1. 

Sodišče je v zvezi s sistemom, uvedenim z Okvirnim sklepom 2002/584/PNZ, ( 2 ) nedavno poudarilo nujno zahtevo, da mora vsak evropski nalog za prijetje in predajo temeljiti na nacionalnem nalogu za prijetje ali podobni izvršljivi sodni odločbi, ločeni od evropskega naloga za prijetje.

2. 

Ali je navedena zahteva, ki jo je mogoče izpeljati iz člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa, kot ga je razlagalo Sodišče, izpolnjena, če je nacionalni NP ( 3 ) odredila policija odreditvene države, potrdilo pa ga je državno tožilstvo te države? To je na kratko vprašanje, ki ga je Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska), kot organ za izvršitev ENP, ( 4 ) zastavilo Sodišču v predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

3.

Člen 6 PEU določa:

„1.   Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine […] o temeljnih pravicah […] [(v nadaljevanju: Listina)], ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.

Z določbami Listine se na nikakršen način ne širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

Pravice, svoboščine in načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb.

2.   Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP)]. Ta pristop ne spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

3.   Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja [EKČP] in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije.“

4.

Člen 47, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:

„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

[…]“

5.

V uvodni izjavi 5 je navedeno:

„Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. […]“

6.

V uvodni izjavi 6 je navedeno:

„Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“

7.

V uvodni izjavi 10 je navedeno:

„Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.“

8.

Člen 1, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“

9.

Člen 6, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, določa:

„1.   Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.

2.   Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.

3.   Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“

10.

Člen 8(1) v zvezi z vsebino in obliko evropskega naloga za prijetje določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke, podane v skladu z obrazcem v prilogi:

[…]

[…]“.

11.

V zvezi z razmerjem do drugih pravnih aktov člen 31(1)(a) določa:

„1.   Brez poseganja v uporabo konvencij v odnosih med državami članicami in tretjimi državami ta okvirni sklep s 1. januarjem 2004 nadomesti ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo na področju izročitve oseb v odnosih med državami članicami:

[…]“.

12.

Glede na informacije, ki jih je 14. julija 2016 ministrstvo za pravosodje predložilo predložitvenemu sodišču in ki jih je priskrbela vlada te države, je državno tožilstvo organ, ki ni odvisen od izvršilne veje oblasti, državnega tožilca pa imenuje parlament za devet let.

13.

V skladu s členom 28(3) in (4) madžarskega zakonika o kazenskem postopku ( 5 ) je naloga državnega tožilstva, da pristojnim organom (med njimi tudi policiji) odredi, da začnejo „preiskavo“, katere skladnost z zakonom mora nadzirati. Vendar lahko preiskavo izvaja tudi sam. ( 6 ) Zlasti mora „nadzirati zakonitost izvajanja prisilnih ukrepov, ki se odredijo med kazenskim postopkom in ki pomenijo omejitev ali odvzem prostosti“. ( 7 )

14.

V tem okviru je eno od pooblastil tožilca, da potrdi, spremeni ali zavrne ukrep „policijskega pridržanja“, ki ga je odredila policija. Člen 28(4)(c) zakonika o kazenskem postopku dopušča, da se „odločitev preiskovalnega organa spremeni ali prekliče“.

15.

Člen 126 zakonika o kazenskem postopku določa možnost, da policija lahko osebo „pridrži“, to pomeni, da ji začasno odvzame prostost, če obstaja razumen dvom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora, in če je verjetno, da bo zoper osebo odrejen „pripor“. „Policijsko pridržanje“ lahko odredi sodišče, državni tožilec ali preiskovalni organ, trajanje navedenega pridržanja pa ne sme presegati 72 ur, po katerih preteku je treba osebo izpustiti na prostost, razen če sodišče odredi „pripor“.

16.

V skladu s členom 129 in naslednjimi zakonika o kazenskem postopku so sodišča izključno pristojna za odreditev „pripora“ (ki pomeni „sodni odvzem prostosti pridržani osebi do razglasitve končne odločbe“), ( 8 ) ki ga je mogoče odrediti, preden državni tožilec vloži obtožnico ali po tem.

17.

V okviru kazenskega pregona, uvedenega zoper Halila Ibrahima Özçelika, turškega državljana, je okrožno sodišče v Veszprému (Madžarska) 21. junija 2016 odredilo ENP, v katerem je zahtevalo njegovo predajo zaradi dveh kaznivih dejanj, ki naj bi ju storil na Madžarskem in za kateri bi bil kaznovan v navedeni državi članici. ( 9 )

18.

H. I. Özcelik je trenutno v centru za pridržanje v Zwaagu (Nizozemska) in čaka na odločitev Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu).

19.

V točki 1(b) obrazca, priloženega ENP okrožnega sodišča v Veszprému, je kot podlaga za navedeni ENP omenjen (nacionalni) NP št. 19060/93/2014.bü, ki ga je odredil policijski oddelek v Ajki (Madžarska), 14. junija 2016 pa ga je z odločbo potrdil državni tožilec v istem kraju.

20.

Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) je 8. julija 2016 madžarske organe prosilo za nekatera pojasnila glede vloge državnega tožilstva, zlasti glede njegove neodvisnosti od izvršilne veje oblasti, potrjevanja nalogov za prijetje, ki jih odredi policija, meril, ki se uporabijo pri tem, in glede učinkov te potrditve. Prav tako je vprašalo, ali lahko oseba, ki je potrdila nalog, ki ga je odredila policija, pozneje sodeluje v postopku kot predstavnik državnega tožilstva.

21.

Madžarski organi so v odgovoru z dne 14. julija 2016 poudarili neodvisnost državnega tožilstva v razmerju do izvršilne veje oblasti; njegovo nalogo, da skrbi za to, da policija spoštuje pravice pridržane osebe; njegovo pravico, da spremeni ali razveljavi odločbo, ki jo je sprejela policija kot preiskovalni organ, vključno z nalogi za prijetje, če meni, da so v nasprotju z zakonom ali namenom preiskave; ter možnost, da se lahko državni tožilec, ki je potrdil nacionalni NP, potem udeleži kazenskega postopka kot predstavnik državnega tožilstva.

22.

Ob upoštevanju navedenega Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) dvomi, ali je mogoče nacionalni NP, ki ga je odredila policija in ga je nato potrdil madžarski državni tožilec, opredeliti kot „sodno odločbo“ v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa. Zato je prekinilo postopek in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23.

Po mnenju predložitvenega sodišča (ki ga je predstavilo v podtočkah točke 4.3. predložitvene odločbe):

24.

V predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je prispel na Sodišče 16. avgusta 2016, je predložitveno sodišče predlagalo, naj se obravnava v nujnem postopku predhodnega odločanja (člen 267, četrti odstavek, PDEU). Predložitveno sodišče je svoj predlog utemeljilo s tem, da je bila H. I. Özçeliku odvzeta prostost in da je to, kako dolgo bo ta odvzem prostosti trajal, odvisno od rešitve spora o glavni stvari.

25.

Sodišče je na upravni seji z dne 1. septembra 2016 odločilo, da bo zadevo obravnavalo v nujnem postopku predhodnega odločanja.

26.

Madžarska in nizozemska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča.

27.

5. oktobra 2016 je bila obravnava, na kateri je Sodišče zadevne stranke, omenjene v členu 23 Statuta Sodišča, natančneje madžarsko vlado, pozvalo, naj odgovorijo na zastavljena vprašanja.

28.

Predstavniki nizozemske, nemške in madžarske vlade ter Komisija so na navedeni obravnavi predstavili svoja stališča.

29.

V točkah od 26 do 31 sklepnih predlogov, predstavljenih sočasno v zadevi Poltorak, ( 12 ) sem pojasnil razloge, iz katerih zagovarjam avtonomnost pojmov „pravosodni organ“ in „sodna odločba“, uporabljenih v Okvirnem sklepu. Da ne bi s ponovnim navajanjem teh razlogov po nepotrebnem podaljševal teh sklepnih predlogov, na tej točki brez nadaljnjega pojasnjevanja napotujem nanje.

30.

V točki 32 in naslednjih omenjenih sklepnih predlogov predlagam razlago obeh izrazov v skladu z razlagalnimi pravili, ki jih običajno uporablja Sodišče, ki poudarja prvi pojem (pravosodni organ) glede na „tesno povezanost med naravo sodne odločbe in vprašanjem, ali je organ, ki jo izda, pravosodni organ“. ( 13 )

31.

Glede na to, da se dvomi predložitvenega sodišča nanašajo na avtonomnost pojma „sodna odločba“ iz Okvirnega sklepa in na njegov pomen, menim, da sem svoje mnenje v zvezi s tem dovolj jasno pojasnil v sklepnih predlogih, ki sem jih sočasno predstavil v zadevi Poltorak.

32.

Vendarle se vprašanja predložitvenega sodišča v tej zadevi, drugače kot v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Poltorak, ne nanašajo na organ, ki je pristojen za odreditev ENP, temveč na organ, ki je pristojen za odreditev predhodnega nacionalnega NP.

33.

Nizozemskemu izvršitvenemu sodišču se dvomi porajajo v zvezi s tem, da je bil policijski oddelek v Ajki tisti madžarski organ, ki je odredil nacionalni NP proti H. I. Özceliku in katerega odločitev je 14. junija 2016 potrdilo državno tožilstvo iste države.

34.

Najprej je treba poudariti, da je – drugače kot nacionalni NP – ENP proti H. I. Özceliku 21. junija 2016 odredil madžarski pravosodni organ (okrožno sodišče v Veszprému), pri čemer nihče niti ne zanika niti prereka, da gre v tem primeru za „pravosodni organ“ v smislu Okvirnega sklepa. Menim, da je mogoče iz tega izpeljati pomembne posledice za odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki jih obravnavam v nadaljevanju.

35.

Izhajal bom iz premise, da državno tožilstvo, ker je to tožilstvo tisto, ki potrdi nacionalni NP, ki ga je do takrat podpisala samo policija, postane pravi nosilec odločitve (oziroma vsaj tisti, ki soodloča) o navedenem nalogu. Državno tožilstvo je v okviru pooblastil, ki jih ima v kazenskem postopku, predhodno policijsko odločbo sprejelo za svojo in ji dalo moč, ki je značilna za njegove odločitve. Zato je mogoča razlaga, da je madžarsko državno tožilstvo v kazenskem postopku proti H. I. Özçeliku pravi „avtor“ nacionalnega NP.

36.

Sprejem te premise ima vsaj dve posledici. Prva posledica je, da se v okviru tega postopka predhodnega odločanja Sodišču ne bo treba izreči o tem, ali so državna tožilstva držav članic (če je katera od držav članic omenila državna tožilstva na seznamu pravosodnih organov, ki ga mora poslati Svetu v skladu s členom 6(3) Okvirnega sklepa) in abstracto legitimirana za odreditev ENP v smislu člena 1 in člena 6(1) navedenega okvirnega sklepa. Naj poudarim, da je v sporu o glavni stvari okrožno sodišče, in ne državno tožilstvo, poslalo ENP Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu).

37.

Druga posledica navedene premise pa je, da se z zastavljenimi vprašanji razjasnjuje samo to, ali nacionalni NP, ki jih odredi (natančneje, potrdi) madžarsko državno tožilstvo, spadajo pod katero od pravnih kategorij, uporabljenih v členu 8(1)(c) Okvirnega sklepa, in sicer „izvršljiv[a] sodb[a], nalog[…] za prijetje ali katera kol[i] drug[a] izvršljiv[a] sodn[a] odločb[a] z enakim učinkom […]“.

38.

Vendar se zaradi te, zgoraj omenjene tesne povezanosti med naravo sodne odločbe in tem, ali je organ, ki jo izda, pravosodni organ, v odgovoru na ta vprašanja ne sme prezreti nekaterih predhodnih ugotovitev glede morebitne opredelitve državnega tožilstva kot pravosodnega organa v smislu Okvirnega sklepa. Iz sestave tega pravosodnega organa je mogoče glede na ta normativni akt ugotoviti nekatere značilnosti, na podlagi katerih je – če se jih primerja s položajem in nalogami državnega tožilstva v madžarskem kazenskem postopku – mogoče sklepati o tem, ali je nacionalni NP, ki ga potrdi madžarski tožilec, „sodna odločba“, in tudi o tem, ali bi ga bilo mogoče uvrstiti pod člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa.

39.

Prvotni predlog Okvirnega sklepa ( 14 ) je v svojem členu 3 vseboval opredelitev pravosodnega organa (za odreditev ali izvršitev ENP), ki je v obeh primerih poleg sodišč izrecno vključevala tudi državno tožilstvo. ( 15 )

40.

V obrazložitvenem memorandumu tega predloga je bilo še navedeno, da izraz „pravosodni organ“ ustreza izrazu iz Evropske konvencije o izročitvi iz leta 1957, ki pa je za pravosodne organe štela „pravosodne organe v pravem pomenu besede in državno tožilstvo, ne pa policije“. ( 16 )

41.

Okvirni sklep pa ni sledil temu, kar je bilo začrtano s členom 3 predloga, in v členih 1 in 6 dokončno sprejetega besedila državno tožilstvo ni več omenjeno. Ni enostavne razlage pomena tega izginotja: ali se je želelo izključiti državno tožilstvo, ali pa se je štelo, da je državno tožilstvo del pravosodnih organov držav članic za namene ENP, ne da bi se ga posebej omenjalo? ( 17 )

42.

Negotovost glede tega vprašanja pa še vedno ostaja, ( 18 ) ne da bi jo – razen če se motim – katero koli sodišče držav članic izpostavilo pred Sodiščem. Težav z razlago za razrešitev te negotovosti namreč ni malo.

43.

Po odobritvi Okvirnega sklepa so nekatere države članice na podlagi člena 6(3) tega sklepa obvestile Generalni sekretariat Sveta, da so med „organi, ki so v skladu z nacionalnim pravom pristojni“ za odreditev ali izvršitev ENP, njihova državna tožilstva. Ta obvestila pa s strogo pravnega vidika niti ne vplivajo na skladnost ukrepov vsake države z vsebino Okvirnega sklepa niti niso pogoj zanjo. Navedena določba pooblašča države, da določijo oziroma izberejo med svojimi pravosodnimi organi tiste, ki bodo pristojni za izvrševanje ali odrejanje ENP, vendar jim ne dovoli, da bi pojem pravosodnega organa razširile na organe, ki ne uživajo tega položaja.

44.

Vendar pa Madžarske ni med državami članicami, ki so državnemu tožilstvu priznale status pravosodnega organa, ki lahko odreja ali izvršuje evropske naloge za prijetje. Glede na obvestilo, ki ga je v zvezi s členom 6(3) Okvirnega sklepa 26. aprila 2004 ta država poslala Svetu, „je za uvedbo kazenskega postopka odreditveni pravosodni organ sodišče, ki je pristojno na tem področju. Za izvrševanje kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, je za odreditev evropskega naloga za prijetje pristojno sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij“. ( 19 )

45.

Čeprav me mika, da bi zdaj podal splošen odgovor na dvom glede upravičenja državnih tožilstev držav članic, da odredijo ENP, menim, da ta postopek predhodnega odločanja ni primerna priložnost, saj je Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) – kot sem že poudaril – prejelo ENP od madžarskega sodišča, ki je ravnalo v skladu z obvestilom, ki ga je na podlagi člena 6(3) Okvirnega sklepa Republika Madžarska poslala Svetu, saj državno tožilstvo te države za to ni bilo pooblaščeno.

46.

Naj se torej vrnem na izhodiščno točko, to je na nacionalno odločbo, izdano pred ENP. V sistematiki Okvirnega sklepa je navedena nacionalna odločba gotovo manj pomembna od ENP. Pojavi se namreč samo v členu 8, ki ureja „podatke“, ki jih mora ENP vsebovati in ki so del obrazca v prilogi. Sodišče je v sodbi z dne 1. junija 2016, Bob‑Dogi, ( 20 ) poudarilo obveznost, da mora nacionalni NP obstajati pred ENP, vendar Okvirni sklep bolj poudarja zadnjenavedenega. Prvi je samo pogoj, tudi če je nujni, za drugega.

47.

Glede ureditve, ki velja za kazenski postopek v kateri koli od njegovih faz (torej tako med preiskovalno in pripravljalno fazo kot med fazo meritornega odločanja), je Sodišče navedlo, da „[…] kazensk[i] pregon[…] in izvršit[ev] kazni ali ukrepov, vezanih na odvzem prostosti, [ali] kazensk[i] postop[ek] v ožjem smislu […] ne spada[jo] na področje uporabe Okvirnega sklepa in prava Unije“. ( 21 )

48.

Zato je logično, da se je treba za določitev take ureditve opreti na zakonodajo vsake države članice, vendar le če zadevne zakonske določbe na tem področju spoštujejo temeljne pravice, ki so določene v EKČP, vključno s pravico do svobode in do učinkovitega pravnega sredstva, ki sta uvedeni s členoma 5 in 13 navedene konvencije in členoma 6 in 47 Listine.

49.

Ali državno tožilstvo sodeluje v preiskovalnem in eventualno v pripravljalnem postopku v okviru kazenskih postopkov, določi vsaka država članica po prosti presoji v svojem pravnem redu. Pravo Unije sprejema to načelo in dejansko je v členu 2 Direktive 2014/41/EU ( 22 ) na drugem od najbolj poudarjenih področij pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, na katere se sklicuje člen 82 PDEU, med organi, ki lahko odredijo evropski preiskovalni nalog, izrecno navedeno državno tožilstvo. ( 23 )

50.

To, da se državno tožilstvo sprejme kot organ, ki lahko izda „sodno odločbo“ zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov, ki obstajajo v drugi državi („državi izvršiteljici“), z namenom pridobitve dokazov, po potrebi kaže, kako zakonodajalec Unije zaznava pomembno funkcijo, ki jo ima državno tožilstvo v kazenskih postopkih. Ne sme se pozabiti, da je evropski preiskovalni nalog še en instrument, ki je bil sprejet v okviru načela vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, ki od zasedanja Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 običajno predstavlja temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji.

51.

Seveda ukrepov državnega tožilstva na enem (področju, ki se nanaša na prostost, v katero se posega s pridržanjem oseb) in drugem področju (pridobivanje dokazov) ni mogoče obravnavati enako. S tem želim povedati, da to, da je državno tožilstvo v Direktivi 2014/41/EU opredeljeno kot pravosodni organ v zvezi s preiskovalnimi nalogi, ne pomeni nujno, da je treba to opredelitev razširiti tudi na Okvirni sklep v zvezi z ENP. Vendar ta normativni podatek močno podpira tezo široke razlage pojma „pravosodni organ“ v okviru postopkov sodelovanja v kazenskih zadevah (vključno z ENP), na katere se sklicuje člen 82 PDEU, v skladu s katero je mogoče pod ta pojem uvrstiti državno tožilstvo.

52.

S to utemeljitvijo skušam poudariti razpoznavno lastnost državnega tožilstva, in sicer njegovo zmožnost, da – če je tako določeno v ustavnih in zakonskih določbah vsake države članice – sodeluje v pravosodju kot instrument države, ki uvede kazenski pregon in ki lahko vsaj začasno in za časovno omejeno obdobje celo odredi policijsko pridržanje in prijetje ali sprejme podobne odločitve, preden se pridržane osebe privedejo pred sodnika, ki mora odločiti o tem, ali naj jih izpusti na prostost ali pa odredi pripor.

53.

V tem smislu je Sodišče poudarilo vlogo državnega tožilstva v kazenskih postopkih ter prišlo do tega, da ga je opredelilo (v zvezi z nekaterimi odločitvami v okviru teh postopkov) kot „organ, pristojen za sodelovanje na področju kazenskega pravosodja v zadevnem nacionalnem pravnem redu“. ( 24 )

54.

Po drugi strani je Evropsko sodišče za človekove pravice priznalo, da je mogoče državne tožilce obravnavati kot „[sodnike ali drug] organ, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast“ in pred katerega je treba v skladu s členom 5(3) EKČP privesti vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami odstavka 1(c) tega člena.

55.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v vrsti sodb, od katerih je bila prva izdana 4. decembra 1979 ( 25 ) in med katerimi je tudi tista, ki jo je izdal veliki senat 29. marca 2010, ( 26 ) razlagalo izraza „pristojna sodna oblast“ in „sodnik ali druga uradna oseba, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast“ (oba iz člena 5 EKČP, ki je posvečen pravici do svobode in varnosti) tako, da je mogoče vanju uvrstiti državne tožilce, če zagotavljajo jamstva, ki so tesno povezana s tema pojmoma (k temu zadnjemu vprašanju se še vrnem).

56.

Nazadnje je treba v zvezi z nacionalnim pravom poudariti, da lahko državni tožilci na Madžarskem odredijo prijetje (v obliki „policijskega pridržanja“) osebe, če so podane okoliščine, določene v zakoniku o kazenskem postopku in ki sem jih omenil zgoraj. ( 27 ) Prav tako lahko potrdijo ali razveljavijo podobno odredbo, ki jo je pred tem izdala policija. Menim, da je v obeh primerih bistveno, ali je tovrsten odvzem prostosti, o katerem odloči ali ga potrdi državno tožilstvo, omejen z zakonom ( 28 ) na kratek čas, saj je treba osebo, ki jo je policija pridržala, privesti pred sodnika ali pa izpustiti na prostost v roku največ 72 ur. Ta sodnik je edini pristojen, da odredi „pripor“ pridržane osebe, preden se ji sodi.

57.

V tem normativnem okviru, za katerega menim, da je v skladu s členom 5 EKČP, madžarsko državno tožilstvo deluje kot organ, ki je neodvisen od izvršilne veje oblasti in sodeluje v pravosodju tako, da začne kazenski postopek (drugače povedano, zahteva, da država uporabi ius puniendi) s položaja, ki se razlikuje od položaja sodnika, ter je pooblaščen za sprejemanje časovno zelo omejenih začasnih ukrepov, ki vplivajo na prostost oseb, ki pa so predmet naknadne nujne odločitve sodnika.

58.

V skladu z razlago, ki jo je Sodišče podalo v zvezi s členom 8(1)(c) Okvirnega sklepa, so tri vrste odločb, ki jih določa ta določba (in sicer izvršljiva sodba, nalog za prijetje ali katera koli druga izvršljiva sodna odločba z enakim učinkom), zajete z izrazom „nacionalna sodna odločba“, ki je ločena od naknadnega ENP. ( 29 ) Natančneje, Sodišče je potrdilo, da bi moral pred izdajo ENP nacionalni pravosodni organ izdati odločbo, kot je […] nacionaln[i] nalog[…] za prijetje, na katerem bi temeljil evropski nalog za prijetje“. ( 30 )

59.

Menim torej, da je to razumevanje člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa pravzaprav v prid temu, da se nacionalnim nalogom za prijetje, ki jih odredi ali potrdi državno tožilstvo, prizna narava „sodne odločbe“ v smislu navedene določbe, ki je odločba, na katero se opre sodišče, ko nato izda ENP.

60.

V sodbi Bob‑Dogi je Sodišče poleg jezikovne razlage posebej upoštevalo dejstvo, da bi bila brez predhodnih nacionalnih NP „postopkovna jamstva in temeljne pravice, katerih varstvo mora zagotoviti pravosodni organ odreditvene države članice“ lahko ogrožena, saj bi bila prizadeti osebi odvzeta „prva raven varstva“ teh pravic in jamstev, in sicer popolnoma nacionalna raven varstva. ( 31 )

61.

Menim, da ta skrb v tej zadevi ni utemeljena glede na to, da madžarski zakonik o kazenskem postopku v vseh primerih zagotavlja pravico pridržane osebe, da se jo privede pred sodnika v roku 72 ur, če je nacionalni NP izdala policija, potrdilo pa ga je državno tožilstvo. Postopkovne zahteve iz člena 5 EKČP, to je nadzor sodnika nad zakonitostjo odvzema prostosti, so torej spoštovane.

62.

Obravnava državnega tožilstva kot „pravosodnega organa“, ki lahko za namene Okvirnega sporazuma pod že omenjenimi strogimi pogoji odredi ali potrdi začasen odvzem prostosti (to je nacionalni NP), ne pomeni, da se ga izenačuje s sodiščem, ki lahko uporabi člen 267 PDEU. ( 32 ) Poleg tega, da strogo gledano ni vse, kar je „pravosodno“, nujno tudi „sodno“, so organi, ki lahko predložijo vprašanja za predhodno odločanje oziroma so to zavezani storiti, tisti, ki morajo odločiti o sporih, ki so jim bili predloženi in v zvezi s katerimi prosijo za pomoč Sodišče. Državno tožilstvo ni eden od teh organov, kar pa ni ovira za to, da se mu prizna status „pravosodnega organa“ v skladu z Okvirnim sklepom, če nacionalna zakonodaja dopušča, da odredi nacionalne NP. Zato je zadnjenavedene mogoče opredeliti kot naloge za prijetje ali izvršljive sodne odločbe z istim učinkom v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa.

63.

Niti to, da lahko posamezni član navedene institucije, ki je odredil nacionalni NP (ali pa potrdil NP, ki ga je izdala policija), sodeluje kot predstavnik državnega tožilstva v poznejšem kazenskem postopku proti pridržani osebi, ne nasprotuje temu, da bi se državno tožilstvo opredelilo kot „pravosodni organ“. Zadržke, ki jih je izrazilo Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbah z dne 4. decembra 1979 in z dne 29. marca 2010, na kateri sem se prej skliceval, ( 33 ) je mogoče pojasniti v okviru člena 5(1)(c) EKČP, ( 34 ) drugače povedano, če je državno tožilstvo alternativa sodišču pri odločanju o tem, ali se odvzem prostosti podaljša. Vendar v tej zadevi ne gre za to, saj so pridržane osebe (po odredbi policije, ki jo je nato potrdilo državno tožilstvo) – kot sem že razložil – v skladu z madžarskim zakonikom o kazenskem postopku privedene pred sodišče ali pa izpuščene na prostost. V teh okoliščinah ni nobene ovire, da predstavnik državnega tožilstva ne bi sodeloval v naslednjih fazah postopka.

64.

Zadnji argument me pripelje na izhodiščno točko teh sklepnih predlogov: madžarsko sodišče, ki je v tej zadevi odredilo ENP, je to nedvomno storilo po tem, ko je po lastni presoji preučilo pogoje, v katerih se ENP sme odrediti, kar je vključevalo predhodni nacionalni NP. To sodišče je torej moralo preučiti okoliščine, v katerih je bil odrejen nacionalni NP, in sicer ob posredovanju državnega tožilstva, kar pomeni, da je bil nadzor nad zakonitostjo in primernostjo tega naloga zagotovljen. Državno tožilstvo je potrdilo policijsko pridržanje, okrožno sodišče v Vezsprému pa je dalo soglasje k ukrepu državnega tožilstva, kar nazadnje zagotovi, da so v postopku odreditve ENP, zlasti na prvi ravni varstva, ki se zahteva v sodni praksi Sodišča (sodba z dne 1. junija 2016, Bob‑Dogi), zagotovljena ustrezna jamstva. ( 35 )

65.

Glede na zgoraj predstavljene premisleke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska), odgovori: