1.

Družba Deza a.s. s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 11. maja 2017, Deza/ECHA, ( 2 ) s katero je zavrnilo njeno tožbo, v kateri je predlagala razglasitev ničnosti Sklepa ED/108/2014 Evropske agencije za kemikalije (ECHA) z dne 12. decembra 2014 o posodobitvi in dopolnitvi obstoječega vnosa kemikalije na seznam snovi, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV k Uredbi (ES) št. 1907/2006, ( 3 ) in o opredelitvi te snovi kot snovi, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec v smislu člena 57(f) te uredbe (v nadaljevanju: sporni sklep).

2.

Ti sklepni predlogi bodo na zahtevo Sodišča omejeni na presojo prvega pritožbenega razloga. Ta pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago in uporabo Uredbe REACH s strani Splošnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil očitek tožbe zoper sklep ECHA, s katerim je pritožnica zatrjevala, da je bil ta sklep sprejet ultra vires, neutemeljen.

3.

Prvi del prvega pritožbenega razloga se v bistvu nanaša na razlago člena 57 Uredbe REACH in Sodišče bo v zvezi s to določbo lahko razvilo sodno prakso, ki temelji zlasti na sodbah Polynt/ECHA ( 4 ) in Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA. ( 5 ) Drugi in tretji del tega pritožbenega razloga se nanašata na postopkovne vidike vpisa kemikalije na seznam snovi kandidatk, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV k Uredbi REACH (v nadaljevanju: seznam snovi kandidatk), ki opredeljuje seznam snovi, ki so predmet avtorizacije.

4.

Naslov VII Uredbe REACH zajema člene od 55 do 66 te uredbe in ureja postopek avtorizacije.

5.

V skladu z načeli iz člena 56 Uredbe REACH z naslovom „Splošne določbe“ proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik načeloma snovi ne sme dati v promet, niti je ne sme sam uporabljati, če je ta snov vključena v Prilogo XIV, razen v primerih, predvidenih s to določbo.

6.

Člen 57 Uredbe REACH z naslovom „Snovi, ki se vključijo v Prilogo XIV“ v točkah (c) in (f) določa:

„V skladu s postopkom iz člena 58 se lahko v Prilogo XIV vključijo naslednje snovi:

[…]

[…]

7.

Člen 59 Uredbe REACH, naslovljen „Identifikacija snovi iz člena 57“, določa:

„1.   Postopek, naveden v odstavkih 2 do 10 tega člena, se uporablja za opredelitev snovi, ki izpolnjujejo kriterije iz člena 57, in določitev seznama tistih snovi, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV. […]

2.   [Evropska komisija] lahko [ECHA] zaprosi, da pripravi dokumentacijo v skladu z ustreznimi oddelki Priloge XV za snovi, ki po njenem mnenju izpolnjujejo kriterije iz člena 57. […]

3.   Vsaka država članica lahko pripravi dokumentacijo v skladu s Prilogo XV za snovi, ki po njenem mnenju izpolnjujejo kriterije iz člena 57, in jo pošlje [ECHA]. […]

[…]

5.   V 60 dneh po tem, ko je bila dokumentacija razposlana, lahko druge države članice ali [ECHA] v dokumentaciji predložijo pripombe v zvezi z dokumentacijo snovi glede na kriterije iz člena 57.

6.   Če [ECHA] ne prejme ali ne da nobenih pripomb, to snov vključi na seznam iz odstavka 1. […]

7.   Po tem, ko so pripombe podane ali prejete, [ECHA] predloži dokumentacijo Odboru držav članic v 15 dneh po poteku 60‑dnevnega roka iz odstavka 5.

8.   Če Odbor držav članic v 30 dneh po prejemu dokumentacije doseže soglasje o identifikaciji, vključi [ECHA] to snov v seznam iz odstavka 1. […]

9.   Če Odbor držav članic soglasja ne doseže, Komisija v 3 mesecih po prejemu mnenja Odbora držav članic pripravi osnutek predloga o identifikaciji snovi. Končna odločitev o identifikaciji snovi se sprejme v skladu s postopkom iz člena 133(3).

10.   [ECHA] objavi in posodobi seznam iz odstavka 1 na svoji spletni strani takoj, ko je odločitev o vključitvi snovi sprejeta.“

8.

Pritožnica, delniška družba češkega prava, proizvaja, trži in uporablja kemikalijo bis(2‑etilheksil) ftalat (DEHP).

9.

Izvršni direktor ECHA je s sklepom z dne 28. oktobra 2008 DEHP vključil na seznam snovi kandidatk, ker je bil DEHP opredeljen kot snov, ki je strupena za razmnoževanje v smislu člena 57(c) Uredbe REACH.

10.

Komisija je nato z Uredbo (EU) št. 143/2011 ( 6 ) vključila DEHP v Prilogo XIV k Uredbi REACH.

11.

Kraljevina Danska je 26. avgusta 2014 predložila štiri dokumentacije, skladne s Prilogo XV k tej uredbi, v katerih je predlagala, da se DEHP in tri druge kemikalije opredelijo kot snovi, ki so endokrini motilci, za katere naj bi bilo znanstveno dokazano, da imajo lahko učinke na zdravje ljudi in okolje v smislu člena 57(f) Uredbe REACH, ter da se seznam snovi kandidatk dopolni v tem smislu (v nadaljevanju: prvotni predlog Kraljevine Danske).

12.

Prvotni predlog Kraljevine Danske je bil skladno z zahtevo iz člena 59(4) in (5) Uredbe REACH dan v posvetovanje zainteresiranim stranem. V tej fazi se je izkazalo, da zaradi nasprotovanja več predstavnikov držav članic prvotni predlog Kraljevine Danske ne bo soglasno potrjen.

13.

Kraljevina Danska je nato prvotni predlog razdelila na osem delov, in sicer na štiri dele, s katerimi je želela doseči, da se te štiri kemikalije opredelijo kot snovi, ki so endokrini motilci in imajo lahko resne učinke na zdravje ljudi v smislu člena 57(f) Uredbe REACH, in na štiri dele, s katerimi je želela doseči, da se te štiri kemikalije opredelijo kot snovi, ki so endokrini motilci in imajo lahko resne učinke na okolje v smislu istega člena.

14.

Kraljevina Danska je nato umaknila svoj predlog v delu, v katerem je za snovi, razen za DEHP, predlagala vključitev na seznam snovi kandidatk iz razloga, ker naj bi šlo za snovi, ki so endokrini motilci in imajo lahko resne učinke na okolje v smislu člena 57(f) Uredbe REACH.

15.

Nazadnje, sama opredelitev DEHP kot snovi, ki je endokrini motilec, ki ima lahko resne učinke na okolje, ni naletela na nasprotovanje članov Odbora držav članic.

16.

Izvršni direktor ECHA je 12. decembra 2014 sprejel sporni sklep, s katerim je posodobil in dopolnil obstoječi vnos snovi DEHP na seznam snovi kandidatk ter opredelil to snov kot snov, ki ima lastnosti endokrinega motilca in za katero je bilo znanstveno dokazano, da ima lahko resne učinke na okolje v smislu člena 57(f) Uredbe REACH.

17.

Pritožnica je s tožbo predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je bil z njim posodobljen in dopolnjen obstoječi vnos snovi DEHP na seznam snovi kandidatk za morebitno vključitev v Prilogo XIV k Uredbi REACH.

18.

Pritožnica je s prvim tožbenim razlogom ECHA očitala, da je sporni sklep sprejela ultra vires. Natančneje, pritožnica je očitala, prvič, da v Uredbi REACH ni določbe, ki bi omogočala ECHA, da dopolni obstoječi vnos kemikalije na seznam snovi kandidatk, drugič, kršitev postopkovnih pravil iz člena 59 te uredbe, in tretjič, neuporabo posebnih postopkov za opredelitev snovi kot endokrinih motilcev, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, v smislu člena 57(f) Uredbe REACH.

19.

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zoper sporni sklep zavrnilo.

20.

Pritožnica je vložila to pritožbo v sodnem tajništvu Sodišča 11. julija 2017.

21.

Pritožnica Sodišču predlaga, naj v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in sporni sklep ter ECHA naloži plačilo stroškov.

22.

ECHA Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

23.

Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska podpirata predloga ECHA.

24.

Prvi pritožbeni razlog pritožnice je razdeljen na tri dele, ki so v bistvu vsebina prvega tožbenega razloga zoper sporni sklep, ki je navedena v točki 18 teh sklepnih predlogov. Ti trije deli se torej nanašajo na postopek identifikacije kemikalij, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, kot je določen s členom 59 Uredbe REACH, ki se izvede z namenom morebitne vključitve navedenih snovi v Prilogo XIV k tej uredbi.

25.

Zato bom najprej predstavil stališče o postopku identifikacije, kot je določen s členom 59 Uredbe REACH, nato pa bom preučil navedene tri dele prvega pritožbenega razloga pritožbe.

26.

V ureditvi, določeni z Uredbo REACH, je postopek avtorizacije eden od načinov zakonske ureditve kemikalij, katerega cilj je, da se snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, postopno zamenjajo z ustreznimi alternativnimi snovmi ali tehnologijami, kjer so te ekonomsko in tehnično izvedljive. ( 7 )

27.

S tem namenom so v členu 57, od (a) do (f), Uredbe REACH določene intrinzične lastnosti kemikalij, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost in ki omogočajo vključitev teh snovi v Prilogo XIV k tej uredbi z naslovom „Seznam snovi, ki so predmet avtorizacije“. Poleg tega se lahko vsaka snov, vključena v Prilogo XIV k Uredbi REACH, v skladu s členi od 60 do 64 te uredbe uporablja ali daje v promet, če Komisija osebi, ki je vložila vlogo za avtorizacijo, izda dovoljenje.

28.

Vendar pa se obravnavana zadeva ne nanaša na akt, s katerim je bila snov vključena v Prilogo XIV k Uredbi REACH, ali na odločitev o vlogi za avtorizacijo, ampak na vnos snovi na seznam snovi kandidatk. Tak vnos je predhodni korak za vključitev snovi v Prilogo XIV k Uredbi REACH.

29.

Opredelitev teh snovi je bila v bistvu zaupana ECHA, ki to nalogo izpolnjuje po postopku iz člena 59 Uredbe REACH.

30.

Ta postopek se začne, ko država članica ali – na predlog Komisije – sama ECHA predlaga opredelitev snovi kot take, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, iz razlogov, navedenih v členu 57, od (a) do (f), Uredbe REACH. V takem primeru morata država članica oziroma ECHA glede zadevne snovi pripraviti dokumentacijo. Države članice in ECHA lahko predložijo pripombe glede opredelitve zadevne snovi. ( 8 )

31.

Če ECHA ne prejme ali ne da nobenih pripomb, zadevno snov vključi na seznam snovi kandidatk. V nasprotnem primeru pošlje dokumentacijo Odboru držav članic. Če ta odbor doseže soglasje o identifikaciji, ECHA to snov vključi na seznam snovi kandidatk. ( 9 )

32.

Snov, ki jo ECHA opredeli kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, iz razlogov, navedenih v členu 57 Uredbe REACH, in ki je zato vpisana na seznam snovi kandidatk, še ni (neposredno in samodejno) vključena v Prilogo XIV k tej uredbi. Zato opredelitev take snovi in njen vpis na seznam kandidatk načeloma pomeni predhodni korak za njeno vključitev v Prilogo XIV k Uredbi REACH. Do vpisa snovi na seznam snovi kandidatk torej načeloma pride, preden nastopi obveznost, da se za dajanje v promet ali uporabo snovi zaprosi za avtorizacijo.

33.

Neodvisno od tega razločevanja med vpisom snovi na seznam kandidatk in njeno vključitvijo v Prilogo XIV k Uredbi REACH obstajajo predvsem tri pravne obveznosti, ki izvirajo iz dejstva, da je bila snov opredeljena kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, ampak še ni bila vključena v to prilogo. ( 10 )

34.

Prvič, člen 7(2) Uredbe REACH določa obveznost za izdelovalca ali uvoznika izdelkov (proizvodov), da pri ECHA prijavi, ali ti izdelki vsebujejo snov v količini in koncentraciji, ki je višja od omejitev, določenih v navedeni določbi.

35.

Drugič, skladno s členom 31(1)(c) Uredbe REACH mora dobavitelj snovi ali preparata, če je snov vključena na seznam snovi kandidatk zaradi drugih razlogov kot tistih iz člena 31(1)(a) in (b) te uredbe, prejemniku predložiti varnostni list. Menim, da se obveznost, določena s členom 31(1)(c) Uredbe REACH, nanaša predvsem na snovi, ki so opredeljene kot snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, iz razlogov, navedenih v členu 57(f) te uredbe, saj razlogi iz člena 31(1)(a) in (b) te uredbe načeloma ustrezajo tistim iz člena 57, od (a) do (e), navedene uredbe.

36.

Tretjič, člen 33(1) in (2) Uredbe REACH določa, da mora vsak dobavitelj izdelka, ki vsebuje večjo koncentracijo snovi kandidatke, kot je določena z omejitvijo v tej določbi, prejemniku zadevnega izdelka in tudi potrošniku na njegovo zahtevo zagotoviti dovolj informacij za varno uporabo tega izdelka, ki so mu na voljo in ki vsebujejo vsaj ime snovi.

37.

S prvim delom prvega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da v nasprotju s stališčem Splošnega sodišča, predstavljenim v točkah od 48 do 82 izpodbijane sodbe, ECHA ni bila pristojna za opredelitev snovi DEHP kot endokrinega motilca, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, na podlagi člena 57(f) Uredbe REACH, saj je bila že opredeljena kot snov, strupena za razmnoževanje v smislu člena 57(c) te uredbe.

38.

Ta prvi del pritožnica utemeljuje z navedbo treh različnih trditev, ki jih je mogoče povzeti, kot sledi. Prvič, Sodišče naj bi v sodni praksi v zvezi s členom 57 Uredbe REACH izključevalo pristojnost ECHA za dopolnitev vnosa na seznam snovi kandidatk glede kemikalije, ki je že bila opredeljena kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost. Drugič, v tej zadevi naj ne bi bili izpolnjeni pogoji, ki jih je glede notranjih implicitnih pristojnosti razvila sodna praksa, saj naj bi Splošno sodišče napačno priznalo obstoj pristojnosti ECHA v tem smislu. Tretjič, stališče pritožnice naj bi potrjevali jezikovna in sistemska razlaga določb Uredbe REACH.

39.

V okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga se pritožnica sklicuje na sodno prakso v zvezi s členom 57 Uredbe REACH, na podlagi katere meni, da Sodišče izključuje obstoj pristojnosti ECHA, da lahko dopolni obstoječ vnos kemikalije na seznam snovi kandidatk. V zvezi s tem pritožnica navaja sodbe v zadevah Polynt/ECHA ( 11 ) ter Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA. ( 12 ) Iz teh sodb naj bi izhajalo, da se člen 57(f) Uredbe REACH nanaša na snovi, ki ne morejo biti opredeljene na podlagi kriterijev, določenih v členu 57, od (a) do (e), te uredbe, ali ki še niso bile opredeljene in vključene na seznam snovi kandidatk na podlagi teh kriterijev.

40.

ECHA v odgovoru na pritožbo na prvem mestu navaja, da pritožnica trditve, na podlagi katere opredelitev po členu 57, od (a) do (e), Uredbe REACH preprečuje opredelitev po členu 57(f) te uredbe, ni navedla pred Splošnim sodiščem in jo je zato mogoče obravnavati kot nedopustno.

41.

Na drugem mestu ECHA meni, da je ta trditev, če je dopustna, neutemeljena.

42.

Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska trdita, da je ECHA pooblaščena za dopolnitev obstoječih vnosov na seznam snovi kandidatk.

43.

Glede ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila ECHA, se pritožnica pred Splošnim sodiščem dejansko ni sklicevala na razločevanje med členom 57, od (a) do (e), in členom 57(f) Uredbe REACH. Pritožnica prav tako ni zatrjevala, da naj bi to razločevanje preprečevalo, da se obstoječi vnos na seznam snovi kandidatk dopolni. Poleg tega se pritožnica pred Splošnim sodiščem ni sklicevala na sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 57 Uredbe REACH.

44.

Vendar pa je treba ugotoviti, da pritožnica v utemeljitev prvega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da lahko obe kategoriji snovi spadata na področje uporabe člena 57(f) Uredbe REACH, in sicer tako snovi, ki jih ni mogoče opredeliti na podlagi kriterijev, navedenih v členu 57, od (a) do (e), te uredbe, kot tudi tiste, ki še niso bile opredeljene in vključene na seznam snovi kandidatk na podlagi teh kriterijev.

45.

Dvomim, da želi pritožnica s to trditvijo dokazati, da iz umestitve snovi na seznam snovi kandidatk iz razlogov, določenih v členu 57, od (a) do (e), Uredbe REACH, izhaja, da ta snov ne izpolnjuje kriterijev iz člena 57(f) te uredbe. Če bi bilo tako, bi se ta trditev nanašala na bistveni vidik načina zakonske ureditve kemikalij in bi bila nova trditev. Zato menim, da se ta trditev nanaša na izčrpanje pristojnosti ECHA, da kemikalijo vključi na seznam snovi kandidatk, če je prej že opredeljena kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost. Gre torej za enake trditve, kot jih je zatrjevala pred Splošnim sodiščem.

46.

Res je, da se pritožnica pred Splošnim sodiščem ni sklicevala na sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 57 Uredbe REACH. Vendar pa iz te sodne prakse izhajajo njena stališča, ki so skladna z obrazložitvijo prvega tožbenega razloga, da naj ECHA ne bi bila pristojna, da še drugič „vključi“ DEHP na seznam snovi kandidatk.

47.

Menim torej, da je trditev pritožnice v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, ki ji ECHA nasprotuje, dopustna.

48.

Treba je spomniti, da pritožnica v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je sodna praksa Sodišča v zvezi s členom 57 Uredbe REACH pristojnost ECHA, da dopolni obstoječo opredelitev DEHP, izključila.

49.

Vendar pa se s tem stališčem ne strinjam.

50.

Res je sicer, da Sodišče v točki 35 sodbe FCD in FMB ( 13 ) ugotavlja, da so snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, tiste, ki so zajete tako s členom 57, od (a) do (e), Uredbe REACH zaradi njihovih intrinzičnih lastnosti kot tudi s členom 57(f) iste uredbe, in sicer „vse druge snovi“, za katere je znanstveno dokazano, da imajo lahko resne učinke na zdravje ljudi ali okolje, ki povzročajo raven zaskrbljenosti, ki je enakovredna ravni, ki jo povzroča uporaba drugih snovi iz točk od (a) do (e) [člena 57 Uredbe REACH].

51.

Glede tega je Sodišče v sodbah, na katere se je pritožnica v utemeljitvi svoje pritožbe izrecno sklicevala, natančneje v točkah 24 sodb Polynt/ECHA ( 14 ) ter Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA, ( 15 ) na kratko spomnilo na besedilo člena 57, od (a) do (e), Uredbe REACH, da bi nato v zvezi s členom 57(f) te uredbe izkazalo, da se ta določba „nanaša na vse druge snovi, ki ne izpolnjujejo nobenega od zgoraj navedenih kriterijev“. V nadaljevanju v točki 25 teh sodb je Sodišče pojasnilo, da „je v okviru člena 57 v točki (f) določen samostojni mehanizem, ki omogoča opredelitev tistih snovi – kot snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost – ki na podlagi te določbe še niso bile označene kot take“.

52.

Vendar pa se mi v nasprotju z razlago, ki jo predlaga pritožnica, ne zdi, da se v prejšnji točki teh sklepnih predlogov navedeni ugotovitvi, iz katerih izhaja, da se člen 57(f) Uredbe REACH nanaša na snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, „ki na podlagi te določbe še niso bile označene kot take“, nanašata na ECHA, ki v tem konkretnem primeru predhodno ni opredelila zadevne snovi kot snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, iz razlogov, navedenih v členu 57, od (a) do (e), Uredbe REACH.

53.

Menim, da se ti ugotovitvi nanašata bolj na zakonodajalca Unije, ki je seznam razlogov, iz katerih je lahko snov vključena na seznam snovi kandidatk, dopolnil s preostalimi razlogi, ki niso predvideni s členom 57, od (a) do (e), Uredbe REACH, ki pa niso izključni. Zato opredelitev snovi kot snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, iz razlogov, navedenih v členu 57(f) Uredbe REACH, ne pomeni, da ne bo mogla biti opredeljena kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, iz razlogov, navedenih v predhodnih točkah te določbe, to je člena 57, od (a) do (e), te uredbe.

54.

To razlago potrjuje natančno branje sodne prakse v zvezi s členom 57 Uredbe REACH. Menim namreč, da iz ugotovitev iz sodb Polynt/ECHA ( 16 ) ter Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA, ( 17 ) na kateri se sklicuje tudi pritožnica in ki sta navedeni v točki 51 teh sklepnih predlogov, izhaja, da se člen 57(f) Uredbe REACH nanaša na vse druge snovi, „ki ne izpolnjujejo nobenega od zgoraj navedenih kriterijev“. ( 18 ) Poleg tega je Sodišče zlasti v točkah 29 sodb Polynt/ECHA ( 19 ) ter Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA ( 20 ) preučilo člen 57 Uredbe REACH, pri čemer je razlagalo, kakšen je bil namen zakonodajalca Unije, ko je to določbo tako oblikoval.

55.

Zato je treba tudi ugotovitve, s katerimi je Sodišče nakazalo, da se člen 57(f) Uredbe REACH nanaša na „vse druge snovi“, razumeti tako, da se ne nanašajo na druge snovi kot take, ampak na druge razloge, iz katerih je snov lahko vključena na seznam snovi kandidatk.

56.

Na podlagi teh ugotovitev menim, da pritožnica z razlago sodne prakse v zvezi s členom 57 Uredbe REACH, kot jo navaja v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, ne more uspeti.

57.

Pritožnica zatrjuje, da doktrine implicitnih pristojnosti ni mogoče razlagati široko. Pritožnica nasprotuje tudi ugotovitvam Splošnega sodišča iz točke 70 izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je bilo priznanje implicitne pristojnosti ECHA potrebno zlasti za dosego cilja, ki ga zasleduje Uredba REACH. Pritožnica meni, da implicitna pristojnost ne more izhajati iz tega cilja, saj naj bi bile v tem primeru določbe, s katerimi so začrtani cilji te uredbe, ključna pravila za razmejitev pristojnosti ECHA.

58.

V tem smislu pritožnica izpostavlja, da priznanje implicitne pristojnosti ECHA ni več potrebno za dosego cilja Uredbe REACH niti za zagotovitev polnega učinka, saj bi se lahko agencija odločila za drug način urejanja, zlasti za omejitve, predvidene pod naslovom VIII te uredbe.

59.

ECHA meni, da je pritožnica napačno razlagala obrazložitev Splošnega sodišča. Po njenem mnenju se je Splošno sodišče omejilo na razlago člena 59(8) Uredbe REACH, in sicer tako da člen 59(8) Uredbe REACH izrecno pooblašča ECHA, da vključi na seznam snovi kandidatk snov, ki je že na tem seznamu zaradi kakšne intrinzične lastnosti iz člena 57 te uredbe.

60.

Glede trditve pritožnice, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo doktrino notranjih implicitnih pristojnosti, se strinjam z ECHA, ki meni, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ECHA priznalo obstoj pristojnosti za izdajo spornega sklepa, vendar brez sklicevanja na doktrino notranjih implicitnih pristojnosti.

61.

Kot je spomnilo Splošno sodišče v točki 44 izpodbijane sodbe, je pritožnica tista, ki je v nasprotju s trditvami ECHA zatrjevala, da pristojnost te agencije za dopolnitev že obstoječega vnosa kemikalije na seznam snovi kandidatk, ni mogoče utemeljiti na doktrini „implicitnih pristojnosti“.

62.

Res je, da je Splošno sodišče v točki 52 izpodbijane sodbe navedlo, da se besedilo v členu 59(8) Uredbe REACH – in sicer „vključi Agencija to snov na seznam [snovi kandidatk]“ – na prvi pogled nanaša na položaj, ko se Odboru držav članic predloži dokumentacija, pripravljena v skladu s Prilogo XV k tej uredbi, v zvezi s snovjo, ki mu še ni bila predložena.

63.

Vendar pa iz točke 54 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče pri priznanju pristojnosti ECHA za izdajo spornega sklepa menilo, da niti besedili člena 57 in člena 59(8) Uredbe REACH niti besedilo kake druge določbe te uredbe ECHA ne prepovedujejo, da preveri, ali ima snov še kake druge intrinzične lastnosti, ki niso bile vzrok za prvotno vključitev te snovi na seznam snovi kandidatk. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 55 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se opredelitev snovi kot snovi, ki izpolnjuje kriterije iz katere od točk člena 57 Uredbe REACH, ki ni bila podlaga za prvotno vključitev na seznam snovi kandidatk, s tehničnega vidika opravi kot dopolnitev obstoječega vnosa. Po mnenju Splošnega sodišča je treba tako razumeti trditev ECHA, da ima „implicitno pristojnost“ za dopolnitev že obstoječih vnosov.

64.

Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pritožnica s trditvijo, ki temelji na napačni uporabi doktrine notranjih implicitnih pristojnost, ne more uspeti, saj Splošno sodišče v izpodbijani sodbi te doktrine ni uporabilo. Poleg tega je Splošno sodišče svojo obrazložitev v zvezi s tem utemeljilo s sistematično in teleološko razlago določb Uredbe REACH, ki sem jo preučil v zvezi z zadnjo trditvijo pritožnice v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga.

65.

Po mnenju pritožnice njeno stališče potrjuje jezikovna in sistematična razlaga določb Uredbe REACH.

66.

V zvezi s tem se pritožnica najprej sklicuje na besedilo člena 59(8) Uredbe REACH, v skladu s katerim ECHA na seznam snovi kandidatk „vključi“ snov, ki jo je opredelil Odbor držav članic v skladu s členom 57 te uredbe. Natančneje, beseda „vključi“ naj bi pomenila, da gre za snovi, ki še niso na seznamu snovi kandidatk. Zato pritožnica zatrjuje, da če je zadevna snov že vključena na ta seznam, je nanj ni mogoče ponovno vključiti.

67.

Poleg tega naj bi bila taka razlaga utemeljena z besedilom člena 59(10) Uredbe REACH, ki se nanaša na odločitev o „vključitvi snovi“.

68.

Nazadnje, pritožnica navaja, da iz člena 58(8) Uredbe REACH – ki izrecno določa, da je za odstranitev iz Priloge XIV k tej uredbi snovi, ki ne izpolnjujejo več kriterijev iz člena 57 navedene uredbe, pristojna le Komisija – razvidno, da zakonodajalec takšne pristojnosti ni nameraval podeliti agenciji, kot je ECHA, sicer bi v takšnem primeru to izrecno določil.

69.

Po mnenju ECHA ji besedili člena 57 in člena 59(8) Uredbe REACH ne prepovedujeta, da preveri, ali ima snov še kake druge intrinzične lastnosti, ki niso bile vzrok za prvotno vključitev te snovi na seznam snovi kandidatk.

70.

To je v bistvu tudi stališče, ki sta ga predstavili Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska.

71.

Niso me prepričale trditve pritožnice, da naj bi iz besedila člena 59(8) Uredbe REACH lahko izhajalo, da je ECHA pristojna samo za enkraten vpis snovi na seznam snovi kandidatk. Stališča pritožnice v zvezi z uporabo besede „vključi“ v členu 59(8) Uredbe REACH se mi zdijo napačna. Enako velja za njeno analizo člena 59(10) te uredbe.

72.

Res je sicer, da sem v točkah od 33 do 36 teh sklepnih predlogov navedel, da iz vključitve kemikalije na seznam snovi kandidatk izhajajo tri obveznosti, in sicer, da se prijavijo izdelki, ki vsebujejo snovi s seznama snovi kandidatk, da se prejemniku predloži varnostni list ter da se informira prejemnika in potrošnika o varni uporabi teh izdelkov. Vendar pa bi se lahko štelo, da drugi „vpis“ iste snovi na seznam snovi kandidatk ne spremeni nujno obsega teh obveznosti. S takšnim pristopom bi bilo mogoče zagovarjati razlago določb Uredbe REACH, ki jo je pritožnica navedla v prvem pritožbenem razlogu.

73.

Glede na to ugotavljam, da je vključitev snovi na seznam snovi kandidatk le začetna faza postopka avtorizacije in lahko postopoma vodi v vključitev snovi, ki jo je ECHA predhodno opredelila kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, v Prilogo XIV k Uredbi REACH.

74.

Očitno je, da se kemikalijo lahko opredeli kot takšno, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, in se jo vključi v Prilogo XIV k navedeni uredbi iz več razlogov, določenih v členu 57 Uredbe REACH. To razlago potrjuje besedilo člena 58(1)(b) Uredbe REACH, v skladu s katerim mora odločitev o vključitvi snovi v Prilogo XIV vsebovati zlasti „intrinzično(‑e) lastnost(-i) snovi iz člena 57 [te uredbe]“ ( 21 ).

75.

Dalje, glede učinkov vključitve snovi iz več razlogov iz člena 57 Uredbe REACH na seznam snovi kandidatk in v Prilogo XIV k navedeni uredbi je treba ugotoviti, da ta zadnja (vključitev) vsekakor lahko spremeni obveznosti zainteresiranih oseb za trženje ali uporabo te snovi. Iz člena 60(2) Uredbe REACH izhaja, da se razen nekaterih manjših izjem dodeli avtorizacija, če je tveganje za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi zaradi njenih intrinzičnih lastnosti iz Priloge XIV te uredbe, pod ustreznim nadzorom, kar vlagatelj dokumentira s poročilom o kemijski varnosti.

76.

S prepovedjo kasnejše vključitve iste snovi na seznam snovi kandidatk iz drugih razlogov, ki prvotno niso bili znani, bi bili torej omejeni učinkovitost in popolnost postopka avtorizacije, ki je bistveni element zakonske ureditve kemikalij na notranjem trgu. V takem primeru po tem, ko je snov enkrat opredeljena kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, snovi ni mogoče vključiti v Prilogo XIV k Uredbi REACH iz razlogov, ki niso bili znani med prvo identifikacijo, in glede teh razlogov ni predmet postopka avtorizacije.

77.

Poleg tega menim, da ni sporno, da bi lahko ECHA med prvo identifikacijo kemikalije vključila to snov na seznam snovi kandidatk iz več razlogov iz člena 57, od (a) do (f), Uredbe REACH. V takem primeru bi šlo vedno za preprosto vključitev te snovi na ta seznam. Na podlagi zgoraj navedenega ne vidim razloga, da takšnega dejanja ne bi bilo mogoče izvesti v dveh fazah. V nasprotnem primeru bi se ECHA odvračalo od takojšnje vključitve kemikalije na seznam snovi kandidatk, saj bi se kasneje lahko izkazalo, da ima ta snov druge intrinzične lastnosti, ki jo prav tako označujejo kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, v smislu člena 57 Uredbe REACH. Predložitev poročila o snovi v postopku avtorizacije bi bila namreč v nasprotju s cilji Uredbe REACH, saj bi se ta snov še vedno lahko tržila ali uporabljala, ne da bi bilo treba spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz vključitve na seznam snovi kandidatk. V tem okviru je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1(1) namen Uredbe REACH predvsem zagotoviti visoko raven zaščite zdravja ljudi in okolja.

78.

Zaradi nezadovoljivega izida jezikovne razlage člena 59(8) Uredbe REACH in glede na nedvoumne ugotovitve, ki izhajajo iz sistematične in teleološke razlage, menim, da pritožnica s trditvijo, ki temelji predvsem na besedilu te določbe, ne more uspeti.

79.

Zato je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

80.

Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga očita Splošnemu sodišču, da zlasti v točkah od 85 do 98 izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da je Kraljevina Danska v nasprotju s postopkom odločanja iz Uredbe REACH spremenila svoj prvotni predlog. Natančneje, Splošno sodišče naj bi s tem, da je ugotovilo, da Kraljevina Danska z novim predlogom ni zamenjala prvotnega predloga, temveč ga je enostavno razdelila na osem ločenih delov, preden je umaknila predloge za opredelitev treh drugih snovi v zvezi z njihovimi učinki na okolje, medtem ko je predlog o DEHP ostal, napačno uporabilo pravo.

81.

ECHA pa v odgovoru na pritožbo navaja, da je Kraljevina Danska predstavila dokumentacijo za vsako od štirih zadevnih snovi. Zato naj bi Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je bil sporni sklep izdan v skladu z zahtevami iz člena 59 Uredbe REACH.

82.

Glede tega Kraljevina Danska trdi, da med postopkom identifikacije, določenim s členom 59 Uredbe REACH, štirih dokumentacij, ki jih sprva ni predložila, ni dopolnjevala s podatki.

83.

V zvezi s trditvijo pritožnice, s katero prereka postopek izdaje spornega sklepa, je treba na prvem mestu ugotoviti, da je – kot je poudarilo Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe – namen postopka identifikacije snovi iz člena 57 Uredbe REACH, določenega s členom 59 te uredbe, zagotoviti, da se države članice in zainteresirane strani tega postopka lahko izjavijo, preden se sprejme odločitev o vključitvi snovi na seznam snovi kandidatk. Poleg tega, kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točki 86 izpodbijane sodbe, Uredba REACH ne določa, kako se predloži več predlogov za opredelitev neke snovi kot snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, v smislu člena 57 te uredbe.

84.

V skladu s tem člen 59 Uredbe REACH državi članici ne prepoveduje, da spremeni ali umakne svoje predloge za snovi, za katere meni, da izpolnjujejo kriterije iz člena 57 te uredbe.

85.

Glede na namen postopka identifikacije snovi iz člena 57 Uredbe REACH, ki zagotavlja, da se zainteresirani lahko izjavijo, menim, da bi bila med tem postopkom vložitev novega predloga, ki sprva ni bil predložen, v nasprotju z določbami te uredbe.

86.

Država članica lahko predlaga, da se snov – za katero je znanstveno dokazano, da ima lahko resne učinke na zdravje ljudi v smislu člena 57(f) Uredbe REACH – zaradi lastnosti endokrinega motilca opredeli kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost. Ta država bi lahko pozneje, v okviru istega postopka, predlagala, da se ta ista snov, za katero je tudi znanstveno dokazano, da lahko ima resne učinke na okolje, zaradi lastnosti endokrinega motilca opredeli kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost. V takem primeru bi obstajalo tveganje, da bo ena od faz postopka identifikacije v zvezi s tem predlogom potekala brez sodelovanja vseh zainteresiranih ali da bo preprosto izpuščena.

87.

Vsekakor se mi zdi, da Uredba REACH, z izjemo zgoraj navedenega primera, načeloma ne nasprotuje temu, da država članica spremeni ali umakne svoj predlog o opredelitvi kemikalij. Menim, da sta takšna sprememba ali umik mogoča, če se s tem prvotnemu predlogu ne dodaja novih elementov. V tem primeru bi bil prvotni predlog vsebinsko nadomeščen z novim predlogom.

88.

V zvezi s tem ni sporno, da Kraljevina Danska med postopkom, ki je podlaga za sporni sklep, ni predložila novega predloga v zgoraj navedenem smislu. Po presoji Splošnega sodišča v točki 88 izpodbijane sodbe iz dokumentov v spisu Splošnega sodišča ni razvidno, da je Kraljevina Danska povsem umaknila svoj prvotni predlog in da bi bilo treba predložiti nov predlog. Kot je poudarilo Splošno sodišče, je ta država članica svoj prvotni predlog le razdelila na osem ločenih delov. Razdelitvi je sledil delni umik predlogov za ostale tri snovi v delu, v katerem so se ti predlogi nanašali na resne učinke na okolje, medtem ko je predlog glede DEHP ostal isti.

89.

Na drugem mestu je treba v zvezi s tem opozoriti, da gre za dokumentacije, ki so pripravljene za snovi, ki po mnenju Komisije ali države članice izpolnjujejo kriterije iz člena 57 Uredbe REACH, ki so glavni predmet začetne faze postopka avtorizacije, in sicer postopka identifikacije iz člena 59 te uredbe.

90.

Te dokumentacije so po njihovi pripravi na voljo državam članicam, ki lahko glede opredelitve zadevne snovi predložijo pripombe. Nato se te iste dokumentacije pošljejo Odboru držav članic, ki so mu podlaga za razpravo, s katero se doseže soglasje o opredelitvi snovi kot snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost. S tem, da se za vsako snov pripravi in uporablja dokumentacija med celotnim postopkom, se upošteva postopek identifikacije, kot je predviden s členom 59 Uredbe REACH.

91.

V obravnavanem primeru je bila ECHA – kot je Splošno sodišče navedlo v točki 87 izpodbijane sodbe – predložena ločena dokumentacija v skladu s Prilogo XV k Uredbi REACH za vsako od štirih snovi iz prvotnega predloga Kraljevine Danske.

92.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sta sprememba in delni umik prvotnega predloga Kraljevine Danske zamenjava dokumentacije, ki se nanaša na DEHP. Čeprav je bila oblika prvotnega predloga spremenjena, nista bila spremenjena niti prvotni predlog te države članice – v delu, v katerem se je nanašal na opredelitev DEHP kot snovi, ki je endokrini motilec, ki ima lahko resne učinke na okolje v smislu člena 57(f) Uredbe REACH – niti dokumentacija, posredovana ECHA.

93.

Iz teh razlogov menim, da drugi del prvega pritožbenega razloga ni utemeljen.

94.

Pritožnica s tretjim delom prvega pritožbenega razloga očita, da je Splošno sodišče zlasti v točkah od 105 do 132 izpodbijane sodbe zavrnilo njeno trditev, da sklep ECHA in njen postopek odločanja predstavljata neuporabo zakonsko obveznega postopka, ki sta ga predpisala Parlament in Svet z namenom sprejetja usklajenih meril za opredelitev snovi, ki so endokrini motilci.

95.

V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na Sklep št. 1386/2013/EU, ( 22 ) ki v okviru prednostnega cilja 3 določa, da bo Evropska unija razvijala usklajena in na tveganju utemeljena merila za opredelitev endokrinih motilcev z namenom razvijanja in izvajanja pristopov za obravnavanje skupnih učinkov kemikalij in vprašanj varnosti glede endokrinih motilcev v vsej področni zakonodaji Unije. Po mnenju pritožnice je bilo sprejetje ustreznih ukrepov za doseganje prednostnih ciljev Sklepa št. 1386/2013 zaupano zlasti Komisiji. Poleg tega iz tega sklepa izhaja, da je treba usklajena merila za izvajanje, ki jih je oblikovala Unija za opredelitev snovi, ki so endokrini motilci, uporabljati v vsej zakonodaji Unije vključno z Uredbo REACH.

96.

Pritožnica se prav tako sklicuje na Uredbo (EU) št. 528/2012, ( 23 ) in sicer zatrjuje, da mora Komisija v skladu s členom 5(3) te direktive najpozneje 13. decembra 2013 sprejeti akte, ki določajo znanstvena merila za odkrivanje lastnosti endokrinih motilcev. V zvezi s tem pritožnica navaja, da mora Komisija v skladu s točko 3.6.5 Priloge II k Uredbi (ES) št. 1107/2009 ( 24 ) najpozneje 14. decembra 2013 predložiti osnutek ukrepov, ki zadevajo posebna znanstvena merila za določitev endokrinih motilcev.

97.

Nazadnje, pritožnica s sklicevanjem na ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s časovnim načrtom, ki ga je Komisija objavila junija 2014, navedenih v točkah 122 in 123 izpodbijane sodbe, zatrjuje, da pred Splošnim sodiščem ni navajala, da je ta dokument pravno zavezujoč. Nasprotno, pritožnica je navedla ta dokument zlasti v utemeljitev svoje trditve, da je v primeru, ko pravo Unije ne določa splošno veljavnih meril za opredelitev endokrinih motilcev in ko je bila priprava teh meril zaupana Komisiji s pravno zavezujočimi predpisi Unije, opredelitev snovi DEHP na podlagi člena 57(c) Uredbe REACH z uporabo lastnih ad hoc meril ECHA nezakonita in nesprejemljiva.

98.

ECHA v odgovoru na pritožbo navaja, da Parlament in Svet ne določata pravno zavezujočega postopka, ki bi onemogočal uporabo člena 57(f) Uredbe REACH glede endokrinih motilcev.

99.

Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska menita, da ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z domnevno neuporabo obveznega postopka, ki sta ga predpisala Parlament in Svet, ne temeljijo na napačni uporabi prava.

100.

Na prvem mestu, kar zadeva Sklep št. 1386/2013 in razvoja usklajenih in na tveganju utemeljenih meril za opredelitev endokrinih motilcev, menim, da gre vsaj v tej fazi razvoja zakonodajne ureditve kemikalij za usmeritveno ali programsko snov. V skladu s točko 50, tretji odstavek, drugi stavek, Priloge k navedenemu sklepu bo Unija „razvila“ usklajena merila.

101.

Poleg tega na podlagi preučitve točke 50, prvi in drugi odstavek, Priloge k Sklepu št. 1386/2013 menim, da je treba v okviru tega sklepa „usklajena merila“ razumeti kot merila, ki niso namenjena nadomestitvi tistih, ki so že določena v členu 57 Uredbe REACH in ki jih uporablja ECHA v postopku, določenem v členu 59 te uredbe. V skladu s točko 50, prvi odstavek, prvi stavek, Priloge k Sklepu št. 1386/2013 zakonodaja o kemikalijah vključno z Uredbo REACH zagotavlja „osnovno varstvo človekovega zdravja in okolja“. Poleg tega si je treba, kot je navedeno v točki 50, drugi odstavek, prvi stavek, te priloge, še naprej prizadevati za zagotovitev, da so vse snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, vključno s snovmi, ki so po svojih lastnostih endokrini motilci, na seznamu snovi kandidatk. V vsakem primeru, čeprav Sklep št. 1386/2013 predvideva razvoj usklajenih meril, menim, da gre za prihodnja in verjetno strožja merila od tistih, ki jih določa Uredba REACH.

102.

Na drugem mestu je treba v zvezi z Uredbo št. 528/2012 ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da se ta uredba, kot izhaja iz njenega člena 2(3)(j), uporablja brez poseganja v Uredbo REACH. Tako kot Sklep št. 1386/2013 tudi Uredba št. 528/2012 ni namenjena oviranju uporabljivosti kriterijev za opredelitev endokrinih motilcev, ki so določeni s členom 57 Uredbe REACH in ki jih uporablja ECHA v skladu s postopkom, določenim v členu 59 te uredbe.

103.

Na tretjem mestu menim, da enako velja tudi za točko 3.6.5 Priloge II k Uredbi št. 1107/2009. Splošno sodišče je v točkah 117 in 118 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da iz te točke izhaja, da se to, ali neka snov učinkuje kot endokrini motilec in je lahko nevarna, lahko preveri ne samo „na podlagi ocene smernic [Unije] ali mednarodno priznanih smernic“, ampak tudi na podlagi „drugih razpoložljivih podatkov in informacij, zlasti s pregledom strokovne literature s strani [Evropske agencije za varnost hrane]“. Ugotavljam, da uporaba izraza „zlasti“ iz teh „drugih razpoložljivih podatkov in informacij“ ne izključuje učinkov pregledov ECHA, izvedenih v skladu z Uredbo REACH.

104.

Na četrtem in zadnjem mestu iz enakih razlogov menim, da s trditvami glede časovnega načrta, ki ga je objavila Komisija junija 2014, pritožnica ne more uspeti. Ta dokument se nanaša, kot navaja pritožnica, na uredbi št. 528/2012 in št. 1107/2009. Kot izhaja iz točk 102 in 103 teh sklepnih predlogov, merila, ki se uporabljajo v skladu s temi uredbami, trenutno ne morejo nadomestiti meril, ki so določena in ki se uporabljajo v okviru Uredbe REACH.

105.

Zato menim, da je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

106.

Glede na te ugotovitve menim, da je treba vse tri dele prvega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.

107.

Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj prvi pritožbeni razlog v celoti zavrne kot neutemeljen.