1

Družba Credito Fondiario SpA s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. novembra 2018, Credito Fondiario/SRB (T‑661/16, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, neobjavljen, EU:T:2018:806), s katerim je to zavrnilo njeno tožbo, prvič, za razglasitev ničnosti Sklepa Enotnega odbora za reševanje (SRB) o predhodnih prispevkih za Enotni sklad za reševanje (SRF) za leto 2016, ki ga je ta odbor sprejel na izvršni seji 15. aprila 2016 (SRB/ES/SRF/2016/06) (v nadaljevanju: prvi sporni sklep), in Sklepa SRB o prilagoditvi predhodnih prispevkov za SRF za leto 2016 in dopolnitvi prvega spornega sklepa, ki ga je ta odbor sprejel na izvršni seji 20. maja 2016 (SRB/ES/SRF/2016/13) (v nadaljevanju: drugi sporni sklep, skupaj s prvim spornim sklepom: sporna sklepa), v delu, v katerem se nanašata na pritožnico, in drugič, za ugotovitev nezakonitosti člena 5(1)(f) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44) in njene Priloge I oziroma po potrebi te delegirane uredbe v celoti.

2

Člen 54(1) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1) določa:

„Odbor na izvršni seji:

3

Člen 70 Uredbe št. 806/2014, naslovljen „Predhodni prispevki“, v odstavku 2 določa:

„Odbor vsako leto po posvetovanju z ECB ali pristojnim nacionalnim organom ter v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi za reševanje izračuna posamezne prispevke, da zagotovi, da prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % ciljne ravni.

Izračun prispevkov posameznih institucij vsako leto temelji na:

Razmerje med pavšalnim prispevkom in tveganju prilagojenimi prispevki upošteva uravnoteženo porazdelitev prispevkov med različnimi vrstami bank.

Celotni znesek posameznih prispevkov vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic, izračunanih v skladu s točkama (a) in (b), v nobenem primeru letno ne presega 12,5 % ciljne ravni.“

4

Člen 5 Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe (EU) št. 806/2014 (UL 2015, L 15, str. 1) določa:

„1.   Odbor obvesti zadevne nacionalne organe za reševanje o svojih odločitvah glede izračuna letnih prispevkov institucij z dovoljenjem na njihovih ozemljih.

2.   Po prejemu obvestila iz odstavka 1 vsak nacionalni organ za reševanje uradno obvesti vsako institucijo, ki ima dovoljenje v njegovi državi članici, o odločitvi odbora glede izračuna letnega prispevka, ki ga mora plačati ta institucija.“

5

Člen 5(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 2015/63 določa:

„Prispevki iz člena 103(2) Direktive 2014/59/EU se izračunajo tako, da se izključijo naslednje obveznosti:

[…]

6

Dejansko stanje spora je bilo predstavljeno v točkah od 1 do 10 izpodbijanega sklepa, za potrebe tega postopka pa ga je mogoče povzeti, kot sledi.

7

SRB je s prvim spornim sklepom na izvršni seji 15. aprila 2016 odobril predhodne prispevke za SRF za leto 2016. Ta odločitev je bila posredovana nacionalnim organom za reševanje (v nadaljevanju: NOR), ki so zadolženi za zbiranje posameznih prispevkov od zadevnih bank na svojih ozemljih.

8

V teh okoliščinah je Banca d’Italia (banka Italije) kot italijanski nacionalni organ za reševanje pritožnico z obvestilom št. 585762/16 z dne 3. maja 2016, prejetim istega dne, obvestila, da je SRB določil predhodni prispevek za leto 2016 za SRF, in ji sporočila njegov znesek.

9

SRB je z drugim spornim sklepom na izvršni seji 20. maja 2016 prilagodil predhodne prispevke za leto 2016 za SRF in zvišal prispevek pritožnice.

10

Ta drugi sklep je bil vročen tudi NOR in banka Italije je z obvestilom št. 709489/16 z dne 27. maja 2016, prejetim 30. maja 2016, pritožnici sporočila, da je treba plačati tako določeni zvišani znesek.

11

Pritožnica je od banke Italije zahtevala pojasnila glede načina izračuna in obrazložitev višine zneska svojega prispevka.

12

Pritožnica je 15. junija 2016 banko Italije in SRB obvestila, da je vložila tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), da bi po sprejetju začasne odredbe dosegla odpravo obvestil banke Italije št. 585762/16 in št. 709489/16. V okviru tega postopka je banka Italije sporna sklepa priložila k odgovoru na tožbo, vloženemu 8. julija 2016.

13

Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) je s sklepom z dne 14. julija 2016 zavrnilo predlog pritožnice za izdajo začasne odredbe.

14

Pritožnica je 19. septembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo iz točke 1 te sodbe.

15

Pritožnica je v utemeljitev te tožbe navedla sedem tožbenih razlogov, pri čemer se je prvi nanašal na nevročitev spornih sklepov; drugi na neobrazložitev teh sklepov in kršitev načela kontradiktornosti; tretji na napačno uporabo člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63; četrti na kršitev člena 4(1) in člena 6 te delegirane uredbe; peti na kršitev členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; šesti na kršitev načel sorazmernosti in pravne varnosti, sedmi pa na kršitev člena 16 Listine o temeljnih pravicah.

16

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom, sprejetim na podlagi člena 126 svojega poslovnika, ne da bi odločilo o tožbenih razlogih pritožnice, tožbo zavrglo kot očitno nedopustno in pritožnici naložilo plačilo stroškov.

17

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

18

SRB Sodišču predlaga, naj:

19

Italijanska republika Sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

20

Evropska komisija Sodišču predlaga, naj:

21

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja pet pritožbenih razlogov. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno pravno opredelitev dejanskega stanja glede datuma, ko se je pritožnica seznanila s spornima sklepoma, in na napako pri pravni opredelitvi dejanskega stanja v zvezi s presojo nerazumnosti roka, v katerem je ukrepala. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi in uporabi sodne prakse o razumnem roku, v katerem mora zadevna oseba, če akt, ki naj bi se izpodbijal, ni bil objavljen ali vročen, zahtevati, da se ji ta akt posreduje. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča in pravice pritožnice do obrambe. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri presoji predloga na podlagi člena 277 PDEU. Nazadnje, peti pritožbeni razlog, naveden podredno, se – če bi Sodišče pritožbo zavrnilo – nanaša na razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je Splošno sodišče pritožnici naložilo plačilo njenih stroškov in stroškov SRB.

22

Pritožnica, ki jo v bistvu podpira Italijanska republika, v okviru prvega in drugega pritožbenega razloga, ki ju je treba obravnavati skupaj, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi in uporabi sodne prakse o razumnem roku, v katerem mora zadevna oseba, če akt, ki naj bi se izpodbijal, ni bil objavljen ali vročen, zahtevati, da se ji ta akt posreduje, in da je storilo dve napaki pri pravni opredelitvi dejanskega stanja.

23

Prvič, Splošno sodišče naj bi s tem, da se je oprlo na napačne elemente, storilo napako pri pravni opredelitvi dejanskega stanja glede datuma, ko je bila pritožnica seznanjena z obstojem spornih sklepov. Poleg tega, ker Splošno sodišče ni navedlo, zakaj „tesno sodelovanje“ med SRB in NRO v zvezi s tem ni upoštevno, naj izpodbijani sklep ne bi bil zadostno obrazložen.

24

Drugič, sodna praksa, ki jo navaja Splošno sodišče, glede razumnega roka – v katerem mora zadevna oseba, če akt, ki naj bi se izpodbijal, ni bil objavljen ali vročen, zahtevati, da se ji ta akt posreduje – naj ne bi bila upoštevna in Splošno sodišče naj bi s tem, da je presodilo, da pritožnica ni ukrepala v razumnem roku, da bi zahtevala posredovanje spornih sklepov, storilo napako pri pravni opredelitvi dejanskega stanja.

25

SRB se sklicuje na nedopustnost prvega in drugega pritožbenega razloga, ker pritožnica v utemeljitev teh pritožbenih razlogov navaja iste trditve in izpodbija dejanske ugotovitve Splošnega sodišča, ne da bi se sklicevala na izkrivljanje dejstev ali dokazov.

26

SRB trdi, da ti pritožbeni razlogi vsekakor niso utemeljeni. Poleg tega, da naj Splošno sodišče s tem, da je menilo, da se je pritožnica z obstojem spornih sklepov seznanila prek obvestil banke Italije št. 585762/16 in 709489/16, ne bi storilo napake, naj bi bil izpodbijani sklep v zvezi s tem namreč dovolj obrazložen in pritožnica naj ne bi trdila, da je zahtevala posredovanje teh sklepov ali da je za to storila kaj konkretnega.

27

Splošno sodišče naj bi tudi pravilno opozorilo na sodno prakso o razumnem roku, v katerem mora zadevna oseba zahtevati posredovanje akta, ki naj bi se izpodbijal, vendar naj je v obravnavani zadevi ne bi uporabilo in naj torej v zvezi s tem ne bi storilo napake.

28

Komisija podpira SRB, vendar vsebinsko presojo v zvezi z drugim spornim sklepom prepušča Sodišču.

29

V zvezi z dopustnostjo prvega in drugega pritožbenega razloga je treba poudariti, prvič, da pritožnica navaja samostojne trditve v podporo zatrjevani napačni uporabi prava. Drugič, pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev Splošnega sodišča glede upoštevnih datumov, temveč v bistvu trdi, da Splošno sodišče teh datumov ni moglo šteti za datuma, ko je izvedela za obstoj spornih sklepov v smislu člena 263 PDEU. Zato se sklicuje na dve napaki Splošnega sodišča pri pravni opredelitvi dejanskega stanja, ki je pravno vprašanje, ki ga je mogoče uveljavljati v okviru pritožbe in ki je predmet nadzora Sodišča (glej sodbi z dne 1. junija 1994, Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi, C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 49, in z dne 23. novembra 2017, Bionorica in Diapharm/Komisija, C‑596/15 P in C‑597/15 P, EU:C:2017:886, točka 55 in navedena sodna praksa).

30

Iz tega izhaja, da sta prvi in drugi pritožbeni razlog dopustna.

31

Glede vsebine je treba opozoriti, da je Splošno sodišče pri ugotovitvi očitne nedopustnosti tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti spornih sklepov, potem ko je ugotovilo, da ta sklepa nista bila niti objavljena niti vročena pritožnici, ki ni bila njun naslovnik, navedlo, da v takem primeru v skladu s sodno prakso rok za vložitev tožbe začne teči šele, ko se zadevna oseba natančno seznani z vsebino in razlogi zadevnega akta, če v razumnem roku zahteva celotno besedilo tega akta. V tem okviru je Splošno sodišče ugotovilo, da se je pritožnica z obstojem spornih sklepov seznanila 3. oziroma 30. maja 2016, in sicer prek obvestil banke Italije št. 585762/16 in 709489/16, ter da ni zahtevala, da se ji ta sklepa posredujeta, še manj pa v razumnem roku. Ker pritožnica ni niti navedla niti dokazala obstoja nepredvidljivih okoliščin ali višje sile, zaradi katerih bi bilo mogoče odstopiti od roka za vložitev tožbe, je Splošno sodišče menilo, da je tožba na podlagi člena 263 PDEU, vložena 19. septembra 2016, očitno prepozna in jo je treba zavreči kot očitno nedopustno.

32

Na prvem mestu, za ugotovitev, ali je Splošno sodišče storilo napako pri pravni opredelitvi dejanskega stanja glede datumov, ko se je pritožnica seznanila z obstojem spornih sklepov, je treba opozoriti, da se je Splošno sodišče v točkah 38 in 39 izpodbijanega sklepa oprlo na dva elementa.

33

Tako je Splošno sodišče na eni strani poudarilo, da so bile v dokumentih in vprašalnikih, ki jih je pritožnica prejela za to, da bi predložila podatke, ki omogočajo izračun njenega individualnega prispevka za SRF, navedene veljavne pravne podlage, s temi dokumenti in vprašalniki pa je bila pritožnica obveščena, da tak prispevek izračuna SRB. Na drugi strani se je Splošno sodišče sklicevalo na obvestili banke Italije št. 585762/16 in 709489/16, s katerima se je pritožnica seznanila 3. in 30. maja 2016 ter v katerih je bilo navedeno, da je bil njen prispevek, ki ga je izračunal SRB, namenjen SRF.

34

Splošno sodišče pa je, ne da bi storilo napako, na podlagi teh obvestil – ki so bila poslana pritožnici, čeprav je že prejela in izpolnila dokumente in vprašalnike, potrebne za izračun njenih individualnih prispevkov, ki ga opravi SRB – lahko pravno sklepalo, da se je pritožnica seznanila z obstojem spornih sklepov 3. in 30. maja 2016.

35

Argumenti pritožnice te presoje ne omajajo.

36

Prvič, okoliščina, da naj bi se pritožnica z obrazložitvijo spornih sklepov v celoti seznanila šele 8. julija 2016, torej ko je banka Italije v okviru postopka, ki ga je pritožnica sprožila pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij), vložila odgovor na tožbo, ki sta mu bila ta sklepa priložena, nikakor ne pomeni, da pred tem datumom ni vedela za obstoj teh sklepov.

37

Drugič, ni pomembno, da banka Italije v obvestilih št. 585762/16 in št. 709489/16 ni natančno navedla datumov sprejetja spornih sklepov ter veljavnih predpisov Unije in pravilnih pravnih podlag. Ne samo, da se te okoliščine namreč ne nanašajo na seznanjenost pritožnice z obstojem spornih sklepov, temveč predvsem ne preprečujejo, da bi se pritožnica lahko seznanila z obstojem teh sklepov na podlagi elementov, ki jih je Splošno sodišče navedlo v točkah 38 in 39 izpodbijanega sklepa.

38

Tretjič, ker je Splošno sodišče v točki 30 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je bil SRB avtor spornih sklepov, ne da bi iz tega izpeljalo kakršno koli ugotovitev o datumu, ko se je pritožnica seznanila s tema sklepoma, neobstoj obrazložitve, na katerega se sklicuje pritožnica, ni upošteven pri pravni opredelitvi dejstev.

39

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče na podlagi svojih ugotovitev dejanskega stanja pravilno sklepalo in ni storilo napake pri pravni opredelitvi dejstev s tem, da je štelo, da je bila pritožnica 3. in 30. maja 2016 seznanjena z obstojem spornih sklepov.

40

Na drugem mestu, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče, prvič, napačno uporabilo pravo, ker je napačno razlagalo in uporabilo sodno prakso o razumnem roku, v katerem mora zadevna oseba, če akt, ki naj bi se izpodbijal, ni bil objavljen ali vročen, zahtevati, da se ji ta akt posreduje, in drugič, storilo napako pri pravni opredelitvi dejanskega stanja, ker je štelo, da pritožnica ni v razumnem roku zahtevala, naj se ji posredujeta sporna sklepa.

41

V zvezi s tem zadostuje navesti, da Splošno sodišče nedopustnosti ničnostne tožbe ni utemeljilo z okoliščino, da pritožnica ni v razumnem roku zahtevala, naj se ji posredujeta sporna sklepa, in te sodne prakse torej ni uporabilo. Splošno sodišče je namreč v točki 47 izpodbijanega sklepa poudarilo, da pritožnica po seznanitvi z obstojem teh sklepov ni zahtevala, naj se ji ta sklepa posredujeta.

42

Iz tega izhaja, da Splošno sodišče v zvezi z navedeno sodno prakso ni moglo storiti napak.

43

V teh okoliščinah je treba prvi in drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena.

44

Pritožnica v okviru tretjega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča in njene pravice do obrambe, izpodbija očitno nedopustnost njene tožbe na prvi stopnji in dodaja, da je bila ta tožba zavržena, ne da bi pritožnica lahko zavzela stališče o nedopustnosti, na katero se SRB poleg tega ni skliceval.

45

SRB dvomi o dopustnosti tega pritožbenega razloga in meni, da je vsekakor neutemeljen. Komisija trdi, da je navedeni pritožbeni razlog brezpredmeten.

46

Glede dopustnosti tretjega pritožbenega razloga je treba navesti, prvič, da je pritožnica predložila obrazložene argumente v zvezi z očitno nedopustnostjo njene tožbe na prvi stopnji in kršitvijo njene pravice do obrambe, in drugič, da je vprašanje, ali je Splošno sodišče kršilo člen 126 svojega poslovnika, pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (glej po analogiji sodbo z dne 1. julija 1999, Alexopoulou/Komisija, C‑155/98 P, EU:C:1999:345, točke od 9 do 15; glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2018, Apcoa Parking Holdings/EUIPO, C‑32/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:396, točke od 21 do 24).

47

Ta pritožbeni razlog je zato dopusten.

48

Glede vsebine je treba, na prvem mestu, v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča poudariti, da lahko Splošno sodišče, če meni, da je na podlagi listin iz spisa v zadevi dejansko stanje dovolj razjasnjeno, kadar koli odloči z obrazloženim sklepom na podlagi te določbe (glej v tem smislu sklep z dne 29. oktobra 2004, Ripa di Meana/Parlament, C‑360/02 P, EU:C:2004:690, točka 35).

49

Poudariti je treba tudi, da je očitna nedopustnost v okviru uporabe člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča lahko jasno razvidna ne le v smislu, da je odkrita v zgodnji fazi postopka, zlasti glede na začetni procesni akt, ampak tudi v smislu, da ni dvomljiva, zlasti glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča.

50

Ugotoviti pa je treba, da se je Splošno sodišče v obravnavani zadevi pri razglasitvi očitne nedopustnosti tožbe v točkah 36 in 51 izpodbijanega sklepa oprlo na ustaljeno sodno prakso.

51

V zvezi s tem trditve pritožnice, da nedopustnost tožbe na prvi stopnji zaradi prepozne vložitve ni bila očitna, ker ni izhajala iz nespoštovanja dvomesečnega roka za vložitev tožbe, temveč iz presoje razumnosti roka, v katerem mora zadevna oseba zahtevati posredovanje izpodbijanega akta, ni mogoče sprejeti.

52

Iz točke 47 izpodbijanega sklepa je namreč jasno razvidno, da ker pritožnica ni zahtevala posredovanja spornih sklepov, Splošno sodišče ni presojalo razumnosti roka v obravnavani zadevi.

53

Poleg tega, v nasprotju s trditvami pritožnice, okoliščina, da je Splošno sodišče zadevo obravnavalo, da je ugodilo predlogom za intervencijo ter da je uporabilo ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe, Splošnemu sodišču ne onemogoča sprejetja sklepa o očitni nedopustnosti na podlagi člena 126 njegovega poslovnika. Natančneje, zgolj uporaba takih ukrepov, katerih namen je zlasti omogočiti pripravo zadev za obravnavo in potek postopkov, ne more ovirati sprejetja sklepa na taki podlagi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. januarja 2006, AIT/Komisija, C‑547/03 P, EU:C:2006:46, točke od 28 do 30).

54

Nazadnje, ker je dopustnost tožbe razlog javnega reda, ki ga mora Splošno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, sprejetje sklepa na podlagi člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča ni odvisno od tega, ali tožena stranka izpodbija dopustnost tožbe. Tako v obravnavani zadevi dejstvo, da se SRB, tožena stranka v postopku pred Splošnim sodiščem, ni skliceval na to, da je bila tožba vložena prepozno, pri presoji očitne nedopustnosti ni pomembno (glej v tem smislu sklep z dne 17. julija 2014, Melkveebedrijf Overenk in drugi/Komisija, C‑643/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:2118, točka 38).

55

Zato Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da je tožba očitno nedopustna v smislu člena 126 njegovega poslovnika, ni napačno uporabilo prava.

56

Na drugem mestu, v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice pritožnice do obrambe je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso z uporabo postopka iz člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča kot tako ne krši zakonit in učinkovit sodni postopek, saj se ta določba uporablja le za zadeve, v katerih je očitno, da je treba tožbo, predloženo Splošnemu sodišču, zavreči ali zavrniti (glej po analogiji sodbo z dne 19. februarja 2009, Gorostiaga Atxalandabaso/Parlament, C‑308/07 P, EU:C:2009:103, točka 36 in navedena sodna praksa).

57

Iz točk 43 in 55 te sodbe pa izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da je tožba očitno nedopustna, ni storilo napake. Zato trditve pritožnice, da je, prvič, sprejetje sklepa na podlagi člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča pripeljalo do kršitve njene pravice do obrambe in, drugič, da je bil člen 129 Poslovnika Splošnega sodišča v obravnavani zadevi primernejša pravna podlaga, ker zagotavlja spoštovanje pravice do obrambe, ni mogoče sprejeti.

58

Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

59

Pritožnica v okviru četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je odločilo, da predlog na podlagi člena 277 PDEU ni dopusten, ker je bila tožba na podlagi člena 263 PDEU očitno nedopustna, napačno uporabilo pravo.

60

SRB ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost tega pritožbenega razloga.

61

Splošno sodišče je po tem, ko je opozorilo, da možnost sklicevanja na nezakonitost splošnega akta na podlagi člena 277 PDEU ni samostojna pravica do vložitve tožbe in je ni mogoče uveljavljati, če ne obstaja pravica do vložitve glavne tožbe, štelo, da je predlog pritožnice za ugotovitev delne ali popolne nezakonitosti Delegirane uredbe 2015/63 očitno nedopusten, ker ne obstaja samostojna pravica do vložitve tožbe za uveljavljanje nezakonitosti splošnega akta.

62

Poleg tega je Splošno sodišče poudarilo, da ker je bil namen takega predloga implicitno, vendar zagotovo doseči ugotovitev nezakonitosti v okviru predloga za razglasitev ničnosti spornih sklepov, je očitna nedopustnost ničnostne tožbe v delu, v katerem se je nanašala na ta sklepa, povzročila nedopustnost ugovora nezakonitosti.

63

Pritožnica v okviru četrtega pritožbenega razloga z napotitvijo na trditve, navedene v utemeljitev njenih prvih dveh pritožbenih razlogov, zgolj trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo nedopustnost predloga na podlagi člena 263 PDEU. Na podlagi tega sklepa, da se je Splošno sodišče s tem, da je predlog na podlagi člena 277 PDEU za ugotovitev delne ali popolne nezakonitosti Delegirane uredbe 2015/63 zavrglo kot očitno nedopusten, oprlo na napačno premiso.

64

Vendar iz zavrnitve prvih treh pritožbenih razlogov izhaja, da ugotovitev Splošnega sodišča, da je tožba na podlagi člena 263 PDEU očitno nedopustna, ni bila izpodbijana. Tako je Splošno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno ugotovilo, da nedopustnost glavne tožbe povzroči nedopustnost ugovora nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU (glej sklepa z dne 28. junija 1993, Donatab in drugi/Komisija, C‑64/93, EU:C:1993:266, točki 19 in 20, ter z dne 8. decembra 2006, Polyelectrolyte Producers Group/Komisija in Svet, C‑368/05 P, neobjavljen, EU:C:2006:771, točka 72).

65

Četrti pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.

66

Pritožnica podredno – in če bi Sodišče pritožbo zavrnilo – predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, v katerem ji je Splošno sodišče naložilo plačilo njenih stroškov in stroškov SRB. Ker je ravnanje SRB pripomoglo k podaljšanju obravnave zadeve pred Splošnim sodiščem in k povečanju stroškov, bi moralo Splošno sodišče namreč uporabiti možnosti iz člena 135 svojega poslovnika.

67

SRB in Komisija trdita, da ta pritožbeni razlog ni dopusten. SRB dodaja, da je vsekakor neutemeljen.

68

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba v primeru, ko so bili vsi drugi pritožbeni razlogi zavrnjeni, predloge v zvezi z domnevno nezakonitostjo odločitve Splošnega sodišča o stroških na podlagi člena 58, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, v skladu s katerim se pritožba ne more nanašati le na stroške in njihovo višino, zavreči kot nedopustne (sodba z dne 30. januarja 2020, České dráhy/Komisija, C‑538/18 P in C‑539/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:53, točki 85 in 86 ter navedena sodna praksa).

69

Ker so bili v obravnavanem primeru prvi štirje pritožbeni razlogi zavrnjeni, je treba peti in zadnji pritožbeni razlog, ki se nanaša na razdelitev stroškov, razglasiti za nedopusten.

70

Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

71

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

72

Ker je SRB predlagal, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji poleg njenih stroškov naloži tudi plačilo stroškov SRB.

73

V skladu s členom 140(1) navedenega poslovnika, ki določa, da države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške, Italijanska republika in Komisija nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: