–

za romunsko vlado sprva R. I. Haţieganu, A. Rotăreanu in C.-R. Canţăr, nato E. Gane, R. I. Haţieganu in A. Rotăreanu, agenti,

–

za Evropsko komisijo N. Ruiz García in C. Gheorghiu, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2) in člena 4(2) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebami XU, YV, ZW, AU, BZ, CA, DB in EC na eni strani ter družbama SC Credit Europe Ipotecar IFN SA (v nadaljevanju: Credit Europe Ipotecar) in Credit Europe Bank NV na drugi strani glede domnevne nepoštenosti pogoja, vstavljenega v kreditno pogodbo, izraženo v tuji valuti, ki določa, da se posojeni znesek vrne v tej valuti, in ki kreditojemalcem nalaga tveganje, povezano z nihanji menjalnega tečaja te valute.

3

V trinajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker se predpostavlja, da zakoni ali predpisi držav članic, ki neposredno ali posredno določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih [nepoštenih] pogojev; ker se zato ne zdi potrebno, da bi za pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in načelih ali določbah mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, veljale določbe te direktive; ker izraz ,obvezni zakoni ali predpisi‘ v členu 1(2) zajema tudi pravila, ki v skladu z zakonom veljajo med pogodbenima strankama, če ni bilo dogovorjeno drugače“.

4

Člen 1(2) te direktive določa:

„Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa.“

5

Člen 4(2) navedene direktive določa:

„Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“

6

Člen 1578 Cod Civil (civilni zakonik) je v različici, ki je veljala v času dejstev v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), določal:

„Kreditna obveznost je vedno omejena na isti številčni znesek, naveden v pogodbi.

Če se vrednost valute zviša ali zniža pred plačilnim rokom, mora dolžnik vrniti izposojeni znesek, in sicer samo ta znesek, po valuti, veljavni ob plačilu.“

7

Štirje pritožniki iz postopka v glavni stvari, ki imajo status potrošnikov, so 8. novembra 2007 z družbo Credit Europe Ipotecar, ki ima sedež v Romuniji, sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu, izraženo v švicarskih frankih (CHF), za obdobje 30 let. Drugi pritožniki iz postopka v glavni stvari so pravni nasledniki petega potrošnika, ki je bil stranka te pogodbe in je umrl 6. aprila 2014.

8

Člen 6.1 navedene pogodbe je zlasti določal, da mora biti kredit vrnjen v tuji valuti, v kateri je bil izražen, in da morajo valutno tveganje, to je tveganje, povezano z nihanji menjalnega tečaja med to valuto in romunskim levom (RON), eventualno nositi kreditojemalci.

9

Družba Credit Europe Ipotecar je 31. marca 2009 terjatev, ki je izhajala iz te pogodbe, odstopila družbi Credit Europe Bank.

10

Pogodbene stranke so 3. oktobra 2011, potem ko so zadevni potrošniki vložili prošnjo za obročno odplačevanje, sklenile dodatek, s katerim je bil spremenjen člen 6.1 zadevne kreditne pogodbe. Vendar je bilo še naprej določeno, da se mora vračilo izvesti v švicarskih frankih in da morebitno valutno tveganje nosijo kreditojemalci.

11

Pritožniki iz postopka v glavni stvari so 16. marca 2015 pri Judecătoria Galați (prvostopenjsko sodišče v Galațiju, Romunija) proti družbi Credit Europe Ipotecar vložile tožbo, v kateri so predvsem predlagali na eni strani ugotovitev nepoštenosti in ničnosti pogoja v členu 6.1 zadevne kreditne pogodbe ter na drugi strani določitev, da je menjalni tečaj med švicarskim frankom in romunskim levom tečaj, ki je veljal na dan sklenitve te pogodbe, in vračilo preplačanih zneskov zaradi devalvacije romunskega leva v primerjavi s švicarskim frankom od tega datuma. V podporo svoji tožbi so trdili, da so kredit v švicarskih frankih sklenili po nasvetu družbe Credit Europe Ipotecar, ki jih ni obvestila o tveganju precenjenosti te valute, čeprav je bilo to tveganje predvidljivo za tega kreditodajalca, ki je v nasprotju s potrošniki imel finančno strokovno znanje.

12

Družba Credit Europe Ipotecar se je v obrambo najprej sklicevala na nedopustnost predlogov v zvezi s členom 6.1 zadevne kreditne pogodbe, ker se Direktiva 93/13 ne uporablja in ker romunsko pravo sodišču, ki odloča, ne daje možnosti, da bi pogodbo dopolnilo z dodatnim pogojem. Dalje, ta družba je trdila, da ji kreditojemalcev ni treba obvestiti o valutnem tveganju, ker gibanje menjalnega tečaja neke valute ne more biti znano vnaprej in z gotovostjo ter spada med naključne okoliščine, ki jih lahko opazi vsak povprečen potrošnik. Nazadnje je trdila, da obstoja pogodbenega neravnovesja ni mogoče sprejeti, ker je pravilo o „monetarnem nominalizmu“ uvedel nacionalni zakonodajalec s členom 1578 civilnega zakonika, in da tožba iz postopka v glavni stvari ne upošteva te določbe, ker je njen namen odpraviti valutno tveganje.

13

Judecătoria Galaţi (prvostopenjsko sodišče v Galaţiju) je s sodbo z dne 30. januarja 2018 kot neutemeljen zavrnilo predlog v zvezi z nepoštenostjo in torej ničnostjo pogoja v členu 6.1 zadevne kreditne pogodbe.

14

V zvezi s tem je navedeno sodišče med drugim ugotovilo, da so se pritožniki iz postopka v glavni stvari lahko prosto odločili za kredit, izražen v romunskih levih ali v drugih valutah, in da so s sklenitvijo kredita za obdobje 30 let, izraženega v valuti, ki ni valuta, v kateri so prejemali plače, implicitno privolili, da sprejemajo tveganje nihanja valute, to je tveganje spremembe okoliščin, ki so obstajale na datum sklenitve te pogodbe.

15

Poleg tega je štelo, da pogoji navedene pogodbe, ki so kreditojemalcem nalagali vračanje obrokov kredita v švicarskih frankih, ne ustvarjajo znatnega neravnovesja med pravicami in obveznostmi strank, ker je kreditodajalec nosil tveganje znižanja menjalnega tečaja švicarskega franka glede na vrednost, ki se je uporabila za pretvorbo te valute v romunske leve ob sklenitvi zadevne pogodbe, medtem ko so kreditojemalci nosili tveganje zvišanja tega tečaja.

16

Po mnenju Judecătoria Galaţi (prvostopenjsko sodišče v Galaţiju) ni mogoče domnevati, da je kreditodajalec zaradi svojega statusa strokovnjaka na finančnem in bančnem področju poznal ali predvidel gibanje navedenega menjalnega tečaja. Poleg tega naj bi banka seveda morala potrošnika obvestiti o bistvenih vidikih svoje kreditne ponudbe, vendar naj bi bila tveganja, ki nastanejo zaradi volatilnosti menjalnega tečaja, vseeno vidiki, ki jih mora v konkretnem primeru presoditi vsak kreditojemalec.

17

Pritožniki iz postopka v glavni stvari na eni strani ter družbi Credit Europe Ipotecar in Credit Europe Bank na drugi strani so marca 2018 zoper sodbo, ki jo je izdalo navedeno sodišče, pri Tribunalul Galați (okrožno sodišče v Galațiju, Romunija) vložili pritožbo, v kateri so v bistvu povzeli trditve, ki so jih predstavili na prvi stopnji.

18

Predložitveno sodišče ugotavlja, da iz sodne prakse Sodišča v zvezi z Direktivo 93/13 izhaja, da na podlagi člena 1(2) te direktive, kadar pogodbeni pogoj temelji na določbah nacionalnega prava, ki med pogodbenima strankama veljajo ne glede na njuno izbiro ali če se stranki nista dogovorili drugače, ta pogoj ne spada na področje uporabe navedene direktive.

19

Poleg tega pojasnjuje, da člen 1578 civilnega zakonika, ki je dispozitivna določba, določa, da mora kreditojemalec kreditodajalcu vrniti številčni znesek, vpisan v kreditni pogodbi, kljub zvišanju ali znižanju vrednosti valut, v katerih je kredit izražen, ki bi se zgodilo pred datumom plačila, in da ta zakonska določba potrjuje „načelo monetarnega nominalizma“, glede na poimenovanje, ki se uporablja v romunski doktrini. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se je v okviru pogodbenega razmerja, obravnavanega v postopku v glavni stvari, menjalni tečaj švicarskega franka med dnevom sklenitve zadevne kreditne pogodbe 8. novembra 2007 in dnevom vložitve tožbe na prvi stopnji 16. marca 2015 zvišal za 204,12 % v škodo kreditojemalcev.

20

Iz predložitvene odločbe je razvidno tudi, da se je po sodbi z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi (C‑186/16, EU:C:2017:703), v romunski sodni praksi večinoma upoštevalo, da kadar se uveljavlja nepoštenost pogodbenih pogojev, morajo nacionalna sodišča prednostno preučiti, ali izpodbijani pogoji pomenijo prenos dispozitivnega nacionalnega pravila, kot je pravilo, določeno v členu 1578 civilnega zakonika, in če je odgovor pritrdilen, izključiti te pogoje iz ocene nepoštenosti pogojev zadevne pogodbe na podlagi člena 1(2) Direktive 93/13. Izkazalo pa naj bi se, da v zadnjem primeru sodišča, ki odločajo, nimajo priložnosti presojati predpogodbenega ravnanja prodajalca ali ponudnika in zlasti tega, ali je spoštoval ali ne svojo obveznost obveščanja potrošnika, ki izhaja iz člena 4(2) te direktive.

21

Zato se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, o metodologiji, ki jo je treba uporabiti pri preučitvi pogoja o valutnem tveganju, pri čemer se sprašuje, ali je treba tak pogoj preučiti najprej z vidika izključitve, določene v navedenem členu 1(2), ali pa najprej z vidika zahteve po preglednosti, ki izhaja iz navedenega člena 4(2).

22

Drugič, to sodišče želi izvedeti, ali bi v primeru, ko bi sodišča, ki odločajo, izpodbijani pogoj preučila prednostno z vidika člena 4(2) Direktive 93/13 in štela, da zadevni prodajalec ali ponudnik ni upošteval obveznosti predhodnega obveščanja iz te določbe, ta kljub tej neizpolnitvi obveznosti imel možnost izkoristiti izjemo od ocene nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki bi izhajala iz člena 1(2) te direktive.

23

V teh okoliščinah je Tribunalul Galați (okrožno sodišče v Galațiju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ali če odgovor na tako vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma.

25

To določbo je treba uporabiti v tem postopku predhodnega odločanja.

26

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2) in člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora sodišče države članice, kadar odloča o sporu v zvezi z domnevno nepoštenim pogodbenim pogojem, ki temelji na dispozitivni določbi nacionalnega prava, prednostno preučiti vpliv izključitve s področja uporabe te direktive, določene v njenem členu 1(2), ali vpliv izjeme od ocene nepoštenosti pogodbenih pogojev, določene v členu 4(2) navedene direktive, in v primeru, da bi bilo treba upoštevati to drugo možnost, ali bi se prodajalec ali ponudnik, ki ni izpolnil obveznosti preglednosti, ki izhaja iz navedenega člena 4(2), vseeno lahko skliceval na navedeni člen 1(2), da bi preprečil preučitev nepoštenosti takega pogoja.

27

V zvezi s tem je treba spomniti, da na eni strani člen 1(2) Direktive 93/13 s področja uporabe te direktive izključuje pogodbene pogoje, ki temeljijo na „obveznih zakonih ali predpisih“ – izraz, ki z vidika trinajste uvodne izjave te direktive zajema ne le določbe nacionalnega prava, ki med pogodbenima strankama veljajo ne glede na njuno izbiro, ampak tudi dispozitivne določbe, to je tiste, ki veljajo, če se stranki v zvezi s tem nista dogovorili drugače (glej v tem smislu sodbi z dne 26. marca 2020, Mikrokasa in Revenue Niestandaryzowany Sekurytyzacyjny Fundusz Inwestycyjny Zamknięty, C‑779/18, EU:C:2020:236, točke od 50 do 53, in z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točke od 23 do 25 in 28).

28

Sodišče je to razlago člena 1(2) Direktive 93/13 sprejelo kljub obstoju razlike – ki jo je poudarilo tudi predložitveno sodišče v tem postopku – med besediloma te določbe v francoski in romunski različici Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točke od 32 do 34).

29

Izključitev iz uporabe ureditve iz Direktive 93/13, ki je določena v tej določbi, je bila upravičena zato, ker se upravičeno domneva, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med vsemi pravicami in obveznostmi strank določenih pogodb, ravno to ravnotežje pa si je zakonodajalec Unije izrecno prizadeval ohraniti (glej v tem smislu sodbi z dne 26. marca 2020, Mikrokasa in Revenue Niestandaryzowany Sekurytyzacyjny Fundusz Inwestycyjny Zamknięty, C‑779/18, EU:C:2020:236, točka 54, in z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točka 26).

30

Na drugi strani člen 4(2) te direktive določa izjemo od mehanizma vsebinskega nadzora nad nepoštenimi pogoji, kot je določen v okviru sistema varstva potrošnikov, ki ga vzpostavlja navedena direktiva, to je izjemo, ki se uporablja za pogoje iz ene od dveh kategorij iz navedenega odstavka 2, če je zadevni pogoj napisan v jasnem in razumljivem jeziku, v skladu z zahtevo po preglednosti, ki izhaja iz te določbe (glej v tem smislu sodbi z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točke 34, 35, 43 in 44, ter z dne 3. septembra 2020, Profi Credit Polska, C‑84/19, C‑222/19 in C‑252/19, EU:C:2020:631, točki 65 in 66).

31

V zvezi s tem, kako sta povezana člen 1(2) in člen 4(2) Direktive 93/13, je treba, kot soglasno namigujeta romunska vlada in Evropska komisija, na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti tako, da mora sodišče, ki odloča o sporu, kot je spor o glavni stvari, dati prednost oceni, ki temelji na izključitvi s področja uporabe Direktive 93/13, ki je določena v členu 1(2) te direktive, pred oceno, ki temelji na izjemi od nadzora nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki je določena v členu 4(2) te direktive.

32

Ta pristop je namreč potreben, ker je očitno, da se vsak instrument prava Unije uporablja za dani položaj le, če ta spada na področje uporabe tega instrumenta (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi, C‑297/88 in C‑197/89, EU:C:1990:360, točka 23 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 3. julija 2014, Tudoran, C‑92/14, EU:C:2014:2051, točke od 28 do 32).

33

Poleg tega zlasti iz same strukture Direktive 93/13 jasno izhaja, da morebitna ocena nepoštenosti pogoja z vidika določb te direktive, zlasti z vidika njenega člena 4, zahteva, da se pred tem ugotovi, ali zadevni pogoj spada na področje uporabe navedene direktive, zlasti z vidika izključitve s tega področja uporabe, ki je določena v členu 1(2) zadevne direktive.

34

Zato je Sodišče v sodbi z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi (C‑186/16, EU:C:2017:703, točke od 30 do 32), navedlo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča, ob upoštevanju narave, splošne sistematike in določb zadevnih posojilnih pogodb ter njihovih pravnih in dejanskih okoliščin presoditi, ali pogoj iz postopka v glavni stvari, da je treba kredit vrniti v valuti, v kateri je bil dodeljen, temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava v smislu člena 1(2) Direktive 93/13, in nato, samo če bi ugotovilo, da zadevnega pogoja izključitev v tej določbi ne pokriva, obravnavati uporabo člena 4(2) te direktive.

35

V tem postopku sta romunska vlada in Komisija res izrazili pridržke glede tega, da pogoj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, katerega vsebina je omenjena v točki 8 tega sklepa, dejansko spada v izjemo, določeno v členu 1(2) Direktive 93/13.

36

Vendar je iz elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, razvidno, da po njegovem mnenju na eni strani tak pogoj temelji na načelu monetarnega nominalizma, določenem v členu 1578 civilnega zakonika, in da je na drugi strani ta člen dispozitivna zakonska določba v smislu sodne prakse, navedene v točki 27 tega sklepa, in sicer določba, ki se uporablja za pogodbo, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače.

37

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v podobnem okviru v zvezi z isto nacionalno določbo, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, romunsko predložitveno sodišče upoštevalo enako razumevanje, kot ga je Sodišče uporabilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania (C‑81/19, EU:C:2020:532, točka 30).

38

Iz te pravne opredelitve, ki jo morajo opraviti samo nacionalna sodišča, ki odločajo, izhaja, da pogodbeni pogoj, katerega nepoštenost zatrjujejo pritožniki iz postopka v glavni stvari, temelji na dispozitivni določbi nacionalnega prava, tako da se za ta pogoj uporablja izključitev iz člena 1(2) Direktive 93/13 in torej ne spada na področje uporabe te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točki 31 in 37).

39

Poleg tega je treba na eni strani pojasniti, da okoliščina, da imajo pogodbene stranke možnost odstopati od dispozitivne določbe nacionalnega prava, kot po mnenju romunske vlade in Komisije velja v obravnavanem primeru, ni upoštevna za ugotovitev, ali je pogodbeni pogoj, ki temelji na taki določbi, na podlagi člena 1(2) Direktive 93/13 izključen s področja uporabe te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točka 35).

40

Na drugi strani to, da se stranki nista posamično dogovorili o pogodbenem pogoju, ki temelji na eni od določb nacionalnega prava, na katere se nanaša ta člen 1(2), kot se je po mnenju romunske vlade zgodilo v obravnavanem primeru, ne vpliva na njegovo izključitev s področja uporabe navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točka 36).

41

Nazadnje, Sodišču ni treba odločiti o morebitnem vplivu zahteve po preglednosti, ki izhaja iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki se navaja zlasti v okviru drugega postavljenega vprašanja, saj se – ker predložitveno sodišče šteje, da pogoj, ki je predmet spora o glavni stvari, temelji na določbi nacionalnega prava, ki je opredeljena kot dispozitivna – za navedeni pogoj ne uporabljajo določbe te direktive na podlagi njenega člena 1(2) (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točka 38).

42

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 1(2) in člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora sodišče države članice, kadar odloča o sporu v zvezi z domnevno nepoštenim pogodbenim pogojem, ki temelji na dispozitivni določbi nacionalnega prava, prednostno preučiti vpliv izključitve s področja uporabe te direktive, določene v njenem členu 1(2), ne pa vpliv izjeme od ocene nepoštenosti pogodbenih pogojev, določene v členu 4(2) navedene direktive.

43

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) sklenilo:

Člen 1(2) in člen 4(2) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da mora sodišče države članice, kadar odloča o sporu v zvezi z domnevno nepoštenim pogodbenim pogojem, ki temelji na dispozitivni določbi nacionalnega prava, prednostno preučiti vpliv izključitve s področja uporabe te direktive, določene v njenem členu 1(2), ne pa vpliv izjeme od ocene nepoštenosti pogodbenih pogojev, določene v členu 4(2) navedene direktive.