–

za „Visma Enterprise“ SIA Z. Norenberga,

–

za Konkurences padome V. Hitrovs,

–

za latvijsko vlado najprej K. Pommere, V. Soņeca in L. Juškeviča, nato K. Pommere, agentke,

–

za Evropsko komisijo najprej N. Khan, P. Berghe in I. Naglis, nato N. Kahn in P. Berghe, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 101(1) in (3) PDEU ter člena 2 in člena 4(b) Uredbe Komisije (EU) št. 330/2010 z dne 20. aprila 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj (UL 2010, L 102, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med „Visma Enterprise“ SIA (nekdanja „FMS Software“ SIA in „FMS“ SIA) ter Konkurences padome (svet za konkurenco, Latvija) v zvezi z odločbo zadnjenavedenega, s katero je bila družbi Visma Enterprise naložena globa zaradi kršitve latvijskega konkurenčnega prava, ki naj bi jo storila.

3

Člen 2(1) Uredbe št. 330/2010 določa:

„1.   V skladu s členom 101(3) Pogodbe in ob upoštevanju določb te uredbe, se člen 101(1) Pogodbe ne uporablja za vertikalne sporazume.

[…]“

4

Člen 11(1) Konkurences likums (zakon o konkurenci) določa:

„Sporazumi med gospodarskimi subjekti, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na latvijskem ozemlju, so prepovedani in nični od njihove sklenitve, pri čemer se za take sporazume štejejo sporazumi o:

5

Člen 11(2) istega zakona določa, da se prizna veljavnost tistih sporazumov, ki spodbujajo proizvodnjo blaga, izboljšanje prodaje ali gospodarski razvoj in ustvarjajo koristi za potrošnike, ter da prepoved, določena v prvem odstavku tega člena, ne velja za navedene sporazume, če taki sporazumi zadevnim gospodarskim subjektom ne nalagajo omejitev, ki niso nujne za doseganje navedenega cilja, in ne dopuščajo možnosti izključitve konkurence na znatnem delu upoštevnega trga.

6

Člen 11(4) navedenega zakona določa, da Ministru kabinets (svet ministrov, Latvija) določi sporazume, sklenjene med gospodarskimi subjekti, ki ne vplivajo bistveno na konkurenco, ter merila, v skladu s katerimi za sporazume, sklenjene med gospodarskimi subjekti, ne veljajo prepovedi, določene v odstavku 1 tega člena.

7

Ministru kabineta noteikumi Nr.797 „Noteikumi par atsevišķu vertikālo vienošanos nepakļaušanu Konkurences likuma 11.panta pirmajā daļā noteiktajam vienošanās aizliegumam“ (odredba sveta ministrov št. 797, ki vsebuje „Določbe v zvezi z izvzetjem nekaterih vertikalnih sporazumov iz prepovedi omejevalnih sporazumov iz člena 11(1) zakona o konkurenci“) z dne 29. septembra 2008 (v nadaljevanju: odredba št. 797/2008), ki je bila sprejeta na podlagi člena 11(4) zakona o konkurenci, se uporablja za določene vrste vertikalnih sporazumov, in v zvezi s tem določa izvzetja.

8

Točka 8.2.1 odredbe št. 797/2008 v izjemnih primerih dopušča omejitev aktivne prodaje (ravnanje distributerjev pri aktivnem iskanju strank na neomejenem ozemlju ali v zvezi z neomejenim številom strank), vendar prepoveduje omejevanje pasivne prodaje (primeri, ko se na distributerja obrne stranka, ki ne spada na ozemlje ali med stranke, ki so izključno pridržane temu distributerju).

9

Z odločbo z dne 9. decembra 2013 o uporabi člena 11(1) zakona o konkurenci za nekatere prakse družb FMS Software, „RGP“ SIA, „Zemgales IT centrs“ SIA, „PC Konsultants“ SIA, „Guno M“ SIA, „Softserviss“ SIA, „I. R. Finanses“ SIA, FMS, „FOX“ SIA (v nadaljevanju: sporna odločba), je svet za konkurenco družbama FMS Software in FMS odredil skupno in solidarno plačilo globe v višini 45.000 latvijskih latov (LVL) (približno 64.000 EUR).

10

Svet za konkurenco je v tej odločbi ugotovil, da je družba FMS Software, ki ima avtorske pravice na računovodski programski opremi Horizon in Horizon Start, z več distributerji sklenila sporazum o distribuciji navedene programske opreme, ki je določal prednost v okviru postopka prodaje v korist nekaterih distributerjev, kar je povzročilo omejevanje konkurence med temi distributerji. Družba FMS je prevzela eno od gospodarskih dejavnosti družbe FMS Software, v okviru katere je bila ugotovljena kršitev konkurenčnega prava.

11

Po preučitvi pogodb o sodelovanju, sklenjenih med družbo FMS Software in njenimi distributerji, za distribucijo računovodske programske opreme Horizon in Horizon Start ter kopije tipske pogodbe o sodelovanju med to družbo in navedenimi distributerji za leto 2011 je svet za konkurenco ugotovil, da je klavzula 4.1 zadnjenavedene pogodbe določala, da mora distributer na začetku postopka prodaje s končnim uporabnikom prijaviti potencialno transakcijo v podatkovno bazo, ki jo je vzpostavila družba FMS Software, s pošiljanjem standardnega elektronskega obrazca, v katerem so natančneje navedeni nekateri podatki o tem uporabniku. V skladu s to klavzulo ima distributer, ki je prvi prijavil potencialno transakcijo s končnim uporabnikom, prednost pri izvedbi prodaje, razen če ta uporabnik temu ne nasprotuje. Navedena klavzula je določala tudi, da se ta prednost ohrani šest mesecev od prijave potencialne transakcije (v nadaljevanju: zadevni sporazum).

12

Svet za konkurenco je menil, da izdelava baze podatkov o potencialnih strankah distributerjev družbe FMS Software ni prepovedana, vendar prednost, ki izhaja iz „prednosti pri izvedbi prodaji“, dodeljene distributerju, ki je prijavil potencialno stranko, kaže na obstoj regulacije odnosov med distributerji, tako da lahko le distributer, ki je prvi obvestil družbo FMS Software, v določenem obdobju s to stranko izvede prodajo, če ta temu ne nasprotuje. Namen zadevnega sporazuma naj bi bil omejiti konkurenco med distributerji v okviru trženja računovodske programske opreme Horizon in Horizon Start. Glede na to, da naj bi se prijava nanašala na potencialne stranke, ki jim zadevni proizvod še ni bil prodan, naj si distributerji ne bi mogli konkurirati pri ponujanju računovodske programske opreme pod bolj zanimivimi pogoji. To bi namreč omejilo korist, ki jo imajo stranke zaradi konkurence med distributerji, tako da bi bil namen podelitve prednosti, določene z zadevnim sporazumom, ki je primerljiva z delitvijo trga glede na stranke, omejiti konkurenco med distributerji računovodske programske opreme. Cilj tega sporazuma naj bi bil omejevanje konkurence in zato naj ne bi bilo treba niti preučiti in dokazati, da ima zanjo omejevalni učinek, niti predložiti dokaza o uporabi ali dejanskem izvajanju tega sporazuma.

13

Poleg tega je svet za konkurenco menil, da zadevni sporazum ni izvzet iz prepovedi iz člena 11(1) zakona o konkurenci na podlagi točke 8.2.1 odredbe št. 797/2008, ker naj bi omejeval stranke, ki jim lahko distributerji prodajajo računovodsko programsko opremo Horizon in Horizon Start.

14

Po mnenju sveta za konkurenco je tako ugotovljena kršitev trajala več kot pet let in je prenehala na pobudo družbe FMS Software. Ta organ je poleg tega menil, da ni niti primerno niti nujno šteti, da so druge stranke zadevnega sporazuma, in sicer distributerji družbe FMS Software, odgovorne za to kršitev, ker ti niso aktivno sodelovali pri njegovi sklenitvi in ker je bila njihova tržna moč v razmerju do te družbe zanemarljiva.

15

Družba Visma Enterprise je pri Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija) vložila tožbo za odpravo sporne odločbe, pri čemer je med drugim trdila, da ta vsebuje vsebinske napake v zvezi s presojo zadevnega sporazuma, razlago njegovega predmeta in razlago meril za presojo, ali so nekateri vertikalni sporazumi izvzeti iz prepovedi omejevalnih sporazumov iz člena 11(1) zakona o konkurenci.

16

Družba Visma Enterprise meni, da zadevni sporazum ne izključuje konkurence med distributerji, saj jim ne preprečuje, da svoje ponudbe predložijo že registrirani stranki. Obstajala naj ne bi nobena okoliščina, ki bi bila zunaj tega sporazuma in ki bi lahko razkrivala skupen cilj strank, da se trg razdeli glede na stranke. Distributerji naj namreč ne bi bili obveščeni o rezervaciji strank.

17

Družba Visma Enterprise je trdila tudi, da bi moral svet za konkurenco, da bi dokazal obstoj omejevalnega sporazuma, identificirati dva ali več storilcev kršitve. To, da je ta organ izključil odgovornost distributerjev družbe Visma Enterprise za ugotovljeno kršitev, naj bi potrjevalo, da ni bilo kršitve. Poleg tega naj dejstvo, da distributerji niso bili aktivni pri sklenitvi zadevnega sporazuma in da je bila njihova tržna moč v razmerju do družbe FMS Software zanemarljiva, ne bi dopuščalo, da se izključi njihova odgovornost za kršitev prepovedi iz člena 11(1) zakona o konkurenci. Poleg tega bi moral svet za konkurenco najprej presoditi, ali so bili pogoji sodelovanja med družbo FMS Software in njenimi distributerji predmet izvzetja ali ne, in šele nato, ali se lahko uporabi člen 11(1) zakona o konkurenci.

18

Svet za konkurenco je trdil, da je namen zadevnega sporazuma razdeliti stranke med distributerje v obdobju šestih mesecev od prijave in odpraviti konkurenco med njimi. Njegov namen naj bi bil omejevanje konkurence, zlasti ker naj družba Visma Enterprise ne bi navedla nobenega razloga, ki bi upravičeval nujnost omejitve pravice distributerja, da svoje storitve ponuja stranki, ki jo je rezerviral drug distributer.

19

Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) je s sodbo z dne 8. maja 2015 delno ugodilo tožbi družbe Visma Enterprise in odpravilo del sporne odločbe v zvezi z naložitvijo solidarnega plačila globe. To sodišče je svetu za konkurenco naložilo, naj sprejme nov upravni akt, katerega predmet bo naložitev globe družbi FMS Software, in naj iz izračuna globe izključi neto promet družbe FMS Software za zadnje poslovno leto pred sprejetjem sporne odločbe. Tožba je bila v preostalem zavrnjena.

20

Družba Visma Enterprise in svet za konkurenco sta zoper to sodbo vložila kasacijski pritožbi.

21

Senāta Administratīvo lietu departaments (vrhovno sodišče, oddelek za upravne zadeve, Latvija) je s sodbo z dne 16. junija 2017 razveljavilo sodbo Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) z dne 8. maja 2015 in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje.

22

Stranki v sporu o glavni stvari sta predložili dodatne vloge.

23

Družba Visma Enterprise je med drugim trdila, da je prednost, ki je bila dana distributerju, ki je prvi vložil zahtevo, prispevek pomoči družbi Visma Enterprise pri pripravi ponudbe in tehničnih rešitev. Ta sporazum naj ne bi vseboval nobene obljube družbe Visma Enterprise, da naj bi prijava zagotavljala, da drugi distributerji ne bodo predlagali ponudb določeni stranki ali da se družba Visma Enterprise ne bo posvetovala z drugimi distributerji glede posamezne stranke. Prav tako naj sporazum ne bi določal nobenega prisilnega ukrepa ali sankcije. Družba Visma Enterprise naj drugim distributerjem nikakor ne bi preprečevala opravljanja prodajnih poslov s strankami, ki jim je eden od distributerjev družbe Visma Enterprise že opravil storitve. Distributerji naj bi bili obravnavani na podlagi načela „kdor prvi pride, prvi dobi“, kar naj bi zagotavljalo enako obravnavanje. Poleg tega naj sodelovanje z določenim distributerjem stranki ne bi odvzelo možnosti, da licenco za računovodsko programsko opremo za poznejše obdobje pridobi pri drugem distributerju. Niti družba Visma Enterprise niti distributerji naj stranki ne bi preprečevali zamenjave distributerja. Stranka bi lahko sklenila tudi pogodbo z distributerjem, ki ni prvi, ki jo je prijavil, kar izključuje možnost razdelitve trga.

24

Zadevni sporazum naj bi distributerje spodbujal, da so aktivni v okviru distribucije računovodske programske opreme, tako da aktivno izvajajo svoje prodajne dejavnosti v medsebojni konkurenci. Potreben naj bi bil zaradi posebnosti zadevnega sektorja in proizvoda ter posebnosti, da sistem distribucije vključuje hkratno delovanje več distributerjev, ki imajo enakovredno vlogo na trgu. Namen sistema prijave naj bi bil zagotoviti, da so dobava proizvoda stranki in storitve, ki so mu opravljene, učinkovite in kakovostne ter da se zagotovi nadzor nad delom distributerjev, ker ti sami ne bi mogli razumeti posebnosti storitev, opravljenih za stranke.

25

Tako naj bi bil namen prijave, ki zagotavlja pravočasno obveščenost družbe Visma Enterprise in ji omogoča odpravo pomanjkljivosti v znanju distributerja, preprečiti, da bi bil ugled proizvoda oškodovan ali da bi stranka dobila zavajajoč vtis o programski opremi in njenih funkcijah. Zagotavljanje kakovostne storitve usposobljenega distributerja naj bi omogočalo prihranek sredstev družbe Visma Enterprise.

26

Cilj zadevnega sporazuma naj bi bil torej spodbujanje dejavnosti distributerjev, ki zahtevajo transakcije pri družbi Visma Enterprise, da bi ta lahko ob upoštevanju pričakovanih dohodkov ter sektorja dejavnosti in interesov potencialnih strank načrtovala svoje prihodke, da bi lahko izbirala potencialne stranke, se odločila za naložbe v razvoj svojega proizvoda in da bi se stranki na zahtevo distributerja omogočilo priznanje popusta proizvajalca. S tem sporazumom naj bi se torej uresničeval legitimni cilj, ker naj bi omogočal organizacijo sodelovanja z distributerjem, oceno skladnosti proizvoda s potrebami kupca, vzpostavitev pravičnih načinov sodelovanja z distributerji in razumno uporabo sredstev.

27

Svet za konkurenco je odgovoril, da družba Visma Enterprise izvaja usklajeno porazdelitev strank med distributerji. Razumne in ekonomsko upravičene razlage začetka postopka registracije, še preden bi potencialna stranka potrdila svojo željo, da začne uporabljati programsko opremo, ki jo je razvila družba Visma Enterprise, naj ne bi bilo. Presoja identitete potencialnih strank in potrebne naložbe v razvoj proizvoda se lahko opravi šele, ko se končni uporabnik strinja, da začne uporabljati programsko opremo, ki je dana na trg.

28

Družba Visma Enterprise naj ne bi nadzirala dejavnosti in usposobljenosti distributerjev v okviru nadaljnje prodaje programske opreme. Pred začetkom sodelovanja z distributerji naj bi preverila znanje distributerjev in zanje redno organizirala seminarje, da bi dopolnili znanje in razvili svojo usposobljenost. Izraz „razen če končni uporabnik temu ne nasprotuje“ iz zadevnega sporazuma naj ne bi bil pomemben za presojo dokaznega standarda na področju omejevalnih učinkov na konkurenco. Presoja verjetnega ravnanja stranke naj bi privedla do ugotavljanja, ali je bila sporna klavzula dejansko izvedena. Vendar naj izvajanja te določbe ne bi bilo treba upoštevati, razen če se ne želi obstoj omejitve konkurence pogojevati z izrazom volje tretje osebe.

29

Svet za konkurenco je poleg tega trdil, da izvajanje zadevnega sporazuma ne vzpostavlja niti sistema izključne distribucije niti sistema selektivne distribucije. Zato naj ne bi bilo treba presojati obstoja morebitnih omejitev pasivne prodaje.

30

Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) je s sodbo z dne 13. septembra 2018 tožbo zavrnilo in sporno odločbo razglasilo za zakonito in utemeljeno. Potem ko je to sodišče presodilo pomen vključitve v sporazum izraza „razen če končni uporabnik temu ne nasprotuje“, je zavrnilo njegov pomen, ker je bil formalen in ker končni potrošnik ni vedel za dogovor o razdelitvi strank. Po mnenju navedenega sodišča ugotovitev omejevalnega sporazuma ne more biti odvisna od ravnanja strank, razen v primeru horizontalnih sporazumov, v katerih je obstoj omejevalnega sporazuma mogoče ugotoviti le, če stranke kupijo proizvode po zadevni usklajeni ceni.

31

Družba Visma Enterprise je zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo.

32

Senāta Administratīvo lietu departaments (vrhovno sodišče, oddelek za upravne zadeve) je s sodbo z dne 26. novembra 2019 razveljavilo sodbo Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) z dne 13. septembra 2018.

33

Senāta Administratīvo lietu departaments (vrhovno sodišče, oddelek za upravne zadeve) je menilo, da Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) ni pravilno presodilo pravnega in gospodarskega okvira zadevnega sporazuma. Narava, obseg in meje tega sporazuma naj bi izhajali iz podrobnih pravilih za njegovo izvajanje, ki so jih predvidele stranke omejevalnega sporazuma, in to naj bi vključevalo tudi način prejema morebitnih ugovorov strank in vpliva na manevrski prostor prodajalca. Poleg tega naj ne bi bilo pomembno, da je stranka seznanjena z obstojem določbe, na podlagi katere bi lahko nasprotovala prioriteti distributerja, ki jo je prvi prijavil, ali vsebini zadevnega sporazuma na splošno.

34

Nasprotno naj bi bilo pomembno vedeti, kako bi morali distributerji delovati v okviru postopka prodaje, če bi bili taki ugovori prejeti. To točko naj bi bilo mogoče pojasniti tako ob upoštevanju vsebine tega sporazuma kot njegovega izvajanja. Nujnosti presoje te določbe, kot da odraža vsebino zadevnega sporazuma, naj ne bi bilo mogoče enačiti z dokazom o njegovem dejanskem izvajanju kot predhodnim pogojem za ugotovitev kršitve. Vsebino sporazuma naj bi bilo treba presojati ob hkratnem upoštevanju njegovega besedila in dokazov, ki so jih predložile stranke v postopku in ki lahko kažejo na resnično naravo sporazuma.

35

Predložitveno sodišče navaja, da v postopku v glavni stvari ni sporno, da zadevni sporazum ne more vplivati na trgovino med državami članicami. Zato bi bilo treba ta spor rešiti z uporabo latvijskega prava, in sicer zakona o konkurenci in odredbe št. 797/2008.

36

Vendar naj bi Sodišče zlasti v sodbi z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi (C 32/11, EU:C:2013:160), že odločilo, da je v okoliščinah, v katerih dejansko stanje ni spadalo neposredno na področje uporabe prava Unije, pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe glede določb prava Unije, kadar so se te določbe uporabljale na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so za povsem notranje položaje sprejete enake rešitve, kot jih določa pravo Unije. V takih primerih naj bi bilo namreč gotovo v interesu Evropske unije, da se zaradi izognitve prihodnjim različnim razlagam določbe ali pojmi, prevzeti iz prava Unije, razlagajo enako ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo.

37

Poleg tega naj bi iz sodne prakse Senāta Administratīvo lietu departaments (vrhovno sodišče, oddelek za upravne zadeve) izhajalo, da glede verjetnih učinkov sporazumov na konkurenco člen 101(1) PDEU in člen 11(1) zakona o konkurenci določata enak pravni okvir. To naj bi pomenilo, da uporaba člena 11(1) zakona o konkurenci ne bi smela biti drugačna od uporabe člena 101(1) PDEU. Bistveno naj bi bilo preprečiti, da bi se v Latviji sprejela različna merila za presojo od tistih, ki so določena s pravom Unije, za ugotovitev obstoja prepovedanih vertikalnih sporazumov. Pravna varnost, ki bi jo zagotovila predvidljiva praksa sodišč in institucij, je v skladu s splošnimi načeli tako prava Republike Latvije kot prava Evropske unije.

38

Poleg tega bi lahko znatno drugačen pristop glede opredelitve kršitev konkurenčnega prava pripeljal do takih razlik med državami članicami, da bi lahko bilo ovirano delovanje notranjega trga.

39

V postopku v glavni stvari bi bilo treba ugotoviti, ali v primeru sporazuma, ki določa, da ima distributer, ki je prvi prijavil transakcijo, v obdobju šestih mesecev od prijave prednost pri izvedbi postopka prodaje z zadevnim končnim uporabnikom, razen če ta temu ne nasprotuje, narava sporazuma sama po sebi zadostuje za ugotovitev, da gre za sporazum, katerega cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na trgu.

40

V teh okoliščinah je Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

41

Predložitveno sodišče poudarja, da se zadevni sporazum nanaša na povsem notranji položaj in ne vpliva na trgovino med državami članicami. Zato bi bilo treba po njegovem mnenju spor rešiti z uporabo latvijskega prava. Vendar navedeno sodišče pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso latvijskega vrhovnega sodišča člen 101(1) PDEU in člen 11(1) zakona o konkurenci določata enak pravni okvir glede verjetnih učinkov sporazumov na konkurenco in uporaba teh dveh določb ne bi smela biti drugačna. Po mnenju predložitvenega sodišča je bistveno preprečiti, da bi se v Latviji sprejela merila za ugotovitev obstoja prepovedanih vertikalnih sporazumov, ki se razlikujejo od tistih, določenih s pravili Unije o konkurenci.

42

V skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega v členu 267 PDEU, je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodbi z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi, C‑297/88 in C‑197/89, EU:C:1990:360, točki 34 in 35, in z dne 10. decembra 2020, J & S Service, C‑620/19, EU:C:2020:1011, točka 31 in navedena sodna praksa).

43

Vendar iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da mora Sodišče preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je zanjo pristojno (sodba z dne 10. decembra 2020, J & S Service, C‑620/19, EU:C:2020:1011, točka 32 in navedena sodna praksa).

44

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče že velikokrat odločilo, da je v okoliščinah, v katerih dejansko stanje v postopku v glavni stvari ni spadalo neposredno na področje uporabe prava Unije, pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe glede določb tega prava, kadar so se navedene določbe uporabljale na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so za povsem notranje položaje sprejete enake rešitve, kot jih določa pravo Unije (sodba z dne 21. julija 2016, VM Remonts in drugi, C‑542/14, EU:C:2016:578, točka 17 in navedena sodna praksa).

45

Taka pristojnost je utemeljena z očitnim interesom pravnega reda Unije, da se določbe, prevzete iz prava Unije, zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti razlagajo enotno (glej v tem smislu sodbi z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi, C‑297/88 in C‑197/89, EU:C:1990:360, točka 37, in z dne 10. decembra 2020, J & S Service, C‑620/19, EU:C:2020:1011, točka 34 in navedena sodna praksa).

46

V obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe v bistvu izhaja, da člen 11(1) zakona o konkurenci določa pravni okvir, ki je enak kot tisti iz člena 101(1) PDEU, in da se navedeni člen 11(1) razlaga enako kot člen 101(1) PDEU.

47

Poleg tega je Sodišče zaradi te okoliščine že odločilo, da je pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na razlago člena 101(1) PDEU, v povsem notranjih položajih, ki ne vplivajo na trgovino med državami članicami, v katerih se je uporabljal člen 11(1) zakona o konkurenci (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točke od 11 do 14, in z dne 21. julija 2016, VM Remonts in drugi, C‑542/14, EU:C:2016:578, točke od 16 do 19).

48

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Sodišče pristojno, da odgovori na postavljena vprašanja v delu, v katerem se nanašajo na razlago člena 101(1) PDEU in člena 101(3) PDEU, katerih bistvena vsebina je prevzeta v členu 11(2) zakona o konkurenci.

49

Nasprotno pa v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 44 te sodbe, pristojnost Sodišča za odgovor na postavljena vprašanja v delu, v katerem se nanašajo na razlago Uredbe št. 330/2010, ni potrjena. Iz člena 2(1) te uredbe je namreč razvidno, da je njen namen določiti pogoje, pod katerimi se člen 101(1) PDEU v skladu s členom 101(3) PDEU ne uporablja za vertikalne sporazume. Iz predložitvene odločbe pa ni razvidno, da so se rešitve iz Uredbe št. 330/2010 v skladu z latvijsko zakonodajo uporabljale za položaje, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ne spadajo na področje uporabe člena 101 PDEU in zato spadajo na področje uporabe navedene uredbe.

50

Predložitveno sodišče s prvim, petim in šestim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da je sporazum, ki je sklenjen med dobaviteljem in distributerjem ter v skladu s katerim ima distributer, ki je prvi prijavil potencialno transakcijo s končnim uporabnikom, v obdobju šestih mesecev od prijave te transakcije „prednost pri izvedbi prodaje“, razen če ta uporabnik temu ne nasprotuje, mogoče opredeliti kot „sporazum, katerega cilj“ oziroma „posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu te določbe.

51

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi funkcij nacionalnih sodišč in Sodišča, vloga zadnjega omejena na razlago določb prava Unije, glede katerih mu je postavljeno vprašanje, v obravnavanem primeru člena 101(1) PDEU. Tako ni naloga Sodišča, temveč predložitvenega sodišča, da dokončno presodi, ali je glede na vse upoštevne elemente položaja v glavni stvari ter glede na gospodarski in pravni okvir, v katerega je ta umeščen, cilj zadevnega sporazuma omejevanje konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točka 29, in z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 59).

52

Vendar lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, na podlagi elementov iz spisa, ki ga ima na voljo, poda pojasnila, ki predložitveno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi, da lahko to reši spor (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 48 in navedena sodna praksa).

53

Člen 101(1) PDEU določa, da so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

54

Da bi bil sporazum zajet s to prepovedjo, mora biti njegov „cilj oziroma posledica“ preprečevanje, omejevanje ali znatno izkrivljanje konkurence na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 2012, Expedia, C‑226/11, EU:C:2012:795; točke 16, 17 in 20 ter navedena sodna praksa, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 31).

55

Na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča, sprejete od sodbe z dne 30. junija 1966, LTM (56/65, EU:C:1966:38), je treba zaradi možnosti izbire, ki jo vsebuje ta pogoj in označuje veznik „oziroma“, najprej preučiti cilj sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 33 in navedena sodna praksa).

56

Iz tega je razvidno, da se s to določbo, kot jo razlaga Sodišče, jasno razlikuje med pojmoma „omejevanje zaradi cilja“ in „omejevanje zaradi posledice“, pri čemer se za vsakega od njiju uporabljajo različna dokazna pravila (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 63).

57

Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da so nekatere vrste dogovorov med podjetji za konkurenco tako škodljive, da jih je mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, tako da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno. Ta sodna praksa temelji na tem, da je mogoče nekatere oblike dogovarjanja med podjetji že zaradi njihove narave obravnavati kot škodljive za dobro delovanje konkurence (sodba z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 35 in navedena sodna praksa).

58

Tako pri sporazumih, opredeljenih kot „omejevanje zaradi cilja“, ni treba ugotavljati – in še toliko manj dokazovati – posledic za konkurenco, da jih je mogoče opredeliti kot „omejevanje konkurence“ v smislu člena 101(1) PDEU, saj izkušnje kažejo, da taki sporazumi povzročijo zmanjšanje proizvodnje in zvišanje cen, kar negativno vpliva na razdelitev virov zlasti v škodo potrošnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 64 in navedena sodna praksa). Da ima protikonkurenčni cilj torej zadostuje, da je ta sporazum dejansko zmožen preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točka 38).

59

Za ugotovitev, ali sporazum pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“, je bistveno pravno merilo to, ali tak sporazum sam po sebi izkazuje zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, da se šteje, da ni treba raziskati njegovih posledic (sodba z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 37 in navedena sodna praksa).

60

Poleg tega je treba pojem „omejevanje konkurence zaradi cilja“ razlagati ozko. Ta pojem se namreč lahko uporablja zgolj za nekatere vrste dogovorov med podjetji, pri katerih je stopnja škodljivosti za konkurenco taka, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 54 in navedena sodna praksa).

61

Vendar okoliščina, da sporazum pomeni vertikalni sporazum, ne izključuje možnosti, da ta sporazum pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“. Čeprav so namreč vertikalni sporazumi po svoji naravi pogosto za konkurenco manj škodljivi kakor horizontalni, so lahko kljub temu v nekaterih okoliščinah posebej omejujoči (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točka 43, in z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 21).

62

Za presojo, ali je sporazum med podjetji ali sklep podjetniškega združenja dovolj škodljiv za konkurenco, da se šteje za omejevanje konkurence „zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU, je treba upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim uresničiti, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen. Pri presoji navedenega okvira je treba upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga ali trgov (sodba z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 51 in navedena sodna praksa).

63

To, da se za neki ukrep šteje, da se z njim uresničuje legitimen cilj, ne izključuje, da je – ob upoštevanju obstoja drugega cilja, ki ga ta ukrep uresničuje in ki ga je treba tudi glede na vsebino določb tega ukrepa in okvira, v katerega je umeščen, šteti za nelegitimnega – mogoče šteti, da je njegov cilj omejevanje konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 52 in navedena sodna praksa).

64

Najprej, glede vsebine zadevnega sporazuma je iz predložitvene odločbe razvidno, da klavzula 4.1 tipske pogodbe o sodelovanju, sklenjene med družbo Visma Enterprise in njenimi distributerji, določa, da ima distributer, ki je prvi prijavil potencialno transakcijo s končnim uporabnikom, v obdobju šestih mesecev od prijave potencialne transakcije „prednost pri izvedbi prodaje“, razen če ta uporabnik temu ne nasprotuje.

65

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz navedene klavzule, kot je povzeto v predložitveni odločbi, ne izhaja, kaj je ta prednost. Svet za konkurenco je v sporni odločbi menil, da lahko le distributer, ki je prvi prijavil potencialno stranko, z njo izvede prodajo, kar je družba Visma Enterprise izpodbijala.

66

Kot je Evropska komisija navedla v pisnem stališču, predloženem Sodišču, se zdi, da ta klavzula sama po sebi distributerjem družbe Visma Enterprise izrecno ne prepoveduje, da bi se aktivno obrnili na potencialno stranko ali odgovarjali na zahteve te stranke. Predložitveno sodišče mora torej ugotoviti natančno vsebino zadevnega sporazuma.

67

Dalje, poudariti je treba, da se stranki spora o glavni stvari prav tako ne strinjata glede cilja tega sporazuma, saj je družba Visma Enterprise trdila, da je njegov namen organizirati sodelovanje z distributerji, oceniti skladnost proizvoda s potrebami kupca, vzpostaviti pravične pogoje sodelovanja z distributerji in razumno uporabiti sredstva.

68

V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 51 te sodbe, mora predložitveno sodišče presoditi cilje, ki se uresničujejo z zadevnim sporazumom.

69

V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko organi, pristojni za varstvo konkurence, nacionalna sodišča in sodišča Unije upoštevajo namen strank, čeprav ta ni element, nujen za opredelitev omejujoče narave sporazuma med podjetji (sodba z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 53 in navedena sodna praksa).

70

Nazadnje, predložitveno sodišče mora preučiti gospodarski in pravni okvir, v katerega se umešča zadevni sporazum.

71

Če tega sporazuma ne bi bilo mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, bi moralo predložitveno sodišče preučiti njegove učinke, in da bi ga lahko opredelilo kot „omejevanje konkurence“ v smislu člena 101(1) PDEU, bi moralo ugotoviti, da so podani elementi, ki dokazujejo, da je bila konkurenca dejansko preprečena ali znatno omejena ali izkrivljena (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 38 in navedena sodna praksa).

72

Za to je treba upoštevati konkretni okvir, v katerega se umešča sporazum, zlasti gospodarski in pravni okvir, v katerem delujejo zadevna podjetja, naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga ali trgov (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 116 in navedena sodna praksa).

73

V skladu z ustaljeno sodno prakso so lahko omejevalne posledice za konkurenco tako dejanske kot tudi potencialne, vsekakor pa morajo biti dovolj znatne (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 117 in navedena sodna praksa).

74

Pri presoji posledic sporazuma z vidika člena 101 PDEU je treba preučiti konkurenco v dejanskem okviru, v katerem bi delovala, če zadevnega sporazuma ne bi bilo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 118 in navedena sodna praksa).

75

Za to je treba upoštevati zlasti naravo in omejeno oziroma neomejeno količino proizvodov, ki so predmet sporazuma, položaj in pomen strank na trgu zadevnih proizvodov, izoliranost tega sporazuma ali, nasprotno, njegov položaj v sklopu sporazumov. S tega vidika je obstoj podobnih pogodb okoliščina, ki sicer ni nujno odločilna, vendar lahko skupaj z drugimi okoliščinami tvori gospodarski in pravni okvir, v katerem je treba presoditi navedeni sporazum (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 1980, L’Oréal, 31/80, EU:C:1980:289, točka 19).

76

Namen vzpostavitve hipotetičnega scenarija je ugotoviti resnične možnosti ravnanja gospodarskih subjektov brez zadevnega sporazuma ter tako določiti verjetno delovanje trga in njegovo strukturo, če tega sporazuma ne bi bilo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 120).

77

Nacionalno sodišče mora na podlagi vseh upoštevnih podatkov ugotoviti, ali zadevni sporazum dejansko izpolnjuje pogoje, da bi zanj veljala prepoved iz člena 101(1) PDEU (sodba z dne 11. decembra 1980, L’Oréal, 31/80, EU:C:1980:289, točka 20).

78

Poleg tega, kot je v bistvu navedla Komisija, so vertikalni sporazumi načeloma lahko manj škodljivi za konkurenco kot horizontalni sporazumi. Tako je omejevanje konkurence med distributerji iste znamke (intra‑brand competition) načeloma problematično le, kadar je učinkovita konkurenca med različnimi znamkami na zadevnem trgu (inter‑brand competition) oslabljena (glej po analogiji sodbo z dne 25. oktobra 1977, Metro SB‑Großmärkte/Komisija, 26/76, EU:C:1977:167, točka 22).

79

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da bo moralo predložitveno sodišče ugotoviti zlasti značilnosti zadevnega trga in položaj strank na njem.

80

V zvezi s tem je iz vprašanj za predhodno odločanje razvidno, da tržni delež družbe Visma Enterprise ne presega 30 %. To okoliščino bi bilo treba skupaj z drugimi elementi upoštevati pri določitvi strukture zadevnega trga, vključno s položajem družbe Visma Enterprise na tem trgu, kar lahko spada v gospodarski okvir, v katerem je treba presojati zadevni sporazum.

81

Predložitveno sodišče bo moralo nato preučiti posledice distributerjeve „rezervacije“ potencialne stranke na konkurenco, zlasti glede na okoliščino, ki je glede na vprašanja za predhodno odločanje izkazana, da distributerji niso vnaprej obveščeni o „rezervaciji“ potencialne stranke in da končna stranka ni obveščena o možnosti nasprotovanja tej rezervaciji in glede na njeno trajanje.

82

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo, peto in šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da sporazuma, ki je sklenjen med dobaviteljem in distributerjem ter v skladu s katerim ima distributer, ki je prvi prijavil potencialno transakcijo s končnim uporabnikom, v obdobju šestih mesecev od prijave te transakcije „prednost pri izvedbi prodaje“, razen če ta uporabnik temu ne nasprotuje, ni mogoče opredeliti kot „sporazum, katerega cilj“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu te določbe, razen če ne bi bilo za ta sporazum glede na njegovo besedilo, cilje in okvir mogoče šteti, da je dovolj škodljiv za konkurenco, da bi ga bi bilo mogoče tako opredeliti. Če tak sporazum ne pomeni omejevanja konkurence „zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU, mora nacionalno sodišče preučiti, ali bi se ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin zadeve v glavni stvari, in sicer zlasti gospodarskega in pravnega okvira, v katerem delujejo zadevna podjetja, narave zadevnega blaga ali storitev ter dejanskih pogojev delovanja in strukture zadevnega trga, lahko štelo, da ta sporazum zaradi svojih dejanskih ali potencialnih posledic dovolj znatno omejuje konkurenco.

83

Predložitveno sodišče z drugim, tretjim in sedmim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(3) PDEU razlagati tako, da je sporazum, ki je sklenjen med dobaviteljem in distributerjem ter v skladu s katerim ima distributer, ki je prvi prijavil potencialno transakcijo s končnim uporabnikom, v obdobju šestih mesecev od prijave te transakcije „prednost pri izvedbi prodaje“, razen če ta uporabnik temu ne nasprotuje, če ta sporazum pomeni sporazum, „katerega cilj“ oziroma „katerega posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU, in je upravičen do izvzetja na podlagi odstavka 3 tega člena.

84

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je vsak sporazum, za katerega se izkaže, da je v nasprotju s členom 101(1) PDEU, predmet izvzetja na podlagi odstavka 3 tega člena le, če izpolnjuje s tem odstavkom določene kumulativne pogoje, vključno s pogojem prispevanja k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 230 in navedena sodna praksa).

85

Prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso izboljšanja v smislu prvega pogoja iz člena 101(3) PDEU ni mogoče enačiti z vsemi prednostmi, ki jih partnerji na podlagi zadevnega sporazuma pridobijo pri svojih proizvodnih ali distribucijskih dejavnostih. Iz tega izboljšanja morajo biti med drugim jasno razvidne upoštevne objektivne prednosti, ki odtehtajo slabe strani sporazuma na ravni konkurence (sodba z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 234 in navedena sodna praksa).

86

Preučitev sporazuma, da bi se ugotovilo, ali ta prispeva k izboljšanju proizvodnje ali distribucije proizvodov ali k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka in ali navedeni sporazum povzroča znatne objektivne ugodnosti, je treba opraviti glede na dejanske trditve in dokaze, ki so jih predložila podjetja (sodba z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 235 in navedena sodna praksa).

87

Taka preučitev lahko zahteva, da se upoštevajo značilnosti in morebitne posebnosti sektorja, na katerega se zadevni sporazum nanaša, če so te značilnosti in posebnosti odločilne za izid preučitve. Poleg tega je treba v skladu s členom 101(3) PDEU upoštevati koristen učinek na vse potrošnike na upoštevnih trgih (sodba z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 236 in navedena sodna praksa).

88

Iz informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je razvidno, da je družba Visma Enterprise trdila, da je posledica zadevnega sporazuma med drugim izboljšanje distribucije njenega proizvoda, dobava kakovostnejšega proizvoda in prihranek.

89

V teh okoliščinah mora to sodišče presoditi, ali ta sporazum prispeva k izboljšanju proizvodnje ali distribucije proizvodov iz postopka v glavni stvari in ali izpolnjuje druge pogoje iz člena 101(3) PDEU.

90

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo, tretje in sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(3) PDEU razlagati tako, da je sporazum, ki je sklenjen med dobaviteljem in distributerjem ter v skladu s katerim ima distributer, ki je prvi prijavil potencialno transakcijo s končnim uporabnikom, v obdobju šestih mesecev od prijave te transakcije „prednost pri izvedbi prodaje“, razen če ta uporabnik temu ne nasprotuje, če ta sporazum pomeni sporazum, „katerega cilj“ oziroma „katerega posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU, lahko predmet izvzetja na podlagi odstavka 3 tega člena le, če izpolnjuje v tem odstavku določene kumulativne pogoje.

91

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) postavilo četrto vprašanje v okviru očitka, da je družba Visma Enterprise izpodbijala del sporne odločbe, v katerem je svet za konkurenco menil, da ni niti primerno niti nujno šteti, da so za ugotovljeno kršitev odgovorni distributerji družbe FMS Software. Družba Visma Enterprise je s tem očitkom v bistvu trdila, da se člen 11(1) zakona o konkurenci, v katerem je prevzeta vsebina člena 101(1) PDEU, nanaša na sporazume med podjetji, zato svet za konkurenco ne more sankcionirati ene same stranke zadevnega sporazuma, razen če ne bi priznal, da ti določbi nista bili kršeni.

92

Zato je treba četrto vprašanje razumeti tako, da predložitveno sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da je obstoj sporazuma, s katerim je kršena ta določba, izključen, kadar je organ, pristojen za izvajanje navedene določbe, drugače presodil glede pripisa odgovornosti za kršitev.

93

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 53 te sodbe, so na podlagi člena 101(1) PDEU kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

94

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za „sporazum“ v smislu člena 101(1) PDEU zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodba z dne 14. januarja 2021, Kilpailu‑ ja kuluttajavirasto, C‑450/19, EU:C:2021:10, točka 21 in navedena sodna praksa).

95

Ugotovitev kršitve člena 101 PDEU mora torej temeljiti na presoji glede na pogoje iz te določbe.

96

Iz tega sledi, da se vprašanje obstoja sporazuma, ki je prepovedan na podlagi člena 101(1) PDEU, načeloma razlikuje od vprašanja pripisa odgovornosti za kršitev in naložitve sankcije stranki tega sporazuma, čeprav bi se nekateri dejanski elementi lahko izkazali za upoštevne pri presoji teh dveh vprašanj.

97

Prvo vprašanje se namreč nanaša na pogoje za uporabo člena 101(1) PDEU, drugo vprašanje pa na posledice kršitve te določbe, pri čemer se to zadnje vprašanje načeloma upošteva le, če je kršitev navedene določbe predhodno ugotovljena.

98

Če je torej obstoj sporazuma, s katerim je kršen člen 101(1) PDEU, dokazan v skladu z merili iz te določbe, presoja organa, pristojnega za izvajanje te določbe, v zvezi s pripisom odgovornosti za kršitev strankam tega sporazuma načeloma ne more vplivati na ugotovitev te kršitve.

99

Vprašanje, ki se nanaša na pogoje za uporabo člena 101(1) PDEU, se poleg tega razlikuje od vprašanja, ali lahko organ, pristojen za izvajanje te določbe, odgovornost za kršitev te določbe pripiše le eni stranki sporazuma, ki pomeni to kršitev, to vprašanje pa v postopku v glavni stvari ni postavljeno.

100

V teh okoliščinah je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da obstoja sporazuma, ki je s to določbo prepovedan, ni mogoče izključiti zgolj zato, ker je organ, pristojen za izvajanje navedene določbe, drugače presodil glede pripisa odgovornosti za kršitev strankam tega sporazuma.

101

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: