–

za Komisia za protivodeystvie na koruptsiyata i za otnemane na nezakonno pridobitoto imushtestvo S. Tsatsarov,

–

za ZV, AX, in „Meditsinski tsentar po dermatologia i estetichna meditsina PRIMA DERM“ ООD S. Kostov in G. Atanasov, advokati,

–

za bolgarsko vlado T. Mitova in M. Georgieva, agentki,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in T. Machovičová, agenti,

–

za Evropsko komisijo sprva N. Nikolova, I. Zaloguin in M. Wilderspin, nato N. Nikolova in I. Zaloguin, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (UL 2014, L 127, str. 39, in popravek v UL 2014, L 138, str. 114), ter členov 17 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Komisia za protivodeystvie na koruptsiyata i za otnemane na nezakonno pridobitoto imushtestvo (komisija za boj proti korupciji in odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, Bolgarija) (v nadaljevanju: komisija za odvzem premoženja) na eni strani ter ZV, AX in „Meditsinski tsentar po dermatologia i estetichna meditsina PRIMA DERM“ ООD, na drugi strani v zvezi z zahtevo za odvzem premoženja, ki naj bi ga ZV in njegovi družinski člani pridobili nezakonito.

3

V uvodnih izjavah 9, 15 in 22 Direktive 2014/42 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1(1) te direktive določa:

„Ta direktiva določa minimalna pravila o začasnem zavarovanju premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema in o odvzemu premoženja v kazenskih zadevah.“

5

Člen 3 navedene direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, zajeta z naslednjimi instrumenti:

[…]“.

6

Člen 4 iste direktive, naslovljen „Odvzem“, v odstavku 1 določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki omogočajo, da se na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki je lahko bila izrečena tudi v okviru postopka v nenavzočnosti, bodisi v celoti bodisi delno odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in premoženjska korist ali premoženje v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi.“

7

Zakon za otnemane v polza na darzhavata na nezakono pridobito imushtestvo (zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja v korist države) (DV št. 38 z dne 18. maja 2012, v nadaljevanju: zakon o odvzemu premoženja iz leta 2012), ki je začel veljati 19. novembra 2012 in je bil razveljavljen z Zakon za protivodeystvie na korupsiata i za otnemane na nezakonno pridobitoto imushestvo (zakon o preprečevanju korupcije in odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja) (DV št. 7 z dne 19. januarja 2018), vendar se, kot v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pojasnjuje predložitveno sodišče, ratione temporis še naprej uporablja.

8

Člen 1 zakona o odvzemu premoženja iz leta 2012 je določal:

„(1)   Ta zakon ureja pogoje in postopke, v skladu s katerimi država odvzame nezakonito pridobljeno premoženje.

(2)   Premoženje v smislu odstavka 1 je premoženje, ki je bilo pridobljeno tako, da ni mogoče ugotoviti njegovega zakonitega izvora.“

9

Člen 2(1) tega zakona je določal:

„Postopek na podlagi tega zakona se vodi neodvisno od kazenskega postopka zoper preiskovano osebo in/ali z njo povezane osebe.“

10

Člen 22(1) navedenega zakona je določal:

„Preiskava na podlagi člena 21(2) se začne s sklepom direktorja zadevnega krajevnega direktorata, če je oseba obtožena storitve kaznivega dejanja iz:

[…]

8. členov od 201 do 203;

[…]

20. členov 282, 283 in 283a;

[…]

Nakazatelen kodeks [kazenski zakonik].

11

Voenno okrazhna prokuratura – Sofia (okrajno vojaško državno tožilstvo v Sofiji, Bolgarija) je 5. maja 2015 komisijo za odvzem premoženja obvestilo o tem, da je bil zoper ZV uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja iz člena 282(2), prvi stavek, kazenskega zakonika v povezavi s členom 282(1) tega zakonika.

12

Natančneje, oseba ZV je obdolžena, da je od 29. novembra 2004 do 10. septembra 2014 kot vodja katedre za dermatologijo, venerologijo in alergologijo pri Voennomeditsinska Akademia (vojaško-medicinska akademija) v Sofiji (Bolgarija) storila dejanja, ki so presegla pooblastila, ki so ji bila podeljena v okviru njenih nalog, da bi sebi in družbi DERMA PRIM-MK OOD, v kateri je imela večinski delež, pridobila premoženjsko korist.

13

Kazenski postopek zoper ZV je trenutno v teku pred Sofiyski voenen sad (vojaško sodišče v Sofiji, Bolgarija).

14

Na podlagi obvestila okrajnega vojaškega državnega tožilstva v Sofiji je komisija za odvzem premoženja začela preiskavo proti ZV v skladu s členom 22 zakona o odvzemu premoženja iz leta 2012.

15

Ta komisija je ob koncu preiskave ugotovila, da obstaja veliko nesorazmerje med premoženjem ZV in njenega moža na eni strani ter njunimi dohodki na drugi strani. Zato je 18. januarja 2017 pri predložitvenem sodišču vložila zahtevo za odvzem premoženja, ki so ga nezakonito pridobile ZV ter fizične in pravne osebe, za katere se šteje, da so povezane z ZV ali pod njenim nadzorom, v korist države.

16

Predložitveno sodišče je na predlog navedene komisije sprejelo ukrepe za začasno zavarovanje premoženja, katerega odvzem se je zahteval.

17

Tožene stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da je ta predlog nedopusten, pri čemer se sklicujejo na neskladnost zakona o odvzemu premoženja iz leta 2012 z Direktivo 2014/42. Trdijo, da se ta direktiva uporablja tudi za nekazenske zadeve in da ni bila pravilno prenesena v bolgarsko pravo, zlasti ker navedeni zakon ne določa postopkovnih jamstev za tožene stranke in tretje osebe, za katere se uporabljajo pravila v zvezi z naložitvijo ukrepov zavarovanja ali odvzemom nezakonito pridobljenega premoženja.

18

Predložitveno sodišče najprej pojasnjuje, da je bilo v členu 2 zakona o odvzemu premoženja iz leta 2012 izrecno določeno, da potek postopka odvzema, ki se začne pred civilnim sodiščem, ni odvisen od kazenskega postopka, uvedenega zoper osebo, na katero se nanaša preiskava, ali osebe, ki so z njo povezane ali jih ta nadzira. V skladu z nacionalno sodno prakso je namreč zgolj obstoj kazenskih obtožb zoper neko osebo zadosten pogoj za začetek preiskave v zvezi s to osebo. Tako bi postopek, uveden na podlagi tega zakona, potekal ne glede na to, ali je bila oseba, na katero se je nanašala preiskava, pravnomočno obsojena.

19

Dalje, predložitveno sodišče poudarja, da je bilo z zakonom o odvzemu premoženja iz leta 2012 dokazno breme obrnjeno. Za komisijo za odvzem premoženja naj bi namreč zadoščalo, da navede utemeljene razloge za sum, da je bilo premoženje pridobljeno nezakonito. Nacionalni zakonodajalec pa naj bi tako vzpostavil domnevo nezakonitosti pridobitve blaga, katerega izvor ni ugotovljen ali ni dokazan, in naj bi kot edini in odločilen dokaz obstoja nezakonito pridobljenega blaga uvedel pojem „nesorazmerje med premoženjem in prihodki“. Predmet odvzema naj tako ne bi bilo le premoženje, pridobljeno s konkretnim kaznivim dejanjem ali resnim prekrškom, ampak vsako premoženje, katerega izvora ni mogoče ugotoviti ali dokazati.

20

Nazadnje, to sodišče meni, da čeprav je treba zahtevo za odvzem premoženja obravnavati v skladu s civilnim postopkovnim pravom, je ukrep odvzema nezakonito pridobljenega premoženja po svoji naravi kazenski ukrep, ki spada na področje uporabe Direktive 2014/42.

21

Ker pa zakon o odvzemu premoženja iz leta 2012 ne določa minimalnih jamstev, ki se zahtevajo z Direktivo 2014/42, naj bi bil v nasprotju s to direktivo. Poleg tega naj bi bilo pretirano dokazno breme, ki ga nosi zadevna oseba, tudi v nasprotju s členom 48 Listine.

22

Ker Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) vseeno dvomi o razlagi določb Direktive 2014/42, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

Komisija za odvzem premoženja trdi, da odgovor na vprašanja za predhodno odločanje ni upošteven za rešitev spora o glavni stvari, ker se Direktiva 2014/42 za ta spor ne uporablja, tako da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten. Natančneje, po mnenju te komisije zahteva za odvzem premoženja izvira iz kaznivega dejanja iz člena 282(2) kazenskega zakonika. To kaznivo dejanje pa naj ne bi spadalo med kazniva dejanja, navedena v členu 3 Direktive 2014/42, ki določa stvarno področje uporabe te direktive.

24

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalno sodišče postavi v pravnem in dejanskem okviru, ki ga to opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbi z dne 24. junija 2008, Commune de Mesquer, C‑188/07, EU:C:2008:359, točka 30, in z dne 19. marca 2020, Agro In 2001, C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 43 in navedena sodna praksa).

25

Kadar pa, kot v obravnavani zadevi, ni očitno, da razlaga določbe prava Unije ni v nikakršni zvezi z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, se ugovor v zvezi z neuporabo te določbe v postopku v glavni stvari ne nanaša na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ampak na vsebino vprašanj (sodba z dne 19. marca 2020, Agro In 2001, C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 44 in navedena sodna praksa).

26

Zato je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

27

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2014/42 razlagati tako, da se uporablja za ureditev države članice, ki določa, da odvzem nezakonito pridobljenega premoženja odredi nacionalno sodišče v okviru ali po postopku, ki se ne nanaša na ugotovitev enega ali več kaznivih dejanj.

28

Najprej je treba poudariti, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da v nasprotju z akti, obravnavanimi v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. marca 2020, Agro In 2001 (C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 47), kazniva dejanja, za katera je bil uveden pregon osebe ZV, spadajo v pojem kaznivega dejanja v smislu konvencije iz člena 3(a) Direktive 2014/42.

29

Okoliščina, da nekatere zainteresirane osebe pred Sodiščem trdijo, da navedene kršitve dejansko ne spadajo na področje uporabe navedene konvencije in da je dejansko stanje v postopku v glavni stvari nastalo pred začetkom veljavnosti Direktive 2014/42 ali pred iztekom roka, določenega za njen prenos, te predpostavke ne more omajati.

30

Ker namreč Sodišče v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 24 te sodbe, ne more preveriti pravilnosti normativnega in dejanskega okvira, ki ga je opredelilo predložitveno sodišče, mora izhajati iz premise, da se ta direktiva lahko uporabi v postopku v glavni stvari.

31

Ob upoštevanju tega je treba še preveriti, ali Direktiva 2014/42 ureja odvzem predmetov in premoženjske koristi, ki izvirajo iz nezakonitih dejavnosti, ki ga odredi sodišče države članice v okviru ali po zaključku postopka, ki se ne nanaša na ugotovitev, ali je bilo storjeno eno ali več kaznivih dejanj.

32

V zvezi s tem je treba spomniti, da Direktiva 2014/42 temelji na določbah tretjega dela, naslov V, poglavje 4, PDEU, naslovljenega „Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah“, natančneje na členu 82(2) in členu 83(1) PDEU.

33

Te določbe Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije dovoljujejo, da določita minimalna pravila, prvič, kolikor je to potrebno za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami, in drugič, glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področjih posebno hudih kaznivih dejanj s čezmejnimi posledicami, ki izhajajo iz narave ali posledic teh kaznivih dejanj ali potrebe po skupnem boju proti njim.

34

V zvezi s tem, čeprav bi moralo biti mogoče odvzeti predmete, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, iz uvodne izjave 15 te direktive izhaja, da bi to moralo veljati le na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, pri čemer lahko taka pravnomočna obsodba izhaja tudi iz postopka v nenavzočnosti.

35

S členom 4(1) Direktive 2014/42 se tako zahteva, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki omogočajo, da se na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki je lahko bila izrečena tudi v okviru postopka v nenavzočnosti, bodisi v celoti bodisi delno odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjska korist ali premoženje v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi.

36

Zato je treba ob upoštevanju ciljev in besedila določb Direktive 2014/42 ter okvira, v katerem je bila ta direktiva sprejeta, šteti, da je ta direktiva, tako kot Okvirni sklep 2005/212, katerega razširitvi določb je v skladu z njeno uvodno izjavo 9 namenjena, akt, katerega namen je državam članicam naložiti, da uvedejo skupna minimalna pravila o odvzemu predmetov in premoženjske koristi, povezanih s kaznivimi dejanji, zlasti z namenom olajšati vzajemno priznavanje sodnih odredb o zaplembi, sprejetih v okviru kazenskih postopkov (glej po analogiji, glede Okvirnega sklepa 2005/212, sodbo z dne 19. marca 2020, Agro In 2001, C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 56).

37

Direktiva 2014/42 torej ne ureja odvzema predmetov in premoženjske koristi, ki izvirajo iz nezakonitih dejavnosti, ki ga odredi sodišče države članice v okviru ali po zaključku postopka, ki se ne nanaša na ugotovitev, ali je bilo storjeno eno ali več kaznivih dejanj (glej po analogiji sodbo z dne 19. marca 2020, Agro In 2001, C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 57). Tak odvzem namreč ne spada pod minimalna pravila, ki jih ta direktiva določa v skladu s svojim členom 1(1), in njegova ureditev torej spada v pristojnost držav članic, navedeno v uvodni izjavi 22 navedene direktive, da določijo širša pooblastila v nacionalnem pravu.

38

V obravnavani zadevi je očitno, da je postopek odvzema, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, civilnopraven in da v nacionalnem pravu obstaja poleg ureditve odvzema v kazenskem pravu. Res je, da v skladu s členom 22(1) zakona o odvzemu premoženja iz leta 2012 takšen postopek začne komisija za odvzem premoženja, kadar je ta obveščena o tem, da je oseba obtožena storitve določenih kaznivih dejanj. Vendar je iz elementov spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da se v skladu z določbami tega zakona ta postopek, ki se osredotoča izključno na premoženje, za katero se zatrjuje, da je bilo pridobljeno nezakonito, vodi neodvisno od morebitnega kazenskega postopka, uvedenega zoper domnevnega storilca zadevnih kaznivih dejanj, in od izida takega postopka, zlasti od njegove morebitne obsodbe (sodba z dne 19. marca 2020, Agro In 2001, C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 60).

39

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da odločitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari, ne spada v okvir postopka v zvezi z enim ali več kaznivimi dejanji niti ne bo sprejeta po zaključku postopka v zvezi z enim ali več kaznivimi dejanji. Poleg tega odvzem, ki ga lahko odredi po preučitvi zahteve, ki mu je bila predložena, ni odvisen od kazenske obsodbe zadevne osebe. Takšen postopek torej ne spada na področje uporabe Direktive 2014/42 (glej po analogiji sodbo z dne 19. marca 2020, Agro In 2001, C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 61).

40

Te razlage ni mogoče izpodbijati s sodbo z dne 14. januarja 2021, Okrazhna prokuratura – Haskovo in Apelativna prokuratura – Plovdiv (C‑393/19, EU:C:2021:8), v kateri je Sodišče upoštevalo Okvirni sklep 2005/212. Postopek v glavni stvari se namreč razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, ker je bil odvzem, obravnavan v zadnjenavedenem postopku, določen s kazenskim zakonikom, njegova uporaba je bila povezana s storitvijo tega kaznivega dejanja, v tem primeru tihotapljenjem, in zadevna oseba je bila obsojena zaradi storitve navedenega kaznivega dejanja.

41

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2014/42 razlagati tako, da se ne uporablja za ureditev države članice, ki določa, da odvzem nezakonito pridobljenega premoženja odredi nacionalno sodišče v okviru ali po postopku, ki se ne nanaša na ugotovitev enega ali več kaznivih dejanj.

42

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo, tretje, peto in sedmo vprašanje ni treba odgovoriti.

43

Predložitveno sodišče s četrtim in šestim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, Sodišče prosi za razlago Listine, natančneje, njenih členov 17 in 48.

44

V skladu s členom 51(1) Listine pa se določbe te listine za države članice uporabljajo samo takrat, kadar izvajajo pravo Unije, in v skladu z ustaljeno sodno prakso izraz „izvajanje prava Unije“ v smislu te določbe zahteva obstoj povezave med aktom prava Unije in zadevnim nacionalnim ukrepom, ki presega zgolj sorodnost zadevnih področij ali posredne učinke enega od področij na drugo ob upoštevanju meril za presojo, ki jih je opredelilo Sodišče (sodba z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia, C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 37 in navedena sodna praksa).

45

V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz točke 41 te sodbe, postopek odvzema iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive 2014/42, tako da ni mogoče šteti, da se z bolgarsko zakonodajo, ki ureja ta postopek, izvaja pravo Unije.

46

Ker se v teh okoliščinah Listina ne uporablja za spor o glavni stvari, Sodišče ni pristojno, da odgovori na četrto in šesto vprašanje (glej v tem smislu sklep z dne 2. julija 2020, S.A.D. Maler und Anstreicher, C‑256/19, EU:C:2020:523, točke od 32 do 34 in navedena sodna praksa).

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Direktivo 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji, je treba razlagati tako, da se ne uporablja za ureditev države članice, ki določa, da odvzem nezakonito pridobljenega premoženja odredi nacionalno sodišče v okviru ali po postopku, ki se ne nanaša na ugotovitev enega ali več kaznivih dejanj.