I. Pravni okvir

A. Pravo Unije

B. Belgijsko pravo

II. Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

III. Postopek pred Sodiščem

IV. Pravna analiza

A. Uvodne ugotovitve

B. Mehanizem nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, določen v členu 33(2)(a) Direktive 2013/32

1. Jezikovna, sistematična in teleološka razlaga

2. Nesamodejnost zavrženja prošnje za mednarodno zaščito zaradi nedopustnosti

C. Resna nevarnost obravnavanja, ki je v nasprotju s členom 7 Listine v povezavi s členoma 18 in 24 Listine

1. Varstvo družinskega življenja, zagotovljeno z direktivama 2011/95 in 2013/32

2. Status prosilca v državi članici gostiteljici

a) Člen 23 Direktive 2011/95

b) Direktiva 2003/86

3. Razmerje med prosilcem in članom njegove družine

D. Vmesni sklep

E. Posledice dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito

V. Predlog

1.

Migracijska potovanja so pogosto rezultat kombinacije dveh elementov: naključja in nuje. V zadevi, ki je predložena Sodišču, je sirski državljan, potem ko je prepotoval Libijo in Turčijo, prispel v Avstrijo in v tej državi iz nuje vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po pridobitvi statusa begunca se je zadevna oseba napotila v Belgijo, da bi se pridružila svojima hčerama, od katerih je ena mladoletna, in je v tej državi vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, za katero je bilo ugotovljeno, da ni dopustna zaradi predhodnega priznanja v prvi državi članici.

2.

V tem okviru se postavlja med drugim vprašanje, ki, kolikor vem, še ni bilo obravnavano, in sicer, ali lahko temeljna pravica do spoštovanja družinskega življenja iz člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v povezavi z obveznostjo upoštevanja otrokove koristi iz člena 24(2) te listine onesposobi mehanizem nedopustnosti prošenj za mednarodno zaščito, ki ga določa člen 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU. ( 2 )

3.

Poleg nekaterih določb primarnega prava, in sicer člena 78 PDEU ter členov 7, 18 in 24 Listine, so v obravnavani zadevi upoštevni členi 2, 14, 33 in 34 Direktive 2013/32, členi 2, 23 in 24 Direktive 2011/95/EU ( 3 ) ter členi 2, 3 in 10 Direktive 2003/86/ES. ( 4 )

4.

Člen 10(1), točka 7, loi sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers du 15 décembre 1980 (zakon o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev z dne 15. decembra 1980, Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14584) določa:

„(1)   Pod pogoji iz določb členov 9 in 12 se na podlagi tega zakona dovoli prebivanje v Kraljevini za več kot tri mesece:

[…]

7. očetu in materi tujca s statusom begunca v smislu člena 48/3 ali statusom subsidiarne zaščite, ki prideta živet z njim, če ima ta tujec manj kot 18 let ter je vstopil v Kraljevino brez spremstva polnoletnega tujca, ki bi bil odgovoren zanj po zakonu, in njegovega dejanskega varstva ni pozneje prevzela taka oseba ali je po vstopu v Kraljevino ostal sam.

[…]“

5.

Člen 57/6 zakona z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 21. novembra 2017 (Moniteur belge z dne 12. marca 2018, str. 19712), določa:

„[…]

(3)   Generalni komisar za begunce in osebe brez državljanstva lahko ugotovi nedopustnost prošnje za mednarodno zaščito, če:

[…]

3. prosilec že uživa mednarodno zaščito v drugi državi članici Evropske unije;

[…]“

6.

Vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari, sirski državljan, je pridobil status begunca v Avstriji. V začetku leta 2016 je odšel v Belgijo, da bi se v tej državi pridružil svojima hčerama, od katerih je ena mladoletna in ki sta tam 14. decembra 2016 pridobili status subsidiarne zaščite. Ta vlagatelj kasacijske pritožbe je nosilec starševske skrbi za tega mladoletnega otroka, s katerim živi, vendar nima dovoljenja za prebivanje v Belgiji.

7.

Vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari je junija 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Belgiji. Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides (generalni komisar za begunce in osebe brez državljanstva, Belgija) je 11. februarja 2019 ugotovil, da ta prošnja ni dopustna, ker je mednarodno zaščito zadevni osebi že priznala druga država članica. Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija) je s sodbo z dne 8. maja 2019 zavrnilo tožbo, ki jo je vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari vložil zoper to odločbo o nedopustnosti.

8.

Vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari je 21. maja 2019 zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču. Kot navaja ta vlagatelj, spoštovanje načela enotnosti družine in otrokove koristi v okoliščinah tega primera nasprotuje temu, da lahko Belgijska država uporabi možnost ugotoviti nedopustnost njegove prošnje za mednarodno zaščito. Trdi tudi, da spoštovanje istega načela narekuje, da se mu prizna ta zaščita, da bi bil med drugim upravičen do ugodnosti iz členov od 24 do 35 Direktive 2011/95, kar ni nepovezano z logiko mednarodne zaščite.

9.

Nasprotna stranka v postopku s kasacijsko pritožbo v glavni stvari navaja, da se načelo enotnosti družine, ki lahko vodi do priznanja „izvedenega“ statusa, v tem primeru ne uporablja, ker vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari in njegova otroka že imajo mednarodno zaščito. Poleg tega meni, da zgolj otrokova korist ne more utemeljevati uporabe tega načela ali priznanja te zaščite.

10.

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet, Belgija) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali pravo Evropske unije, predvsem člena 18 in 24 [Listine], členi 2, 20, 23 in 31 [Direktive 2011/95] ter člen 25(6) [Direktive 2013/32] nasprotuje temu, da država članica pri izvajanju pooblastila iz člena 33(2)(a) [Direktive 2013/32] zavrže prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno, ker je zaščita priznana že v drugi državi članici, če je prosilec oče mladoletnega otroka brez spremstva, ki je pridobil zaščito v prvi državi članici, če je edini roditelj iz primarne družine, ki je ob njem, če živi z njim in če mu je navedena država članica dodelila starševsko skrb v zvezi z otrokom? Ali načeli enotnosti družine in spoštovanja otrokove koristi, nasprotno, ne zahtevata, da temu roditelju dodeli zaščito država, v kateri je zaščito pridobil njegov otrok?“

11.

Evropska komisija ter belgijska in italijanska vlada so vložile pisna stališča.

12.

Uvodoma se mi zdi potrebno navesti nekaj pripomb glede obsega predloga za sprejetje predhodne odločbe v povezavi z vsebino pisanj zainteresiranih strank, ker navedeni predlog formalno vsebuje dve vprašanji, postavljeni Sodišču:

13.

Čeprav sta ti vprašanji z vidika celovitega razmisleka, ki ga zahtevata glede skupnega evropskega azilnega sistema in varstva družinskega življenja, ki ga ta sistem zagotavlja, nedvomno povezani, je jasno, da nimata istega predmeta, saj se vprašanje preizkusa dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito ne sme zamenjevati z vprašanjem presoje utemeljenosti te prošnje.

14.

Poudarjam pa, da so zainteresirane stranke v svojih stališčih skušale dokazati, da se z direktivama 2011/95 in 2013/32 v povezavi s členi 7, 18 in 24 Listine od države članice ne zahteva, da prizna mednarodno zaščito v položaju, kot je položaj vlagatelja kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari. Drugače povedano, zadevni osebi naj na podlagi prošnje, katere edini namen je zagotoviti združitev družine, ne bi bilo mogoče priznati nobenega statusa iz naslova mednarodne zaščite. Zainteresirane stranke pa s sklepanjem na podlagi te presoje utemeljenosti enako sklepajo o vprašanju, ali lahko država članica uporabi možnost, ki ji je ponujena s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32, in torej ugotovi nedopustnost prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil ta vlagatelj kasacijske pritožbe. Zdi se mi, da je to razlogovanje mogoče grajati, ker je v njem izpuščena nepogrešljiva in najpomembnejša analiza posebne problematike, povezane z dopustnostjo prošenj za mednarodno zaščito, in torej vprašanja razlage člena 33(2)(a) Direktive 2013/32.

15.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 v povezavi s členoma 7 in 18 ter členom 24(2) Listine ( 5 ) razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost, ki ji je ponujena s to določbo, da zavrže prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot nedopustno, ker je prosilcu tako zaščito že priznala druga država članica, če je ta prosilec oče mladoletnega otroka, ki je pridobil subsidiarno zaščito v državi, na katero je bila navedena prošnja naslovljena, ter je edini roditelj, ki živi z otrokom, in je zato nosilec starševske skrbi. V skladu z ustaljeno sodno prakso za razlago določbe prava Unije ni treba upoštevati le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje ureditve, katere del je. ( 6 )

16.

V skladu s členom 1 Direktive 2013/32 je njen namen določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95. Kot določa člen 33(1) Direktive 2013/32, se poleg primerov, v katerih se prošnja ne preučuje v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013, ( 7 ) od držav članic ne zahteva, da preučijo, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v skladu z Direktivo 2011/95, kadar se prošnja šteje za nedopustno v skladu s tem členom. V zvezi s tem so v členu 33(2) Direktive 2013/32 izčrpno našteti položaji, v katerih države članice „lahko štejejo“ prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno. ( 8 ) Iz člena 33(2) Direktive 2013/32 je razvidno, da zakonodajalec Unije državam članicam ni želel naložiti, naj v svojem pravu uvedejo obveznost, da pristojni organi opravijo preizkus dopustnosti prošenj za mednarodno zaščito, ali naj predpišejo, da se ob obstoju enega od razlogov za nedopustnost, omenjenih v tej določbi, prošnja zavrže brez predhodne preučitve utemeljenosti.

17.

Torej gre res le za možnost, ki je ponujena državam članicam, ( 9 ) vendar tudi za odstopanje od njihove obveznosti, da preučijo vsebinsko utemeljenost vseh prošenj, kot je navedeno v uvodni izjavi 43 te direktive. ( 10 ) Tako je Sodišče pojasnilo, da je namen člena 33 Direktive 2013/32 omiliti obveznost države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, z opredelitvijo primerov, v katerih se taka prošnja šteje za nedopustno. ( 11 ) V skladu s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32 države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito, in torej brez preučitve utemeljenosti zavržejo to prošnjo, to možnost in ta razlog pa v svoji zakonodaji izvaja Kraljevina Belgija.

18.

Ta omemba Sodišča v zvezi z omilitvijo pri izpolnjevanju obveznosti obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki jo imajo države članice, je izraz enega od ciljev, ki jih zakonodajalec Unije uresničuje z določitvijo člena 33 Direktive 2013/32, to je cilj ekonomičnosti postopka. ( 12 ) Zakonodajalec tako želi omogočiti drugi državi članici, na katero se naslovi prošnja za mednarodno zaščito, da ne opravi celotne nove preučitve utemeljenosti te prošnje, ki jo je presodila in ji ugodila že prva država članica. Namen tega mehanizma nedopustnosti je poenostaviti in ublažiti nalogo obravnavanja, ki jo imajo pristojni nacionalni organi, da bi se preprečila vsakršna zasičenost sistema z obveznostjo za te organe, da obravnavajo več prošenj, ki jih je vložil isti prosilec. ( 13 ) Vidik ekonomičnosti postopka je poleg tega neločljiv od cilja hitrosti, ki se uresničuje z Direktivo 2013/32, saj je v skladu z besedilom uvodne izjave 18 te direktive v interesu držav članic in prosilcev za mednarodno zaščito, da se odločba sprejme, kakor hitro je to mogoče.

19.

Nazadnje je treba navesti še en cilj, ki ga zakonodajalec Unije uresničuje z več pravnimi akti, ki tvorijo skupni evropski azilni sistem, to je z Uredbo št. 604/2013, ( 14 ) Direktivo 2011/95 ( 15 ) in Direktivo 2013/32, ( 16 ) in sicer omejiti sekundarno gibanje prosilcev za mednarodno zaščito v Uniji. V zvezi s tem bi, kar zadeva približevanje postopkovnih pravil, če bi bila druga država članica primorana preučiti utemeljenost prošnje za mednarodno zaščito, ki ji je že bilo ugodeno v prvi državi članici, to lahko spodbudilo nekatere državljane tretjih držav, ki imajo mednarodno zaščito, k iskanju boljše ravni zaščite ali ugodnejših materialnih pogojev za preživetje, kar bi bilo v nasprotju z zgoraj omenjenim ciljem.

20.

Iz zgornjih preudarkov vseeno ni mogoče sklepati, da izvajanje člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 pripelje do nekakšnega samodejnega zavrženja druge prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v državi članici vloži državljan tretje države, ki je to zaščito že pridobil v drugi državi.

21.

Na prvem mestu je treba poudariti, da čim prejšnje sprejetje odločbe o prošnji za mednarodno zaščito nikakor ni mogoče, ne da bi se pred tem v skladu z uvodno izjavo 18 Direktive 2013/32 ustrezno in celovito obravnaval položaj njenega avtorja. ( 17 )

22.

V zvezi s tem ta direktiva nedvoumno določa obveznost, da se prosilcu za mednarodno zaščito da možnost osebnega razgovora pred sprejetjem odločbe o njegovi prošnji. Tako člen 14(1) Direktive 2013/32 določa – enako kot je določal člen 12(1) Direktive 2005/85 – da preden organ za presojo izda odločbo, se prosilcu da možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito z osebo, ki je v skladu z nacionalnim pravom pristojna za vodenje takšnega razgovora. Ta obveznost, ki je del temeljnih načel in jamstev iz poglavja II teh direktiv, velja tako za odločbe o dopustnosti kot za meritorne odločbe. To, da navedena obveznost velja tudi za odločbe o dopustnosti, je izrecno potrjeno v členu 34 Direktive 2013/32, naslovljenem „Posebna pravila glede razgovora o dopustnosti“, ki v odstavku 1 določa, da države članice prosilcem omogočijo, da predstavijo svoje mnenje o tem, da se razlogi iz člena 33 te direktive uporabijo za njihove posebne okoliščine, preden organ za presojo odloči o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, in da za to te države opravijo osebni razgovor o dopustnosti prošnje. ( 18 )

23.

V členu 34(1) Direktive 2013/32 je tudi pojasnjeno, da lahko države članice izjemo od pravila, po katerem s prosilcem opravijo osebni razgovor o dopustnosti njegove prošnje za mednarodno zaščito, storijo le v skladu s členom 42 te direktive, v primeru naknadne prošnje. ( 19 ) Okoliščina, da se je zakonodajalec Unije odločil, da bo v okviru navedene direktive na eni strani določil jasno in izrecno obveznost za države članice, da dajo prosilcu za mednarodno zaščito, preden sprejmejo odločbo o njegovi prošnji, možnost osebnega razgovora, in na drugi strani izčrpen katalog izjem glede te obveznosti, priča o tem, da je tak osebni razgovor temeljnega pomena za azilni postopek. ( 20 )

24.

Pravica prosilca, ki jo ima ta na podlagi členov 14 in 34 Direktive 2013/32, da lahko na osebnem razgovoru predstavi svoje mnenje glede tega, da se neki razlog za nedopustnost uporabi za njegove posebne okoliščine, se v skladu s členom 15(1) te direktive načeloma uresničuje brez prisotnosti družine in je podprta s posebnimi jamstvi, ki so podrobno opisana v členu 15(2) in (3) navedene direktive ter namenjena zagotavljanju učinkovitosti te pravice. ( 21 ) Vendar je treba navesti, da lahko pristojni nacionalni organ oceni, da je za ustrezno obravnavanje potrebna prisotnost ostalih družinskih članov, kar jasno kaže, da se med potekom postopka upošteva družinska problematika.

25.

Na drugem mestu je treba poudariti, da je Sodišče že priznalo izjemo za izvajanje mehanizma nedopustnosti, ki ga določa Direktiva 2013/32, in, natančneje, za njen člen 33(2)(a). V skladu s sodno prakso Sodišča ta določba nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost, ponujeno v njej, da prošnjo za mednarodno zaščito zavrže kot nedopustno, ker je druga država članica prosilcu že priznala tako zaščito, kadar bi bil ta prosilec kot oseba, ki ji je priznana taka zaščita, v tej drugi državi članici zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine. ( 22 )

26.

Kot je presodilo Sodišče, možnost iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 v okviru skupnega azilnega postopka, določenega s to direktivo, pomeni izraz načela vzajemnega zaupanja, ki državam članicam omogoča in nalaga, da v okviru skupnega evropskega azilnega sistema domnevajo, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)) (v nadaljevanju: Ženevska konvencija) ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). Ta domneva in uporaba te možnosti, ki izhaja iz tega, ne moreta biti utemeljeni, če je dokazano, da v določeni državi članici v resnici ni tako. ( 23 )

27.

Iz te sodne prakse je razvidno, da je domneva spoštovanja temeljnih pravic, ki izhaja iz načela vzajemnega zaupanja, izpodbojna in da se – če je Sodišče pri odgovarjanju na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je v tem smislu postavilo predložitveno sodišče, potrdilo izjemo za izvajanje mehanizma nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 z vidika kršitve členov 1 in 4 Listine – premisa razlogovanja, ki mu je sledilo Sodišče, nanaša na vse temeljne pravice, ( 24 ) vključno z njenim členom 7 o varstvu družinskega življenja in njenim členom 24(2) o obveznosti upoštevanja otrokove koristi, pa tudi členom 18 Listine. ( 25 )

28.

V okviru tega postopka predhodnega odločanja se postavlja vprašanje, ali je ugotovitev nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito v okoliščinah postopka v glavni stvari taka, da pripelje do kršitve temeljnih pravic prosilca.

29.

Ni sporno, da oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema ustreza volji zakonodajalca Unije, da se zagotovi spoštovanje temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, ki izhajajo iz Ženevske konvencije, Listine in EKČP, ( 26 ) med drugim pravice do spoštovanja družinskega življenja.

30.

Tako Direktiva 2011/95 kot Direktiva 2013/32 sta bili sprejeti na podlagi člena 78 PDEU ter za uresničitev cilja, navedenega v tem členu – to je skupne politike o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti, skladne z Ženevsko konvencijo – in za zagotovitev spoštovanja člena 18 Listine. Poleg tega iz uvodne izjave 3 teh dveh direktiv izhaja, da je želel zakonodajalec Unije po zgledu sklepov Evropskega sveta iz Tampereja zagotoviti, da skupni evropski azilni sistem, ki ga sooblikujeta navedeni direktivi, temelji na popolni in vključujoči uporabi Ženevske konvencije. ( 27 ) V zvezi s tem sklepni dokument konference pooblaščencev Združenih narodov, ki je oblikovala besedilo te konvencije, izrecno priznava „bistveno pravico“ beguncev do enotnosti družine, državam podpisnicam te konvencije pa priporoča sprejetje vseh potrebnih ukrepov za njeno ohranitev in, splošneje, za zaščito družine begunca, kar kaže na tesno povezavo med pravico begunca do enotnosti njegove družine in logiko mednarodne zaščite. ( 28 )

31.

Namen Direktive 2011/95 je zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do azila „prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo“ (uvodna izjava 16), in ta direktiva državam izrecno nalaga, da zagotavljajo ohranitev enotnosti družine, pri čemer določa nekatere pravice za družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite (člen 23(1) in (2)), cilj tega pa je olajšati integracijo teh oseb v državi članici gostiteljici. V uvodni izjavi 60 Direktive 2013/32 je navedeno, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznani z Listino. Namen navedene direktive je zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje človeškega dostojanstva in spodbujati uporabo med drugim členov 18 in 24 Listine ter jo je treba temu ustrezno izvajati. Čeprav varstvo družinskega življenja iz člena 7 Listine ni navedeno med glavnimi cilji te direktive, je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso ta člen brati v povezavi z obveznostjo upoštevati največjo korist otroka, ki je priznana v členu 24(2) Listine, in ob upoštevanju potrebe, da otrok vzdržuje redne osebne stike z očetom in materjo, ki je navedena v odstavku 3 istega člena. ( 29 )

32.

V uvodni izjavi 33 Direktive 2013/32 je jasno navedeno, da mora biti največja korist otroka najpomembnejše vodilo držav članic pri uporabi te direktive, ( 30 ) v skladu z Listino in mednarodno Konvencijo o otrokovih pravicah iz leta 1989, ( 31 ) kar se izraža v izrecni in splošni obveznosti, določeni v členu 25(6) navedene direktive. Za presojo otrokove koristi morajo države članice predvsem ustrezno upoštevati dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj, vključno z okoljem, iz katerega prihaja. Tako določb Direktive 2013/32 ni mogoče razlagati tako, da bi se kršila temeljna pravica otroka do rednih osebnih odnosov s starši, katere spoštovanje je nesporno povezano s koristmi otroka. ( 32 ) Opozarjam, da morajo države članice ne zgolj razlagati svoje nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne opirajo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije. ( 33 )

33.

V tem okviru ( 34 ) je treba ugotoviti, da v primeru, v katerem bi bil prosilec za mednarodno zaščito, če bi bil ponovno predan državi članici, ki mu je prvotno priznala status begunca ali upravičenost do subsidiarne zaščite, izpostavljen resni nevarnosti obravnavanja, ki je v nasprotju s členom 7 Listine v povezavi z njenima členoma 18 in 24, država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja, ne bi smela imeti možnosti uveljavljati njeno nedopustnost. Ta položaj ima po mojem mnenju izredno naravo, ki se s sodno prakso Sodišča ( 35 ) zahteva za ovrženje domneve, ki izhaja iz načela vzajemnega zaupanja.

34.

Resno nevarnost obravnavanja, ki je v nasprotju s členom 7 Listine v povezavi z njenima členoma 18 in 24, je mogoče presojati šele po tem, ko je bila prosilcu dana možnost, da v okviru osebnega razgovora o dopustnosti prošnje, določenega v členu 14(1) in členu 34(1) Direktive 2013/32, predloži vse elemente, zlasti osebne, ki lahko potrdijo obstoj take nevarnosti. Če torej namerava organ za presojo šteti prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno iz razloga iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, mora biti namen tega razgovora ne le v tem, da se prosilcu omogoči, da se izjavi o tem, ali mu je druga država članica dejansko priznala mednarodno zaščito, ampak predvsem v tem, da se mu omogoči, da navede vse elemente, ki opredeljujejo njegov posebni položaj, tako da se temu organu omogoči, da izključi, da bi bil ta prosilec v primeru ponovne predaje tej drugi državi članici izpostavljen zgoraj omenjeni nevarnosti. ( 36 )

35.

Glede ugotavljanja resne nevarnosti kršenja te temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja, presojane v povezavi z obveznostjo upoštevanja otrokove koristi, je treba pri njem upoštevati dva elementa: pravni status prosilca za mednarodno zaščito v državi članici, v kateri prebiva skupaj z družinskim članom, deležnim te zaščite, na eni strani in naravo odnosov, ki jih ima zadevna oseba s tem družinskim članom, na drugi strani.

36.

Okoliščina, da ima prosilec status, ki mu zagotavlja določeno stabilnost in varnost glede njegovega bivanja v državi članici gostiteljici, se mi zdi taka, da izključuje vsakršno tveganje ponovne predaje prvi državi članici in da v skladu s tem zagotavlja enotnost družine v državi gostiteljici. V zvezi s tem poudarjam, da zainteresirane stranke trdijo, da sta pravica do spoštovanja družinskega življenja in otrokova korist zagotovljeni s pravnimi instrumenti, ki so prilagojeni okoliščinam te zadeve, in sicer s členom 23 Direktive 2011/95 in Direktivo 2003/86, katerih izvajanje omogoča, da se vlagatelju kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari zagotovi ustrezen status.

37.

Namen poglavja VII Direktive 2011/95, naslovljenega „Vsebina mednarodne zaščite“, je opredeliti pravice, ki jih lahko uživajo prosilci za status begunca ali subsidiarno zaščito, katerih prošnji je bilo ugodeno, ( 37 ) te pravice pa vključujejo ohranitev enotnosti družine v skladu s členom 23 te direktive. Ta člen namreč državam članicam nalaga, da prilagodijo nacionalno pravo tako, da bodo družinski člani – v smislu člena 2(j) navedene direktive – osebe, ki ji je bil priznan status begunca ali status subsidiarne zaščite, pod določenimi pogoji lahko zaprosili za ugodnosti iz členov od 24 do 35 Direktive 2011/95, ki vključujejo izdajo dovoljenja za prebivanje, dostop do zaposlitve ali dostop do izobraževanja ter ki so namenjene ohranjanju enotnosti družine. ( 38 ) Cilj te posebne pravne ureditve je zagotoviti kar najboljšo integracijo upravičenca do mednarodne zaščite in njegovih družinskih članov v državi članici gostiteljici.

38.

Uporaba člena 23 Direktive 2011/95 je pogojena z izpolnjevanjem treh kumulativnih pogojev. Prvič, morebitni upravičenec do zadevnih ugodnosti mora biti družinski član v smislu člena 2(j) te direktive. Drugič, sam ne sme izpolnjevati pogojev, potrebnih za pridobitev mednarodne zaščite. Tretjič, njegov osebni pravni status mora biti združljiv z odobritvijo ugodnosti, določenih v Direktivi 2011/95. ( 39 ) Še posebej se mi zdi upoštevno preučiti prva dva pogoja.

39.

Prvič, člen 2(j) Direktive 2011/95 se nanaša na družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite, prisotne v isti državi članici v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, če je družina že obstajala v izvorni državi. V opredelitev pojma „družinski član“ so zajeti oče, mati ali druga odrasla oseba, odgovorna za mladoletnika. Družinske vezi morajo torej obstajati že pred vstopom v državo članico gostiteljico ( 40 ) in zadevni družinski člani morajo biti prisotni v tej državi „v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito“, kar je v resnici formulacija, ki ni najbolj jasna. V zvezi s tem se strinjam z razumevanjem tega izraza, ki ga je podal generalni pravobranilec J. Richard de la Tour v sklepnih predlogih v zadevi Bundesrepublik Deutschland (Ohranjanje enotnosti družine) ( 41 ) in v skladu s katerim tak pogoj pomeni, da so družinski člani spremljali upravičenca do mednarodne zaščite iz izvorne države v državo članico gostiteljico, kamor je odšel zaradi vložitve prošnje, kar kaže na njihovo željo, da ostanejo skupaj. Ta razlaga izhaja iz uvodne izjave 16 Direktive 2011/95, v kateri je pojasnjeno, da mora zakonodajalec Unije zagotoviti polno spoštovanje pravic „prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo“. ( 42 )

40.

Kot oče mladoletne hčere, ki očitno ni poročena in ima status subsidiarne zaščite, bi vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari lahko spadal v kategorijo „družinskih članov“ iz člena 2(j), tretja alinea, Direktive 2011/95, če izpolnjuje oba zgoraj omenjena podpogoja, kar pa iz spisa, predloženega Sodišču, za drugega od njiju ni jasno razvidno. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in iz kasacijske pritožbe, ki jo je vlagatelj tega pravnega sredstva vložil v postopku v glavni stvari, namreč izhaja, da je ta konec leta 2013 zbežal iz svoje države in leta 2014 prispel v Avstrijo, kjer je 1. decembra 2015 pridobil status begunca. Nato je v začetku leta 2016 zapustil Avstrijo in se „pridružil“ svojima hčerama v Belgiji, ki sta 14. decembra 2016 v tej državi pridobili status subsidiarne zaščite, ter je svojo prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele 14. junija 2018. Iz tega pregleda dejstev je mogoče sklepati, da so vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari in njegova otroka prestali ločeno migracijsko potovanje, saj prvonavedeni ni spremljal svojih hčera na njuni poti od izvorne države do države članice gostiteljice.

41.

Drugič, člen 23(2) Direktive 2011/95 se uporablja samo za družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite, ki sami ne izpolnjujejo pogojev, ki so potrebni za pridobitev mednarodne zaščite. ( 43 ) Uporaba te določbe je tako pogojena s tem, da je bila v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil zadevni družinski član, izvedena preučitev utemeljenosti, ki je privedla do negativne ugotovitve glede izpolnjevanja materialnih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, kot so natančno določeni v členih 9 in 10 oziroma 15 Direktive 2011/95. V skladu s členom 32 Direktive 2013/32 lahko države članice štejejo prošnjo za neutemeljeno le, če je organ za presojo ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito na podlagi Direktive 2011/95. Ni pa sporno, da se pred ugotovitvijo nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, do katere se pride na podlagi člena 33 Direktive 2013/32, ne izvede nobena presoja njene utemeljenosti, kar je natanko tisto, česar je zakonodajalec Unije želel razbremeniti zadevno državo članico zaradi ekonomičnosti postopka. Izvajanje člena 23(2) Direktive 2011/95 je le del položajev, v katerih prošnja za mednarodno zaščito ne naleti na razlog za nedopustnost.

42.

Vprašati se je mogoče tudi o možnosti upoštevanja, kar se tiče samo tega posebnega vprašanja uporabe člena 23(2) Direktive 2011/95, konkretnega razloga za nedopustnost, določenega v členu 33(2)(a) Direktive 2013/32. Prvotna odločba o priznanju mednarodne zaščite po preučitvi utemeljenosti prošnje, vložene iz tega razloga, se umešča v normativni sistem, ki zajema državam članicam skupne pojme in merila, določene z Direktivo 2011/95. Naj spomnim, da člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 v okviru skupnega azilnega postopka, določenega s to direktivo, pomeni izraz načela vzajemnega zaupanja, ki zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije. ( 44 ) Čeprav v sedanjem stanju prava ne obstaja „evropski“ status begunca ali subsidiarne zaščite, ki bi bil skupen vsem državam članicam, je izvajanje člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 neka oblika implicitnega priznavanja, da je prva država članica pravilno presodila utemeljenost prošnje za mednarodno zaščito.

43.

V teh okoliščinah se mi ne glede na to, ali se na odločbo o nedopustnosti prošnje gleda zgolj z vidika njene postopkovne narave ali pa v kombinaciji z zgoraj navedenim konkretnim razlogom za nedopustnost, zdi, da položaj, ki ga ustvarja ta odločba, lahko utemeljuje sklep, da vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari, za katerega je ugotovljeno, da ima status begunca, ni upravičen do ugodnosti iz členov od 24 do 35 Direktive 2011/95, ker se člen 23(2) tega akta ne uporablja. ( 45 ) Zadnjenavedena določba torej vlagatelju kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari ne more zagotoviti rešitve za pridobitev dovoljenja za prebivanje, ki bi mu omogočalo, da bi prebival v isti državi kot njegova otroka in da bi se tako izognil vsakršnem tveganju kršitve temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja.

44.

V skladu s členom 1 Direktive 2003/86 je njen namen določiti pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic. Na splošno sta cilja, ki ju uresničuje ta direktiva, kot sta navedena v njenih uvodnih izjavah 4 in 8, olajšati vključevanje zadevnih državljanov tretjih držav, tako da se jim omogoči normalno družinsko življenje, ter določiti ugodnejše pogoje za begunce za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine ob upoštevanju njihovega posebnega položaja. ( 46 )

45.

Ti pogoji, določeni v poglavju V Direktive 2003/86, se dobesedno nanašajo le na združitev družin „beguncev“. V členu 3(2)(c) te direktive je med drugim pojasnjeno, da se ta ne uporablja, če ima sponzor dovoljenje za prebivanje v državi članici na podlagi „subsidiarne oblike zaščite“ v skladu z mednarodnimi obveznostmi, nacionalno zakonodajo ali prakso držav članic. Tako formulacijo je mogoče pojasniti s tem, da v času sprejetja Direktive 2003/86 v pravu Unije še ni obstajal status upravičenca do subsidiarne zaščite. Ugotoviti je treba, da se je evropski zakonodajni okvir v zvezi z azilom močno razvil s priznanjem takega statusa v Direktivi 2004/83/ES ( 47 ) in s približevanjem obeh ureditev zaščite v Direktivi 2011/95. Iz uvodnih izjav 8, 9 in 39 zadnjenavedene direktive je razvidno, da je želel zakonodajalec Unije vzpostaviti enoten status vseh oseb, upravičenih do mednarodne zaščite, in se je zato odločil upravičencem do statusa subsidiarne zaščite priznati enake pravice in ugodnosti, kot jih imajo begunci, razen odstopanj, ki so nujno potrebna in objektivno upravičena. ( 48 )

46.

Kljub temu precejšnjemu razvoju in vprašanjem komisarja Sveta Evrope za človekove pravice ( 49 ) glede različnega obravnavanja zadevnih dveh statusov je Sodišče odločilo, da je treba Direktivo 2003/86 razlagati tako, da se ne uporablja za državljane tretjih držav, družinske člane upravičenca do statusa subsidiarne zaščite. V zvezi s tem je presodilo, da so bila skupna merila za priznanje subsidiarne zaščite prevzeta v obstoječa pravila držav članic, da bi jih uskladila in jih po potrebi nadomestila, zato bi bil členu 3(2)(c) Direktive 2003/86 v veliki meri odvzet polni učinek, če bi ga bilo treba razlagati tako, da se ne nanaša na upravičence do statusa subsidiarne zaščite, določenega v pravu Unije. ( 50 ) Ni pa sporno, da ima mladoletni otrok vlagatelja kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari, ki ima potencial „sponzorja“ v smislu člena 2(c) Direktive 2003/86, dovoljenje za prebivanje v Belgiji zaradi svojega statusa upravičenca do subsidiarne zaščite, kar v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso izključuje združitev družine v tej državi.

47.

Ob upoštevanju te ugotovitve se Komisija sklicuje na eni strani na možnost, da se prošnja za združitev družine predloži v Avstriji, to je v državi, v kateri ima vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari status begunca, in na drugi strani na belgijsko zakonodajo, s katero se dovoljuje taka združitev, kadar je sponzor upravičenec do statusa subsidiarne zaščite, zlasti za očeta ali mater takega upravičenca, ki prideta živet z njim, če ima manj kot 18 let ter je vstopil v Belgijo brez spremstva polnoletnega tujca, ki bi bil odgovoren zanj po zakonu, in njegovega dejanskega varstva ni pozneje prevzela taka oseba ali je po vstopu ostal sam. Glede prve zgoraj omenjene rešitve se mi zdi, da povzroča več težav, ki jih je mogoče opredeliti kot „absolutne prepreke“.

48.

Na prvem mestu, izvajanje Direktive 2003/86 lahko pripelje do začasne ločitve družine. V skladu s členom 2, od (a) do (d), Direktive 2003/86 se ta uporablja le za sponzorje, ki so državljani tretjih držav, ali, drugače povedano, vsako osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU, ki „zakonito biva v državi članici“ in prosi za združitev s svojimi družinskimi člani ali čigar družinski člani prosijo za združitev z njo, ter za družinske člane državljana tretje države, ki se pridružijo sponzorju z namenom, da se ohrani družinska enota, ne glede na to, ali je družinsko razmerje nastalo pred ali po vstopu sponzorja. Ta prošnja mora biti načeloma predložena in obravnavana, ko družinski člani bivajo zunaj ozemlja države članice, v kateri biva sponzor. ( 51 ) Vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari bi torej lahko bil glede na okoliščine primoran zapustiti Belgijo in svoji hčeri ( 52 ) ter oditi v Avstrijo in se sam nastaniti v tej državi, v kateri lahko zakonito prebiva ob upoštevanju statusa begunca, ki mu je bil priznan. Njegova otroka, nasprotno, ne bi mogla vstopiti v to državo v času obravnavanja prošnje, kar lahko traja devet mesecev, to obdobje pa se lahko podaljša. Vendar člen 5(3), drugi pododstavek, in uvodna izjava 7 Direktive 2003/86 državam članicam omogočata, da odstopijo od splošnega pravila iz prvega pododstavka in sprejmejo prošnjo, ki je predložena, ko so družinski člani že na njihovem ozemlju, in to „v ustreznih okoliščinah“, katerih opredelitev spada v njihovo široko polje proste presoje.

49.

Na drugem mestu, mogoče je, da za vlagatelja kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari ne bi bilo mogoče uporabiti vseh določb Direktive 2003/86, ki določajo ugodnejše obravnavanje prošenj za združitev družin beguncev. Člen 12(1) te direktive kot odstopanje določa, da države članice v primeru begunca in njegove družine ne morejo zahtevati dokaza, da ima sponzor ustrezno stanovanje, zdravstveno zavarovanje in stalna sredstva za vzdrževanje sebe in svoje družine. Poleg tega, da se to odstopanje na nanaša na združitev s polnoletnimi otroki, tretji pododstavek istega odstavka tega člena državam članicam omogoča, da zahtevajo, da begunec izpolni te pogoje iz člena 7 navedene direktive, če prošnja za združitev družine ni predložena v roku treh mesecev po odobritvi statusa begunca. V obravnavani zadevi je očitno, da bo prošnja za združitev družine predložena več kot tri mesece po priznanju statusa begunca, do katerega je prišlo 1. decembra 2015. Izpolnjevanje navedenih pogojev bi se lahko izkazalo za posebej problematično za vlagatelja kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari, ki že več let živi v Belgiji s svojima otrokoma.

50.

Na tretjem mestu, izvajanje Direktive 2003/86 lahko privede do ločitve sorojencev. ( 53 ) Člen 4(2)(b) te direktive namreč določa, da države članice „lahko“ dovolijo vstop in bivanje odraslim neporočenim otrokom sponzorja, če so ti „objektivno nesposobni poskrbeti za svoje potrebe zaradi svojega zdravstvenega stanja“. Torej ni nobene obveznosti za države članice, da dovolijo vstop na svoje ozemlje polnoletnim otrokom sponzorja, če jim vstop dovolijo, pa je to dovoljenje nujno pogojeno z zahtevo, da dokažejo razmerje odvisnosti z zadevnim roditeljem, ne da bi bil tak položaj razviden iz spisa, predloženega Sodišču.

51.

Na četrtem mestu, združitev družine v Avstriji bi dejansko povzročila, da bi otroka izgubila status subsidiarne zaščite, ki jima ga je priznala Kraljevina Belgija, in iz tega izhajajoče ugodnosti. Poleg tega, če bi se zadevni osebi odločili vložiti prošnji za mednarodno zaščito v Avstriji, bi lahko naleteli na isti razlog za nedopustnost, kot je ta, ki se uveljavlja zoper prošnjo njunega očeta in je predmet spora o glavni stvari. ( 54 ) Po združitvi družine, doseženi na podlagi Direktive 2003/86, bi otroka vlagatelja kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari imela status družinskih članov sponzorja oziroma bi bila pravno v položaju odvisnosti od njega, ki bi lahko trajal več let, preden bi lahko pridobila nevezano dovoljenje za prebivanje. ( 55 ) Poleg tega obstajajo resnične razlike med ugodnostmi, ki jih uživajo družinski člani državljana tretje države na podlagi Direktive 2003/86, in pravicami, podeljenimi osebam, ki jim je priznana mednarodna zaščita, ne da bi se primerjava nagibala na stran prvonavedenih. ( 56 ) Tej ugotovitvi je mogoče dodati predvidljive težave v zvezi s prilagajanjem, povezane z novim prebivališčem v drugi državi članici po več letih življenja v Belgiji, ter pretrganje socialnih in čustvenih vezi, stkanih v tej državi.

52.

V tem okviru je treba opozoriti, da je treba določbe Direktive 2003/86 razlagati in uporabljati ob upoštevanju člena 7 in člena 24(2) in (3) Listine – kot je med drugim razvidno iz besedila uvodne izjave 2 in iz člena 5(5) te direktive – ki državam članicam nalagata, da morajo prošnje za združitev razlagati v korist zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja. Poleg zadnjenavedenega cilja je namen navedene direktive podelitev varstva državljanom tretjih držav, zlasti mladoletnim osebam. ( 57 ) Glede na zgornje ugotovitve se mi zdi težko trditi, da je izvajanje Direktive 2003/86 zaradi združitve družine v državi članici, ki je priznala status begunca, zaradi česar se ta predpis uporablja, v skladu z zgoraj navedenimi temeljnimi pravicami mladoletnega otroka. Ta rešitev bi med drugim privedla do izgube statusa subsidiarne zaščite in s tem povezanih ugodnosti, ki jih a priori ne bi bilo mogoče spet pridobiti v novi državi gostiteljici, in do morebitne ločitve sorojencev, kar je posledica, ki je v okviru združevanja družine vsaj paradoksalna.

53.

V zvezi z drugo rešitvijo, ki temelji na združitvi družine, ki je pod nekaterimi pogoji dovoljena z belgijsko zakonodajo, je treba opozoriti na možnost, priznano državam članicam v členu 3(5) Direktive 2003/86, da zgolj na podlagi svojega nacionalnega prava odobrijo pravico do vstopa in prebivanja pod ugodnejšimi pogoji. V zvezi s tem je Komisija v svojih smernicah za uporabo Direktive 2003/86 navedla, da se potrebe oseb, ki prejemajo subsidiarno zaščito, po humanitarni zaščiti ne razlikujejo od potreb beguncev, in je zato države članice spodbudila, da sprejmejo pravila, ki podeljujejo podobne pravice beguncem in upravičencem do začasne ali subsidiarne zaščite. ( 58 ) Čeprav veliko držav članic v svojih nacionalnih ureditvah določa možnost, da upravičenci do subsidiarne zaščite vložijo prošnjo za združitev družine pod enakimi pogoji, kot lahko to storijo begunci, med navedenimi ureditvami ostajajo razhajanja, saj nekatere še vedno vsebujejo precejšnje razlike v obravnavanju beguncev in upravičencev do subsidiarne zaščite, kar se tiče pogojev za dostop do združitve družine. ( 59 ) V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da iz kasacijske pritožbe, ki jo je vlagatelj tega pravnega sredstva v postopku v glavni stvari vložil pri predložitvenem sodišču, izhaja, da je zaman skušal doseči združitev družine s svojo mladoletno hčerjo, ker ni bil zmožen predložiti ad hoc dokumentov, ki jih je zahtevala pristojna občinska uprava. V predložitvenem sklepu je omenjeno še, da zadevna oseba nima dovoljenja za prebivanje v Belgiji. ( 60 )

54.

Ob tem in na splošno si je mogoče predstavljati, da državljan tretje države, ki mu je že priznana mednarodna zaščita v prvi državi članici, odide v drugo državo članico, da bi se pridružil svoji družini, ter v tej drugi državi vloži novo prošnjo za zaščito in mu je hkrati izdano dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 13(2) Direktive 2003/86 ali v skladu z ugodnejšo nacionalno zakonodajo za prenos. V nasprotnem primeru bi se temu državljanu tretje države lahko priznal status nacionalne zaščite iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, in sicer iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, to je status, ki ne spada na področje uporabe Direktive 2011/95. Iz zadnjega dela člena 2(h) Direktive 2011/95 namreč izhaja, da ta dopušča, da lahko države članice gostiteljice v skladu z nacionalnim pravom odobrijo nacionalno zaščito „druge vrste“, ki vključuje pravico, da lahko osebe, ki niso upravičene do statusa begunca ali do subsidiarne zaščite, prebivajo na njihovem ozemlju. ( 61 ) V teh dveh primerih bi bilo treba preveriti, ali bi ti statusi lahko zagotavljali določeno stabilnost glede bivanja in nato glede enotnosti družine v tej državi. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi državi članici gostiteljici po mojem mnenju moralo biti dovoljeno uporabiti možnost, ki ji je ponujena s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32, da ugotovi nedopustnost prošnje za mednarodno zaščito neodvisno od kakršne koli analize razmerja med prosilcem in zadevnim družinskim članom. ( 62 )

55.

Pomembno je poudariti, da imajo – kot izhaja iz Pojasnil k Listini in v skladu s členom 52(3) tega akta – pravice, zagotovljene z njenim členom 7, enako vsebino in obseg kot pravice, zagotovljene s členom 8 EKČP, kakor se razlaga v sodni praksi ESČP. V zadevah, v katerih se prepletata družinsko življenje ( 63 ) in priseljevanje, ESČP tehta zadevna interesa, namreč osebni interes zadevnih posameznikov do družinskega življenja na danem ozemlju in splošni interes države, v obravnavanem primeru nadzor nad priseljevanjem. Glede otrok ESČP meni, da je treba upoštevati njihove največje koristi. V zvezi s to problematiko opozarja, da o zamisli, da morajo največje koristi otroka imeti prednost pri vseh odločitvah, ki se nanašajo nanje, obstaja široko soglasje, zlasti v mednarodnem pravu. Te koristi same po sebi seveda niso odločilne, zagotovo pa jim je treba priznati pomembno težo. Tako ESČP v zadevah združevanja družine namenja posebno pozornost položaju zadevnih mladoletnikov, zlasti njihovi starosti, njihovemu položaju v zadevni državi ali zadevnih državah in stopnji njihove odvisnosti od staršev. ( 64 )

56.

Poudarjam, da ta pojem „razmerje odvisnosti“ uporablja tudi Sodišče v svoji sodni praksi o sporih, povezanih z migracijami. ( 65 ) To velja v primeru, v katerem se državljanu tretje države na podlagi členov 20 in 21 PDEU prizna izvedena pravica do prebivanja na ozemlju Unije, ki jo omogoči član njegove družine s statusom državljana Unije, če med njima obstaja tako razmerje odvisnosti, da povzroči, da je ta državljan Unije prisiljen spremljati navedenega državljana tretje države in zapustiti ozemlje Unije kot celoto. ( 66 ) Sklicevati se je mogoče tudi na sodno prakso Sodišča v zvezi s posamičnim preizkušanjem prošenj za združitev, ki ga nalaga člen 17 Direktive 2003/86 in pri katerem je treba upoštevati vse upoštevne elemente obravnavanega primera ob namenjanju posebne pozornosti koristim zadevnih otrok in skrbi za spodbujanje družinskega življenja, pri čemer je eden od teh elementov stopnja odvisnosti od staršev. ( 67 )

57.

V teh okoliščinah mora pristojni nacionalni organ presojo resne nevarnosti obravnavanja, ki je v nasprotju s členom 7 Listine v povezavi z njenim členom 24, po izvedbi osebnega razgovora iz členov 14 in 34 Direktive 2013/32 opraviti glede na vse upoštevne elemente obravnavanega primera, ki med drugim vključujejo otrokovo starost, njegov položaj v zadevni državi ( 68 ) in stopnjo njegove odvisnosti od staršev, ob upoštevanju njegovega fizičnega in čustvenega razvoja ter stopnje njegovega čustvenega razmerja s starši, saj lahko vse to opredeljuje tveganje, da bo imela ločitev od staršev škodljive posledice za njihovo razmerje z otrokom in za ravnovesje tega otroka. Tako je okoliščina, da roditelj živi z skupaj z mladoletnim otrokom, eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja razmerja odvisnosti med njima, ne pomeni pa nujnega pogoja. ( 69 )

58.

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj odloči, da je treba člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost, ponujeno v tej določbi, da prošnjo za priznanje statusa begunca zavrže kot nedopustno, ker je prosilcu tak status že priznala druga država članica, kadar bi bil ta prosilec, če bi bil ponovno predan tej drugi državi članici, izpostavljen resni nevarnosti obravnavanja, nezdružljivega s pravico do spoštovanja družinskega življenja iz člena 7 Listine v povezavi z obveznostjo upoštevanja otrokove koristi iz člena 24(2) Listine. Zdi se mi, da ta razlaga ni v nasprotju s cilji te direktive in, splošneje, s cilji skupnega evropskega azilnega sistema.

59.

Glede ekonomičnosti postopka se ni mogoče utemeljeno sklicevati na dodatno ali nesorazmerno delovno obremenitev, naloženo pristojnim nacionalnim organom glede na postopkovne zahteve, ki so že določene z Direktivo 2013/32, in še posebej glede na obveznost opraviti osebni razgovor pred vsako odločitvijo, vključno z odločitvijo o nedopustnosti prošnje. Izvedba takega razgovora omogoča, da se razjasni družinski položaj prosilca in hkrati, glede na okoliščine, presodijo njegove potrebe po mednarodni zaščiti. Ta postopek torej pristojnemu organu omogoča, da v interesu zadevne osebe in hkrati v interesu države članice kar najbolje in hitro obravnava prosilčev položaj, kar prispeva k cilju hitrosti in k zahtevi po celovitem obravnavanju prošnje.

60.

Glede preprečevanja sekundarnega gibanja se mi zdi, da položaj vlagatelja kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari, ki je po pridobitvi statusa begunca odšel v drugo državo članico, da bi se pridružil svojima otrokoma in živel pri njima, ni zajet s tem pojmom v ožjem smislu. Do tega gibanja znotraj Unije v nasprotju s tem, kar je navedeno v uvodni izjavi 13 Direktive 2013/32, ni prišlo izključno zaradi razlike med pravnimi okviri držav članic, temveč je bil razlog zanj uresničevanje temeljne pravice iz člena 7 Listine. Drugače povedano, vedênje vlagatelja kasacijske pritožbe ni zajeto s tem, kar se običajno označuje s poimenovanjem azilni „forum shopping“, saj zadevna oseba ni iskala boljšega pravnega varstva niti ni skušala izkoristiti različnih ravni socialne zaščite, ki jih zagotavljajo države članice, da bi si priskrbela boljše materialne življenjske pogoje. Poleg tega se mi glede na pogoje, ki urejajo prepoved državam članicam v zvezi z izvajanjem člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, možnost „zasičenosti“ sistema ne zdi najbolj verjetna.

61.

Rešitev, ki jo zagovarjam v teh sklepnih predlogih, je po mojem mnenju popolnoma v skladu z drugimi cilji, ki jih zakonodajalec Unije uresničuje prek oblikovanja skupnega evropskega azilnega sistema, to so harmonizacija pravil zlasti na področju azilnih postopkov, zaščita in integracija upravičencev do mednarodne zaščite in njihovih družinskih članov v državi članici gostiteljici ter prevlada otrokove koristi pri sprejemanju odločitev. Predlagana razlaga člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 se mi zdi primerna v okviru, ki ga zaznamuje raznolikost možnih položajev prosilcev za mednarodno zaščito v Uniji. Okoliščine, da je ta določba za države članice izbirna, da se z nekaterimi nacionalnimi zakonodajami, namenjenimi izvajanju člena 3 Direktive 2011/95, družinskemu članu upravičenca do mednarodne zaščite samodejno prizna izvedeni status begunca in da so nacionalni prenosi Direktive 2003/86 včasih privedli do izravnave statusa begunca s statusom subsidiarne zaščite, prispevajo k tej raznolikosti, v nasprotju s ciljem procesa harmonizacije, da se prosilci za mednarodno zaščito obravnavajo enako in ustrezno, kjer koli na ozemlju Unije so.

62.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2011/95 razlagati tako, da državi članici gostiteljici nalaga razširitev upravičenosti do mednarodne zaščite, priznane mladoletnemu otroku, na starša, ki živi z njim, v skladu s pravico do spoštovanja družinskega življenja iz člena 7 Listine v povezavi z obveznostjo upoštevanja otrokove koristi iz člena 24(2) te listine. Odgovor na to vprašanje po mojem mnenju zahteva, da se poda več preudarkov v zvezi s posledicami tega, da država članica gostiteljica ne more uporabiti možnosti, ki ji je ponujena s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32, in torej posledicami dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito.

63.

Na prvem mestu je treba spomniti, da mehanizem nedopustnosti iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32 pomeni odstopanje od obveznosti držav članic, da preučijo utemeljenost vseh prošenj za mednarodno zaščito, to je, da presodijo, ali zadevni prosilec lahko zaprosi za mednarodno zaščito v skladu z Direktivo 2011/95. Zadnjenavedena direktiva pa v skladu z njenim členom 1 določa standarde, najprej, glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, dalje, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in, nazadnje, glede vsebine te zaščite. Kot je Sodišče že pojasnilo, je iz členov 13 in 18 Direktive 2011/95 v povezavi z opredelitvijo izrazov „begunec“ in „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ iz člena 2(d) in (f) te direktive razvidno, da je treba mednarodno zaščito iz te direktive načeloma priznati državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki se utemeljeno boji, da bo preganjana zaradi rasne, verske ali nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ali za katero obstaja utemeljeno tveganje, da bo utrpela resno škodo v smislu člena 15 navedene direktive. ( 70 )

64.

Torej bi morala država članica, če bi se srečala s položajem, v katerem ne bi mogla uporabiti možnosti, ki ji je ponujena s členom 33(2)(a) Direktive 2013/32, obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki ji je bila predložena, in preveriti, ali prosilec za mednarodno zaščito izpolnjuje materialne pogoje za priznanje te zaščite, kot so opisani zgoraj. Država članica mora tako zadevnega državljana tretje države šteti za in obravnavati kot prosilca, ki prvič prosi za mednarodno zaščito, ne glede na zaščito, ki mu jo je že priznala druga država članica. Posledice takega položaja je zakonodajalec Unije jasno predvidel v okviru mehanizma nedopustnosti, določenega v členu 33(2)(a) Direktive 2013/32, ( 71 ) in okoliščine, povezane s predhodnim priznanjem mednarodne zaščite v prvi državi članici, nikakor ni mogoče znova upoštevati v okviru preučitve utemeljenosti prošnje, sicer bi bil tej določbi odvzet polni učinek. ( 72 )

65.

Na drugem mestu, vse zainteresirane stranke v bistvu poudarjajo, da je prošnja, ki jo je vložil vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari, namenjena zagotovitvi združitve družine oziroma utemeljena samo s tem, saj zadevne osebe ni vodila potreba po mednarodni zaščiti, ki je bila zadovoljena že v Avstriji. Njegova prošnja za mednarodno zaščito naj zato v resnici ne bi bila prošnja za mednarodno zaščito ter naj glede na besedilo, splošno sistematiko in cilje Direktive 2011/95 ne bi mogla privesti do priznanja statusa iz naslova te zaščite. V zvezi s tem se mi zdi, da je treba jasno razlikovati med samim pravnim instrumentom, to je prošnjo za mednarodno zaščito, ter vsebino trditev in dokazov, predloženih v podporo tej prošnji, pa tudi morebitno temeljno utemeljitvijo prosilca za mednarodno zaščito.

66.

Pojem „prošnja za mednarodno zaščito“ je opredeljen v členu 2(b) Direktive 2013/32 kot „prošnj[a] državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prosilec za status begunca ali subsidiarne zaščite in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite zunaj področja uporabe [Direktive 2011/95, za katero je mogoče zaprositi ločeno]“. Za to prošnjo se šteje, da je bila podana takoj, ko je zadevna oseba pri enem od organov iz člena 6(1) Direktive 2013/32 izrazila željo po priznanju mednarodne zaščite, ne da bi bilo mogoče za izjavo te volje zahtevati kakršno koli upravno formalnost. ( 73 ) Iz predložitvene odločbe nedvoumno izhaja, da je vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari 14. junija 2018 v Belgiji vložil prošnjo, ki jo pristojni organi štejejo za prošnjo za mednarodno zaščito in obravnavajo kot tako ter glede katere so ti organi na podlagi nacionalnih določb, namenjenih prenosu člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, ugotovili, da ni dopustna.

67.

Glede utemeljenosti je Sodišče odločilo, da v skladu s členom 13 Direktive 2011/95 države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje materialne pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III te direktive, ne da bi v zvezi s tem imeli diskrecijsko pravico. ( 74 ) Enaka rešitev se po analogiji uporablja za status subsidiarne zaščite ob upoštevanju podobnega besedila člena 18 Direktive 2011/95. ( 75 ) Obstoj primerne temeljne utemeljitve prosilca, ki se nanaša na ohranitev enotnosti družine v zadevni državi članici, v tem primeru ni pomemben od trenutka, ko so izpolnjeni zgoraj omenjeni pogoji. V tem okviru se obravnava prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji samo na nujni enotnosti družine z upravičencem do take zaščite – neodvisno od kakršne koli trditve o tveganju preganjanja ali resne škode v zvezi z avtorjem prošnje – glede na določbe Direktive 2011/95 lahko konča le z zavrnitvijo te prošnje kot neutemeljene. Glede tega je pomembno poudariti, da ta direktiva ne določa razširitve statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite na družinske člane osebe, ki ji je bil ta status priznan, kar pa ne pomeni, da družinske vezi nikdar ni mogoče upoštevati v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite. ( 76 )

68.

Na tretjem mestu, kot je razvidno iz uvodne izjave 12 Direktive 2011/95, se z določbami te direktive zagotavlja, da se v vseh državah članicah uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, in da je tem osebam v vseh državah članicah na voljo neka minimalna raven ugodnosti. ( 77 ) Poleg tega je v skladu z uvodnima izjavama 11 in 12 ter s členom 1 Direktive 2013/32 podeljevanje mednarodne zaščite utemeljeno na konceptu „enotnega postopka“ in na minimalnih skupnih pravilih. ( 78 ) V teh okoliščinah je dopustno misliti, da bi morali pristojni nacionalni organi različnih držav članic enako obravnavati položaje prosilcev za mednarodno zaščito, ki so si resnično podobni, in da bi moral biti za te položaje odgovor glede utemeljenosti enak. Drugače povedano, vlagatelj kasacijske pritožbe iz postopka v glavni stvari bi a priori moral dobiti status begunca v Belgiji, kar bi vodilo do položaja kopičenja mednarodne zaščite. Čeprav tak položaj ali njegovo prenehanje v direktivah 2011/95 in 2013/32 nista izrecno predvidena, je obstoj tega položaja vseeno možna posledica izbirne narave izvajanja člena 33(2)(a) zadnjenavedenega predpisa za države članice in ga je Sodišče implicitno, vendar nujno priznalo v sodni praksi v zvezi s to določbo. ( 79 )

69.

Zaradi celovite presoje takega položaja poudarjam, da posebej v zvezi s statusom begunca člen 14 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 11 te direktive določa primere, v katerih države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje tega statusa oziroma v katerih to morajo storiti. Nobeden od predvidenih primerov, ki jih je treba po mnenju Visokega komisariata Združenih narodov za begunce razlagati ozko, ( 80 ) se ne nanaša na dvojno priznanje. Vendar je treba poudariti, da člen 45 Direktive 2013/32, v katerem so opredeljena jamstva, zagotovljena zadevni osebi, kadar pristojni nacionalni organ preučuje možnost odvzema mednarodne zaščite, ki ji je bila priznana, v skladu s členom 14 Direktive 2011/95, v odstavku 5 vsebuje odstopanje. Ta odstavek določa, da se države članice lahko odločijo, da navedena zaščita preneha po samem zakonu, kadar se je njen upravičenec nedvoumno odpovedal, da mu je priznan tak status, kar bi po mojem mnenju lahko zajemalo primer, v katerem se v drugi državi članici vloži prošnja in nato pridobi zaščita, priznana že v prvi državi. Nazadnje, zelo verjetno je, da bo položaj dvojnega priznanja privedel do tega, da dovoljenje za začasno prebivanje, ki se samodejno pridobi v prvi državi članici na podlagi člena 24 Direktive 2011/95, ne bo podaljšano, ker zadevna oseba ne bo podala prošnje v zvezi s tem ali ker določen čas ne bo prisotna na nacionalnem ozemlju in bo pridobila novo dovoljenje za prebivanje v drugi državi članici. V uvodni izjavi 40 Direktive 2011/95 pa je omenjeno, da lahko v mejah, ki jih določajo mednarodne obveznosti, države članice določijo, da je za dodelitev ugodnosti glede dostopa do zaposlitve, socialne blaginje, zdravstvene oskrbe in integracijskih zmogljivosti potrebna predhodna izdaja dovoljenja za prebivanje. Ti elementi lahko zmanjšajo pomen in praktične posledice dvojnega priznanja mednarodne zaščite.

70.

Na koncu opozarjam, da celo velika verjetnost nikdar ne pomeni gotovosti, zato ni izključena možnost, da posamična obravnava druge prošnje za mednarodno zaščito, potem ko je bila ta zaščita priznana v prvi državi članici, privede do zavrnitve te prošnje. Čeprav normativni sistem, uveden z direktivama 2011/95 in 2013/32, nedvomno pomeni napredovanje k skupnemu evropskemu azilnemu sistemu, ne izraža popolne harmonizacije. Kot izpostavlja generalni pravobranilec J. Richard de la Tour, ( 81 ) nekateri pojmi, ki so temeljnega pomena za izvajanje Direktive 2011/95, niso opredeljeni stricto sensu, kar daje prostor različnim presojam držav članic in pripelje do predlogov za razlago prava Unije, predloženih Sodišču. Vendar poudarjam, da bo v primeru zavrnitve utemeljenosti navedene prošnje druga država članica lahko glede na okoliščine zavrnjenemu posamezniku odobrila ugodnosti, določene v členih od 24 do 35 Direktive 2011/95, in to v skladu s členom 23 te direktive.

71.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje Conseil d’État (državni svet, Belgija) odgovori: