1

Pritožnik, LL, nekdanji poslanec Evropskega parlamenta, s pritožbo zahteva razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. aprila 2016, LL/Parlament (T‑615/15, neobjavljen, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2016:432), s katerim je to sodišče tožbo, s katero je med drugim predlagal razglasitev ničnosti sklepa Parlamenta z dne 17. aprila 2014 o izterjavi nadomestila za parlamentarno pomoč, ki se je pritožniku izplačevalo v času njegovega parlamentarnega mandata (v nadaljevanju: sporni sklep), zavrglo kot nedopustno zaradi prepozne vložitve.

2

Sklep predsedstva Evropskega parlamenta z dne 19. maja in 9. julija 2008 o izvedbenih ukrepih v zvezi s Statutom poslancev Evropskega parlamenta (UL 2009, C 159, str. 1) v različici, ki je veljala po 21. oktobru 2010 (UL 2010, C 283, str. 9) (v nadaljevanju: Izvedbeni ukrepi v zvezi s Statutom), v odstavku 1 člena 68, naslovljenega „Vračilo neupravičeno izplačanih zneskov“, določa:

„Vsi neupravičeno izplačani zneski v skladu s temi izvedbenimi ukrepi se povrnejo. Navodila za izterjavo teh vsot od poslanca, ki ga to zadeva, da generalni sekretar.“

3

Člen 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom, naslovljen „Pritožbe“, določa:

„1.   Če poslanec meni, da je pristojna služba nepravilno uporabila te izvedbene ukrepe, se lahko pisno obrne na generalnega sekretarja.

V odločitvi generalnega sekretarja o pritožbi so navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji.

2.   Poslanec, ki se ne strinja z odločitvijo generalnega sekretarja, lahko v dveh mesecih po obvestilu o odločitvi generalnega sekretarja zahteva, da se zadeva naslovi na kvestorje, ki se pred odločitvijo posvetujejo z generalnim sekretarjem.

3.   Če se katera od strank v pritožbenem postopku ne strinja z odločitvijo kvestorjev, lahko v dveh mesecih po obvestilu o tej odločitvi zahteva, da se zadeva naslovi na predsedstvo, ki sprejme končno odločitev.

4.   Ta člen velja tudi za pravne naslednike poslancev ter nekdanje poslance in njihove pravne naslednike.“

4

Pritožnik je od 1. maja do 19. julija 2004 v Evropskem parlamentu opravljal poslansko funkcijo.

5

Generalni sekretar Parlamenta je po preiskavi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), ki je ugotovil, da je bila pritožniku neupravičeno izplačana parlamentarna pomoč v višini 37.728 EUR, 17. aprila 2014 sprejel sporni sklep o vračilu tega zneska. Ta sklep in obvestilo o dolgovanem znesku z dne 5. maja 2014, ki je vsebovalo pravila za vračilo, sta bila 22. maja 2014 vročena pritožniku.

6

Ker se pritožnik s spornim sklepom ni strinjal, je v skladu s členom 72(2) Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom, zadevo naslovil na kvestorje.

7

Pritožnik je bil o zavrnitvi njegove pritožbe obveščen z dopisom kvestorjev z dne 3. decembra 2014 (v nadaljevanju: odločitev kvestorjev), glede katerega je navedel, da se je z njim seznanil naslednji dan.

8

Pritožnik je 2. februarja 2015 v skladu s členom 72(3) Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom pri predsedstvu Parlamenta vložil pritožbo zoper odločitev kvestorjev in zoper sporni sklep.

9

Predsedstvo Parlamenta je pritožbo pritožnika zavrnilo z odločitvijo z dne 26. junija 2015 (v nadaljevanju: odločitev predsedstva).

10

Po navedbah Parlamenta je bila ta odločitev poslana 30. junija 2015 s priporočenim pismom na naslov, ki ga je pritožnik navedel v pritožbi pri predsedstvu. Po izteku petnajstdnevnega roka hrambe je belgijska pošta to pismo vrnila, ne da bi ga pritožnik prevzel.

11

Pritožnik je 10. septembra 2015 prejel elektronsko sporočilo od uradnika Parlamenta, ki mu je bila med drugim priložena odločba predsedstva.

12

Pritožnik je 4. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo, s katero je predlagal, naj se sporni sklep in obvestilo o dolgovanem znesku z dne 5. maja 2014 razveljavita ter naj se Parlamentu naloži plačilo stroškov.

13

Pritožnik je v podporo svoji tožbi v bistvu navedel dva tožbena razloga, in sicer, prvič, nezakonitost in neutemeljenost spornega sklepa, odločitve kvestorjev, odločitve predsedstva in obvestila o dolgovanem znesku, in drugič, kršitev zastaralnega roka ter načel razumnega roka, pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj pri sprejetju spornega sklepa in obvestila o dolgovanem znesku.

14

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu opozorilo, da je treba v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU ničnostno tožbo vložiti v dveh mesecih od, glede na okoliščine primera, objave izpodbijanega akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki oziroma, če tega ni bilo, od dneva, ko je zanj izvedela. Potem ko je poudarilo, da ima ta rok za pritožbo naravo javnega reda, je v točkah 7 in 8 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da sta bila izpodbijana akta sprejeta 17. aprila oziroma 5. maja 2014 in da je bil pritožnik o njiju uradno obveščen 22. maja 2014, tožba pa je bila vložena več kot 17 mesecev po preteku zadnjenavedenega datuma, ne da bi se pritožnik skliceval na obstoj nepredvidljivih okoliščin ali višje sile. Splošno sodišče je zato tožbo zavrglo kot očitno nedopustno, ker je bila vložena prepozno.

15

Pritožnik s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

16

Parlament Sodišču predlaga, naj:

17

Pritožnik v podporo svoji pritožbi navaja štiri pritožbene razloge. S prvim pritožbenim razlogom trdi, da Splošno sodišče ni zadostno preučilo spisa in da je pri uporabi člena 263, šesti odstavek, PDEU in člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom napačno uporabilo pravo. Z drugim pritožbenim razlogom meni, da je Splošno sodišče kršilo člen 126 Poslovnika tega sodišča. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče kršilo člen 47, prvi in drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Nazadnje, s četrtim pritožbenim razlogom pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je v nasprotju s členom 133 in členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da pritožnik nosi svoje stroške.

18

Prvi pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

19

S prvim delom prvega pritožbenega razloga pritožnik Splošnemu sodišču v bistvu očita, da ni izčrpno preučilo vseh dokazov, predloženih v podporo tožbi, ker ni upoštevalo, da je pritožnik začel pritožbeni postopek iz člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom.

20

Z drugim delom prvega pritožbenega razloga pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je kršilo določbe člena 263, šesti odstavek, PDEU in člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom, ker iz izpodbijanega sklepa implicitno izhaja, da uporaba pritožbenega postopka, določenega v tem členu 72, ne vpliva na izračun roka za vložitev tožbe iz navedenega člena 263, čeprav po mnenju pritožnika ta postopek pomeni obvezni predhodni postopek.

21

Parlament med drugim trdi, da je zadevni postopek, drugače kot pritožbeni postopek iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, fakultativen. Poleg tega Parlament trdi, da pritožnik, potem ko se je odločil za uporabo postopka iz člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom, zoper sporni sklep ne more več vložiti sodnega pravnega sredstva, temveč mora počakati na konec pritožbenega postopka in po potrebi izpodbijati odločitev predsedstva.

22

Parlament glede računanja roka za vložitev tožbe navaja, da pritožnik tako pred Splošnim sodiščem kot v pritožbi ne predlaga razglasitve ničnosti odločitve predsedstva, temveč razglasitev ničnosti spornega sklepa in obvestila o dolgovanem znesku. Iz tega sklepa, da je bilo Splošno sodišče – ker je bil rok za vložitev tožbe v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU, računan od dneva uradnega obvestila o spornem sklepu in obvestilu o dolgovanem znesku, presežen za več kot 17 mesecev – dolžno tožbo zavreči kot prepozno.

23

Drugi del prvega pritožbenega razloga, ki ga je treba preučiti najprej, se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z uporabo člena 263, šesti odstavek, PDEU in člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom, v delu, v katerem iz izpodbijanega sklepa izhaja, da uporaba postopka iz tega člena 72 ne vpliva na izračun roka za vložitev tožbe v skladu s prvonavedeno določbo.

24

Glede pritožbenega postopka iz člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom je treba najprej ugotoviti, da je iz besedila tega člena razvidno, da je v njem določen postopek fakultativen.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da je namen upravnega pravnega sredstva, naj gre za obvezno ali fakultativno, omogočiti in spodbuditi sporazumno rešitev spora med zadevno stranko in upravo (glej po analogiji sodbi z dne 23. januarja 1986, Rasmussen/Komisija, 173/84, EU:C:1986:29, točka 12, in z dne 7. maja 1986 v zadevi Rihoux in drugi/Komisija, 52/85, EU:C:1986:199, točka 12 in navedena sodna praksa), da bi se izognilo sporu, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 35 in 36 sklepnih predlogov.

26

Iz tega zlasti izhaja, da fakultativnost ali obveznost upravnega pravnega sredstva ne vpliva na to, da predhodni upravni postopek pomeni predhodno sredstvo. Namreč, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 42 sklepnih predlogov, v zvezi s trditvijo Parlamenta, ki se nanaša na neobstoj roka za odgovor, ki bi bil naložen upravi Parlamenta, v nasprotju z obstojem takega roka v primeru pritožbe na podlagi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, zadošča poudariti, da zadnjenavedeni rok vključuje potrebno jamstvo v primeru obvezne upravne pritožbe, da bi se preprečile zamude oziroma nezmožnost zadevne osebe za vložitev sodnega pravnega sredstva zaradi neukrepanja uprave. Vendar pa neobstoj takega roka v okviru upravnega postopka, ki je fakultativen, ne sme omejevati dostopa do sodišča, ker lahko zadevna oseba kadar koli odstopi od tega predhodnega upravnega postopka in vloži sodno pravno sredstvo.

27

V zvezi s tem je treba poudariti, da bi pritožbeni postopek izgubil polni učinek, če bi moral evropski poslanec, potem ko je uporabil to možnost za mirno rešitev spora, pred koncem tega upravnega postopka vložiti sodno pravno sredstvo, da bi spoštoval rok za vložitev tožbe zoper sporni sklep.

28

Zato je Splošno sodišče z ugotovitvijo, da je bila tožba vložena prepozno, ne da bi upoštevalo pritožbeni postopek, ki ga je začel pritožnik, napačno uporabilo pravo.

29

Zato je treba, ne da bi bilo treba odločati o prvem delu tega pritožbenega razloga ali o drugih pritožbenih razlogih, prvemu pritožbenemu razlogu ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep.

30

V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

31

Sodišče v tej fazi postopka ne more razsoditi o utemeljenosti tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, saj to zahteva obravnavo dejanskih vprašanj na podlagi elementov, ki jih Splošno sodišče ni presojalo in o katerih se ni razpravljalo pred Sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 66).

32

Sodišče pa ima potrebne elemente za dokončno odločanje o dopustnosti navedene tožbe zoper sporni sklep (sodba z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 66).

33

Na prvem mestu, glede računanja roka za vložitev tožbe je Parlament v obravnavanem primeru menil, da če se evropski poslanec za izpodbijanje sklepa odloči za pritožbeni postopek v skladu s členom 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom, zoper ta sklep ne more več vložiti sodnega pravnega sredstva, temveč mora izpodbijati odločitev predsedstva o zavrnitvi pritožbe.

34

Kot pa je razvidno iz točke 26 te sodbe, fakultativnost ali obveznost upravnega pravnega sredstva ne vpliva ne na to, da predhodni upravni postopek pomeni predhodno sredstvo, ne na pravico zadevne osebe, da kadar koli vloži sodno pravno sredstvo.

35

Zato ni mogoče šteti, zlasti glede na pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, da uvedba pritožbenega postopka v smislu člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom posega v pravico do sodnega pravnega sredstva zoper sporni sklep.

36

Poleg tega je treba spomniti, da je Sodišče v okviru pritožbenega postopka iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije razsodilo, da sta upravna pritožba in njena zavrnitev, z izrecno odločbo ali zaradi molka organa, sestavni del večstopenjskega postopka. V teh okoliščinah sodno pravno sredstvo, čeprav formalno usmerjeno zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da se pri Sodišču izpodbija akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (sodba z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točki 7 in 8).

37

Poleg tega je Sodišče v zvezi z navedenim statutom razsodilo, da je tožba dopustna, če je usmerjena le zoper odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, le zoper odločbo, s katero je bila pritožba zavrnjena, ali zoper obe odločbi skupaj, če sta bili navedeni pritožba in tožba vloženi v rokih iz navedenih členov (sodbi z dne 26. januarja 1989, Koutchoumoff/Komisija, 224/87, EU:C:1989:38, točka 7, in z dne 10. marca 1989, Del Plato/Komisija, 126/87, EU:C:1989:115, točka 9).

38

Vendar lahko sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ugotovi, da ni treba posebej odločiti o tožbenih razlogih, usmerjenih zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, če se ugotovi, da ti tožbeni razlogi nimajo samostojne vsebine in so dejansko v skladu s tistimi, ki so usmerjeni zoper odločbo, proti kateri je bila vložena pritožba (glej sodbo z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točke od 7 do 9).

39

Zlasti je to lahko tako, če sodišče ugotovi, da odločba o zavrnitvi pritožbe, vključno, kadar gre za tako odločbo zaradi molka organa, le potrjuje odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, in zato razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi navedene pritožbe na pravni položaj zainteresirane osebe nima učinka, ki bi bil drugačen od učinka, ki izhaja iz razglasitve ničnosti odločbe o zavrnitvi te pritožbe.

40

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 40 sklepnih predlogov, veljajo enake ugotovitve za pritožbeni postopek, določen v korist evropskih poslancev v skladu s členom 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom.

41

Zato je Splošno sodišče tožbo LL napačno zavrglo kot očitno nedopustno, ker naj bi bila vložena prepozno, saj je kot izhodiščno točko za izračun roka za vložitev ničnostne tožbe štelo sporni sklep, ne pa odločitve predsedstva.

42

Namreč, na eni strani, kot je razvidno iz elementov, posredovanih Sodišču predvsem na obravnavi, je bil pritožnik o zavrnitvi svoje pritožbe obveščen le na kratko z odločitvijo kvestorjev in odločitvijo predsedstva, pri čemer ti odločitvi, ki le potrjujeta sporni sklep, ne spreminjata njegovega pravnega položaja glede na tisti, ki izhaja iz spornega sklepa.

43

Na drugi strani je treba ob upoštevanju preudarkov iz točk 34 in 35 te sodbe ugotoviti, da je rok za vložitev ničnostne tožbe za pritožnika začel teči šele na dan vročitve odločitve predsedstva, s katero se je končal pritožbeni postopek iz člena 72 Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom.

44

Vsekakor iz vloge, s katero se je začel postopek pri Splošnem sodišču, izhaja, da je pritožnik izpodbijal tudi odločitvi kvestorjev in predsedstva.

45

Na drugem mestu, glede uradnega obvestila o odločitvi predsedstva je treba opozoriti, prvič, da se v skladu s členom 297(2), tretji pododstavek, PDEU o sklepih, v katerih je določeno, na koga so naslovljeni, uradno obvestijo naslovljenci, učinkovati pa začnejo s takšnim obvestilom, pri čemer pa ta določba ne opredeljuje pojma „uradno obvestilo“.

46

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 59 sklepnih predlogov, je v tej določbi zapisano načelo pravne varnosti, iz katerega izhaja, da pravic in obveznosti, ki izhajajo iz posameznega upravnega akta, ni mogoče uveljavljati proti njegovemu naslovniku, dokler o njem ni ustrezno obveščen.

47

Drugič, iz člena 263, šesti odstavek, PDEU je razvidno, da je treba za akte, v zvezi s katerimi je treba poslati uradno obvestilo, ničnostno tožbo vložiti v dveh mesecih od uradnega obvestila o aktu tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel. Pojem „uradno obvestilo“ v tej določbi tako kot v členu 297(2), tretji pododstavek, PDEU ni opredeljen. V skladu s členom 60 Poslovnika Splošnega sodišča se ta rok zaradi oddaljenosti podaljša za enkratno obdobje desetih dni.

48

V zvezi s pravilnostjo uradnega obveščanja o aktih Unije je Sodišče pojasnilo, da je uradna obvestitev o odločbi pravilno opravljena v smislu člena 263, šesti odstavek, in člena 297(2), tretji pododstavek, PDEU, če je bila ta sporočena njenemu naslovniku in se je ta z njo lahko seznanil (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 1989, Olbrechts/Komisija, 58/88, EU:C:1989:323, točka 10, in sklep z dne 2. oktobra 2014, Page Protective Services/ESZD, C‑501/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:2259, točka 30 in navedena sodna praksa).

49

Prav tako je treba opozoriti, da mora stranka, ki se sklicuje na zamudo tožbe, dokazati, od katerega dne je začel teči rok za vložitev te tožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 5. junija 1980, Belfiore/Komisija, 108/79, EU:C:1980:146, točka 7, in z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 70 in navedena sodna praksa).

50

V obravnavani zadevi Parlament trdi, da je bil pritožnik o odločitvi predsedstva obveščen z dopisom z dne 26. junija 2015, ki je bil poslan s priporočeno pošiljko s povratnico, za katerega je belgijska poštna služba 30. junija 2015 pustila obvestilo o prispelem pismu. Parlament meni, da je treba za ta dopis v skladu z nacionalnimi pravili za dostavo pošte šteti, da je bil naslovnik o njem pravilno obveščen ob izteku običajnega roka hrambe petnajstih dni, ki ga uporablja belgijska pošta, ker pritožnik navedenega dopisa ni prevzel v tem roku.

51

V tem okviru ni sporno, da pritožnik ni prejel zadevnega dopisa, saj je bil ta pošiljatelju vrnjen, ne da bi ga pritožnik prevzel.

52

Vendar je pritožnik v pritožbi poleg svojega poštnega naslova navedel tudi elektronski naslov, na kateri je 10. septembra 2015 prejel elektronsko sporočilo od uradnika Parlamenta, ki mu je bila med drugim priložena odločitev predsedstva. Pritožnik je prejem tega sporočila potrdil brez odlašanja.

53

Parlament je torej napačno trdil, da je bilo v obravnavanem primeru uradno obveščanje opravljeno samo s priporočenim pismom, čeprav to ni bilo prevzeto v roku, ki ga določa belgijska poštna služba.

54

Prav tako ni upoštevno dejstvo, na katero se sklicuje Parlament, da je bilo zadevno pismo poslano na belgijski naslov, naveden v pritožbi pritožnika, in da ta ni niti obvestil Parlamenta o selitvi v matično državo niti ni pošte preusmeril na svoj novi naslov, in to še toliko manj, ker celo ob predpostavki, da obstaja obveznost sporočiti navedeno spremembo naslova, pravne posledice, povezane s to opustitvijo, niso opredeljene.

55

V obravnavani zadevi je treba namreč šteti, da je Parlament pritožnika o spornem sklepu prav tako obvestil z elektronskim sporočilom z dne 10. septembra 2015, tako da je rok dveh mesecev in desetih dni zanj lahko začel teči šele na dan, ko je bil s tem sklepom v celoti seznanjen.

56

Ker Parlament ni predložil dokazov za to, da je bil pritožnik s spornim sklepom v celoti seznanjen pred prejemom navedenega elektronskega sporočila, je rok dveh mesecev in desetih dni začel teči šele 10. septembra 2015. Zato tožba na prvi stopnji, vložena 4. novembra 2015, ni prepozna.

57

Ker se zadeva vrne Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: