–

za K. A., M. Z. in B. A. J. De Lien, odvetnik,

–

za M. J. W. Goossens, odvetnik,

–

za N. N. N. B. Brijs, odvetnik,

–

za belgijsko vlado C. Pochet in M. Jacobs, agentki, skupaj s C. Decordierjem, D. Matrayem in T. Bricoutom, odvetniki,

–

za grško vlado T. Papadopoulou, agentka,

–

za Evropsko komisijo E. Montaguti, C. Cattabriga in P. J. O. Van Nuffel, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 20 PDEU, členov 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter členov 5 in 11 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru sedmih sporov med K. A., M. Z., M. J., N. N. N., O. I. O., R. I. in B. A ter gemachtigde van de staatssecretaris voor Asiel en Migratie, Maatschappelijke Integratie en Armoedebestrijding (pooblaščenec državnega sekretarja za azil in migracijo, socialno vključevanje ter boj proti revščini, v nadaljevanju: pristojni nacionalni organ) v zvezi s sklepi tega organa o zavrženju njihovih prošenj za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine in, v nekaterih zadevah, izdaje odredbe o zapustitvi ozemlja oziroma poziva, naj izpolnijo odredbo o zapustitvi ozemlja.

3

V uvodnih izjavah 2 in 6 Direktive 2008/115 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive določa:

„Ta direktiva določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava [Unije] in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice.“

5

Člen 2(1) navedene direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice.“

6

Člen 3 iste direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

7

Člen 5 Direktive 2008/115 določa:

„Države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo:

in spoštujejo načelo nevračanja.“

8

Člen 6(1) te direktive določa:

„Brez poseganja v izjeme iz odstavkov 2 do 5 države članice izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

[…]“

9

Člen 7(4) navedene direktive določa:

„Če obstaja nevarnost pobega ali če je bila vloga za zakonito prebivanje zavrnjena kot očitno neutemeljena ali lažna ali če zadevna oseba ogroža javni red, javno varnost ali državno varnost, se države članice lahko vzdržijo odobritve obdobja za prostovoljni odhod ali odobrijo obdobje, krajše od sedmih dni.“

10

Člen 11 te iste direktive določa:

„1.   Odločbam o vrnitvi se priloži prepoved vstopa, če:

V drugih primerih se odločbam o vrnitvi lahko priloži prepoved vstopa.

2.   Trajanje prepovedi vstopa se določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in načeloma ne traja več kot pet let. Pet let se lahko prekorači, če državljan tretje države predstavlja resno grožnjo javnemu redu, javni varnosti ali državni varnosti.

3.   Države članice preučijo preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa, če lahko državljan tretje države, za katerega je bila izdana prepoved vstopa v skladu z drugim pododstavkom odstavka 1, dokaže, da je zapustil ozemlje države članice v celoti v skladu z odločbo o vrnitvi.

Za žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi, katerim je bilo odobreno dovoljenje za prebivanje po Direktivi Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi [UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 69], ne velja prepoved vstopa, brez poseganja v točko (b) prvega pododstavka odstavka 1 in pod pogojem, da zadevni državljan tretje države ne predstavlja grožnje za javni red, javno varnost ali nacionalno varnost.

Države članice se lahko v posameznih primerih vzdržijo izdaje prepovedi vstopa, jo prekličejo ali začasno odložijo iz humanitarnih razlogov.

Države članice lahko v posameznih primerih ali določenih vrstah primerov prekličejo ali začasno odložijo prepoved vstopa iz drugih razlogov.

[…]“

11

Člen 7, prvi odstavek, zakona z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, namestitvi in odstranitvi tujcev (Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14584) v različici, ki se uporablja v zadevah v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon z dne 15. decembra 1980), določa:

„Brez poseganja v ugodnejše določbe mednarodne pogodbe minister ali njegov pooblaščenec tujcu, ki mu ni dovoljeno ali dopuščeno več kot tri mesece prebivati ali se naseliti v Kraljevini, lahko izda ali v primeru iz točk 1°, 2°, 5°, 11° ali 12° mora izdati odredbo o zapustitvi ozemlja v določenem roku:

[…]

[…]“

12

Člen 40a(2) tega zakona določa:

„Za družinske člane državljana Unije štejejo:

Partnerja morata izpolnjevati te pogoje:

Trajnost in stabilnost tega razmerja je dokazana:

[…]

[…]

13

Člen 40b navedenega zakona določa:

„Določbe tega poglavja se uporabljajo za družinske člane belgijskega državljana, kadar gre za:

Kar zadeva družinske člane iz člena 40a(2), prvi pododstavek, točke od 1° do 3°, mora belgijski državljan dokazati:

14

Člen 43 tega zakona, ki se na podlagi člena 40b uporablja tudi za družinske člane belgijskega državljana, določa:

„Vstop in prebivanje se lahko državljanom Unije in njihovim družinskim članom zavrneta samo zaradi razlogov javnega reda, državne varnosti ali javnega zdravja in ob upoštevanju teh omejitev:

[…]

Kadar minister ali njegov pooblaščenec namerava končati prebivanje državljana Unije ali njegovega družinskega člana iz razlogov javnega reda, državne varnosti ali javnega zdravja, upošteva čas prebivanja zadevne osebe v Kraljevini, njeno starost, njeno zdravstveno stanje, njen družinski in ekonomski položaj, njeno socialno in kulturno vključenost ter intenzivnost njenih vezi z njeno državo izvora.“

15

Člen 74/11 zakona z dne 15. decembra 1980 določa:

„§ 1.   Trajanje prepovedi vstopa se določi glede na vse okoliščine posameznega primera.

Odločbi o vrnitvi se priloži prepoved vstopa za največ tri leta v teh primerih:

Maksimalno obdobje treh let, določeno v pododstavku 2, se podaljša na največ pet let, kadar:

Odločbi o vrnitvi se lahko priloži prepoved vstopa za več kot pet let, kadar državljan tretje države pomeni resno grožnjo za javni red ali nacionalno varnost.

§ 2.   […]

Minister ali njegov pooblaščenec lahko v posameznih primerih ne izdata prepovedi vstopa iz humanitarnih razlogov.

§ 3.   Prepoved vstopa začne veljati na dan njene vročitve.

Prepoved vstopa ne more poseči v pravico do mednarodne zaščite, kot je določena v členih 9b, 48/3 in 48/4.“

16

Člen 74/12 tega zakona določa:

„§ 1.   Minister ali njegov pooblaščenec lahko prepoved vstopa prekličeta ali začasno odložita iz humanitarnih razlogov.

[…]

Razen kadar je z mednarodno pogodbo, zakonom ali kraljevim odlokom določeno drugače, državljan tretje države vloži obrazloženo prošnjo pri belgijskem diplomatskem ali konzularnem predstavništvu, pristojnem za njegovo prebivališče ali za kraj njegovega prebivanja v tujini.

§ 2.   Državljan tretje države lahko pri ministru ali njegovem pooblaščencu vloži prošnjo za preklic ali začasni odlog prepovedi vstopa z obrazložitvijo, da je spoštoval prej določeno obveznost vrnitve, če pisno predloži dokaz, da je belgijsko ozemlje zapustil v celoti v skladu z odločbo o vrnitvi.

§ 3.   Odločba o prošnji za preklic ali začasni odlog prepovedi vstopa se sprejme najkasneje v štirih mesecih od vložitve te zahteve. Če v štirih mesecih odločba ni sprejeta, se šteje, da je prošnja zavrnjena.

§ 4.   Med obravnavo prošnje za preklic ali začasni odlog zadevni državljan tretje države nima pravice vstopiti v Kraljevino ali v njej prebivati.

[…]“

17

Člen 74/13 navedenega zakona določa:

„Pri sprejetju odločbe o vrnitvi minister ali njegov pooblaščenec upošteva korist otroka, družinsko življenje in zdravstveno stanje zadevnega državljana tretje države.“

18

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so vse tožeče stranke v glavni stvari državljani tretjih držav in družinski člani belgijskih državljanov, ki niso uresničevali svoje pravice do prostega gibanja ali do ustanavljanja. Tem tožečim strankam je bila izdana odločba o vrnitvi, ki ji je bila priložena tudi odločba o prepovedi vstopa na ozemlje zadevne države članice. Za vsako od teh strank je ta odločba o prepovedi vstopa postala pravnomočna in, kot navaja predložitveno sodišče, na podlagi nacionalnega prava načeloma lahko preneha veljati ali začasno preneha učinkovati le na podlagi prošnje za preklic ali začasen odlog izvajanja navedene odločbe, vložene v tujini.

19

Tožeče stranke v glavni stvari so nato v Belgiji vložile prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi svojega statusa vzdrževanega potomca belgijskega državljana (K. A. in M. Z.), enega od staršev mladoletnega belgijskega državljana (M. J., N. N. N., O. I. O. in R. I.) ali zunajzakonskega partnerja v stabilnem razmerju z belgijskim državljanom (B. A.). Te prošnje je pristojni nacionalni organ zavrgel, ker so bile tožečim strankam v glavni stvari izdane odločbe o prepovedi vstopa na ozemlje, ki so še veljale. Navedene tožeče stranke so sporne sklepe izpodbijale pred predložitvenim sodiščem.

20

Iz predložitvene odločbe je natančneje razvidno, da kar zadeva, prvič, K. A., je bila tej armenski državljanki 27. februarja 2013 vročena odredba o zapustitvi ozemlja, ki ji je bila priložena prepoved vstopa za tri leta, z obrazložitvijo, da ni izpolnila svoje obveznosti vrnitve in da ji ni bil določen noben rok za prostovoljno vrnitev, saj se je štelo, da pomeni grožnjo za javni red, potem ko je bila in flagranti prijeta zaradi tatvine v trgovini. K. A. in njena sinova so 10. februarja 2014, medtem ko so bili v Belgiji, vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine na podlagi svojega statusa vzdrževanih potomcev njenega očeta, belgijskega državljana. Pristojni nacionalni organ je 28. marca 2014 svojo odločitev izdal v obliki odredbe o zapustitvi ozemlja, s katero je to prošnjo zavrgel zaradi prepovedi vstopa, vročene 27. februarja 2013.

21

Drugič, kar zadeva M. Z., je bila temu ruskemu državljanu 2. julija 2014 vročena odredba o zapustitvi ozemlja in prepoved vstopa za tri leta z obrazložitvijo, da ni izpolnil svoje obveznosti vrnitve in da mu ni bil določen noben rok za prostovoljno vrnitev, saj se je štelo, da pomeni grožnjo za javni red, potem ko je bil v zvezi z njim sestavljen zapisnik v zvezi s tatvino in vlomom v garažo. M. Z. je bil 8. septembra 2014 prisilno odstranjen v Rusijo. Ko je bil 5. novembra 2014 ponovno na belgijskem ozemlju, je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi svojega statusa vzdrževanega potomca svojega očeta, belgijskega državljana. Pristojni nacionalni organ je 29. aprila 2015 to prošnjo zavrgel zaradi odločbe o prepovedi vstopa, izdane v zvezi z M. Z., in ga je poleg tega pozval, naj izpolni odredbo o zapustitvi ozemlja.

22

Tretjič, kar zadeva M. J., je bilo tej ugandski državljanki dvakrat odrejeno, naj zapusti ozemlje, in sicer 13. januarja 2012 in 12. novembra 2012. 11. januarja 2013 ji je bila vročena prepoved vstopa za tri leta z obrazložitvijo, da ni izpolnila svojih obveznosti vrnitve in da ji ni bil določen noben rok za prostovoljno vrnitev zaradi begosumnosti, povezane s tem, da v Belgiji ni imela uradnega naslova, in zato ker se je štelo, da pomeni grožnjo za javni red, potem ko je v zvezi z njo policija sestavila zapisnik zaradi povzročitve telesne poškodbe. M. J. je 20. februarja 2014, ko je bila na belgijskem ozemlju, zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi svojega statusa enega od staršev mladoletnega otroka, ki je bil rojen 26. oktobra 2013 in ki je belgijski državljan. Pristojni nacionalni organ je z odločbo z dne 30. aprila 2014 njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine zavrgel na podlagi prepovedi vstopa z dne 11. januarja 2013 in ji odredil, naj zapusti ozemlje.

23

Četrtič, kar zadeva N. N. N., sta bili tej kenijski državljanki 11. septembra 2012 in 22. februarja 2013 izdani odredbi o zapustitvi ozemlja. Nato je N. N. N. 3. aprila 2014 rodila deklico, ki je dobila belgijsko državljanstvo prek svojega očeta. N. N. N. je bila 24. aprila 2014 izdana nova odredba o zapustitvi ozemlja in ji je bila vročena prepoved vstopa na ozemlje za tri leta, ker ni izpolnila svoje obveznosti vrnitve. N. N. N. je 9. septembra 2014, ko je bila na belgijskem ozemlju, zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi svojega statusa enega od staršev mladoletnega belgijskega državljana. V utemeljitev te prošnje je predložila dokaze o tem, da oče njene hčere plačuje preživnino, in dopis, v katerem ta oče izjavlja, da ne more ves čas skrbeti za njuno hčer ter da je bolje, da ta ostane pri njeni materi. Pristojni nacionalni organ je 4. marca 2015 prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine zavrgel zaradi prepovedi vstopa, ki je veljala glede N. N. N., in jo poleg tega pozval, naj izpolni odredbo o zapustitvi ozemlja.

24

Petič, kar zadeva O. I. O., je ta nigerijski državljan sklenil zakonsko zvezo z R. C., belgijsko državljanko, s katero ima hčer, belgijsko državljanko. O. I. O. je bil 11. maja 2010 obsojen zaradi povzročitve telesne poškodbe. Potem ko sta z O. I. O. razvezala zakonsko zvezo, je bila 6. aprila 2011 njuna hči dodeljena v vzgojo in varstvo izključno R. C. Ta hči živi pri materi, ki prejema družinske prejemke in druge socialne ugodnosti. Poleg tega je O. I. O. začasno odvzeta pravica do stikov s hčerjo. Zaradi razveze njegove zakonske zveze z R. C. je bila sprejeta odločba o razveljavitvi dovoljenja O. I. O. za prebivanje, ki ji je bila priložena odredba o zapustitvi ozemlja. 28. maja 2013 mu je bila vročena prepoved vstopa na ozemlje za osem let, ker ni izpolnil svoje obveznosti vrnitve in ker mu ni bil določen noben rok za prostovoljno vrnitev, saj je pomenil resno, resnično in sedanjo grožnjo za javni red. O. I. O. je 6. novembra 2013, ko je bil na belgijskem ozemlju, zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi svojega statusa enega od staršev mladoletnega belgijskega državljana. Pristojni nacionalni organ je 30. aprila 2014 to prošnjo zavrgel zaradi prepovedi vstopa z dne 28. maja 2013 in O. I. O. odredil, naj zapusti ozemlje.

25

Šestič, kar zadeva položaj R. I., je iz predložitvene odločbe razvidno, da je ta albanski državljan oče otroka, ki je belgijski državljan. Po rojstvu tega otroka je bilo njegovo dovoljenje za prebivanje, ki ga je pridobil z goljufijo, razveljavljeno. Poleg tega mu je bila 17. decembra 2012 vročena prepoved vstopa za pet let, ker je z goljufijo ali drugimi nezakonitimi sredstvi poskušal doseči dopustitev prebivanja ali ohranitev svoje pravice prebivanja. Nato je R. I. v Albaniji sklenil zakonsko zvezo z materjo svojega otroka, belgijsko državljanko. R. I. je 21. avgusta 2014, ko je bil ponovno na belgijskem ozemlju, zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi svojega statusa enega od staršev mladoletnega belgijskega državljana. Pristojni nacionalni organ je 13. februarja 2015 to prošnjo zavrgel zaradi prepovedi vstopa, ki je veljala za R. I., in ga poleg tega pozval, naj izpolni odredbo o zapustitvi ozemlja.

26

Sedmič, kar zadeva B. A., sta bili temu gvinejskemu državljanu 23. januarja 2013 in 29. maja 2013 izdani odredbi o zapustitvi ozemlja. 13. junija 2014 mu je bila vročena prepoved vstopa na ozemlje za tri leta z obrazložitvijo, da ni izpolnil svoje obveznosti vrnitve. Nato je B. A., ko je bil na belgijskem ozemlju, s svojo partnerko, belgijsko državljanko, sklenil pogodbo o skupnem življenju in zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi svojega statusa zunajzakonskega partnerja v stabilnem in trajnem razmerju z belgijsko državljanko. Pristojni nacionalni organ je 21. maja 2015 prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine zavrgel zaradi prepovedi vstopa na ozemlje z dne 13. junija 2014 in B. A. poleg tega pozval, naj izpolni odredbo o zapustitvi ozemlja.

27

Predložitveno sodišče najprej pojasnjuje, da so bile v skladu z nacionalno prakso, ki se uporabi za vse primere brez možnosti prilagoditve glede na konkretni položaj, prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki so jih vložile tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, zavržene in torej niso bile vsebinsko preučene, ker je bila za te državljane tretjih držav določena prepoved vstopa na ozemlje. Tako v zvezi s temi prošnjami ni bilo upoštevano družinsko življenje, niti v upoštevnih primerih otrokov interes, niti status državljana Unije pri družinskih članih, ki so belgijski državljani. To sodišče tudi poudarja, da bi po mnenju pristojnega nacionalnega organa tožeče stranke iz postopka v glavni stvari morale najprej zapustiti Belgijo in nato zaprositi za začasno odložitev ali preklic prepovedi vstopa na ozemlje, preden bi lahko vložile prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine.

28

Navedeno sodišče v zvezi s tem navaja, da je v skladu z nacionalnim pravom treba odločbo o prošnji za preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa na ozemlje, vloženi v državi izvora zadevne osebe, izdati v štirih mesecih od vložitve prošnje. Če se odločbe v tem času ne sprejme, se šteje, da je prošnja zavrnjena. Poleg tega se šele po tem, ko je bila sprejeta odločba o začasnem odlogu ali preklicu prepovedi vstopa na ozemlje, v roku šestih mesecev odloči o prošnji za izdajo vizuma zaradi združitve družine, ki jo je državljan tretje države vložil v svoji državi izvora.

29

Predložitveno sodišče nato ugotavlja, da zadeve, o katerih odloča, ne spadajo na področje uporabe niti Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 224) niti Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46). Poleg tega navaja, da različni državljani Unije, na katere se nanašajo te zadeve, zaradi družinskih vezi, ki jih povezujejo s tožečimi strankami iz postopka v glavni stvari, ne potujejo redno v drugi državo članico kot delavci ali ponudniki storitev niti niso razvili ali utrdili družinskega življenja s temi tožečimi strankami med dejanskim prebivanjem v drugi državi članici kot Belgiji.

30

Vendar predložitveno sodišče navaja, da položaja državljana Unije, ki ni izkoristil svoje pravice do svobodnega gibanja, ni samo zaradi tega mogoče šteti za povsem notranji položaj v skladu s sodbama z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124), in z dne 5. maja 2011, McCarthy (C‑434/09, EU:C:2011:277).

31

Navaja tudi, da čeprav se načela, določena v sodbi z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124), uporabljajo v izjemnih okoliščinah, iz sodne prakse Sodišča ne izhaja, da so pridržana za položaje, v katerih obstaja biološka vez med državljanom tretje države, za katerega se prosi za izdajo dovoljenja za prebivanje, in državljanom Unije, majhnim otrokom. Iz sodne prakse Sodišča naj bi izhajalo, da je treba upoštevati razmerje odvisnosti med državljanom Unije, ki je majhen otrok, in državljanom tretje države, saj naj bi zaradi te odvisnosti državljan Unije de facto moral zapustiti ozemlje Unije, če državljanu tretje države, od katerega je odvisen, ne bi bilo izdano dovoljenje za prebivanje.

32

V teh okoliščinah je Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

33

Belgijska vlada je po razglasitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Sodišča vložila 12. decembra 2017, predlagala ponovno odprtje ustnega dela postopka, da bi se ji dala možnost, prvič, odzvati se na te sklepne predloge, saj naj bi vsebovali napačno razlago Direktive 2008/115, in drugič, navesti svoje stališče o sodbah z dne 26. julija 2017, Ouhrami (C‑225/16, EU:C:2017:59), in z dne 14. septembra 2017, Petrea (C‑184/16, EU:C:2017:684).

34

Glede kritike v zvezi s sklepnimi predlogi generalne pravobranilke je treba na eni strani opozoriti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Sodišča zadevnim strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sodba z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 23 in navedena sodna praksa).

35

Na drugi strani je na podlagi člena 252, drugi odstavek, PDEU dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih je v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahtevano njegovo sodelovanje. Sodišče ni vezano niti na predloge generalnega pravobranilca niti na obrazložitev, na podlagi katere je do njih prišel. Zato nestrinjanje zainteresirane stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodba z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 24 in navedena sodna praksa).

36

Poleg tega je treba navesti, da Sodišče lahko na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če je o zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri zainteresirani subjekti niso razpravljali (sodba z dne 22. junija 2017, Federatie Nederlandse Vakvereniging in drugi, C‑126/16, EU:C:2017:489, točka 33).

37

Vendar Sodišče v obravnavani zadevi po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ima vse potrebne elemente za odločitev o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki mu je bil predložen, in da tega predloga ni treba preučiti na podlagi trditve, o kateri se pred njim ni razpravljalo.

38

Glede na te ugotovitve Sodišče meni, da ni treba ponovno odpreti ustnega dela postopka.

39

Uvodoma je treba navesti, najprej, da se vsi položaji iz postopkov v glavni stvari nanašajo na to, da je pristojen nacionalni organ zavrgel prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki jo je v Belgiji vložil državljan tretje države, družinski član belgijskega državljana, in sicer potomec, eden od staršev ali zunajzakonski partner, z obrazložitvijo, da za navedenega državljana tretje države velja odločba o prepovedi vstopa na ozemlje. Predložitveno sodišče navaja, da bi morale tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v skladu z nacionalnim pravom načeloma v svoji izvorni državi vložiti prošnjo za preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja zanje, preden bi lahko veljavno vložile prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine.

40

Poleg tega to sodišče pojasnjuje, da v vseh sedmih združenih zadevah v glavni stvari zadevni belgijski državljan ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja v Uniji. Zato državljani tretjih držav, družinski člani navedenega belgijskega državljana, ne morejo pridobiti izvedene pravice do prebivanja niti na podlagi Direktive 2004/38 niti na podlagi člena 21 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točke od 52 do 54).

41

Nazadnje je iz predložitvene odločbe razvidno, da „odločbe o vrnitvi“, ki jih je sprejel pristojni nacionalni organ, za tožeče stranke v postopku v glavni stvari vsebujejo obveznost, da zapustijo belgijsko ozemlje, in da jim je priložena prepoved vstopa na ozemlje. Kot navaja generalna pravobranilka v točki 44 sklepnih predlogov, je treba tako pri preučitvi Sodišču postavljenih vprašanj te odločbe šteti za „odločbe o vrnitvi“ v smislu člena 3(4) Direktive 2008/115 (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 39).

42

S prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje:

43

Na prvem mestu je treba ugotoviti, ali je treba člena 5 in 11 Direktive 2008/115 ali člen 20 PDEU v povezavi, glede na primer, s členoma 7 in 24 Listine razlagati tako, da nasprotujejo praksi države članice, da se zavrže prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki jo na ozemlju navedene države članice vloži državljan tretje države, za katerega velja prepoved vstopa na ozemlje.

44

Najprej je treba spomniti, da se Direktiva 2008/115 nanaša le na vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in torej njen namen ni harmonizacija predpisov držav članic o prebivanju tujcev v celoti (sodba z dne 1. oktobra 2015, Celaj, C‑290/14, EU:C:2015:640, točka 20). Tako se skupni standardi in postopki, uvedeni z Direktivo 2008/115, nanašajo zgolj na sprejemanje in izvrševanje odločb o vrnitvi (sodba z dne 6. decembra 2011, Achughbabian, C‑329/11, EU:C:2011:807, točka 29).

45

Zlasti nobena določba te direktive ne ureja načina, na katerega je treba obravnavati prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, vloženo, kakor v zadevah v glavni stvari, po sprejetju odločbe o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa na ozemlje. Poleg tega zavrženje take prošnje v okoliščinah, opisanih v točki 27 te sodbe, ne more preprečiti izvedbe postopka vrnitve, predvidenega v navedeni direktivi.

46

Iz tega sledi, da je Direktivo 2008/115, zlasti njena člena 5 in 11, treba razlagati tako, da ne nasprotuje praksi države članice, da se zavrže prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki jo na njenem ozemlju vloži državljan tretje države, družinski član državljana Unije, ki je državljan te države članice in ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, zgolj zato, ker za tega državljana tretje države velja prepoved vstopa na navedeno ozemlje.

47

Najprej je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 20 PDEU vsem osebam, ki imajo državljanstvo ene od držav članic, priznava status državljana Unije, katerega namen je biti temeljni status državljanov držav članic (glej zlasti sodbe z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk, C‑184/99, EU:C:2001:458, točka 31; z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C‑34/09, EU:C:2011:124, točka 41, in z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 69 in navedena sodna praksa).

48

Državljanstvo Unije podeljuje vsakemu državljanu Unije temeljno in individualno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih v Pogodbi, in ukrepov, sprejetih za njihovo izvajanje (sodba z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 70 in navedena sodna praksa).

49

Sodišče je v tem kontekstu odločilo, da člen 20 PDEU nasprotuje nacionalnim ukrepom, vključno z odločbami o zavrnitvi pravice do prebivanja družinskim članom državljana Unije, katerih učinek je, da državljanom Unije preprečujejo dejansko izvrševanje bistva vsebine pravic, ki so jim podeljene zaradi njihovega statusa (sodbe z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C‑34/09, EU:C:2011:124, točka 42; z dne 6. decembra 2012, O in drugi, C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 45, in z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 61).

50

Določbe Pogodbe v zvezi z državljanstvom Unije pa ne podeljujejo nikakršnih neodvisnih pravic državljanom tretjih držav. Morebitne pravice, ki so podeljene tem državljanom, namreč niso lastne pravice teh državljanov, temveč so pravice, ki so izvedene iz pravic, ki jih ima državljan Unije. Namen in upravičenost teh izvedenih pravic temeljita na ugotovitvi, da bi zavrnitev njihovega priznanja posegla zlasti v svobodo gibanja državljana Unije (sodba z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 62 in navedena sodna praksa).

51

V zvezi s tem je Sodišče že ugotovilo, da obstajajo zelo posebni položaji, v katerih je kljub dejstvu, da sekundarne zakonodaje o pravici do prebivanja državljanov tretjih držav ni mogoče uporabiti in da zadevni državljan Unije ni uresničeval pravice do prostega gibanja, pravico do prebivanja vendarle treba priznati državljanu tretje države, družinskemu članu tega državljana Unije, saj bi bil sicer s tem državljanstvu Unije odvzet polni učinek, če bi bil zaradi zavrnitve te pravice ta državljan dejansko prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi bil tako prikrajšan za učinkovito uživanje bistva pravic, podeljenih s tem statusom (glej v tem smislu sodbi z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C‑34/09, EU:C:2011:124, točki 43 in 44, in z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 63).

52

Zavrnitev podelitve pravice do prebivanja državljanu tretje države pa lahko ogrozi polni učinek državljanstva Unije samo, če obstaja med tem državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, tako razmerje odvisnosti, da povzroči, da je ta državljan Unije prisiljen spremljati zadevnega državljana tretje države in zapustiti ozemlje Unije kot celoto (glej v tem smislu sodbe z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C‑256/11, EU:C:2011:734, točke od 65 do 67; z dne 6. decembra 2012, O in drugi, C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 56, in z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 69).

53

V obravnavanih zadevah je treba ugotoviti, da se praksa iz zadev v glavni stvari nanaša na postopkovna pravila, v skladu s katerimi lahko državljan tretje države v okviru prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine uveljavlja obstoj izvedene pravice na podlagi člena 20 PDEU.

54

Glede tega, čeprav so zagotovo države članice pristojne za določitev pravil uveljavljanja izvedene pravice do prebivanja, ki jo je treba v zelo posebnih položajih iz točke 51 te sodbe priznati državljanu tretje države na podlagi člena 20 PDEU, pa ta postopkovna pravila ne smejo ogroziti polnega učinka navedenega člena 20 (glej v tem smislu sodbo z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 76).

55

Zadevna nacionalna praksa pa preučitev prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine in morebitno priznanje izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU pogojuje z obveznostjo zadevnega državljana tretje države, da najprej zapusti ozemlje Unije, da bi lahko vložil prošnjo za preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja zanj. Iz predložitvene odločbe je tudi razvidno, da se ne opravi nikakršna preučitev morebitnega obstoja razmerja odvisnosti med tem državljanom tretje države in njegovim družinskim članom, državljanom Unije, kot je opisana v točki 52 te sodbe, dokler navedeni državljan tretje države ni dosegel preklica ali začasnega odloga prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja zanj.

56

V nasprotju s trditvami belgijske vlade obveznost, ki jo zadevna nacionalna praksa tako nalaga državljanu tretje države, da zapusti ozemlje Unije, da bi lahko zaprosil za preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja zanj, lahko ogrozi polni učinek člena 20 PDEU, kadar spoštovanje te obveznosti zaradi obstoja razmerja odvisnosti med navedenim državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, povzroči, da je ta državljan Unije dejansko prisiljen spremljati tega državljana tretje države in tako tudi sam zapustiti ozemlje Unije za obdobje, ki je, kot navaja predložitveno sodišče, nedoločeno.

57

Tako, čeprav zavračanje državljana tretje države, da izpolni obveznost vrnitve in sodelovanja v postopku odstranitve, temu ne bi smelo omogočiti, da bi se v celoti ali deloma izognil pravnim posledicam odločbe o prepovedi vstopa (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Ouhrami, C‑225/16, EU:C:2017:590, točka 52), pa to ne pomeni, da pristojni nacionalni organ, kadar mu državljan tretje države predloži prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine z državljanom Unije, državljanom zadevne države članice, lahko zavrže to prošnjo le zato, ker za tega državljana tretje države velja prepoved vstopa na ozemlje te države članice. Ta organ mora, nasprotno, preučiti navedeno prošnjo in presoditi, ali obstaja med zadevnima državljanom tretje države in državljanom Unije tako razmerje odvisnosti, da bi bilo temu državljanu tretje države na podlagi člena 20 PDEU načeloma treba priznati izvedeno pravico do prebivanja, sicer bi bil navedeni državljan Unije dejansko prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi mu bilo tako odvzeto dejansko izvrševanje bistva pravic, ki mu jih zagotavlja njegov status. V takem primeru mora torej zadevna država članica preklicati ali vsaj začasno odložiti izvajanje odločbe o vrnitvi in prepovedi vstopa na ozemlje, ki veljata za navedenega državljana tretje države.

58

Bilo bi namreč v nasprotju s ciljem, ki se ga poskuša doseči s členom 20 PDEU, če bi se državljana tretje države prisililo, da za nedoločen čas zapusti ozemlje Unije, da bi dosegel preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa na to ozemlje, ki velja zanj, ne da bi se pred tem preverilo, ali ne obstaja med navedenim državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, razmerje odvisnosti, ki je tako, da bi tega državljana Unije prisililo, da državljana tretje države spremlja v njegovo državo izvora, čeprav bi bilo treba ravno zaradi tega razmerja odvisnosti na podlagi člena 20 PDEU navedenemu državljanu tretje države načeloma priznati izvedeno pravico do prebivanja.

59

V nasprotju s trditvami belgijske vlade člen 3, točka 6, in člen 11(3) Direktive 2008/115 ne moreta omajati takega sklepa.

60

Na podlagi člena 11(3), prvi pododstavek, Direktive 2008/115 države članice sicer lahko preučijo preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa, priložene odločbi o vrnitvi, v kateri je bil določen rok za prostovoljni odhod, če je državljan tretje države zapustil ozemlje države članice v skladu z navedeno odločbo. Vendar je treba navesti, da je v tretjem in četrtem pododstavku tega istega člena 11(3) zakonodajalec Unije predvidel možnost držav članic, da v posebnih primerih prekličejo ali začasno odložijo tako prepoved iz drugih razlogov, kot so ti, navedeni v prvem pododstavku te določbe, ne da bi bilo v navedenih pododstavkih določeno, da bi bil državljan tretje države, v zvezi s katerim je bila izdana odločba o prepovedi vstopa na ozemlje, moral zapustiti ozemlje zadevne države članice.

61

Tako člen 3, točka 6, in člen 11(3) Direktive 2008/115 v nasprotju s trditvami belgijske vlade državam članicam ne prepovedujeta, da prekličejo ali začasno odložijo prepoved vstopa na ozemlje, kadar odločba o vrnitvi ni bila izvršena in je državljan tretje države na njihovem ozemlju.

62

Iz tega sledi, da je člen 20 PDEU treba razlagati tako, da nasprotuje praksi države članice, da se zavrže prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki jo na njenem ozemlju vloži državljan tretje države, družinski član državljana Unije, ki je državljan te države članice in ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, zgolj zato, ker za tega državljana tretje države velja prepoved vstopa na navedeno ozemlje, ne da bi se preučilo, ali obstaja razmerje odvisnosti med tem državljanom Unije in navedenim državljanom tretje države, ki je tako, da bi v primeru zavrnitve priznanja izvedene pravice do prebivanja temu državljanu tretje države bil navedeni državljan Unije dejansko prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi mu bilo tako odvzeto dejansko izvrševanje bistva pravic, ki mu jih zagotavlja njegov status.

63

Na drugem mestu je treba preučiti okoliščine, v katerih razmerje odvisnosti, ki lahko utemelji izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, more obstajati v združenih zadevah v glavni stvari.

64

Glede tega je treba navesti, da se tožbe v glavni stvari, ki so jih vložili K. A., M. Z. in B. A., nanašajo za prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki so jih vložili polnoletni državljani tretjih držav, katerih prav tako polnoleten oče ali partner je belgijski državljan. Tožbe v glavni stvari, ki so jih vložili M. J., N. N. N., O. I. O. in R. I. pa zadevajo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki so jih vložili polnoletni državljani tretjih držav, katerih mladoletni otrok je belgijski državljan.

65

Kar zadeva, na eni strani, zadeve v glavni stvari, v katerih so tožeče stranke K. A., M. Z. in B. A., je treba najprej poudariti, da je za razliko od mladoletnikov, še posebej, če so majhni otroci, kakor državljani Unije v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124), odrasla oseba načeloma sposobna živeti neodvisno od članov svoje družine. Iz tega sledi, da je priznanje takega razmerja odvisnosti med dvema odraslima osebama, članoma iste družine, ki ustvarja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, mogoče samo v izjemnih primerih, v katerih glede na vse upoštevne okoliščine zadevne osebe nikakor ni mogoče ločiti od njenega družinskega člana, od katerega je odvisna.

66

V obravnavanih primerih v nobeni od treh zadev v glavni stvari, ki se nanašajo na družinsko razmerje med odraslimi osebami, iz spisa, predloženega sodišču, ni razvidno tako razmerje odvisnosti, ki bi utemeljevalo, da se državljanu tretje države prizna izvedena pravica do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU.

67

Tako je, prvič, glede K A. predložitveno sodišče navedlo zgolj, da jo preživlja njen oče, belgijski državljan, iz predložitvene odločbe in iz stališč, ki jih je predložila K. A., pa ne izhaja, da bi ta vez odvisnosti lahko bila taka, da bi njenega očeta prisilila zapustiti ozemlje Unije v primeru, da bi K. A. ne bila podeljena pravica do prebivanja v Belgiji.

68

Drugič, M. Z. je od svojega očeta, belgijskega državljana, odvisen samo finančno. Kakor pa je generalna pravobranilka poudarila v točki 79 svojih sklepnih predlogov, tovrstna zgolj finančna vez odvisnosti očitno ni taka, da bi lahko očeta M. Z., belgijskega državljana, prisilila, da zapusti ozemlje Unije kot celoto, če bi M. Z. ne bila priznana pravica do prebivanja v Belgiji.

69

Tretjič, iz ničesar v predložitveni odločbi ne izhaja, da bi obstajal kakršen koli položaj odvisnosti med B. A. in njegovo zunajzakonsko partnerko.

70

Kar zadeva, na drugi strani, tožbe v glavni stvari, ki so jih vložili M. J., N. N. N., O. I. O. in R. I., je treba navesti, da je Sodišče vprašanje varstva in vzgoje otroka ter vprašanje, ali pravno, finančno ali čustveno skrb za tega otroka prevzema eden od staršev, državljan tretje države, že štelo za upoštevna elementa za določitev, ali zavrnitev priznanja izvedene pravice do prebivanja enemu od staršev, državljanu tretje države, za njegovega otroka, državljana Unije, pomeni onemogočenje dejanskega izvrševanja bistva pravic, ki mu jih podeljuje njegov status, saj tega otroka dejansko prisili, da enega od svojih staršev spremlja in tako zapusti ozemlje Unije kot celoto (glej v tem smislu sodbo z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 68 in navedena sodna praksa).

71

Natančneje, pri presoji tveganja, da je zadevni otrok, državljan Unije, prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če se enemu od njegovih staršev, državljanu tretje države, zavrne priznanje izvedene pravice do prebivanja v zadevni državi članici, mora predložitveno sodišče v vsaki posamezni zadevi v glavni stvari ugotoviti, pri katerem od staršev je otrok dejansko v varstvu in vzgoji ter ali obstaja razmerje dejanske odvisnosti med tem otrokom in tistim od staršev, ki je državljan tretje države. V okviru te presoje morajo pristojni organi upoštevati pravico do spoštovanja družinskega življenja, ki jo določa člen 7 Listine, pri čemer je treba ta člen razumeti v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, ki jo priznava člen 24(2) te listine (sodba z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 70).

72

Okoliščina, da je drugi od staršev, kadar gre za državljana Unije, resnično sposoben in pripravljen vsakodnevno in dejansko sam skrbeti za otroka, pomeni upoštevni dejavnik, ki pa sam po sebi ne zadostuje za ugotovitev, da med tistim od staršev, ki je državljan tretje države, in otrokom ne obstaja razmerje odvisnosti, tako da bi bil zadnjenavedeni prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če bi bila temu državljanu tretje države zavrnjena pravica do prebivanja. Taka ugotovitev mora namreč ob upoštevanju koristi zadevnega otroka temeljiti na vseh okoliščinah tega primera, zlasti na njegovi starosti, njegovem fizičnem in čustvenem razvoju, stopnji njegovega čustvenega razmerja tako s tistim od staršev, ki je državljan Unije, kot z drugim od staršev, ki je državljan tretje države, ter na tveganju, da bo imela ločitev od zadnjenavedenega škodljive posledice za ravnovesje tega otroka (sodba z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 71).

73

Tako je okoliščina, da tisti od staršev, ki je državljan tretje države, živi skupaj z mladoletnim otrokom, državljanom Unije, eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obstoja razmerja odvisnosti med njima, ne pomeni pa nujnega pogoja (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, O in drugi, C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 54).

74

Vendar pa le dejstvo, da bi si državljan države članice iz ekonomskih razlogov ali zaradi ohranitve družinske skupnosti na ozemlju Unije lahko želel, da bi lahko njegovi družinski člani brez državljanstva države članice prebivali z njim na ozemlju Unije, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da bi bil državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če taka pravica ni podeljena (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C‑256/11, EU:C:2011:734, točka 68, in z dne 6. decembra 2012, O in drugi, C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 52).

75

Tako obstoj družinske vezi, naj bo biološka ali pravna, med mladoletnim državljanom Unije in tistim od njegovih staršev, ki je državljan tretje države, ne more zadostovati za utemeljitev tega, da se na podlagi člena 20 PDEU navedenemu od staršev prizna izvedena pravica do prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je mladoletni otrok.

76

Iz točk od 64 do 75 te sodbe je razvidno, da je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da:

77

Na tretjem mestu je treba ugotoviti, ali je člen 20 PDEU treba razlagati tako, da je vseeno, ali je razmerje odvisnosti, na katero se državljan tretje države sklicuje v utemeljitev svoje prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, nastalo po tem, ko je bila v zvezi z njim določena prepoved vstopa na ozemlje.

78

Glede tega je treba navesti, na eni strani, da je pravica do prebivanja, priznana državljanom tretjih držav, družinskim članom državljana Unije, na podlagi člena 20 PDEU, izvedena pravica do prebivanja, katere namen je zaščititi pravico do prostega gibanja in prebivanja državljana Unije, in na drugi strani, da je zaradi razmerja odvisnosti med tem državljanom Unije in njegovim družinskim članom, državljanom tretje države, v smislu, navedenem v točki 52 te sodbe, temu državljanu tretje države treba priznati pravico do prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je navedeni državljan Unije.

79

V teh okoliščinah bi bil polni učinek državljanstva Unije ogrožen, če bi bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine avtomatično zavreči, kadar bi tako razmerje odvisnosti med državljanom Unije in njegovim družinskim članom, državljanom tretje države, nastalo v trenutku, ko bi za tega državljana tretje države že veljala odločba o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa na ozemlje in bi tako tam prebival nezakonito. V takem primeru namreč obstoja takega razmerja odvisnosti med državljanom Unije in državljanom tretje države po definiciji ni bilo mogoče upoštevati pri sprejetju odločbe o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa, ki veljata za tega državljana tretje države.

80

Ob tem je Sodišče v sodbah z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124), in z dne 10. maja 2017, Chavez‑Vilchez in drugi (C‑133/15, EU:C:2017:354), že priznalo, da je na podlagi člena 20 PDEU državljanom tretjih držav, staršem mladoletnih državljanov Unije, ki niso nikoli uresničevali svoje pravice do prostega gibanja, priznana izvedena pravica do prebivanja, tudi če so ob rojstvu navedenih državljanov Unije njihovi starši nezakonito prebivali na ozemlju zadevne države članice.

81

Iz zgornjih navedb je razvidno, da je člen 20 PDEU treba razlagati tako, da je vseeno, ali je razmerje odvisnosti, na katero se državljan tretje države sklicuje v utemeljitev svoje prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, nastalo po tem, ko je bila v zvezi z njim sprejeta odločba o prepovedi vstopa na ozemlje.

82

Na četrtem mestu je treba ugotoviti, ali je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da je vseeno, ali je odločba o prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja za državljana tretje države, že pravnomočna, ko ta vloži svojo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine.

83

Glede tega, kakor izhaja iz točk od 57 do 61 te sodbe, polni učinek člena 20 PDEU zahteva preklic ali začasni odlog take prepovedi vstopa, četudi je postala pravnomočna, če med navedenim državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, obstaja razmerje odvisnosti, ki utemeljuje priznanje izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU na ozemlju zadevne države članice temu državljanu tretje države.

84

Iz tega sledi, da je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da je vseeno, ali je odločba o prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja za državljana tretje države, že pravnomočna, ko ta vloži svojo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine.

85

Na petem mestu je treba ugotoviti, ali je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da je vseeno, ali je odločba o prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja za državljana tretje države, ki je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, utemeljena z nespoštovanjem njegove obveznosti vrnitve ali z razlogi javnega reda.

86

Najprej je treba poudariti, da morajo na podlagi člena 11(1) Direktive 2008/115 države članice sprejeti odločbo o prepovedi vstopa na ozemlje, kadar državljan tretje države, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi, ni spoštoval svoje obveznosti vrnitve ali kadar mu ni bilo odobreno obdobje za prostovoljni odhod, do česar v skladu s členom 7(4) navedene direktive lahko pride, kadar zadevna oseba ogroža javni red, javno varnost ali državno varnost.

87

Kar zadeva, prvič, nespoštovanje obveznosti vrnitve, je treba navesti, da je vseeno, da je bila prepoved vstopa na ozemlje sprejeta iz tega razloga.

88

Iz razlogov, navedenih v točkah od 53 do 62, 79 in 80 te sodbe, država članica namreč ne more zavreči prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki jo na njenem ozemlju vloži državljan tretje države, zgolj iz razloga, da ta državljan, ki ni spoštoval svoje obveznosti vrnitve, nezakonito prebiva na navedenem ozemlju, ne da bi pred tem preučila, ali med tem državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, ne obstaja tako razmerje odvisnosti, da je navedenemu državljanu tretje države treba na podlagi člena 20 PDEU priznati izvedeno pravico do prebivanja.

89

Poleg tega je treba navesti, na eni strani, da pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki je s členom 20 PDEU priznana državljanu tretje države, družinskemu članu državljana Unije, izhaja neposredno iz tega člena in ni pogojena s tem, da ima državljan tretje države že iz drugega naslova dovoljenje za prebivanje na ozemlju zadevne države članice, in na drugi strani, da ker je treba navedenemu državljanu tretje države to pravico do prebivanja priznati od vzpostavitve razmerja odvisnosti med njim in državljanom Unije, za tega državljana tretje države od tega nastanka in vse dokler to razmerje odvisnosti traja ni mogoče šteti, da na ozemlju zadevne države članice prebiva nezakonito v smislu člena 3, točka 2, Direktive 2008/115.

90

Kar zadeva, drugič, okoliščino, da prepoved vstopa na ozemlje izhaja iz razlogov javnega reda, je Sodišče že razsodilo, da člen 20 PDEU ne posega v možnost držav članic, da se sklicujejo na izjemo, povezano med drugim z vzdrževanjem javnega reda in varovanjem javne varnosti. Vseeno pa je treba položaj tožečih strank v zadevah v glavni stvari, ker je zajet s pravom Unije, presojati ob upoštevanju pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot je določena v členu 7 Listine, pri čemer je treba ta člen glede na primer razumeti v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, ki je priznana s členom 24(2) Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 81, in z dne 13. septembra 2016, CS, C‑304/14, EU:C:2016:674, točka 36).

91

Poleg tega je treba pojma „javni red“ in „javna varnost“ kot utemeljitev odstopanja od pravice do prebivanja državljanov Unije ali njihovih družinskih članov razumeti ozko. Tako je pojem „javni red“ vsekakor pogojen – poleg z družbeno motnjo, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – z resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za osnovne interese družbe. V zvezi s pojmom „javna varnost“ iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ta pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in da zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost. Sodišče je prav tako razsodilo, da je boj proti kriminaliteti, povezani z nedovoljeno trgovino z drogami v hudodelski združbi, ali terorizmu zajet s pojmom „javna varnost“ (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točki 82 in 83, in z dne 13. septembra 2016, CS, C‑304/14, EU:C:2016:674, točke od 37 do 39).

92

V tem okviru je treba šteti, da če zavrnitev pravice do prebivanja temelji na obstoju resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za javni red ali javno varnost ob upoštevanju, med drugim, kaznivih dejanj, ki jih je storil državljan tretje države, je taka zavrnitev v skladu s pravom Unije, četudi bi povzročila obveznost državljana Unije, njegovega družinskega člana, da zapusti ozemlje Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 84, in z dne 13. septembra 2016, CS, C‑304/14, EU:C:2016:674, točka 40).

93

Vendar pa tega ni mogoče ugotoviti samodejno zgolj na podlagi predkaznovanosti zadevne osebe. Takšna ugotovitev je glede na okoliščine primera mogoča le na podlagi konkretne presoje vseh aktualnih okoliščin, ki so upoštevne za obravnavano zadevo, ob upoštevanju načela sorazmernosti, koristi otroka in temeljnih pravic, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (sodbi z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 85, in z dne 13. septembra 2016, CS, C‑304/14, EU:C:2016:674, točka 41).

94

Pri tej presoji je treba tako upoštevati zlasti osebno obnašanje zadevnega posameznika, trajanje in zakonitost prebivanja zadevne osebe na ozemlju zadevne države članice, naravo in težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo aktualne nevarnosti, ki jo predstavlja zadevna oseba za družbo, starost morebitnih zadevnih otrok in njihovo zdravstveno stanje ter njihove družinske in ekonomske razmere (sodbi z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 86, in z dne 13. septembra 2016, CS, C‑304/14, EU:C:2016:674, točka 42).

95

Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da nacionalna praksa iz zadev v glavni stvari od pristojnega nacionalnega organa ne zahteva, da opravi tako konkretno presojo vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve, preden zavrne prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, vloženo v okoliščinah, kot so te v zadevah v glavni stvari.

96

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da iz sklepov, ki se izpodbijajo pred njim, ne izhaja, da je bila taka konkretna presoja opravljena pri sprejetju odločbe o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa, ki velja za vsako od tožečih strank v zadevah v glavni stvari. V vsakem primeru, tudi če bi bilo tako, bi moral pristojni nacionalni organ kljub temu preučiti, kadar namerava zavreči prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, ki jo je vložil državljan tretje države, ali se od sprejetja odločbe o vrnitvi dejanske okoliščine niso tako spremenile, da temu državljanu ni več mogoče zavrniti priznanja pravice do prebivanja (glej po analogiji sodbi z dne 29. aprila 2004, Orfanopoulos in Oliveri, C‑482/01 in C‑493/01, EU:C:2004:262, točke od 79 do 82, in z dne 11. novembra 2004, Cetinkaya, C‑467/02, EU:C:2004:708, točki 45 in 47).

97

Iz tega sledi, da je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da je vseeno, ali je odločba o prepovedi vstopa na ozemlje, ki velja za državljana tretje države, ki je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, utemeljena z nespoštovanjem obveznosti vrnitve. Kadar je bila taka odločba utemeljena z razlogi javnega reda, ti razlogi lahko vodijo do zavrnitve priznanja izvedene pravice do prebivanja na podlagi tega člena temu državljanu tretje države le, če se na podlagi konkretne presoje vseh zadevnih okoliščin ob upoštevanju načela sorazmernosti, koristi morebitnega zadevnega otroka ali otrok in temeljnih pravic ugotovi, da zadevna oseba pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za javni red.

98

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 5 Direktive 2008/115 ter člena 7 in 24 Listine treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, na podlagi katere se sprejme odločba o vrnitvi v zvezi z državljanom tretje države, glede katerega je bila že sprejeta odločba o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa na ozemlje, ki še velja, ne da bi se upoštevali dejavniki njegovega družinskega življenja, zlasti interes njegovega mladoletnega otroka, navedeni v prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, vloženi po sprejetju take prepovedi vstopa na ozemlje.

99

Glede na odgovora na prvo in drugo vprašanje je treba tretje vprašanje razumeti tako, da se naša izključno na položaje, v katerih državljan tretje države ne more biti upravičen do izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU.

100

V okviru tega vidika je treba najprej navesti, da je cilj Direktive 2008/115 v skladu z njeno uvodno izjavo 2 vzpostavitev učinkovite politike odstranitve in repatriacije, ki temelji na skupnih standardih, da se zadevne osebe vrnejo na human način in ob polnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic in dostojanstva. Direktiva 2008/115, kot izhaja iz njenega naslova in člena 1, zato določa „skupne standarde in postopke“, ki jih mora uporabiti vsaka država članica za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (sodba z dne 5. novembra 2014, Mukarubega, C‑166/13, EU:C:2014:2336, točka 39 in navedena sodna praksa).

101

Poleg tega iz uvodne izjave 6 te direktive izhaja, da morajo države članice v zvezi z državljani tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, odločbo o vrnitvi, predvideno v členu 6(1) navedene direktive, sprejeti v poštenem in preglednem postopku.

102

Natančneje, na podlagi člena 5 Direktive 2008/115, naslovljenega „Nevračanje, največje koristi otroka, družinsko življenje in zdravstveno stanje“, morajo države članice morajo pri izvajanju te direktive, prvič, primerno upoštevati največjo otrokovo korist, družinsko življenje in zdravstveno stanje zadevnega državljana tretje države, in drugič, spoštovati načelo nevračanja (sodba z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točka 48).

103

Iz tega sledi, da mora pristojni nacionalni organ, kadar namerava sprejeti odločbo o vrnitvi, nujno upoštevati obveznosti iz člena 5 Direktive 2008/115 in zadevno osebo v zvezi s tem zaslišati. V zvezi s tem mora zadevna oseba med svojim zaslišanjem sodelovati s pristojnim nacionalnim organom, da mu posreduje vse upoštevne podatke o svojem osebnem in družinskem položaju in zlasti podatke, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti, da se odločba o vrnitvi ne sprejme (sodba z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točki 49 in 50).

104

Člen 5 Direktive 2008/115 tako nasprotuje temu, da država sprejme odločbo o vrnitvi, ne da bi vzela v ozir vse upoštevne dejavnike družinskega življenja zadevnega državljana tretje države, ki jih je ta državljan navedel, tudi če gre za utemeljitev prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, da bi nasprotoval sprejetju take odločbe, četudi je bila v zvezi z navedenim državljanom že izdana odločba o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa na ozemlje.

105

Vendar, kot je bilo poudarjeno v točki 103 te sodbe, ima zadevna oseba dolžnost lojalnega sodelovanja s pristojnim nacionalnim organom. Zaradi te dolžnosti lojalnega sodelovanja mora navedeni organ čim prej obvestiti o vsaki upoštevni spremembi svojega družinskega življenja. Pravica državljana tretje države, da se sprememba njegovega družinskega položaja upošteva, preden se sprejme odločba o vrnitvi, namreč ne more biti uporabljena kot instrument za ponovni začetek upravnega postopka ali podaljševanje tega postopka za nedoločen čas (glej po analogiji sodbo z dne 5. novembra 2014, Mukarubega, C‑166/13, EU:C:2014:2336, točka 71).

106

Torej, kadar je, kakor v zadevah v glavni stvari, v zvezi z državljanom tretje države že bila sprejeta odločba o vrnitvi, in v kolikor je v tem prvem postopku lahko uveljavljal dejavnike svojega družinskega življenja, ki so v tem času že obstajali in na katerih temelji njegova prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, pristojnemu nacionalnemu organu ni mogoče očitati, da v pozneje izvedenem postopku vrnitve ni upošteval navedenih dejavnikov, ki bi jih zadevna oseba morala uveljavljati v prejšnji fazi postopka.

107

Tako je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je člen 5 Direktive 2008/115 treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni praksi, na podlagi katere se sprejme odločba o vrnitvi v zvezi z državljanom tretje države, glede katerega je bila že sprejeta odločba o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa na ozemlje, ki še velja, ne da bi se upoštevali dejavniki njegovega družinskega življenja, zlasti interes njegovega mladoletnega otroka, navedeni v prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, vloženi po sprejetju take prepovedi vstopa na ozemlje, razen kadar bi zadevna oseba te dejavnike lahko uveljavljala že pred tem.

108

Glede na odgovore na prvo, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje na navedeno vprašanje ni treba odgovoriti.

109

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: