–

za Riksåklagaren M. Hedström in K. Skarp, agentki,

–

za Evropsko komisijo J. Samnadda in K. Simonsson, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, ki ga je riksåklagaren (državno tožilstvo, Švedska) sprožilo proti Imranu Syedu zaradi kršitve pravic iz znamk in kršitev pravic intelektualne lastnine na književnih in umetniških delih.

3

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) je 20. decembra 1996 v Ženevi sprejela Pogodbo WIPO o avtorski pravici (v nadaljevanju: PAP), ki je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208) in je za Evropsko unijo začela veljati 14. marca 2010 (UL 2010, L 32, str. 1).

4

Člen 6 PAP, naslovljen „Pravica do distribuiranja“, v odstavku 1 določa:

„Avtorji književnih in umetniških del uživajo izključno pravico dovoljevati, da izvirnik in primerki njihovih del postanejo dostopni javnosti s prodajo ali drugačnim prenosom lastninske pravice.“

5

Člen 4(1) Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica distribuiranja“, določa:

„Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.“

6

Direktiva 2001/29 je bila v švedsko pravo prenesena z lag (1960:729) om upphovsrätt till litterära och konstnärliga verk (zakon (1960:729) o intelektualni lastnini na književnih in umetniških delih).

7

Člen 53 tega zakona določa:

„Vsakomur, ki naklepno ali iz hude malomarnosti s književnim ali umetniškim delom ravna tako, da krši avtorsko pravico, ki jo ima oseba v skladu s poglavjema 1 ali 2 navedenega zakona na tem delu, ali krši določbo iz člena 41, drugi pododstavek, ali določbo iz člena 50, se izreče denarna kazen ali zaporna kazen do dveh let.“

8

Tako ravnanje je lahko v skladu s členom 2 navedenega zakona, med drugim, izkoriščanje dela z njegovim dajanjem na voljo javnosti brez privolitve imetnika avtorske pravice. Tretji pododstavek, točka 4, tega člena pojasnjuje, da je delo na voljo javnosti, zlasti kadar so primerki dela na voljo za prodajo, najem ali posojilo ali so na kateri koli drug način distribuirani javnosti.

9

Navedeni zakon ne prepoveduje izrecno skladiščenja zaščitenega blaga z namenom njegove prodaje.

10

I. Syed se je ukvarjal s trgovino na drobno v Stockholmu (Švedska), kjer je prodajal oblačila in dodatke z motivi rokovske glasbe. Poleg ponujanja blaga v prodajo v tej trgovini je I. Syed to blago skladiščil v skladišču zraven trgovine ter v drugem skladišču, ki se nahaja v Bandhagenu (Švedska), predmestju Stockholma. Ni sporno, da se je zaloga trgovine I. Syeda redno obnavljala z blagom iz teh skladišč.

11

Ugotovljeno je bilo, da so se s prodajo več teh proizvodov kršile znamke in avtorske pravice. Zoper I. Syeda je bil zaradi kršitve pravice iz znamk in kršitve zakona (1960:729) pred tingsrätt (prvostopenjsko sodišče, Švedska) uveden kazenski postopek. Po navedbah åklagaren (državni tožilec, Švedska) naj bi I. Syed kršil avtorsko pravico tožečih strank s tem, da je javnosti nezakonito dal na voljo oblačila in zastave z motivi, ki so zaščiteni s to avtorsko pravico. Zato je štel, da je bilo vse blago s takimi motivi, ki je bilo v trgovini in skladiščih, ponujeno v prodajo ali dano na voljo javnosti in da zato takšna dejanja pomenijo kršitev zakona (1960:729).

12

Tingsrätt (prvostopenjsko sodišče) je I. Syeda obsodilo zaradi kršitev pravic iz znamk v zvezi z vsem najdenim blagom. To sodišče ga je poleg tega obsodilo zaradi kršitve zakona (1960:729) v zvezi z blagom v trgovini, ki jo je upravljal, ki je imelo motiv, varovan z avtorsko pravico, in v zvezi z blagom, ki je bilo skladiščeno v obeh zadevnih skladiščih, kolikor je bilo enako tistemu, ki se je prodajalo v tej trgovini. Tingsrätt (prvostopenjsko sodišče) je za namene obsodbe I. Syeda tudi za zadnje blago štelo, da pojem „ponujanje v prodajo“ blaga, ki krši avtorske pravice tožečih strank, ne velja zgolj za blago, ki je bilo v danem trenutku v trgovini I. Syeda, ampak da se nanaša tudi na enako blago, skladiščeno v skladiščih. Nasprotno pa je to sodišče razsodilo, da drugega blaga, skladiščenega v teh skladiščih, ni mogoče šteti za dano v prodajo. Za vse navedene kršitve je tingsrätt (prvostopenjsko sodišče) I. Syeda obsodilo na pogojno zaporno kazen in 80 dnevnih zneskov denarne kazni.

13

Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče v Stockholmu, oddelek za patente in gospodarske zadeve, Švedska) je pri odločanju o pritožbi ocenilo, da je I. Syed kršil zakon (1960:729) le glede blaga v svoji trgovini, ne pa glede blaga, skladiščenega v skladiščih. Navedeno sodišče je menilo, da je I. Syed to blago res skladiščil z namenom prodaje. Vendar naj ni bilo mogoče šteti, da je to blago dal v prodajo ali ga distribuiral javnosti. Prav tako ravnanje z blagom v skladiščih po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni poskusa kršitve ali priprave na kršitev zakona (1960:729). Kazen, naložena I. Syedu, je bila znižana, tako da je bil ta obsojen na pogojno zaporno kazen in 60 dnevnih zneskov denarne kazni.

14

Predložitveno sodišče v tej zadevi, Riksåklagaren (državno tožilstvo), je pred Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska) predlagalo obsodbo I. Syeda v zvezi z enakim blagom, kot je bilo tisto, na podlagi katerega je tingsrätt (prvostopenjsko sodišče) opredelilo kršitev zakona (1960:729). Högsta domstolen (vrhovno sodišče) je tudi predlagalo, naj pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi se to izreklo o razlagi člena 4(1) Direktive 2001/29.

15

I. Syed je pred predložitvenim sodiščem trdil, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se za to, da bi ponujanje v prodajo pomenilo kršitev pravice distribuiranja imetnika avtorske pravice, zahteva aktivno dejanje, usmerjeno na javnost, z namenom prodati vsak posamezni proizvod. Nakup in skladiščenje blaga se naj ne bi štela za takšno aktivno dejanje. Nasprotna razlaga naj bi razširila področje kazenske odgovornosti in kršila načelo zakonitosti.

16

Predložitveno sodišče ugotavlja, da niti zakon (1960:729) niti Direktiva 2001/29 ne prepovedujeta izrecno skladiščenja blaga z motivom, ki je varovan z avtorsko pravico, z namenom ponujanja v prodajo. Dodaja, da iz sodbe Sodišča z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca (C‑516/13, EU:C:2015:315), izhaja, da je lahko pravica distribuiranja iz člena 4(1) Direktive 2001/29 kršena z ukrepi ali z dejanji pred izvršitvijo prodajne pogodbe. Vendar se postavlja vprašanje, ali je blago z zaščitenim motivom, ki ga oseba skladišči v skladiščih, mogoče šteti za ponujeno v prodajo, kadar ta oseba ponuja v prodajo enako blago v maloprodaji, ki jo upravlja.

17

V teh okoliščinah je Högsta domstolen (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

18

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da to, da trgovec skladišči blago z motivom, ki je na ozemlju države članice skladiščenja varovan z avtorsko pravico, lahko pomeni kršitev izključne pravice distribuiranja, ki jo ima imetnik te avtorske pravice, v smislu te določbe, če ta trgovec v trgovini brez dovoljenja imetnika avtorske pravice ponuja v prodajo blago, ki je enako blagu, ki ga skladišči brez dovoljenja tega imetnika. Predložitveno sodišče tudi prosi Sodišče za pojasnilo, ali je treba v zvezi s tem upoštevati razdaljo med krajem skladiščenja in prodajnim mestom.

19

V skladu s členom 4(1) Direktive 2001/29 države članice za avtorje določijo izključno pravico, da v zvezi z izvirnikom svojih del ali primerki navedenih del dovolijo ali prepovejo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.

20

Opozoriti je treba, da – ker je Direktiva 2001/29 namenjena izpolnjevanju obveznosti v Uniji, ki ji jih med drugim nalaga PAP, in ker je treba predpise prava Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso, kolikor je mogoče, razlagati ob upoštevanju mednarodnega prava, zlasti kadar je namen teh predpisov izvajanje mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija – je treba pojem „distribuiranje“ iz člena 4(1) te direktive razlagati v skladu s členom 6(1) PAP (sodba z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 23 in navedena sodna praksa).

21

Pojem „javno distribuiranje […] s prodajo“ iz člena 4(1) navedene direktive ima torej enak pomen kot izraz „postanejo dostopni javnosti […] s prodajo“ v smislu člena 6(1) PAP (sodba z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 24 ter navedena sodna praksa).

22

Ob upoštevanju tega okvira je Sodišče ugotovilo, da je za javno distribuiranje značilnih več ravnanj, ki potekajo vsaj od sklenitve prodajne pogodbe do njene izvršitve z dobavo posamezniku. Trgovec je zato odgovoren za vse transakcije, ki jih izvede sam ali se izvedejo za njegov račun in ki vključujejo javno distribuiranje v državi članici, v kateri je distribuirano blago avtorskopravno varovano (sodba z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 25 ter navedena sodna praksa).

23

Iz te sodne prakse in zlasti iz besede „vsaj“, ki jo je uporabilo Sodišče, je razvidno, da ni izključeno, da lahko tudi transakcije ali dejanja pred sklenitvijo prodajne pogodbe spadajo pod pojem „distribuiranje“ in so izključno pridržani imetnikom avtorske pravice (sodba z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 26).

24

V zvezi s tem, če je treba distribuiranje javnosti šteti za dokazano ob sklenitvi pogodbe za prodajo in pošiljanje, velja enako v primeru ponudbe prodajne pogodbe, ki zavezuje njenega avtorja, ker taka ponudba po sami naravi pomeni dejanje pred izvršitvijo prodaje (sodba z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 27).

25

Sodišče je prav tako v bistvu presodilo, da bi tako dejanje lahko pomenilo kršitev izključne pravice distribuiranja iz člena 4(1) Direktive 2001/29, čeprav temu dejanju ne sledi prenos lastnine nad varovanim delom ali njegovim primerkom na kupca (glej v tem smislu sodbo z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 32).

26

Tako lahko kršitev pravice distribuiranja, kot je opredeljena v členu 4(1) Direktive 2001/29, pomeni dejanje pred izvršitvijo prodaje dela ali primerka dela, zaščitenega z avtorsko pravico, ki je bilo opravljeno brez dovoljenja imetnika te pravice in za namene izvršitve takšne prodaje (glej v tem smislu sodbo z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 28).

27

Čeprav za opredelitev kršitve pravice distribuiranja izvršitev prodaje ni nujno potrebna, je kljub temu v ta namen treba dokazati, da je zadevno blago dejansko namenjeno distribuciji javnosti brez dovoljenja imetnika te pravice, zlasti s ponujanjem v prodajo v državi članici, kjer je zadevno delo varovano (glej po analogiji sodbo z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca, C‑516/13, EU:C:2015:315, točki 29 in 32 ter navedena sodna praksa).

28

V zadevi v glavni stvari je I. Syed skladiščil blago z motivi, ki so zaščiteni z avtorsko pravico, in brez dovoljenja imetnikov te pravice enako blago prodajal v trgovini.

29

Ugotoviti je treba, ali se lahko tako skladiščenje šteje za dejanje pred izvršitvijo prodaje, ki lahko pomeni kršitev izključne pravice distribuiranja, kakor je opredeljena v členu 4(1) Direktive 2001/29.

30

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se skladiščenje blaga z motivi, ki so zaščiteni z avtorsko pravico, lahko šteje za tako dejanje, če se dokaže, da je to blago dejansko namenjeno prodaji javnosti brez dovoljenja imetnika avtorske pravice.

31

V zvezi s tem je lahko dejstvo, da oseba, ki v trgovini prodaja blago z motivi, ki so zaščiteni z avtorsko pravico, brez dovoljenja imetnika te pravice, skladišči enako blago, indic, ki dokazuje, da je skladiščeno blago prav tako namenjeno prodaji v tej trgovini in da zato lahko tako skladiščenje pomeni dejanje pred prodajo, ki bi lahko kršilo pravico tega imetnika do distribucije.

32

Vendar zgolj iz ugotovitve, da je skladiščeno blago in blago, ki se prodaja v zadevni trgovini, enako, ni mogoče sklepati, da skladiščenje pomeni dejanje z namenom prodaje na ozemlju države članice, v kateri je navedeno blago zaščiteno z avtorsko pravico.

33

Ni mogoče izključiti, da ni vse blago ali del skladiščenega blaga, v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, namenjeno prodaji na ozemlju države članice, v kateri je delo na tem blagu varovano, tudi če bi bilo to blago enako tistemu, ki je naprodaj v trgovčevi trgovini.

34

V takšnem primeru pa bi pristop, kakršen je naveden v točki 32 te sodbe, pripeljal do neupoštevanja dejanske namembnosti zadevnega blaga in do enake obravnave vsega skladiščenega blaga, čeprav ima lahko načeloma različno namembnost.

35

Tak pristop bi torej pomenil razširitev varstva, ki ga zagotavlja izključna pravica distribuiranja, in bi presegel okvir, ki ga je določil zakonodajalec Unije.

36

Zato mora predložitveno sodišče glede na dokaze, ki jih ima na voljo, presoditi, ali je bilo vse blago, ki je enako tistemu, ki se je prodajalo v zadevni trgovini, ali samo del tega blaga namenjeno prodaji v tej trgovini.

37

V zvezi s tem Sodišče meni, da je koristno zagotoviti naslednje smernice.

38

Glede določitve namembnosti zadevnega blaga je treba upoštevati vse elemente, ki bi lahko dokazali, da je zadevno blago skladiščeno z namenom prodaje v državi članici, na ozemlju katere so motivi na blagu varovani z avtorsko pravico, brez dovoljenja imetnika te pravice.

39

Čeprav je med temi elementi razdalja med krajem skladiščenja in prodajnim mestom lahko indic, na podlagi katerega se ugotovi, da je zadevno blago namenjeno prodaji na tem prodajnem mestu, ta indic sam po sebi ne more biti odločilen. To pa lahko ob upoštevanju konkretne analize vseh elementov, ki bi lahko bili upoštevni, kot je zlasti redna obnova blaga v trgovini iz zadevnih skladišč, računovodski elementi, obseg prodaje in naročil glede na količino skladiščenega blaga ali prodajne pogodbe v teku.

40

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 4(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da to, da trgovec skladišči blago z motivom, ki je na ozemlju države članice skladiščenja varovan z avtorsko pravico, lahko pomeni kršitev izključne pravice distribuiranja, kot jo opredeljuje ta določba, če ta trgovec v trgovini brez dovoljenja imetnika avtorske pravice ponuja v prodajo blago, ki je enako skladiščenemu blagu, pod pogojem, da je skladiščeno blago dejansko namenjeno prodaji na ozemlju države članice, kjer je ta motiv zaščiten. Razdalja med krajem skladiščenja in prodajnim mestom sama po sebi ne more biti odločilen element pri ugotovitvi, ali je skladiščeno blago namenjeno prodaji na ozemlju te države članice.

41

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 4(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da to, da trgovec skladišči blago z motivom, ki je na ozemlju države članice skladiščenja varovan z avtorsko pravico, lahko pomeni kršitev izključne pravice distribuiranja, kot jo opredeljuje ta določba, če ta trgovec v trgovini brez dovoljenja imetnika avtorske pravice ponuja v prodajo blago, ki je enako skladiščenemu blagu, pod pogojem, da je skladiščeno blago dejansko namenjeno prodaji na ozemlju države članice, kjer je ta motiv zaščiten. Razdalja med krajem skladiščenja in prodajnim mestom sama po sebi ne more biti odločilen element pri ugotovitvi, ali je skladiščeno blago namenjeno prodaji na ozemlju te države članice.