–

za avstrijsko vlado J. Schmoll, V.‑S. Strasser, A. Posch in G. Eberhard, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,

–

za Evropsko komisijo C. Cattabriga in M. Wasmeier, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med IA in Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (zvezni urad za priseljevanje in azil, Avstrija; v nadaljevanju: Urad) zaradi predaje zadevne osebe Italiji.

3

V uvodnih izjavah 4 in 5 Uredbe Dublin III je navedeno:

4

Del VI poglavja VI Uredbe Dublin III, ki se nanaša na predaje prosilcev v odgovorno državo članico, vsebuje člen 29, naslovljen „Načini in roki“, ki določa:

„1.   Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

Če se predaje v odgovorno državo članico izvajajo v obliki nadzorovanega odhoda ali v spremstvu, države članice zagotovijo, da se izvajajo na human način ter da se ob tem v celoti spoštujejo temeljne pravice in človeško dostojanstvo.

[…]

2.   Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

[…]

4.   Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi enotne pogoje za posvetovanje in izmenjavo podatkov med državami članicami, zlasti v primeru odloženih predaj ali predaj z zamudo, predaj po implicitnem sprejemu, predajami mladoletnikov ali vzdrževanih oseb ter nadzorovanih predaj. […]“

5

Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 343/2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 (UL 2014, L 39, str. 1) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba), vsebuje pravila za uporabo Uredbe Dublin III.

6

Poglavje III Izvedbene uredbe, naslovljeno „Predaje“, vsebuje člen 9, naslovljen „Preložene predaje ali predaje z zamudo“, ki določa:

„1.   Pristojno državo članico je treba nemudoma obvestiti o vseh preložitvah zaradi pritožbenega ali revizijskega postopka z odložilnim učinkom ali zaradi fizičnih razlogov, kot je bolezen prosilca za azil, pomanjkanje prevoza ali dejstvo, da se je prosilec za azil umaknil iz postopka predaje.

1a.   Kadar je bila predaja odložena na zahtevo države članice, ki osebo predaja, morata ta država in pristojna država članica še naprej ostati v stiku, da se omogoči organizacija nove predaje v najkrajšem možnem času v skladu s členom 8 in najpozneje dva tedna, odkar so organi izvedeli za prenehanje okoliščin, ki so povzročile zamudo ali odlog. V takem primeru se pred predajo pošlje posodobljeni standardni obrazec za prenos podatkov, kakor je določeno v Prilogi VI.

2.   Država članica, ki zaradi enega od razlogov iz člena 29(2) Uredbe [Dublin III] ne more opraviti predaje v običajnem roku šestih mesecev od datuma sprejema zahtevka za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe ali dokončne odločbe o pritožbi ali reviziji z odložilnim učinkom, o tem obvesti pristojno državo članico pred iztekom tega roka. V nasprotnem primeru je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in izpolnitev drugih obveznosti iz Uredbe [Dublin III] odgovorna država članica prosilka v skladu s členom 29(2) navedene uredbe.

[…]“

7

Člen 5 Bundesgesetz über die Gewährung von Asyl (Asylgesetz 2005) (zvezni zakon iz leta 2005 o azilu) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: AsylG 2005), določa:

„[Primeri, v katerih] Avstrija ni odgovorna za [obravnavanje prošnje za azil]

[…]

Odgovornost druge države

1. Prošnja za mednarodno zaščito, o kateri ni bilo odločeno v skladu s členom 4 ali 4a, se zavrže kot nedopustna, če je za obravnavanje prošnje za azil oziroma prošnje za mednarodno zaščito v skladu s pogodbo ali na podlagi Uredbe Dublin odgovorna druga država. […]

2. V skladu z odstavkom 1 se postopa tudi, če je v skladu s pogodbo ali na podlagi Uredbe Dublin druga država odgovorna, da preveri, katera država je odgovorna za obravnavo prošnje za azil oziroma prošnje za mednarodno zaščito.

[…]“

8

Člen 46 Fremdenpolizeigesetz 2005 (zakon iz leta 2005 o oddelku policije, pristojnem za tujce) določa:

„1.   Tujce, v zvezi s katerimi je bila izdana odločba o vrnitvi, ukrep odstranitve, ukrep izgona ali prepoved vstopa, ki so izvršljivi, z ozemlja odstranijo (privedejo do državne meje) organi javne varnosti v imenu [Urada] […].

[…]

7.   Če je tujec v bolnišnici […] in je njegova odstranitev skorajšnja, mora bolnišnica na zahtevo [Urad] nemudoma obvestiti o določenem ali verjetnem datumu njegove odpustitve iz bolnišnice. Če se datum, sporočen v skladu s prvim stavkom, spremeni, mora bolnišnica o tem obvestiti [Urad].“

9

Člen 61 zakona iz leta 2005 o oddelku policije, pristojnem za tujce, določa:

„(1)   [Urad] odstranitev državljana tretje države odredi,

1. kadar je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavržena na podlagi členov 4a ali 5 AsylG 2005 oziroma po vsakem drugem zavrženju na podlagi člena 68(1) Allgemeines Verwaltungsverfahrensgesetz (zakon o splošnem upravnem postopku), sprejetem na podlagi zavrženja v skladu s členom 4a ali 5 AsylG 2005 […]

[…]

2.   Ukrep odstranitve omogoča privedbo državljana tretje države do meje z namembno državo. Ukrep ostane v veljavi 18 mesecev od odhoda državljana tretje države.

[…]“

10

Člen 3 Unterbringungsgesetz (zakon o nekazenskem sprejemu oseb z duševno motnjo v psihiatrično bolnišnico, v nadaljevanju: UbG), naslovljen „Pogoji za sprejem“, določa:

„Oseba se lahko v psihiatrično bolnišnico sprejme le, kadar

11

Člen 8 UbG, naslovljen „Sprejem brez privolitve [zadevne osebe]“, določa:

„Osebo je v psihiatrično bolnišnico proti njeni volji ali brez privolitve mogoče sprejeti le, kadar zdravnik javne zdravstvene službe [ali] policijski zdravnik ali zdravnik na primarni ravni, ki je bil za to pooblaščen […] in ki se je s to osebo srečal ter jo pregledal, potrdi, da so pogoji za sprejem izpolnjeni. V potrdilu so navedeni podrobni razlogi, iz katerih zdravnik meni, da so pogoji za sprejem izpolnjeni.“

12

Člen 9 navedenega zakona določa:

„1.   Organi javne varnosti lahko osebo, za katero iz specifičnih razlogov menijo, da so pogoji za njen sprejem izpolnjeni, privedejo k zdravniku, da bi jo pregledal (člen 8) ali zdravnika pozovejo, naj to osebo pregleda. Če zdravnik izda potrdilo, da so pogoji za sprejem izpolnjeni, morajo organi javne varnosti zadevno osebo odvesti v psihiatrično bolnišnico ali poskrbeti za njeno odvedbo. Če zdravnik takega potrdila ne izda, zadevna oseba ne sme biti več zadržana.

2.   V primeru neposredne nevarnosti lahko organi javne varnosti zadevno osebo v psihiatrično bolnišnico privedejo tudi brez predhodnega zdravniškega pregleda in brez potrdila.

3.   Zdravnik in organi javne varnosti morajo delovati tako, da zadevno osebo kar najbolj zaščitijo, in sprejeti potrebne ukrepe za preprečitev vsakršne nevarnosti. Kolikor je to mogoče, morajo sodelovati s psihiatričnimi službami izven psihiatrične bolnišnice in se po potrebi obrniti na lokalne službe za nujno medicinsko pomoč.“

13

Člen 10(1) istega zakona določa:

„Direktor psihiatrične bolnišnice zadevno osebo nemudoma pregleda. Sprejeti jo je mogoče le, če so v skladu z njenim zdravniškim potrdilom pogoji za sprejem izpolnjeni.

[…]“

14

Člen 11 UbG določa:

„Člen 10 se smiselno uporablja, kadar

15

Člen 17 UbG, naslovljen „Obvestitev sodišča“, določa:

„Če je oseba v psihiatrično bolnišnico sprejeta brez privolitve (člena 10 in 11), direktor psihiatrične bolnišnice o tem takoj obvesti sodišče. […]“

16

Člen 18 tega zakona, naslovljen „Predmet postopka“, določa:

„Sodišče o dopustnosti sprejema osebe z duševno motnjo v primerih iz člena 10 in 11 odloča po preučitvi pogojev sprejema.“

17

Člen 20(1) UbG določa:

„Če sodišče med zaslišanjem ugotovi, da so pogoji za sprejem izpolnjeni, ugotovi, da je sprejem začasno zakonit do sprejetja odločbe na podlagi člena 26(1), in razpiše obravnavo, ki se opravi najpozneje štirinajst dni po zaslišanju.“

18

Člen 26(1) istega zakona določa:

„Po obravnavi sodišče odloči o dopustnosti sprejema. Odločbo je treba razglasiti na tej obravnavi ob navzočnosti pacienta; biti mora obrazložena in pacientu jo je treba pojasniti.“

19

IA, maroški državljan, je oktobra 2016 iz Libije vstopil v Italijo. Italijanska policija je nato zabeležila njegove osebne in biometrične podatke.

20

IA je nato odšel v Avstrijo, kjer je 20. februarja 2017 vložil prošnjo za azil.

21

Avstrijski organi so 1. marca 2017 od italijanskih organov zahtevali, naj osebo IA sprejmejo. Italijanski organi na to zahtevo niso odgovorili.

22

Avstrijski organi so 30. maja 2017 italijanske organe obvestili, da se šteje, da je bila navedena zahteva za sprejem sprejeta, in da je maksimalni rok šestih mesecev za izvedbo predaje začel teči 2. maja 2017.

23

Urad je z odločbo z dne 12. avgusta 2017 prošnjo IA za azil zavrgel kot nedopustno in odredil njegovo odstranitev v Italijo.

24

IA je zoper to odločbo 25. septembra 2017 vložil tožbo pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija). Pozneje je to tožbo umaknil.

25

IA se je od 20. septembra 2017 do 6. oktobra 2017 s privolitvijo zdravil na psihiatričnem oddelku bolnišnice na Dunaju (Avstrija).

26

Predaje IA v Italijo, ki je bila predvidena za 23. oktober 2017, ni bilo mogoče izvesti, ker je bil med 6. oktobrom 2017 in 4. novembrom 2017 brez privolitve sprejet na psihiatrični oddelek bolnišnice na Dunaju. Okrajno sodišče na Dunaju je ugotovilo, da je ta sprejem dopusten, najprej začasno s prvim sklepom z dne 6. oktobra 2017, nato pa z drugim sklepom z dne 17. oktobra 2017 za obdobje do 17. novembra 2017. Navedeno sodišče je sprejem IA dovolilo z obrazložitvijo, da ta zaradi svoje duševne motnje pomeni hudo in bistveno grožnjo zase in za druge.

27

Avstrijski organi so 25. oktobra 2017 italijanske organe obvestili, da je bil v skladu s členom 29(2) Uredbe Dublin III rok za predajo IA zaradi njegovega sprejema v psihiatrično bolnišnico podaljšan na dvanajst mesecev.

28

Sprejem IA se je 4. novembra 2017 predčasno končal. Na ta dan je bil v psihiatrično bolnišnico sprejet s privolitvijo, iz nje pa je bil odpuščen 6. novembra 2017.

29

IA je bil 6. decembra 2017 z letalom predan v Italijo v spremstvu policije in zdravnika.

30

IA je 22. decembra 2017 v Italiji vložil prošnjo za azil, ki ji je bilo ugodeno 24. aprila 2018.

31

IA je nato pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) vložil tožbo zoper svojo predajo iz Avstrije v Italijo, ker naj bi bila ta predaja izvedena po izteku – 2. novembra 2017 – šestmesečnega roka iz člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III, in naj bi bila torej zaradi zamude nezakonita.

32

To sodišče je s sodbo z dne 14. februarja 2020 to tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Navedlo je, da so avstrijski organi 25. oktobra 2017 italijanske organe obvestili o podaljšanju šestmesečnega roka za predajo v skladu s členom 29(2) Uredbe Dublin III zaradi zadržanja zadevne osebe. Ta rok za predajo, ki bi se moral izteči 2. novembra 2017, je bil tako podaljšan za šest mesecev do 2. maja 2018. Zato predaja IA, izvedena 6. decembra 2017, ni bila prepozna.

33

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) je menilo, da je sprejem IA v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve na podlagi sklepa sodišča v skladu s pogoji iz člena 3 UbG temeljil na ugotovitvi, da je ta oseba zaradi svoje duševne motnje hudo in bistveno ogrožala svoje življenje in življenje drugih.

34

Po mnenju tega sodišča pa je zadržanje zaradi duševne motnje ukrep odvzema prostosti, kot je razvidno iz členov 6, 52 in 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člena 5(1)(e) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu. Za podaljšanje roka za predajo zaradi „zapora“ v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III pa naj ne bi bilo potrebno, da se zadržanje izvede v zavodu za prestajanje kazni zapora, niti da mora temeljiti na sodni odločbi o krivdi. Odločilno naj bi bilo, da država, ki opravlja predajo, zadevne osebe ne more predati v pristojno državo članico, kadar je ta oseba s sodno odločbo izvzeta iz nadzora upravnih organov.

35

Predložitveno sodišče, pri katerem je IA vložil revizijo zoper to sodbo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče), meni, da je bistveno vprašanje, na katero je treba odgovoriti za ugotovitev, ali je bila v obravnavani zadevi predaja IA v Italijo zakonita, vprašanje, ali je treba pojem „zapor“ v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III, ki v tej uredbi ni opredeljen, razumeti tako, da vključuje zadržanje, kot je to v postopku v glavni stvari, in sicer sprejem v psihiatrično bolnišnico zaradi duševne motnje, proti volji ali brez privolitve zadevne osebe, za katerega je sodišče ugotovilo, da je dopusten.

36

Predložitveno sodišče meni, da bi bil odgovor na to vprašanje iz razlogov, ki jih je navedlo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče), lahko pritrdilen. Vendar meni, da bi bil odgovor lahko tudi nikalen, ker je, na eni strani, „sprejem brez privolitve [zadevne osebe]“ v smislu člena 8 in naslednjih UbG predvsem medicinski ukrep, za katerega sodišče le ugotovi, da je dopusten, in torej ukrep, za katerega se ne zdi, da je nujno zajet z izrazom „Inhaftierung“ v nemški, „imprisonment“ v angleški ali „emprisonnement“ v francoski jezikovni različici.

37

Na drugi strani, predložitveno sodišče meni, da hude bolezni, ki začasno preprečujejo predajo v odgovorno državo članico, ne morejo biti podlaga za podaljšanje roka za predajo na podlagi člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III, kot naj bi potrjevala tudi sodna praksa Sodišča (sodba z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 89).

38

Če bi Sodišče menilo, da sprejem v psihiatrično bolnišnico spada v okvir pojma „zapor“ v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III, predložitveno sodišče meni, da je treba ugotoviti, kolikšno bi bilo v obravnavani zadevi točno trajanje podaljšanega roka za predajo.

39

V zvezi s tem bi se lahko štelo, da je mogoče rok za predajo podaljšati bodisi do konca obdobja, za katero je bil IA brez privolitve dejansko sprejet v psihiatrično bolnišnico, bodisi do konca domnevanega obdobja „zapora“, o katerem je zaprošena država članica obveščena v skladu s členom 9(2) Izvedbene uredbe, po potrebi skupaj z razumnim rokom za organizacijo predaje.

40

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

41

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III razlagati tako, da se pojem „zapor“ iz te določbe uporablja za sprejem prosilca za azil v psihiatrično bolnišnico, odobren s sodno odločbo, ker ta oseba zaradi duševne motnje pomeni resno nevarnost zase ali za družbo.

42

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba besedilo določbe prava Unije, ki pri opredelitvi smisla in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, in sicer ne le ob upoštevanju besedila te določbe, ampak tudi njenega konteksta ter ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba (sodba z dne 15. aprila 2021, The North of England P & I Association, C‑786/19, EU:C:2021:276, točka 48 in navedena sodna praksa).

43

Ugotoviti pa je treba, da zakonodajalec Unije pojma „zapor“ v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III ni opredelil in da ta določba ne vsebuje izrecne napotitve na pravo držav članic za opredelitev svojega smisla in obsega. Zato je treba podati avtonomno in enotno razlago tega pojma.

44

Na prvem mestu, v zvezi z besedilom člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III je treba najprej opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami (sodba z dne 15. aprila 2021, The North of England P & I Association, C‑786/19, EU:C:2021:276, točka 54 in navedena sodna praksa).

45

V obravnavani zadevi se izraz „zapor“ oziroma sorodni in pretežno zamenljivi izraz „zaporna kazen“ uporabljata v veliki večini jezikovnih različic te določbe. To velja za jezikovne različice v španskem, češkem, danskem, angleškem, francoskem, malteškem, nizozemskem, romunskem, slovaškem in finskem jeziku.

46

Drugače pa so v drugih jezikovnih različicah, ki so očitno v manjšini, in sicer v italijanskem, portugalskem ali švedskem jeziku, uporabljeni širši izrazi, ki pomenijo pridržanje, zadržanje oziroma odvzem prostosti, ne da bi ti izrazi nakazovali na povezavo z „zaporom“ ali „zaporno kaznijo“.

47

Avstrijska vlada glede izraza „Inhaftierung“, ki se uporablja v nemški jezikovni različici, trdi, da se v vsakdanjem jeziku nanaša predvsem na „odvzem prostosti“ in ga zato ni mogoče omejiti na zapor, ki ga sodišče odredi v kazenskem postopku, nemška vlada pa meni, da bi bilo ta pojem mogoče razumeti v tem ožjem smislu.

48

Kar zadeva jezikovno razlago člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III, je treba prav tako navesti, da iz običajnega pomena izraza „zapor“ oziroma „zaporna kazen“, ki je, kot je bilo ugotovljeno v točki 45 te sodbe, razviden iz velike večine jezikovnih različic te določbe, izhaja, da ta izraz v bistvu pomeni kazen odvzema prostosti, ki je naložena v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja, za katero je zadevna oseba kriva oziroma katerega je osumljena.

49

Natančneje, ta izraz se običajno razume tako, da pomeni kazen odvzema prostosti, ki jo je treba praviloma prestati v zavodu za prestajanje kazni zapora in ki jo naloži sodišče, če to sodišče ob koncu kazenskega postopka presodi, da se oseba lahko šteje za krivo storitve kaznivega dejanja. Poleg tega isti izraz v skladu z običajnim pomenom zajema tudi pripor osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja, ki je načeloma odrejen v okviru kazenskega postopka s sodno odločbo.

50

Ob upoštevanju tega običajnega pomena pa sprejema osebe brez njene privolitve v psihiatrično bolnišnico, ki ga odobri sodišče, ker ima ta oseba duševno motnjo, zaradi katere sebe ali družbo še posebej ogroža, ni mogoče opredeliti za „zapor“ v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III.

51

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se na podlagi UbG sprejem brez privolitve izvede, ne da bi bila zadevna oseba obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja ali ne da bi bila osumljena storitve takega kaznivega dejanja.

52

Tak sprejem se torej bistveno razlikuje od obveznega psihiatričnega zdravljenja, osebi izrečenega, ker je storila kaznivo dejanje, za katero pa je ni mogoče šteti za kazensko odgovorno zaradi duševne motnje, zaradi katere je trpela v času nastanka dejanskega stanja, ki se ji očita.

53

Na drugem mestu, kontekst člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III in cilji, ki jih ta uredba uresničuje, ne nasprotujejo razlagi, da pojem „zapor“ v smislu te določbe zajema le odvzem prostosti, določen s sodno odločbo v okviru kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, za katero je prosilec za azil odgovoren ali za katero je osumljen, da je odgovoren.

54

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III izjemoma omogoča podaljšanje tega šestmesečnega roka za predajo, določenega v členu 29(1) in (2), prvi stavek, te uredbe, da bi se upoštevalo, da je zaradi zapora ali pobega zadevne osebe tehnično nemogoče, da bi država članica, ki daje zahtevo, to osebo predala (sodba z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 60).

55

Široka razlaga pojma „zapor“ v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III, tako da vključuje vse ukrepe odvzema prostosti, vključno s tistimi, ki se ne naložijo v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila zadevna oseba oziroma storitve katerega je osumljena, pa bi bila v nasprotju z izjemnostjo takega podaljšanja, ki jo je poudarilo Sodišče.

56

Člen 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III je treba namreč, ker v dveh natančno določenih primerih določa izjemo od splošnega pravila iz člena 29(1) in (2), prvi stavek, te uredbe, v skladu z načelom, določenim v ustaljeni sodni praksi Sodišča, razlagati ozko (glej zlasti sodbo z dne 20. maja 2021, X (Cisterne za prevoz UNP), C‑120/19, EU:C:2021:398, točka 50).

57

Poleg tega drži, da je Sodišče v točkah 61 in 62 sodbe z dne 19. marca 2019, Jawo (C‑163/17, EU:C:2019:218), zavrnilo razlago pojma „pobeg“ v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III, ki bi zahtevala dokaz namena zadevne osebe, da se pristojnim nacionalnim organom izogiba, da bi se izognilo tveganju, da bi ti organi imeli znatne težave ali da ne bi mogli zagotoviti učinkovitega delovanja Dublinskega sistema in njegovih ciljev.

58

Nasprotno pa razlaga pojma „zapor“ v smislu te določbe, ki je omejena na odvzem prostosti, izrečen s sodno odločbo v kazenskem postopku, ne vključuje pa drugih vrst ukrepov odvzema prostosti, ne pomeni takega tveganja.

59

Taka razlaga namreč zahteva le dejansko preverjanje obstoja sodne odločbe o odvzemu prostosti, ki je bila sprejeta v okviru kazenskega postopka zoper osebo, ki je storila kaznivo dejanje ali je osumljena storitve kaznivega dejanja.

60

Tako preverjanje ne pomeni posebnih praktičnih težav, ki bi lahko ovirale učinkovito delovanje Dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev.

61

Ta razlaga torej prav tako ni v nasprotju s ciljem hitrosti, ki mu v skladu z njenima uvodnima izjavama 4 in 5 sledi Uredba Dublin III (sodba z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točki 58 in 59).

62

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III razlagati tako, da se pojem „zapor“ iz te določbe ne uporablja za sprejem prosilca za azil v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve, odobren s sodno odločbo, ker ta oseba zaradi duševne motnje pomeni resno nevarnost zase ali za družbo.

63

Drugo vprašanje je predložitveno sodišče postavilo za primer, da bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen. Iz točke 62 te sodbe pa je razvidno, da je treba nanj odgovoriti nikalno. Zato na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

64

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Člen 29(2), drugi stavek, Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, je treba razlagati tako, da se pojem „zapor“ iz te določbe ne uporablja za sprejem prosilca za azil v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve, odobren s sodno odločbo, ker ta oseba zaradi duševne motnje pomeni resno nevarnost zase ali za družbo.