi predpisi o civilnopravni odgovornosti uporabljajo za osebe, odgovorne za informacije, navedene v prospektu.

[…]“

6

V uvodnih izjavah 45, 49, 51 in 120 Direktive 2014/59 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

7

Člen 2(1) navedene direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

8

Člen 34 navedene direktive, naslovljen „Splošna načela, ki urejajo reševanje“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da organi za reševanje pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje uporabijo vse primerne ukrepe za zagotavljanje, da se ukrep za reševanje sprejme v skladu z naslednjimi načeli:

[…]

[…]“

9

Člen 53 navedene direktive, naslovljen „Učinek reševanja z zasebnimi sredstvi [s sredstvi upnikov]“, določa:

„1.   Če organ za reševanje izvaja pooblastilo, navedeno v členu 59(2) in točkah (e) do (i) člena 63(1), države članice zagotovijo, da začnejo zmanjšanje glavnice ali preostalega zapadlega zneska, konverzija ali razveljavitev učinkovati in so takoj zavezujoči za institucijo v postopku reševanja ter prizadete upnike in delničarje.

[…]

3.   Če organ za reševanje glavnico obveznosti ali preostali neporavnan znesek v zvezi z obveznostjo s pooblastilom, navedenim v točki (e) člena 63(1), zmanjša na nič, se ta obveznost in katere koli obveznosti ali terjatve v zvezi z njo, ki niso obračunane v času izvajanja pooblastila, obravnavajo kot izpolnjene za vse namene in niso dokazljive v nobenem nadaljnjem postopku v zvezi z institucijo v postopku reševanja ali katero koli institucijo naslednico v katerem koli nadaljnjem prenehanju.

[…]“

10

Člen 60 Direktive 2014/59, naslovljen „Določbe, ki urejajo odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov“, v odstavku 2, prvi pododstavek, točki (b) in (c), določa:

„Če se odpiše glavnica zadevnega kapitalskega instrumenta:

[…]

11

Člen 73 navedene direktive, naslovljen „Obravnava delničarjev in upnikov v primeru delnih prenosov in uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov“, v točki (b) določa, da „[d]ržave članice […] zlasti za namene člena 75 zagotovijo […] [, da] kadar organi za reševanje uporabljajo instrument za reševanje s sredstvi upnikov, delničarji in upniki, katerih terjatve so bile odpisane ali konvertirane v lastniški delež, nimajo večjih izgub kot tisti, ki bi jih imeli, če bi institucija v postopku reševanja prenehala po običajnem insolvenčnem postopku […]“.

12

Člen 74 navedene direktive, naslovljen „Vrednotenje razlik pri obravnavi“, v odstavku 1 določa:

„Države članice za namene ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek, med drugim – vendar ne samo – za namene člena 73, zagotovijo, da [čim prej] po izvedenem ukrepu ali ukrepih za reševanje neodvisna oseba opravi vrednotenje. […]“

13

Člen 75 iste direktive, naslovljen „Zaščitni ukrep za delničarje in upnike“, določa:

„Če se pri vrednotenju, opravljenem v skladu s členom 74, ugotovi, da ima kateri koli delničar ali upnik iz člena 73 […] večje izgube, kot bi jih imel pri prenehanju po običajnih insolvenčnih postopkih, države članice zagotovijo, da je upravičen do plačila razlike iz shem za financiranje reševanja.“

14

Enotni odbor za reševanje je s Sklepom SRB/EES/2017/08 z dne 7. junija 2017 sprejel shemo za reševanje družbe Banco Popular, ki jo je Komisija odobrila s Sklepom (EU) 2017/1246 (UL 2017, L 178, str. 15).

15

Člen 1307 Código Civil (civilni zakonik) določa:

„Če pogodbena stranka, ki mora stvar vrniti zaradi razglasitve ničnosti, tega ne more storiti zaradi izgube stvari, mora vrniti prejete plodove in vrednost, ki jo je stvar imela ob izgubi, skupaj z obrestmi od istega dne.“

16

Z Ley 11/2015 de recuperación y resolución de entidades de crédito y empresas de servicios de inversión (zakon 11/2015 o sanaciji in reševanju kreditnih institucij in investicijskih podjetij) z dne 18. junija 2015 (BOE št. 146 z dne 19. junija 2015, str. 50797) je bila v špansko pravo prenesena Direktiva 2014/59.

17

Sklep Enotnega odbora za reševanje SRB/EES/2017/08 je bil izveden s sklepom Fondo de Reestructuración Ordenada Bancaria (sklad za urejeno prestrukturiranje bank) (BOE št. 155 z dne 30. junija 2017, str. 55470), v katerem je kot pravna podlaga na tretjem mestu navedeno:

„Glede obsega ukrepa odpisa, sprejetega s tem sklepom, gre v skladu s členom 39(2) zakona 11/2015 […] za trajen odpis brez nadomestila za imetnike [odpisanih delnic] […]. V razmerju do imetnika odpisanih delnic ne obstaja nobena obveznost, razen že zapadlih obveznosti ali odgovornosti, ki lahko izhaja iz tožbe zoper zakonitost izvrševanja pooblastila za odpis.“

18

Osebi J. A. C. in M. C. P. R. sta junija 2016 v okviru javne ponudbe za vpis kupili delnice pri povečanju kapitala družbe Banco Popular.

19

V skladu s sklepom sklada za urejeno prestrukturiranje bank z dne 7. junija 2017 je bila nominalna vrednost osnovnega kapitala družbe Banco Popular zmanjšana na nič, vse delnice, ki so tvorile ta osnovni kapital, pa so bile v celoti odpisane brez kakršnega koli nadomestila.

20

Družba Banco Santander je pridobila vse na podlagi navedenega sklepa novoizdane delnice družbe Banco Popular in leta 2018 izvedla združitev s pripojitvijo. Zaradi navedene transakcije je družba Banco Popular kot pravna oseba prenehala obstajati, družba Banco Santander pa je postala njena naslednica.

21

Marca 2018 sta osebi J. A. C. in M. C. P. R. zoper družbo Banco Popular vložili tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic bodisi zaradi napake, ker naj bi bila navedena pogodba podpisana na podlagi nepopolnih in nenatančnih računovodskih informacij in informacij o premoženjskem stanju v prospektu, ki je bil objavljen v skladu z Direktivo 2003/71, bodisi zaradi prevare s poneverbo in prikrivanjem pomembnih informacij o premoženjskem stanju.

22

Juzgado de Primera Instancia no 2 de A Coruña (sodišče prve stopnje št. 2 v La Coruñi, Španija) je s sodbo z dne 3. junija 2019 ugotovilo ničnost pogodbe o vpisu delnic in odredilo vračilo ustrezne naložbe osebama J. A. C. in M. C. P. R. skupaj z obrestmi. Družba Banco Santander je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Audiencia Provincial de A Coruña (sodišče province v La Coruñi, Španija), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi.

23

To sodišče meni, da je treba ugotoviti, ali pravila prava Unije na področju civilnopravne odgovornosti za informacije v prospektu, kot jih je Sodišče razlagalo v sodbi z dne 19. decembra 2013, Hirmann (C‑174/12, EU:C:2013:856), lahko prevladajo nad načeli iz Direktive 2014/59, ki urejajo reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, zlasti načelom, da delničarji institucije ali podjetja v postopku reševanja prvi prevzamejo izgube.

24

Navedeno sodišče se natančneje sprašuje, ali je mogoče ugoditi tožbi za ugotovitev odgovornosti za informacije iz prospekta, ki je na podlagi člena 6 Direktive 2003/71 vložena po zaključku postopka reševanja kreditne institucije ali investicijskega podjetja, ki je izdajatelj, ali tožbi – prav tako vloženi po zaključku takega postopka – za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic, pridobljenih na podlagi prospekta z napakami, zaradi napake volje med drugim na podlagi člena 1307 civilnega zakonika. V zvezi s tem navedeno sodišče pojasnjuje, da retroaktivno učinkovanje ugotovitve ničnosti v skladu z nacionalnim pravom pomeni, da pogodba o vpisu delnic, ki sta jo sklenili osebi J. A. C. in M. C. P. R., ni nikoli učinkovala, zato bi ju bilo treba na koncu obravnavati kot upnika in ne kot delničarja zadevne banke.

25

V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de A Coruña (sodišče province v La Coruñi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

26

Osebi J. A. C. in M. C. P. R. sta po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca 2. decembra 2021 z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 5. aprila 2022, na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča predlagali ponovno odprtje ustnega postopka.

27

V podporo predlogu sta osebi J. A. C. in M. C. P. R. izrazili nestrinjanje s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca. Natančneje, trdita, da sklepni predlogi vsebujejo navedbe, ki so v nasprotju s sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), in grajata predlagano razlago Direktive 2014/59.

28

Sodišče lahko sicer na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi začetek ali ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali udeleženci iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 20).

29

Vendar vsebina sklepnih predlogov generalnega pravobranilca kot taka ne more biti novo dejstvo, s sklicevanjem na katero bi imele stranke možnost odgovoriti na navedene sklepne predloge. V zvezi s tem je imelo Sodišče priložnost poudariti, da je v skladu s členom 252 PDEU dolžnost generalnega pravobranilca to, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje, da bi Sodišču pomagal pri opravljanju njegove naloge, ki je zagotoviti upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb. Ker so sklepni predlogi zunaj razprave med strankami, se z njimi začne faza posvetovanja Sodišča. Ne gre torej za mnenje, namenjeno sodnikom ali strankam, ki bi ga izdal organ zunaj Sodišča, ampak za individualno, obrazloženo in javno izraženo mnenje člana same institucije. Zato stranke o sklepnih predlogih generalnega pravobranilca ne morejo razpravljati (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 21).

30

V obravnavani zadevi Sodišče po posvetovanju z generalnim pravobranilcem ugotavlja, da iz elementov, ki sta jih navedli osebi J. A. C. in M. C. P. R., ne izhaja nobeno novo dejstvo, ki bi bilo odločilno za odločitev, ki jo mora sprejeti v obravnavani zadevi, v navedeni zadevi pa tudi ni treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti niso razpravljali. Sodišče ima vse potrebne elemente in zadeva je dovolj razjasnjena, da lahko o njej razsodi. Zato Sodišče meni, da ponovnega odprtja ustnega dela postopka ni treba odrediti.

31

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba določbe člena 34(1)(a) ter člena 53(1) in (3) v povezavi s členom 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da lahko – po odpisu vseh delnic iz osnovnega kapitala kreditne institucije ali investicijskega podjetja v postopku reševanja – osebe, ki so delnice kupile v okviru javne ponudbe navedene institucije ali podjetja za vpis pred začetkom takega postopka reševanja, zoper navedeno institucijo ali podjetje ali njegovega naslednika vložijo tožbo za ugotovitev odgovornosti zaradi informacij v prospektu, kot je določena v členu 6 Direktive 2003/71, ali tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh delnic na podlagi nacionalnega prava, ki zaradi svoje retroaktivnosti vodi do vračila protivrednosti navedenih delnic ter plačila obresti od datuma sklenitve navedene pogodbe.

32

Najprej je treba opozoriti, da člen 34(1)(a) in (b) Direktive 2014/59 določa načelo, po katerem morajo delničarji – in šele nato upniki – kreditne institucije ali investicijskega podjetja v postopku reševanja prvi prevzeti izgube, nastale zaradi navedenega postopka.

33

Člen 53(1) Direktive 2014/59 določa, da so pri postopku reševanja s sredstvi upnikov v smislu člena 2(1), točka 57, navedene direktive ukrepi zmanjšanja kapitala, konverzije ali razveljavitve, ki so mogoči pri reševanju s sredstvi upnikov, za prizadete upnike in delničarje zavezujoči takoj. Člen 53(3) navedene direktive določa, da se, če organ za reševanje glavnico obveznosti ali preostali neporavnan znesek v zvezi z obveznostjo zmanjša na nič, vse obveznosti ali terjatve v zvezi z njo, ki v času reševanja niso obračunane, obravnavajo kot izpolnjene za vse namene in niso dokazljive v nobenem nadaljnjem postopku v zvezi s kreditno institucijo ali investicijskim podjetjem v postopku reševanja ali katero koli institucijo naslednico v katerem koli nadaljnjem prenehanju.

34

Člen 60 Direktive 2014/59, ki se nanaša na odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov, v odstavku 2, prvi pododstavek, točka (b), določa, da do imetnika kapitalskih instrumentov, odpisanih na podlagi odločitve o reševanju, ne ostane nobena obveznost, razen že zapadlih obveznosti in obveznosti za odškodnine, ki lahko nastanejo zaradi pritožbe, s katero se izpodbija zakonitost izvajanja pooblastila za odpis. Prav tako se v skladu s členom 60(2), prvi pododstavek, točka (c), te direktive imetnikom zadevnih kapitalskih instrumentov načeloma ne izplača nobeno nadomestilo.

35

Navedene določbe je treba razlagati zlasti ob upoštevanju uvodne izjave 49 Direktive 2014/59, v kateri je navedeno, da bi bilo treba instrumente za reševanje uporabiti le za tiste kreditne institucije in investicijska podjetja, ki propadajo ali bodo verjetno propadla, v izjemno nujnih primerih in le kadar je potrebno uresničevati cilj finančne stabilnosti v javnem interesu. Tak postopek bi se tako moral uporabiti, kadar prenehanje kreditne institucije ali investicijskega podjetja ni mogoče po običajnih insolvenčnih postopkih, ne da bi se pri tem destabiliziral finančni sistem. Kot je navedeno v uvodni izjavi 45 navedene direktive, je namen postopka reševanja zmanjšanje moralnega tveganja v finančnem sektorju s tem, da delničarji prvi prevzamejo izgube zaradi prenehanja kreditne institucije ali investicijskega podjetja, s čimer se prepreči poseganje tega prenehanja v javna sredstva in zaščito vlagateljev.

36

Sodišče je poleg tega poudarilo, da so cilji zagotavljanja stabilnosti bančnega in finančnega sistema ter preprečevanja sistematičnega tveganja cilji v javnem interesu, ki jih uresničuje Unija (sodba z dne 16. julija 2020, Adusbef in drugi, C‑686/18, EU:C:2020:567, točka 92 in navedena sodna praksa). Zato kljub obstoju jasnega javnega interesa za zagotovitev močnega in doslednega varstva vlagateljev po vsej Uniji ni mogoče šteti, da ta interes v vseh okoliščinah prevlada nad javnim interesom zagotovitve stabilnosti finančnega sistema (sodbi z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 91, in z dne 8. novembra 2016, Dowling in drugi, C‑41/15, EU:C:2016:836, točka 54).

37

Direktiva 2014/59 torej določa, da se v izjemnih gospodarskih okoliščinah uporabi postopek, s katerim se zaradi zaščite finančne stabilnosti držav članic poseže zlasti v pravice delničarjev in upnikov kreditne institucije ali investicijskega podjetja, in sicer z vzpostavitvijo insolvenčne ureditve, ki odstopa od splošne ureditve insolvenčnih postopkov in jo je dopustno uporabiti le v izjemnih okoliščinah, ta uporaba pa mora biti utemeljena s prevladujočim javnim interesom. Izjemnost te ureditve pomeni, da je mogoče opustiti uporabo drugih določb prava Unije, če bi te lahko odvzele polni učinek ali ovirale izvajanje postopka reševanja.

38

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 120 Direktive 2014/59 pojasnjeno, da morajo biti odstopanja iz te direktive od obveznih pravil za zaščito delničarjev in upnikov institucij s področja uporabe direktiv Unije na področju prava družb, ki lahko ovirajo učinkovito ukrepanje pristojnih organov ter njihovo uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil, ne le primerna, ampak tudi jasno in ozko opredeljena, da se zadevnim osebam zagotovi kar največja pravna varnost.

39

Cilj Direktive 2003/71 – kot je razvidno zlasti iz njene uvodne izjave 18 – je bilo varstvo vlagateljev ob odločanju za nakup vrednostnih papirjev kreditne institucije ali investicijskega podjetja. Z izdajo prospekta za prodajo vrednostnih papirjev se, ker mora vsebovati popolne, zanesljive in lahko dostopne informacije o teh vrednostnih papirjih, krepi zaupanje javnosti v navedene vrednostne papirje ter s tem prispeva k pravilnemu delovanju in razvoju zadevnih trgov, tako da se prepreči, da bi jih ovirale nepravilnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2014, Almer Beheer in Daedalus Holding, C‑441/12, EU:C:2014:2226, točka 33).

40

Navedena direktiva torej vsebinsko spada med „direktive Unije na področju prava družb“ v smislu uvodne izjave 120 Direktive 2014/59. Zadnjenavedena direktiva pa dopušča odstopanja od določb prava Unije, kakršne so tiste iz Direktive 2003/71, če se lahko z njihovo uporabo odvzame polni učinek postopku reševanja ali ovira njegova izvedba, ne glede na to, da navedene določbe v Direktivi 2014/59 niso izrecno navedene kot take, od katerih so mogoča odstopanja, ki jih določa.

41

Natančneje, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 53 sklepnih predlogov, tožba za ugotovitev odgovornosti zaradi informacij v prospektu za prodajo vrednostnih papirjev, določena v členu 6 Direktive 2003/71, spada med obveznosti ali terjatve, za katere se šteje, da so bile izpolnjene za vse namene, če niso obračunane na dan uvedbe reševanja, in torej niso dokazljive v zvezi s kreditno institucijo ali investicijskim podjetjem v postopku reševanja ali njegovo institucijo naslednico, kakor izhaja iz samega besedila člena 53(3) Direktive 2014/59/EU, posredno pa tudi iz člena 60(2), prvi pododstavek, navedene direktive.

42

Enako velja za tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic, ki je bila proti kreditni instituciji ali investicijskemu podjetju, izdajatelju prospekta, ali instituciji, ki ga je nasledila, vložena po izvedbi postopka reševanja.

43

Tako s tožbo za ugotovitev odgovornosti kot tožbo za ugotovitev ničnosti se namreč zahteva, da kreditna institucija ali investicijsko podjetje v postopku reševanja ali njun naslednik delničarjem nadomesti izgube zaradi tega, ker je organ za reševanje odpisal ali konvertiral obveznosti te institucije ali tega podjetja, ali pa se zahteva, da povrne vsa vložena sredstva ob vpisu delnic, ki so bile po tem postopku reševanja odpisane. Zaradi takih tožb bi bilo vprašljivo celotno vrednotenje, na katerem temelji odločitev o reševanju, ker je sestava kapitala del objektivnih podatkov tega vrednotenja. Kot je v točkah 82 in 95 sklepnih predlogov navedel generalni pravobranilec, bi bili s tem ogroženi sam postopek reševanja in cilji Direktive 2014/59.

44

Na podlagi navedenega izvajanje člena 34(1)(a), člena 53(1) in (3) ter člena 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59 izključuje možnost, da bi se po sprejetju odločitve o reševanju, ki temelji na navedenih določbah, proti kreditni instituciji ali investicijskemu podjetju kot izdajatelju prospekta ali njunemu nasledniku vložila tožba za ugotovitev odgovornosti na podlagi člena 6 Direktive 2003/71 ali tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu delnic na podlagi nacionalnega prava.

45

Te ugotovitve ne omaje sodba z dne 19. decembra 2013, Hirmann (C‑174/12, EU:C:2013:856, točki 23 in 28), v kateri je Sodišče med drugim razsodilo, da določbe Druge direktive Sveta 77/91/EGS z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena [54 PDEU] glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 8), katerih cilj je ohranitev osnovnega kapitala delniških družb in enako obravnavanje delničarjev, ne nasprotujejo nacionalnemu ukrepu za prenos Direktive 2003/71, s katerim je na eni strani uvedena odgovornost družbe izdajateljice zaradi širjenja netočnih informacij, na drugi strani pa določeno, da mora ta družba na podlagi te odgovornosti pridobitelju povrniti znesek, ki ustreza pridobitveni ceni delnic, in te delnice prevzeti.

46

V zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, so bile namreč obravnavane direktive Unije s področja prava družb, katerih izvajanje mora biti čim bolj usklajeno, medtem ko se zadeva v glavni stvari nanaša na izvajanje Direktive 2014/59, s katero je bila – kot je navedeno v točkah 36 in 37 te sodbe – uvedena ureditev, ki zaradi varovanja javnega interesa v zvezi z zagotavljanjem stabilnosti finančnega sistema odstopa od splošne ureditve insolvenčnih postopkov s področja splošne ureditve prava družb.

47

Poleg tega je treba spomniti, da niti lastninska pravica, določena v členu 17 Listine o temeljnih pravicah, niti pravica do sodnega varstva, zagotovljena s členom 47 te listine, nista absolutni (glej v tem smislu v zvezi z lastninsko pravico sodbo z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi, C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 51 in navedena sodna praksa, ter v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva sodbo z dne 19. decembra 2019, Deutsche Umwelthilfe, C‑752/18, EU:C:2019:1114, točka 44 in navedena sodna praksa).

48

V zvezi s tem je treba poudariti, da Direktiva 2014/59 določa tudi zaščitni mehanizem za delničarje in upnike kreditne institucije ali investicijskega podjetja v postopku reševanja. V skladu s členom 73(b) navedene direktive, na katerega napotuje njen člen 34(1)(g), imajo delničarji in upniki v tem postopku pravico do povračila ali nadomestila za svoje terjatve, ki ni nižje od tistega, kar bi po oceni prejeli, če bi celotna institucija ali podjetje prenehalo po običajnem insolvenčnem postopku.

49

Člen 74 navedene direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 51 zato določa, da je treba za namene ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek, izvesti naknadno primerjavo med dejansko obravnavo delničarjev in upnikov ter njihovo obravnavo v okviru običajnih insolvenčnih postopkov. Za to morajo države članice zagotoviti, da čim prej po izvedenem ukrepu za reševanje neodvisna oseba opravi vrednotenje. Tako primerjavo je mogoče izpodbijati neodvisno od odločitve za reševanje.

50

V členu 75 Direktive 2014/59 je pojasnjeno, da če se ugotovi, da so delničarji in upniki v okviru postopka reševanja za svoje terjatve prejeli manjše plačilo ali nadomestilo, kot bi ga prejeli v običajnem insolvenčnem postopku, imajo pravico do plačila razlike. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 105 sklepnih predlogov, je tako zagotovljeno samo plačilo razlike med izgubami, ki so nastale v okviru reševanja, in tistimi, ki bi nastale v okviru običajnega prenehanja.

51

Na podlagi vsega navedenega je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba določbe člena 34(1)(a) ter člena 53(1) in (3) v povezavi s členom 60(2), prvi pododstavek, točki (b) in (c), Direktive 2014/59 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da lahko – po odpisu vseh delnic iz osnovnega kapitala kreditne institucije ali investicijskega podjetja v postopku reševanja – osebe, ki so delnice kupile v okviru javne ponudbe navedene institucije ali podjetja za vpis pred začetkom takega postopka reševanja, zoper navedeno institucijo ali podjetje ali njegovega naslednika vložijo tožbo za ugotovitev odgovornosti zaradi informacij v prospektu, kot je določena v členu 6 Direktive 2003/71, ali tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh delnic, ki zaradi svoje retroaktivnosti vodi do vračila protivrednosti navedenih delnic ter plačila obresti od datuma sklenitve navedene pogodbe.

52

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Določbe člena 34(1)(a) ter člena 53(1) in (3) v povezavi s členom 60(2), prvi pododstavek, točka (b) in (c), Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta je treba razlagati tako, da nasprotujejo temu, da lahko – po odpisu vseh delnic iz osnovnega kapitala kreditne institucije ali investicijskega podjetja v postopku reševanja – osebe, ki so delnice kupile v okviru javne ponudbe navedene institucije ali podjetja za vpis pred začetkom takega postopka reševanja, zoper navedeno institucijo ali podjetje ali njegovega naslednika vložijo tožbo za ugotovitev odgovornosti zaradi informacij v prospektu, kot je določena v členu 6 Direktiva 2003/71/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/11/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2008, ali tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o vpisu teh delnic, ki zaradi svoje retroaktivnosti vodi do vračila protivrednosti navedenih delnic ter plačila obresti od datuma sklenitve navedene pogodbe.