–

za Société de perception et de distribution des droits des artistes-interprètes de la musique et de la danse (Spedidam), PG in GF C. Waquet in H. Hazan, avocats,

–

za Institut national de l’audiovisuel, Syndicat indépendant des artistes‑interprètes (SIA-UNSA) in Syndicat français des artistes-interprètes (CGT) C. Caron, avocat,

–

za francosko vlado D. Colas, B. Fodda, D. Segoin, A.-L. Desjonquères in A. Daniel, agenti,

–

za Evropsko komisijo É. Gippini Fournier in J. Samnadda, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(b), člena 3(2)(a) in člena 5 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med Société de perception et de distribution des droits des artistes-interprètes de la musique et de la danse (Spedidam) (družba za pobiranje in razdeljevanje nadomestil izvajalcem glasbe in plesa), PG in GF na eni strani ter Institut national de l’audiovisuel (nacionalni inštitut za avdiovizualne vsebine, v nadaljevanju: INA) na drugi glede domnevnega posega inštituta INA v pravice izvajalca, katerih imetnika sta PG in GF.

3

V uvodnih izjavah 9, 10, 21, 24 in 31 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

[…]

[…]“

5

Člen 3(2)(a) navedene direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

[…]“

6

Člen 5 Direktive 2001/29 določa vrsto izjem in omejitev izključnih pravic iz členov od 2 do 4 te direktive, ki jih države članice lahko ali jih morajo določiti v nacionalnem pravu.

7

Člen 10 te direktive z naslovom „Časovna uporaba“ določa:

„1.   Določbe te direktive se uporabljajo pri vseh delih in predmetih sorodnih pravic, ki jih navaja ta direktiva, ki so z 22. decembrom [2002] varovani z zakonodajo držav članic na področju avtorske in sorodnih pravic ali ki ustrezajo kriterijem za varstvo po določbah te direktive oziroma določbah iz člena 1(2).

2.   Ta direktiva se uporablja brez vpliva na katera koli sklenjena dejanja in pridobljene pravice pred 22. decembrom 2002.“

8

Člen L. 212-3, prvi odstavek, code de la propriété intellectuelle (zakonik o intelektualni lastnini) določa:

„Za snemanje izvedbe, njeno reproduciranje in njeno priobčitev javnosti ter vsako ločeno uporabo zvoka in slike izvedbe, če je bila zvočno in slikovno posneta, je potrebno pisno dovoljenje izvajalca.

To dovoljenje in z njim povezano nadomestilo sta urejeni v določbah členov L. 762-1 in L. 762-2 code du travail [(zakonik o delovnih razmerjih)] ob upoštevanju določb člena L. 212-6 tega zakonika.“

9

Člen L. 212-4 tega zakonika določa:

„Podpis pogodbe, ki jo skleneta izvajalec in producent za produkcijo avdiovizualnega dela, pomeni dovoljenje za snemanje, reproduciranje in priobčitev izvedbe izvajalca javnosti.

V tej pogodbi se določi ločeno nadomestilo za vsako vrsto izkoriščanja dela.“

10

Člen 49 loi no 86-1067 du 30 septembre 1986 relative à la liberté de communication (zakon št. 86-1067 z dne 30. septembra 1986 o svobodi komuniciranja, JORF z dne 1. oktobra 1986, str. 11749), kakor je bil spremenjen s členom 44 zakona št. 2006-961 z dne 1. avgusta 2006 (JORF z dne 3. avgusta 2006, str. 11529) (v nadaljevanju: spremenjeni člen 49), določa:

„[Inštitut INA], ki je državna javna ustanova z industrijskim in komercialnim značajem, je zadolžen za ohranjanje in povečevanje prepoznavnosti nacionalne avdiovizualne dediščine.

I. – Inštitut skrbi za ohranjanje avdiovizualnega arhivskega gradiva nacionalnih radijskih in televizijskih družb ter prispeva k njegovemu izkoriščanju. Narava, dajatve, finančni pogoji za opravljanje dokumentarnih storitev in način izkoriščanja tega arhivskega gradiva se določijo s pogodbo med inštitutom in vsako od zadevnih družb. Pogodbe se odobrijo z odlokom ministrov, pristojnih za proračun in komuniciranje.

II. – Inštitut izkorišča odlomke avdiovizualnega arhivskega gradiva nacionalnih radijskih in televizijskih družb pod pogoji, določenimi v specifikacijah. Na tej podlagi ima pravico do izkoriščanja teh odlomkov po enem letu od njihovega prvega oddajanja.

Inštitut ostane lastnik nosilcev in tehnične opreme ter imetnik pravic do izkoriščanja avdiovizualnega arhivskega gradiva nacionalnih radijskih in televizijskih družb in družbe iz člena 58, ki so bile prenesene nanj pred objavo zakona št. 2000-719 z dne 1. avgusta 2000 [o spremembi zakona št. 86-1067 z dne 30. septembra 1986 o svobodi komuniciranja (JORF z dne 2. avgusta 2000, str. 11903)]. Nacionalne radijske in televizijske družbe in družba iz člena 58, vsaka glede svojega gradiva, ohranijo pravico do prednostne uporabe tega arhivskega gradiva.

Inštitut izvršuje pravice do izkoriščanja iz tega odstavka ob upoštevanju moralnih in materialnih pravic imetnikov avtorskih ali sorodnih pravic ter njihovih pravnih naslednikov. Vendar pa so, z odstopanjem od členov L. 212-3 in L. 212-4 zakonika o intelektualni lastnini, pogoji za izkoriščanje izvedb izvajalcev, ki so v arhivskem gradivu iz tega člena, in nadomestila za to izkoriščanje urejeni s pogodbami, sklenjenimi med izvajalci in inštitutom ali med organizacijami, ki zastopajo izvajalce, in inštitutom. V teh pogodbah morajo biti med drugim določeni lestvica nadomestil in podrobna pravila za njihovo izplačilo.“

11

Inštitut INA je javna ustanova francoske države z industrijskim in komercialnim značajem, zadolžena za ohranjanje in povečevanje prepoznavnosti nacionalne avdiovizualne dediščine. V zvezi s tem zagotavlja zlasti hrambo avdiovizualnega arhivskega gradiva producentov avdiovizualnih del, to je nacionalnih radijskih in televizijskih družb, in prispeva k njihovemu izkoriščanju.

12

Osebi PG in GF sta pravni naslednici glasbenika ZV, ki je umrl leta 1985.

13

Osebi PG in GF sta leta 2009 ugotovili, da je inštitut INA v svoji spletni trgovini brez njunega dovoljenja tržil videograme in fonograme, s katerimi se reproducirajo izvedbe ZV iz let od 1959 do 1978. Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da so te videograme in fonograme producirale in nato predvajale nacionalne radijske in televizijske družbe.

14

Osebi PG in GF sta 28. decembra 2009 na podlagi člena L. 212‑3 zakonika o intelektualni lastnini zoper inštitut INA vložili odškodninsko tožbo zaradi domnevnega posega v pravice izvajalca, katerih imetnici sta.

15

Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 24. januarja 2013 tej tožbi ugodilo. To sodišče je med drugim menilo, da spremenjeni člen 49 ne določa, da inštitutu INA ni treba pridobiti predhodnega dovoljenja izvajalca za uporabo posnetkov njegovih izvedb. Tako naj bi bil namen kolektivnih pogodb iz te določbe le določiti nadomestila, ki jih je treba plačati za nadaljnje izkoriščanje, če je zadevni izvajalec dal dovoljenje za prvo izkoriščanje. V obravnavani zadevi pa naj inštitut INA ne bi dokazal, da ima tako dovoljenje. Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 11. junija 2014 v pretežnem delu potrdilo sodbo, izdano na prvi stopnji.

16

Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) je s sodbo z dne 14. oktobra 2015 delno razveljavilo sodbo cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu). To sodišče je menilo, da je višje sodišče napačno štelo, da je za uporabo zadevne ureditve, ki določa odstopanje, potrebno dokazati, da je izvajalec dovolil prvo izkoriščanje svoje izvedbe, s čimer je v zakon dodalo pogoj, ki ga tam ni.

17

Cour d’appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu, Francija) je s sodbo z dne 10. marca 2017, izdano po kasacijski pritožbi, zavrnilo zahtevke oseb PG in GF. To sodišče je namreč v bistvu menilo, da se s spremenjenim členom 49 v korist inštituta INA uvaja izpodbojna domneva, da je izvajalec podal predhodno soglasje, ki se lahko ovrže, zaradi česar ta člen ne posega v izključno pravico izvajalca. Pogodbe s sindikalnimi organizacijami iz tega člena naj tem organizacijam ne bi dajale pravic, da „dovolijo in prepovedo“, ki pripadajo izvajalcu, temveč naj bi bil njihov edini namen določitev nadomestila za izvajalce.

18

Osebi PG in GF ter družba Spedidam, ki je prostovoljno intervenirala v postopku pred cour d’appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu), so zoper sodbo tega sodišča vložili pritožbo na predložitveno sodišče. To sodišče navaja, da dvomi o združljivosti pravne ureditve iz spremenjenega člena 49 s členi 2, 3 in 5 Direktive 2001/29.

19

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člene 2(b), 3(2)(a) in 5 Direktive 2001/29 razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da je z nacionalnimi predpisi, kot so ti, ki izhajajo iz [spremenjenega] člena 49 […], v korist [inštituta INA], ki ima pravice do izkoriščanja avdiovizualnega arhivskega gradiva nacionalnih radijskih in televizijskih družb, uvedena ureditev odstopanja, s katero je določeno, da so pogoji izkoriščanja izvedb izvajalcev in nadomestila za to izkoriščanje urejeni s pogodbami, sklenjenimi med izvajalci in tem inštitutom ali organizacijami, ki zastopajo izvajalce, in tem inštitutom, pri čemer morajo biti v teh pogodbah med drugim določeni lestvica nadomestil in podrobna pravila za njihovo izplačilo?“

20

Kot je bilo navedeno v točki 13 te sodbe, so bili zadevni posnetki narejeni v letih od 1959 do 1978.

21

Člen 10(1) Direktive 2001/29 določa, da se določbe te direktive uporabljajo pri vseh delih in predmetih sorodnih pravic, navedenih v tej direktivi, ki so 22. decembra 2002 varovani z zakonodajo držav članic na področju avtorske in sorodnih pravic ali ki ustrezajo merilom za varstvo v skladu z določbami te direktive oziroma v skladu z določbami iz člena 1(2) iste direktive. V členu 10(2) Direktive 2001/29 je določeno, da se ta direktiva uporablja „brez vpliva na katera koli sklenjena dejanja in pridobljene pravice pred 22. decembrom 2002“.

22

Medtem ko sta inštitut INA in francoska vlada na obravnavi trdila, da se Direktiva 2001/29 ratione temporis ne uporablja za spor o glavni stvari, v zvezi s čimer je francoska vlada pojasnila, da se zdi, da je inštitut INA pravice do zadevnih posnetkov pridobil že precej pred 22. decembrom 2002, je družba Spedidam navedla, da inštitut INA pred tem datumom ni pridobil nobenih pravic.

23

Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali in v kolikšnem obsegu se lahko stranke iz postopka v glavni stvari sklicujejo na morebitne pravice, ki so bile pridobljene pred 22. decembrom 2002, ali pogodbe, ki so bile sklenjene pred 22. decembrom 2002, na katere določbe Direktive 2001/29 nikakor ne morejo vplivati.

24

Najprej je treba glede pravnega okvira te zadeve ugotoviti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da člen L. 212-3 zakonika o intelektualni lastnini določa, da je za snemanje izvedbe, njeno reproduciranje in njeno priobčitev javnosti potrebno pisno dovoljenje izvajalca. V skladu s členom L. 212-4 tega zakonika podpis pogodbe, ki jo skleneta izvajalec in producent za produkcijo avdiovizualnega dela, pomeni dovoljenje za snemanje, reproduciranje in priobčitev izvedbe izvajalca javnosti.

25

Z zakonom št. 2006/961 z dne 1. avgusta 2006 je bila spremenjena točka II člena 49 zakona o svobodi komuniciranja, med drugim tako, da je bilo določeno, prvič, da „inštitut izkorišča odlomke avdiovizualnega arhivskega gradiva nacionalnih radijskih in televizijskih družb pod pogoji, določenimi v specifikacijah“, in da ima „na tej podlagi […] pravico do izkoriščanja teh odlomkov po enem letu od njihovega prvega oddajanja“ ter, drugič, da so „z odstopanjem od členov L. 212-3 in L. 212-4 zakonika o intelektualni lastnini pogoji za izkoriščanje izvedb izvajalcev, ki so v arhivskem gradivu iz tega člena, in nadomestila za to izkoriščanje urejeni s pogodbami, sklenjenimi med izvajalci in inštitutom ali med organizacijami, ki zastopajo izvajalce, in inštitutom“, in da morajo biti „v teh pogodbah […] med drugim določeni lestvica nadomestil in podrobna pravila za njihovo izplačilo“.

26

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da osebi PG in GF ter družba Spedidam menijo, da je bila s spremenjenim členom 49 uvedena s členom 5 Direktive 2001/29 neskladna ureditev izjem od izključnih pravic izvajalcev, določenih v členu 2(b) in členu 3(2)(a) te direktive, saj ta ureditev inštitutu INA omogoča, da na svojem spletnem mestu ponuja plačljiv prenos izvedb takih izvajalcev, ne da bi mu bilo treba izkazati, da so ti dali dovoljenje za tako uporabo.

27

Inštitut INA, nasprotno, meni, da ta člen ne pomeni niti izjeme niti omejitve izključnih pravic izvajalcev, saj ureja le dokazna pravila v zvezi s temi pravicami, tako da uvaja izpodbojno domnevo, da so izvajalci svoje pravice izkoriščanja prenesli na inštitut INA, zato da inštitutu ni treba dokazovati, da ima pisno dovoljenje ali pogodbo o delu iz členov L. 212‑3 in L. 212‑4 zakonika o intelektualni lastnini. Inštitut INA dodaja, da je na podlagi spremenjenega člena 49 z organizacijami, ki zastopajo izvajalce, sklenil kolektivne pogodbe, ki določajo pogoje za izkoriščanje njihovih izvedb in njihovo nadomestilo.

28

V zvezi s temi ugotovitvami je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru postopka iz člena 267 PDEU naloge Sodišča in naloge predložitvenega sodišča jasno ločene ter da izključno zadnjemu pripada naloga razlage nacionalne zakonodaje (sodba z dne 15. januarja 2013, Križan in drugi, C‑416/10, EU:C:2013:8, točka 58 in navedena sodna praksa).

29

Tako Sodišče ni pristojno, da bi se v okviru odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe izreklo o razlagi nacionalnih določb. Sodišče mora namreč v okviru porazdelitve pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v zvezi s katerim se zastavlja vprašanje za predhodno odločanje, kot je opredeljeno v predložitveni odločbi (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 22 in navedena sodna praksa).

30

Treba je spomniti tudi na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero so nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava tega dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določeni rezultat in s tem skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (sodba z dne 24. januarja 2012, Dominguez, C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 24 in navedena sodna praksa).

31

Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi pojasnjuje, da inštitut INA, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 11 te sodbe, zadolžen za ohranjanje in povečevanje prepoznavnosti nacionalne avdiovizualne dediščine, ni mogel izkoriščati dela svojega gradiva, ker v dokumentaciji v zvezi s produkcijo zadevnih avdiovizualnih oddaj ni imel pogodb o delu, ki so bile sklenjene z zadevnimi izvajalci. Ker inštitut INA ni razpolagal s pisnim dovoljenjem iz člena L. 212‑3 zakonika o intelektualni lastnini, ki bi ga dali izvajalci ali njihovi pravni nasledniki, katerih identifikacija in iskanje bi lahko bila težavna ali celo nemogoča, ali s pogodbami o delu, ki so jih izvajalci sklenili s producenti takih oddaj, naj se ta inštitut ne bi mogel sklicevati na domnevo o dovoljenju iz člena L. 212‑4 zakonika o intelektualni lastnini.

32

Predložitveno sodišče dodaja, da je bila točka II člena 49 zakona o svobodi komuniciranja z zakonom št. 2006/961 z dne 1. avgusta 2006 – v smislu, kot izhaja iz točke 24 te sodbe – na tak način spremenjena zato, da bi se inštitutu INA omogočilo opravljanje njegovih nalog javne službe. To sodišče poleg tega navaja, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe nobene od izjem in omejitev, ki jih lahko države članice določijo na podlagi člena 5 Direktive 2001/29.

33

Poleg tega, kot je bilo navedeno v točkah od 15 do 17 te sodbe, sta tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu) in cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) presodili, da spremenjeni člen 49 ne določa, da inštitutu INA ni treba pridobiti predhodnega dovoljenja izvajalca za uporabo posnetkov njegovih izvedb, medtem ko je Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ki je odločalo o pritožbi, v bistvu menilo, da dokaz, da je izvajalec dal soglasje za prvo izkoriščanje svoje izvedbe, ni pogoj za uporabo ureditve „odstopanja“ iz postopka v glavni stvari. Cour d’appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu), zoper sodbo katerega je bila vložena kasacijska pritožba pred predložitvenim sodiščem, je zato ta spremenjeni člen 49 razlagalo tako, da se z njim v korist inštituta INA uvaja izpodbojna domneva, da je izvajalec podal predhodno soglasje za komercialno uporabo posnetkov svojih izvedb, ki so v arhivu tega inštituta.

34

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(b) in člen 3(2)(a) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki na področju izkoriščanja avdiovizualnega arhivskega gradiva v korist institucije, ki je bila za to določena, uvaja izpodbojno domnevo, da je izvajalec, če je sodeloval pri snemanju avdiovizualnega dela z namenom radiodifuznega oddajanja tega dela, podal dovoljenje za snemanje in izkoriščanje svoje izvedbe.

35

Člen 2(b) in člen 3(2)(a) Direktive 2001/29 določata, da države članice za izvajalce, kar zadeva posnetke njihovih nastopov, predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo njihovo reproduciranje ali dajanje na voljo javnosti.

36

Najprej je treba ugotoviti, da mora imeti varstvo, ki ga te določbe dajejo izvajalcem, širok obseg (glej po analogiji sodbo z dne 16. novembra 2016, Soulier in Doke, C‑301/15, EU:C:2016:878, točka 30 in navedena sodna praksa). Kot je namreč navedeno v uvodnih izjavah 21 in 24 Direktive 2001/29, je treba, prvič, dejanja, ki jih zajema pravica reproduciranja, opredeliti široko, da bi se zagotovila pravna varnost na notranjem trgu. Drugič, pravico dajanja na voljo zaščitenih del javnosti iz člena 3(2)(a) te direktive je treba razumeti tako, da zajema vsa dejanja dajanja na voljo pripadnikom javnosti, ki niso prisotni na kraju izvora dejanja objave.

37

Zato je treba to varstvo razumeti – kot pri varstvu, ki se zagotavlja z avtorsko pravico – zlasti tako, da se ne omejuje na uživanje pravic, zagotovljenih s členom 2(b) in členom 3(2)(a) Direktive 2001/29, ampak da se razteza tudi na izvrševanje navedenih pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2016, Soulier in Doke, C‑301/15, EU:C:2016:878, točka 31).

38

Opozoriti je treba tudi, da so pravice, ki so izvajalcem zagotovljene s členom 2(b) in členom 3(2)(a) Direktive 2001/29, preventivne v smislu, da je za vsako dejanje reproduciranja ali dajanja na voljo javnosti posnetkov njihovih nastopov potrebna njihova predhodna privolitev. Iz tega sledi, da je treba vsakič – razen v primerih izjem in omejitev, ki so izčrpno določene v členu 5 te direktive – ko tretja oseba uporabi tako varovano delo brez predhodnega soglasja, šteti, da gre za kršitev pravic imetnika tega dela (glej v tem smislu sodbi z dne 16. novembra 2016, Soulier in Doke, C‑301/15, EU:C:2016:878, točki 33 in 34, in z dne 7. avgusta 2018, Renckhoff, C‑161/17, EU:C:2018:634, točka 29 in navedena sodna praksa).

39

Taka razlaga je skladna s ciljem visoke stopnje varstva pravic izvajalcev, ki je naveden v uvodni izjavi 9 Direktive 2001/29, in s potrebo, ki v bistvu izhaja iz uvodne izjave 10 te direktive, da izvajalci za uporabo posnetkov svojih nastopov dobijo primerno nagrado, da bi lahko nadaljevali svoje ustvarjalno in umetniško delo.

40

Vendar pa, kot je Sodišče v sodbi z dne 16. novembra 2016, Soulier in Doke (C‑301/15, EU:C:2016:878, točka 35), že presodilo v zvezi z izključnimi pravicami avtorjev, člen 2(b) in člen 3(2)(a) Direktive 2001/29 ne določata načina, na katerega mora biti podano predhodno soglasje izvajalca, tako da teh določb ni mogoče razlagati tako, da nalagajo, da mora biti tako soglasje nujno pisno ali izrecno. Treba je ugotoviti, da je na podlagi navedenih določb soglasje mogoče izraziti tudi implicitno, če – kot je Sodišče opozorilo v točki 37 iste sodbe – so pogoji, v katerih je mogoče sprejeti implicitno soglasje, opredeljeni ozko, tako da se samemu načelu predhodnega soglasja ne odvzame učinek.

41

V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točkah od 31 do 33 te sodbe, spremenjeni člen 49 za izvajalca, ki je sodeloval pri produkciji avdiovizualnega dela, vzpostavlja izpodbojno domnevo v korist inštituta INA, da ta izvajalec dovoljuje snemanje in izkoriščanje svoje izvedbe, s čimer se ublaži zahteva iz člena L. 212-3 zakonika o intelektualni lastnini, da mora imeti ta inštitut za taki uporabi pisno dovoljenje izvajalca.

42

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je izvajalec, ki sam sodeluje pri produkciji avdiovizualnega dela z namenom radiodifuznega oddajanja tega dela prek nacionalnih radijskih in televizijskih družb in ki je navzoč na kraju snemanja takega dela s tem namenom, prvič, seznanjen z nameravano uporabo svoje izvedbe (po analogiji glej sodbo z dne 16. novembra 2016, Soulier in Doke, C‑301/15,EU:C:2016:878, točka 43) in, drugič, je opravil svojo izvedbo z namenom take uporabe, tako da je, če ni dokazano nasprotno, na podlagi tega sodelovanja dopustno sklepati, da je dovolil snemanje te izvedbe in izkoriščanje tega posnetka.

43

Dalje, ker ureditev iz postopka v glavni stvari izvajalcu ali njegovim pravnim naslednikom omogoča, da dokažejo, da ta izvajalec ni soglašal z nadaljnjim izkoriščanjem svoje izvedbe, je treba ugotoviti, da je domneva iz točke 34 te sodbe izpodbojna. Ker se s to ureditvijo zgolj odstopa od zahteve po pisnem dovoljenju izvajalca iz člena L. 212-3 zakonika o intelektualni lastnini, ki je pravo Unije sicer ne določa, se ta ureditev nanaša le na način dokazovanja obstoja takega dovoljenja.

44

Nazadnje, taka domneva omogoča ohranitev pravičnega ravnotežja pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, ki je omenjeno v uvodni izjavi 31 Direktive 2001/29. Zlasti, kot je v bistvu navedeno v uvodni izjavi 10 te direktive, morajo izvajalci, da bi lahko nadaljevali ustvarjalno in umetniško delo, za uporabo posnetkov svojih nastopov prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. Ker pa v tem primeru inštitut INA v svojih arhivih nima pisnih dovoljenj izvajalcev ali njihovih pravnih naslednikov ali pogodb o delu, ki so jih izvajalci sklenili s producenti zadevnih avdiovizualnih oddaj, ta inštitut ne bi mogel izkoriščati dela svojega arhivskega gradiva, kar bi posegalo v interese drugih imetnikov pravic, na primer v interese ustvarjalcev zadevnih avdiovizualnih del, producentov teh del, to je nacionalnih radijskih in televizijskih družb, katerih pravice so se prenesle na inštitut INA, ali drugih izvajalcev, ki so morda sodelovali pri izdelavi istega dela.

45

Taka domneva v nobenem primeru ne more vplivati na pravico izvajalcev, da dobijo primerno nagrado za uporabo posnetkov svojih nastopov.

46

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(b) in člen 3(2)(a) Direktive 2001/29 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki na področju izkoriščanja avdiovizualnega arhivskega gradiva v korist institucije, ki je bila za to določena, uvaja izpodbojno domnevo, da je izvajalec, če je sodeloval pri snemanju avdiovizualnega dela z namenom radiodifuznega oddajanja tega dela, podal dovoljenje za snemanje in izkoriščanje svoje izvedbe.

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 2(b) in člen 3(2)(a) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki na področju izkoriščanja avdiovizualnega arhivskega gradiva v korist institucije, ki je bila za to določena, uvaja izpodbojno domnevo, da je izvajalec, če je sodeloval pri snemanju avdiovizualnega dela z namenom radiodifuznega oddajanja tega dela, podal dovoljenje za snemanje in izkoriščanje svoje izvedbe.