—

za Essent Belgium NV D. Haverbeke in W. Vandorpe, odvetnika,

—

za Vlaams Gewest in VREG S. Vernaillen, odvetnik,

—

za Helensko republiko S. Lekkou in V. Pelekou, agentki,

—

za Evropsko komisijo E. Manhaeve, G. Wilms in O. Beynet, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 12, 28 in 30 ES ter členov 3(1) in (4) Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211).

2

Predlog je bil vložen v okviru sporov med družbo Essent Belgium NV ter Vlaams Gewest (regija Flamska) in drugimi glede nepogodbene odgovornosti te regije, ker je zaporedoma sprejela regionalna predpisa, s katerima je bila ugodnost brezplačne distribucije po distribucijskih omrežjih v tej regiji najprej omejena na električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: zelena električna energija), ki jo proizvodni obrati, priklopljeni na ta distribucijska omrežja, oddajo neposredno vanje, in nato na zeleno električno energijo, ki jo proizvodni obrati neposredno oddajo v distribucijska omrežja kjer koli v državi članici, v kateri je ta regija.

3

Direktivo 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 121) je s 1. januarjem 2012 razveljavila Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL 2009, L 140, str. 16). Vendar je treba glede na čas dejanskega stanja spora o glavni stvari upoštevati določbe Direktive 2001/77.

4

V uvodnih izjavah od 1 do 3 in 14 Direktive 2001/77 je bilo navedeno:

[…]

5

Člen 1 Direktive 2001/77 je določal:

„Namen te direktive je spodbujati povečevanje deleža obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije na notranjem trgu z električno energijo in ustvariti podlago za prihodnji okvir navedenega trga Skupnosti.“

6

Člen 3(1) in (2) navedene direktive je določal:

„1.   Države članice sprejmejo v skladu z nacionalnimi okvirnimi cilji iz odstavka 2 ustrezne ukrepe za spodbujanje večje porabe električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov. Ti ukrepi morajo biti sorazmerni s ciljem, ki naj bi ga dosegli.

2.   Države članice najkasneje do 27. oktobra 2002, nato pa vsakih pet let sprejmejo in objavijo poročilo, v katerem določijo nacionalne okvirne cilje za prihodnjo porabo električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, kot odstotek porabe električne energije za naslednjih deset let. […] Za določitev teh ciljev do leta 2010 morajo države članice:

7

Člen 4 iste direktive, naslovljen „Programi podpore“, je v odstavku 1 določal:

„Komisija brez poseganja v člena 87 in 88 Pogodbe [ES] oceni uporabo mehanizmov, ki se uporabljajo v državah članicah in bi lahko vplivali na omejevanje trgovine ter po katerih proizvajalci električne energije na podlagi predpisov, ki jih izdajo javni organi, prejemajo neposredno ali posredno podporo. Pri tem izhaja iz tega, da prispevajo k ciljem, določenim v členih 6 in 174 Pogodbe.“

8

Člen 7 Direktive 2001/77, naslovljen „Vprašanja v zvezi z omrežji“, je določal:

„1.   Države članice sprejmejo brez poseganja v zagotavljanje zanesljivosti in varnosti omrežij potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da upravljavci prenosnih omrežij in upravljavci distribucijskih omrežij na svojem območju jamčijo za prenos in distribucijo električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije. Lahko pa zagotovijo tudi prednosten dostop električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije do omrežij. Pri razporejanju proizvodnih obratov upravljavci prenosnih omrežij dajo prednost proizvodnim obratom, ki uporabljajo obnovljive vire energije, kolikor to omogoča delovanje nacionalnega sistema električne energije.

2.   Države članice vzpostavijo pravni okvir ali zahtevajo, da upravljavci prenosnih omrežij in upravljavci distribucijskih omrežij izdelajo in objavijo svoja standardna pravila za pokrivanje stroškov tehničnih prilagoditev, kot so priključki na omrežje in okrepitev omrežja, ki so potrebna za vključitev novih proizvajalcev, ki oddajajo električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije v povezano omrežje.

[…]

3.   Če to ustreza, lahko države članice od upravljavcev prenosnih omrežij in upravljavcev distribucijskih omrežij zahtevajo, da v celoti ali delno nosijo stroške iz odstavka 2.

[…]

6.   Države članice zagotovijo, da zaračunavanje pristojbin za prenos in distribucijo ni diskriminatorno do električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, in zlasti do električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije na obrobnih območjih, kot so otoki in slabo naseljena območja.

Če je to ustrezno, države članice vzpostavijo pravni okvir ali zahtevajo, da upravljavci prenosnih omrežij in upravljavci distribucijskih omrežij zagotovijo, da pristojbine, ki se zaračunavajo za prenos in distribucijo električne energije iz obratov, ki uporabljajo obnovljive vire energije, odražajo uresničljive stroškovne prednosti, ki izhajajo iz priključitve obrata na omrežje. Take stroškovne prednosti lahko izhajajo iz neposredne uporabe nizkonapetostnega omrežja.

[…]“

9

V uvodnih izjavah 3, 15 in 19 Direktive 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 3) je bilo navedeno:

[…]

[…]

10

Člen 1 te direktive je določal:

„Ta direktiva vzpostavlja skupna pravila za proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije. Določa pravila organizacije in delovanja elektroenergetskega sektorja, dostop do trga, merila in postopke javnega razpisa in podeljevanja dovoljenj ter obratovanje sistemov.“

11

Člen 2 iste direktive je določal:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]“

12

Člen 3 Direktive 96/92 je določal:

„1.   Države članice zagotavljajo na podlagi svoje institucionalne organizacije in z obveznim upoštevanjem načela subsidiarnosti, da bodo elektroenergetska podjetja brez poseganja v odstavek 2 delovala skladno s pravili te direktive za dosego konkurenčnega trga z električno energijo in da ne bodo razlikovale med temi podjetji glede pravic ali obveznosti. […]

2.   Ob popolnem upoštevanju ustreznih določb Pogodbe, zlasti člena 90, lahko države članice v splošnem gospodarskem interesu naložijo podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem sektorju, obveznosti javne službe, ki se lahko nanašajo na varnost, vključno z zanesljivostjo dobav, na regularnost, kakovost in ceno dobav in na varovanje okolja. Take obveznosti morajo biti jasno določene, pregledne, nediskriminatorne in preverljive; […]

3.   Države članice se lahko odločijo, da ne uporabijo določb členov 5, 6, 17, 18 in 21, če bi uporaba teh določb pravno in dejansko ovirala izvrševanje obveznosti, ki so naložene elektroenergetskim podjetjem v splošnem gospodarskem interesu, in če razvoj trgovanja ni prizadet do takšne mere, ki bi bila v nasprotju z interesi Skupnosti. Interesi Skupnosti vključujejo med drugim konkurenco za upravičene odjemalce skladno s to direktivo in členom 90 Pogodbe.“

13

Člen 11(2) in (3) Direktive 96/92 je določal:

„2.   V nobenem primeru ne sme [upravljavec distribucijskega omrežja] diskriminatorno obravnavati posameznih uporabnikov sistema ali vrst uporabnikov, posebno ne v korist svojih podružnic ali delničarjev.

3.   Država članica lahko zahteva od upravljavca distribucijskega omrežja, da pri dispečerstvu proizvodnih naprav daje prednost proizvodnim napravam, ki uporabljajo obnovljive vire energije ali odpadke ali hkrati proizvajajo toploto in električno energijo.“

14

Člen 16 te direktive je določal:

„Pri organiziranju dostopa do omrežja lahko države članice izbirajo med postopkoma iz člena 17 in/ali 18. Obe vrsti postopka delujeta skladno z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili.“

15

Direktiva 2003/54 je bila s 3. marcem 2011 razveljavljena z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL 2009, L 211, str. 55).

16

V uvodnih izjavah 2, 4, 6, 7, 13, 15 in 17 Direktive 2003/54 je bilo navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

17

Člen 1 Direktive 2003/54, naslovljen „Področje uporabe“, je določal:

„Ta direktiva določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije. Določa pravila glede organiziranja in delovanja elektroenergetskega sektorja, dostop do trga, merila in postopke, ki se uporabljajo pri javnih razpisih in izdaji energetskih dovoljenj ter obratovanju sistemov.“

18

Člen 2 te direktive je določal:

„V tej direktivi izraz:

[…]

[…]

[…]“

19

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Obveznosti javnih storitev in varstvo potrošnikov“, je določal:

„1.   Države članice zagotavljajo na podlagi svoje institucionalne organiziranosti in z obveznim upoštevanjem načela subsidiarnosti, da bodo elektroenergetska podjetja brez poseganja v odstavek 2 delovala skladno s pravili te direktive za dosego konkurenčnega, zanesljivega in trajno okolju ustreznega trga z električno energijo in da ne bodo razlikovale med temi podjetji glede pravic ali obveznosti.

2.   Ob popolnem upoštevanju ustreznih določb Pogodbe, zlasti člena 86, lahko države članice v splošnem gospodarskem interesu naložijo podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem sektorju, obveznosti javnih storitev, ki se lahko nanašajo na varnost, skupaj z zanesljivostjo oskrbe, na rednost, kakovost in ceno oskrbe in na varovanje okolja, skupaj z učinkovito rabo energije in varstvom podnebja. Take obveznosti morajo biti jasno določene, pregledne, nediskriminatorne in preverljive in morajo elektroenergetskim podjetjem v EU zagotavljati enak dostop do nacionalnih odjemalcev. […]

[…]

4.   Finančna nadomestila, druge oblike odškodnine ali izključne pravice, ki jih država članica dodeli za izpolnjevanje obveznosti iz odstavkov 2 in 3, morajo biti zagotovljeni na nediskriminatoren in pregleden način.

[…]

8.   Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile določb iz členov 6, 7, 20 in 22, če bi uporaba teh določb pravno in dejansko ovirala izpolnjevanje obveznosti, ki so naložene elektroenergetskim podjetjem v splošnem gospodarskem interesu, in če razvoj trgovanja ni prizadet do takšne mere, ki bi bila v nasprotju z interesi Skupnosti. Interesi Skupnosti vključujejo med drugim konkurenco za upravičene odjemalce skladno s to direktivo in členom 86 Pogodbe.

[…]“

20

Člen 14 Direktive 2003/54 je določal:

„[…]

2.   V nobenem primeru [upravljavec distribucijskega omrežja] ne dela razlik med posameznimi uporabniki omrežja ali vrstami uporabnikov omrežja, zlasti ne v korist svojih povezanih podjetij.

[…]

4.   Država članica lahko zahteva od upravljavca distribucijskega omrežja, če razporeja proizvodne naprave, da daje prednost proizvodnim napravam, ki uporabljajo obnovljive vire energije ali odpadke ali ki sočasno proizvajajo toploto in električno energijo.

[…]“

21

Člen 20(1) te direktive je določal:

„Države članice poskrbijo, da se za vse upravičene odjemalce uvede sistem dostopa tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in brez diskriminacije med uporabniki omrežja. Države članice zagotovijo, da so te tarife ali metodologije za njihov izračun potrjene pred začetkom njihove veljavnosti skladno s členom 23 in da se tarife – in metodologije za njihov izračun, če se potrditev nanaša samo nanje – objavijo pred začetkom njihove veljavnosti.“

22

Člen 23 iste direktive je določal:

„[…]

2.   Regulatorni organi so pristojni za to, da pred začetkom njihove veljavnosti določijo ali potrdijo vsaj metodologije za izračun ali določijo pogoje, ki se uporabljajo za:

[…]

4.   Regulatorni organi so pristojni za to, da od upravljavcev prenosnih in distribucijskih omrežij zahtevajo, da po potrebi spremenijo pogoje, tarife, pravila, mehanizme in metodologije za izračun iz odstavkov 1, 2 in 3, da zagotovijo njihovo sorazmernost in nediskriminatorno uporabo.

[…]“

23

Člen 2 vlaams decreet houdende de organisatie van de elektriciteitsmarkt (flamski dekret o organizaciji trga z električno energijo) z dne 17. julija 2000 (Belgisch Staatsblad z dne 22. septembra 2000, str. 32166, v nadaljevanju: dekret o električni energiji) določa:

„Za namen tega dekreta:

[…]“

24

Člen 15 v poglavju III dekreta o električni energiji, naslovljenem „Dostop do distribucijskega omrežja“, določa:

„Upravitelj omrežja vse naloge, potrebne za distribucijo ekološke električne energije, razen priklopa na distribucijsko omrežje, opravlja brezplačno.

Flamska vlada lahko ureditev iz prvega odstavka omeji.“

25

Člen 15 dekreta o električni energiji je bil razveljavljen s členom 61 vlaams decreet houdende bepalingen tot begeleiding van de begroting 2005 (flamski dekret, ki vsebuje različne spremljevalne ukrepe iz proračuna 2005) z dne 24. decembra 2004 (Belgisch Staatsblad z dne 31. decembra 2004, str. 87220).

26

Člen 14 besluit van de vlaamse regering inzake de bevordering van elektriciteitsopwekking uit hernieuwbare energiebronnen (uredba flamske vlade o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije) z dne 28. septembra 2001 (Belgisch Staatsblad z dne 23. oktobra 2001, str. 36778) je določal:

„Vsak dobavitelj zadevne upravitelje omrežij mesečno obvešča o količini električne energije iz obnovljivih virov energije, naštetih na seznamu iz člena 8(1), ki je bila prenesena v njihovem distribucijskem omrežju, za vsako stranko in tarifno obdobje posebej.

Upravitelj omrežja naloge iz člena 15 dekreta o električni energiji opravlja brezplačno na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka.

Za električno energijo, ki se ne proizvaja v regiji Flamski, organ, pristojen za izdajanje ekoloških certifikatov za zadevni kraj proizvodnje, izda regulatornemu organu potrdilo, ki zagotavlja, da je bila ta električna energija proizvedena iz enega od obnovljivih virov energije iz seznama iz člena 8(1) in da je namenjena končnemu odjemalcu v Flandriji.

[…]“

27

Ta člen 14 je v novi različici, kot izhaja iz člena 2 besluit van de Vlaamse regering tot wijziging van het besluit van de Vlaamse regering van 28 september 2001 (uredba flamske vlade o spremembi uredbe flamske vlade z dne 28. septembra 2001) z dne 4. aprila 2003 (Belgisch Staatsblad z dne 30. aprila 2003, str. 23334, v nadaljevanju: uredba z dne 4. aprila 2003), ki je začela veljati 30. aprila 2003, določal:

„1.   V skladu z drugim odstavkom člena 15 dekreta o električni energiji se brezplačna distribucija v smislu prvega odstavka člena 15 tega dekreta omeji na dobavo električne energije, ki je bila proizvedena v proizvodnih obratih, priklopljenih na distribucijska omrežja v regiji Flamski.

2.   Dobavitelj električne energije iz obnovljivih virov energije, navedenih v členu 8, v vmesnem računu in končnem obračunu končnemu odjemalcu te električne energije ne zaračuna nobenega stroška za njeno distribucijo iz prvega odstavka člena 15.

[…]“

28

Raad van State (državni svet, Belgija), ki mu je bila predložena tožba družbe Essent Belgium za razglasitev ničnosti člena 2 uredbe z dne 4. aprila 2003, je z odločbo z dne 12. januarja 2004 zadržalo izvajanje te določbe.

29

Uredba flamske vlade o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije z dne 28. septembra 2001 je bila razveljavljena in nadomeščena z besluit van de Vlaamse regering inzake de bevordering van elektriciteitsopwekking uit hernieuwbare energiebronnen (uredba flamske vlade o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije) z dne 5. marca 2004 (Belgisch Staatsblad z dne 23. marca 2004, str. 16296, v nadaljevanju: uredba z dne 5. marca 2004).

30

Člen 18 uredbe z dne 5. marca 2004 je določal:

„1.   V skladu z drugim odstavkom člena 15 dekreta o električni energiji se brezplačna distribucija v smislu prvega odstavka člena 15 tega dekreta omeji na električno energijo, ki se dobavlja končnim odjemalcem, ki so priklopljeni na distribucijsko omrežje v regiji Flamski, in je bila proizvedena iz obnovljivega vira energije v smislu člena 15 v proizvodnem obratu, ki svojo električno energijo dobavlja neposredno v distribucijsko omrežje v Belgiji.

2.   Dobavitelj električne energije iz člena 1 v končnem obračunu končnemu odjemalcu te električne energije ne zaračuna nobenega stroška za njeno distribucijo iz prvega odstavka člena 15 uredbe o električni energiji.

[…]“

31

Raad van State (državni svet), ki mu je bila predložena tožba družbe Essent Belgium za razglasitev ničnosti člena 18 uredbe z dne 5. marca 2004 je z odločbo z dne 23. decembra 2004 zadržalo izvajanje te določbe.

32

Potem ko je bil člen 15 dekreta o električni energiji razveljavljen z dekretom z dne 24. decembra 2004 o različnih spremljevalnih ukrepih proračuna za leto 2005, je bil člen 18 uredbe z dne 5. marca 2004 z učinkom od 1. januarja 2005 razveljavljen z besluit van de Vlaamse regering (uredba flamske vlade) z dne 25. marca 2005 (Belgisch Staatsblad z dne 27. maja 2005, str. 24763).

33

Družba Essent Belgium podjetjem in zasebnim odjemalcem v regiji Flamski dobavlja električno energijo, ki jo v glavnem uvaža iz Nizozemske in je po njenih navedbah zelena električna energija.

34

Družba Essent Belgium meni, da ji je zaradi tega, ker je bila iz druge države članice uvožena zelena električna energija po zaporednih spremembah predpisov z uredbama z dne 4. aprila 2003 in 5. marca 2004 (v nadaljevanju: regionalna predpisa v postopku v glavni stvari), izključena iz ureditve brezplačne distribucije po distribucijskem omrežju v Flandriji, do katere je bila sprva upravičena, nastala škoda in je na Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg te Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za nizozemsko govorno območje, Belgija) naslovila dve tožbi, s katerima v bistvu od regije Flamske terja odškodnino za to škodo v višini 15.958.252 EUR.

35

Družba Essent Belgium je poleg tega v pravdo pritegnila Vlaamse Regulator van de Elektriciteits- en Gasmarkt (VREG) (flamski regulatorni organ za trg z električno energijo in plinom), ki je organ, pristojen za odločanje o tarifah za distribucijo, in več upravljavcev distribucijskega omrežja, ki so od te družbe zahtevali plačilo stroškov distribucije, zato da bi se učinek sodb, ki bodo izrečene, razširil na te druge stranke.

36

Družba Essent Belgium je v utemeljitev tožbe med drugim navedla, da je regija Flamska s sprejetjem regionalnih predpisov v postopku v glavni stvari kršila pravo Unije, zlasti člena 18 PDEU in 34 PDEU ter člena 3(1) in 11(2) Direktive 96/92.

37

V teh okoliščinah je Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg te Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za nizozemsko govorno območje) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem med drugim sprašuje, ali je treba določbe člena 3(1) in (4) Direktive 2003/54 razlagati tako, da ne nasprotujejo predpisom, kakršna sta regionalna predpisa v postopku v glavni stvari.

39

Glede tega je treba opozoriti, da mora v skladu s členom 94(c) Poslovnika Sodišča predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari.

40

V tem primeru pa predložitvena odločba ne vsebuje nobenega pojasnila v zvezi z razlogi, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom o razlagi člena 3(4) Direktive 2003/54. Poleg tega tudi iz opisa dejanskega stanja in nacionalnih predpisov, ki ga vsebuje ta odločba, ni mogoče razbrati, kako bi lahko ta določba prava Unije vplivala na spor o glavni stvari.

41

Čeprav člen 3(4) Direktive 2003/54 določa, da morajo biti finančna nadomestila, druge oblike odškodnine ali izključne pravice, ki jih država članica dodeli za izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, zagotovljeni na nediskriminatoren in pregleden način, predložitveno sodišče ne navaja nobene oblike nadomestila ali izključnih pravic, za katere bi regionalna predpisa iz postopka v glavni stvari določala, da se dodelijo distributerjem električne energije z namenom kompenzacije njihove obveznosti brezplačne distribucije zelene električne energije. Iz predložitvene odločbe prav tako ne izhaja, da bila taka nadomestila ali izključne pravice predmet spora o glavni stvari.

42

V teh okoliščinah je treba tretje vprašanje v delu, v katerem se nanaša na razlago člena 3(4) Direktive 2003/54, razglasiti za nedopustno.

43

To, da je nacionalno sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ni ovira za to, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. Glede na to mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (med drugim glej sodbo z dne 27. oktobra 2009, ČEZ, C‑115/08, EU:C:2009:660, točka 81 in navedena sodna praksa).

44

V tej zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da družba Essent Belgium s tožbama v postopku v glavni stvari v bistvu zahteva odškodnino za škodo, za katero trdi, da ji je nastala, ker ni bila več upravičena do tega, da bi za zeleno električno energijo, ki jo uvaža iz države članice, ki ni Kraljevina Belgija, in distribuira v regiji Flamski, uporabljala ureditev brezplačne distribucije zelene električne energije, ki je na podlagi regionalnih flamskih predpisov zavezovala upravljavce distribucijskih omrežij v Flandriji. Družba Essent Belgium tako navaja, da ni bila upravičena do ugodnosti na podlagi te ureditve, prvič, v obdobju med 30. aprilom 2003, ko je začela veljati uredba z dne 4. aprila 2003, in 12. januarjem 2004, ko je Raad van State (državni svet) zadržalo izvajanje te uredbe, in drugič, v obdobju med 23. marcem 2004, ko je začela veljati uredba z dne 5. marca 2004, in 31. decembrom 2004, ko je bil razveljavljen člen 15 dekreta o električni energiji.

45

Glede na tako opisan predmet spora o glavni stvari in obdobje, na katero se dejansko stanje nanaša, je treba ugotoviti, da glede sekundarne zakonodaje Unije, za odgovor na vprašanja predložitvenega sodišča ni upošteven člen 3(1) Direktive 2003/54, temveč druge določbe te direktive in med drugim določbe direktiv 96/92 in 2001/77.

46

Na prvem mestu, kar zadeva direktivi 96/92 in 2003/54 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo, prvič, iz členov od 29 do 31 Direktive 2003/54 izhaja, da je ta direktiva začela veljati šele 4. avgusta 2003 in da je morala biti prenesena najkasneje 1. julija 2004, na dan razveljavitve Direktive 96/92, tako da zadnjenavedena direktiva, na katero sta se v pisnih stališčih pred Sodiščem med drugim sklicevala regija Flamska in VREG in na kršitev katere se je družba Essent med drugim sklicevala v utemeljitev svoje tožbe v postopku v glavni stvari, ratione temporis velja za del obdobja iz postopka v glavni stvari.

47

Drugič, z vidika ratione materiae je treba glede na predmet spora o glavni stvari, opisan v točki 44 te sodbe, ugotoviti, da se predložitveno sodišče v tretjem vprašanju sicer sklicuje na člen 3(1) Direktive 2003/54, ki izključuje diskriminacijo elektroenergetskih podjetij glede njihovih pravic in obveznosti, vendar pa ta direktiva vsebuje določbo, to je člen 20(1), ki se posebej nanaša na obveznost držav članic, da pri dostopu do distribucijskih omrežij in pri pogojih, med drugim tarifnih, ki urejajo tak dostop, ni diskriminacije. Zato je treba v tej zadevi upoštevati zadnjenavedeno določbo.

48

Pri Direktivi 96/92 je treba iz enakih razlogov namesto člena 3(1), ki v bistvu vsebinsko ustreza členu 3(1) Direktive 2003/54, upoštevati člen 16, ki se prav tako nanaša na nediskriminatornost pogojev za dostop do distribucijskih omrežij.

49

Poleg tega je treba zaradi obveznosti, določene v regionalnih predpisih iz postopka v glavni stvari, da upravljavci distribucijskih omrežij v Flandriji zagotovijo brezplačno distribucijo zelene električne energije, ki se odda neposredno v ta omrežja ali v distribucijska omrežja v Belgiji, upoštevati tudi člen 3(2) in (8) Direktive 2003/54, ki se nanaša na obveznosti javnih storitev, ki jih lahko države članice naložijo podjetjem, delujočim v elektroenergetskem sektorju, in ki se med drugim nanašajo na varstvo okolja, vključno z varstvom podnebja. Enako velja za analogne določbe iz člena 3(2) in (3) Direktive 96/92.

50

Na drugem mestu, ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari, ki je bil opisan v točki 44 te sodbe, je treba glede na cilje spodbujanja proizvodnje zelene električne energije, ki se jih želi doseči z regionalnima predpisoma iz postopka v glavni stvari, upoštevati člene 3, 4 in 7 Direktive 2001/77, katerih cilj je ravno spodbujati povečanje take proizvodnje na notranjem trgu z električno energijo.

51

Glede na vse zgoraj navedeno je treba šteti, da predložitveno sodišče s svojimi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člene 12, 28 in 30 ES, člena 3(2) in (8) in 20(1) Direktive 2003/54, člena 3(2) in (3) in 16 Direktive 96/92 ter člene 3, 4 in 7 Direktive 2001/77 razlagati tako, da nasprotujejo predpisom, kakršna sta regionalna predpisa v postopku v glavni stvari, s katerimi se uvaja ureditev brezplačne distribucije zelene električne energije po distribucijskih omrežjih v zadevni regiji, pri čemer v skladu s prvim predpisom ugodnost uporabe te ureditve velja le za zeleno električno energijo, ki jo proizvodni obrati oddajo neposredno v ta distribucijska omrežja, v skladu z drugim predpisom pa le za zeleno električno energijo, ki jo taki obrati neposredno oddajo v distribucijska omrežja v državi članici, v kateri je ta regija, in ki iz te ugodnosti izključujejo zeleno električno energijo, ki je uvožena iz drugih držav članic.

52

Ker nacionalni predpisi iz postopka v glavni stvari z uvedbo brezplačne distribucije zelene električne energije spodbujajo proizvodnjo take električne energije, jih je treba najprej obravnavati z vidika določb Direktive 2001/77.

53

Kot namreč izhaja iz členov 1, 3, 4 in 7 te direktive, je namreč namen te direktive ravno spodbujati povečevanje deleža obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije na notranjem trgu z električno energijo, zaradi česar vsebuje določbe, ki se nanašajo na nacionalne mehanizme za podporo proizvodnji zelene električne energije in na pogoje za dostop take električne energije do distribucijskih omrežij.

54

V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da je, kot je določeno v uvodnih izjavah od 1 do 3 navedene direktive, spodbujanje obnovljivih virov energije, ki je prednostna naloga Unije, upravičeno zlasti s tem, da izkoriščanje teh virov energije prispeva k varovanju okolja in trajnostnemu razvoju ter da lahko prispeva k zanesljivosti in raznovrstnosti preskrbe z energijo ter omogoči hitrejše doseganje ciljev Kjotskega protokola (v tem smislu glej sodbo z dne 26. septembra 2013, IBV & Cie, C‑195/12, EU:C:2013:598, točka 56).

55

Kot izhaja iz uvodne izjave 14 Direktive 2001/77 je zakonodajalec Unije pri sprejemanju njenega besedila ocenil, da je zagotavljanje pravilnega delovanja različnih podpornih mehanizmov za obnovljive vire energije na nacionalni ravni, ki jih uvedejo države članice, pomembno sredstvo za doseganje cilja te direktive, da bi se ohranilo zaupanje investitorjev, dokler se ne začne uporabljati okvir Unije.

56

V členu 4(1) te direktive pa je poudarjeno, da taki mehanizmi prispevajo k uresničevanju ciljev, določenih v členih 6 in 174(1) ES, pri čemer so v zadnjenavedeni določbi našteti cilji okoljske politike Unije (v tem smislu glej sodbo z dne 26. septembra 2013, IBV & Cie, C‑195/12, EU:C:2013:598, točki 59 in 60).

57

V tej določbi so našteti ohranjanje, varstvo in izboljšanje kakovosti okolja; varovanje človekovega zdravja; skrbna in preudarna raba naravnih virov ter spodbujanje ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov (sodba z dne 26. septembra 2013, IBV & Cie, C‑195/12, EU:C:2013:598, točka 60).

58

Na drugem mestu je treba v zvezi z možno obliko mehanizmov podpore obnovljivim virom energije na nacionalnem nivoju ugotoviti, da so v uvodni izjavi 14 Direktive 2001/77 zgolj našteti različni ukrepi, ki jih za to običajno uporabljajo države članice, in sicer zeleni certifikati, naložbena pomoč, davčne oprostitve ali olajšave, vračilo davka ali neposredni programi zaščite cen (sodba z dne 26. novembra 2014, Green Network, C‑66/13, EU:C:2014:2399, točka 52 in navedena sodna praksa).

59

V členu 4(1) te direktive je navedeno le, da je predmet nacionalnih podpornih mehanizmov, ki jih zakonodajalec Unije tako podpira, neposredna ali posredna podpora proizvajalcem zelene električne energije.

60

Iz tega med drugim izhaja, da je z Direktivo 2001/77 državam članicam priznano široko polje proste presoje pri sprejemanju in izvajanju takih programov podpore proizvajalcem zelene električne energije (sodba z dne 26. novembra 2014, Green Network, C‑66/13, EU:C:2014:2399, točka 54 in navedena sodna praksa).

61

V tem primeru brezplačnost distribucije, ki je določena z regionalnima predpisoma v postopku v glavni stvari, ni ugodnost in tudi ne podpora, ki bi bila dodeljena neposredno proizvajalcem zelene električne energije, saj imajo od te brezplačnosti korist predvsem dobavitelji in zato načeloma tudi odjemalci. Tako se brezplačen dostop do distribucijskih omrežij lahko – odvisno od okoliščin – le posredno izkaže kot vir podpore tem proizvajalcem, zaradi česar spada na področje uporabe člena 4(1) Direktive 2001/77.

62

Vendar pa je treba v tem kontekstu upoštevati tudi to, da iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/77 izhaja, da morajo nacionalni mehanizmi podpore za proizvajalce električne energije iz člena 4 Direktive 2001/77, ki morajo med drugim prispevati k temu, da države članice uresničujejo nacionalne okvirne cilje, določene v omenjenem členu 3, načeloma voditi do okrepitve domače proizvodnje zelene električne energije (v tem smislu glej sodbo z dne 26. novembra 2014, Green Network, C‑66/13, EU:C:2014:2399, točki 56 in 57 in navedena sodna praksa).

63

Poleg tega in kot izhaja iz člena 3(1) Direktive 2001/77, morajo biti taki mehanizmi s tega vidika, in kot vsak drug ukrep, ki ga države članice sprejmejo za doseganje nacionalnih okvirnih ciljev, sorazmerni s ciljem, ki se želi doseči.

64

Poleg tega je treba spomniti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo nacionalni programi podpore proizvodnji zelene električne energije iz člena 4 Direktive 2001/77 izpolnjevati zahteve iz členov 28 in 30 ES (v zvezi s tem glej med drugim sodbo z dne 11. septembra 2014, Essent Belgium, od C‑204/12 do C‑208/12, EU:C:2014:2192).

65

Ker bo med drugim treba v okviru presoje regionalnih predpisov v postopku v glavni stvari z vidika teh določb Pogodbe, ki bodo obravnavane kasneje v tej sodbi, ta predpisa po potrebi preučiti z vidika že v točki 63 te sodbe omenjenega načela sorazmernosti, je treba v teh okoliščinah preizkus zahtev, ki bi lahko izhajale iz tega načela, opraviti v kasnejši fazi presoje.

66

Na tretjem mestu, v zvezi z določbami člena 7 Direktive 2001/77, ki se nanašajo na različna vprašanja v zvezi z omrežji, je treba ugotoviti, prvič, da s tem členom 7(3) in (6), drugi pododstavek – v nasprotju s tem, kar sta v zvezi s tem v svojih stališčih trdila regija Flamska in VREG – ni mogoče upravičiti selektivnih ukrepov brezplačne distribucije, kakršni so ti, ki jih določata regionalna predpisa v postopku v glavni stvari.

67

Člen 7(3) te direktive se namreč ne nanaša na stroške distribucije, temveč na stroške, povezane s stroški tehničnih prilagoditev, kot so priključki na omrežje in okrepitev omrežja, ki so potrebni za vključitev novih proizvajalcev zelene električne energije. Člen 7(6), drugi pododstavek, te direktive pa vsebuje le možnost, da se predpiše, da se pri določitvi pristojbin za distribucijo zelene električne energije upoštevajo uresničljive stroškovne prednosti, ki izhajajo iz priključitve obrata, ki uporablja obnovljive vire energije, na omrežje. Vendar pa ni bilo dokazano in tudi ne zatrjevano, da je to namen regionalnih predpisov v postopku v glavni stvari, ki določata popolno brezplačnost distribucije zelene električne energije z namenom spodbujanja povečanja proizvodnje te energije.

68

Drugič, v zvezi s členom 7(6), prvi pododstavek, Direktive 2001/77, na katerega se je med drugim skliceval generalni pravobranilec v točkah 57, 62 in 74 sklepnih predlogov, je sicer treba ugotoviti, da ta določba določa, da zaračunavanje pristojbin za distribucijo ni diskriminatorno do zelene električne energije.

69

Ne da bi bilo treba ugotoviti, ali je treba to določbo razlagati tako, da se s tem, da prepoveduje diskriminacijo zelene električne energije, nanaša tudi na različno obravnavanje različnih zelenih električnih energij glede na, med drugim, njihov izvor – pa je vendar treba ugotoviti, da člen 16 Direktive 96/92 in člen 20(1) Direktive 2003/54, ki bosta obravnavana v nadaljevanju, vsebujeta določbe, ki se nanašajo posebej na zagotovitev nediskriminatornega dostopa dobaviteljem do distribucijskih omrežij, zlasti s tarifnega vidika. Ker pa so te določbe v zadevi v glavni stvari v tem primeru zagotovo upoštevne, zadostuje, da se v tem primeru preizkusi le te določbe.

70

Ker se spor o glavni stvari nanaša na stroške distribucije, ki jih je morala družba Essent Belgium plačati, ker je kot dobaviteljica uporabljala distribucijska omrežja v smislu člena 2, točka 6, Direktive 96/92 in člena 2, točka 5, Direktive 2003/54, in za katere trdi, da so diskriminatorni, ker drugače kakor dobavitelji, ki so tržili zeleno električno energijo nacionalnega izvora, ni bila več upravičena do uporabe ureditve brezplačne distribucije zelene električne energije, ki je za distributerje veljala na podlagi regionalnih predpisov v postopku v glavni stvari, je treba upoštevati tudi, kot je bilo navedeno v točkah od 47 do 49 te sodbe, nekatere določbe teh direktiv.

71

Člen 20(1) Direktive 2003/54 med drugim določa, da države članice poskrbijo, da se „za vse upravičene odjemalce uvede sistem dostopa tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in brez diskriminacije med uporabniki omrežja“.

72

V zvezi s tem je Sodišče, prvič, glede pojma „dostop do omrežja“ v smislu navedene določbe pojasnilo, da se ta pojem ne razume kot priključitev, ki pomeni fizično povezavo z omrežjem, temveč kot pravica uporabe električnega omrežja (v tem smislu glej sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 42).

73

Pojem „dostop“ se tako navezuje na oskrbo z električno energijo, vključno s stroški storitve. V zvezi s tem je v uvodnih izjavah 2, 6, 13, 15 in 17 Direktive 2003/54 med drugim poudarjeno, da mora biti ta dostop na voljo za primerno ceno in ob zagotavljanju nediskriminatornih tarif, da bi se vsem deležnikom na trgu zagotovil dejanski dostop do trga (v tem smislu glej sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 40).

74

Drugič, v zvezi s pojmom „tretja stran“ iz omenjenega člena 20(1) Direktive 2003/54 je treba ugotoviti, da besedilo te določbe ta pojem opredeli tudi z izrazom „uporabnik omrežja“, ki je opredeljen v členu 2, točka 18, te direktive in pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki napaja omrežje ali ki se ji dobavlja iz prenosnega ali distribucijskega omrežja (glej sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 44).

75

Med te uporabnike spadajo tudi dobavitelji električne energije, pri čemer je Sodišče med drugim pojasnilo, da morajo imeti upravičeni odjemalci – kot je poudarjeno v uvodni izjavi 4 Direktive 2003/54 – da bi lahko svobodno izbirali dobavitelje, prost dostop do distribucijskih omrežij, ki pripeljejo električno energijo do odjemalcev (v tem smislu glej sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točke 32, 33 in 43).

76

Nazadnje je treba spomniti, da je prost dostop tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij, ki se med drugim zagotavlja s členom 20 Direktive 2003/54, eden od bistvenih ukrepov, ki jih morajo države članice izvesti, da se ustvari notranji trg električne energije (glej sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi, C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 33 in navedena sodna praksa).

77

V zvezi z Direktivo 96/92 je treba spomniti, da imajo države članice, kot izhaja iz člena 16 te direktive, pri organizaciji dostopa do omrežja za distribucijo električne energije prosto izbiro med postopkom dostopa do omrežja in postopkom pooblaščenega kupca – ki sta urejena v členu 17 oziroma v členu 18 te direktive – vendar je treba obe vrsti postopka izvajati v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili.

78

Ta člen 16 tako državam članicam prepoveduje, da bi dostop do distribucijskega omrežja organizirale na diskriminatoren način, pri čemer se ta prepoved na splošno nanaša na vsako diskriminacijo, kar zato vključuje tudi morebitno diskriminacijo pri stroških, ki jih je treba plačati za uporabo distribucijskega omrežja (v tem smislu glej sodbi z dne 14. aprila 2005, AEM in AEM Torino, C‑128/03 in C‑129/03, EU:C:2005:224, točka 59, in z dne 7 junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točke 36, 45 in 46).

79

V zvezi z vprašanjem, ali se z regionalnimi predpisi, kakršna sta v postopku v glavni stvari, povzroča diskriminacija v nasprotju s členom 16 Direktive 96/92 in členom 20(1) Direktive 2003/54, je treba ugotoviti, da sta zadnjenavedeni določbi, ki zahtevata nediskriminatorno delovanje države pri izvrševanju dostopa do omrežja, poseben izraz splošnega načela enakosti (v zvezi s členom 16 Direktive 96/92 glej sodbo z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 47 in navedena sodna praksa).

80

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da prepoved diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (med drugim glej sodbo z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 48).

81

V zvezi s tem je treba spomniti, da je različno obravnavanje utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano z zakonito dopustnim ciljem, ki se želi uresničiti z zadevno zakonodajo, in je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči (med drugim glej sodbo z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 47 in navedena sodna praksa).

82

Čeprav se v tem primeru regionalna predpisa v postopku v glavni stvari enako uporabljata za vse dobavitelje električne energije, ki uporabljajo distribucijsko omrežje v zadevni regiji, pa je v skladu s tema predpisoma električna energija, ki jo ti dobavijo ti dobavitelji, oproščena plačila stroškov distribucije, le če je ta električna energija zelena električna energija, ki se odda neposredno v tako omrežje ali v distribucijsko omrežje v državi članici, v kateri je ta regija, s čimer se dobavitelji električne energije obravnavajo različno glede na – med drugim, tako kot navaja družba Essent Belgium v okviru zadev v postopku v glavni stvari – izvor zelene električne energije, ki jo ti dobavitelji tržijo.

83

V zvezi z morebitno upravičenostjo takega različnega obravnavanja je treba najprej ugotoviti, da ga s sklicevanjem na člen 11(3) Direktive 96/92 ali člen 14(4) Direktive 2003/54, v nasprotju s tem kar trdita regija Flamska in VREG, ni mogoče upravičiti. V teh določbah je namreč, ne da bi se omenjali stroški distribucije, predpisano le, da lahko država članica od upravljavca distribucijskega omrežja, če razporeja proizvodne naprave, zahteva, da daje prednost med drugim napravam, ki proizvajajo zeleno električno energijo.

84

Ob tem legitimnost cilja, ki se ga želi doseči z regionalnima predpisoma v postopku v glavni stvari, to je spodbujanje proizvodnje zelene električne energije, ne vzbuja dvomov. V zvezi s tem je treba med drugim spomniti, da je uporaba obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije koristna za varstvo okolja, ker prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki je eden glavnih vzrokov za podnebne spremembe, k boju zoper katere so se zavezale Unija in njene države članice (glej sodbo z dne 11. septembra 2014, Essent Belgium, od C‑204/12 do C‑208/12, EU:C:2014:2192, točka 91 in navedena sodna praksa).

85

Vprašanje je torej, ali ta cilj lahko upraviči zgoraj omenjeno različno obravnavanje, se pravi v bistvu, ali temelji na objektivnem in razumnem merilu in ali je sorazmeren z zastavljenim ciljem.

86

Vendar je treba, prvič, glede na to, da gre za več določb prava Unije in zato za več parametrov, na podlagi katerih je treba, tako kot je bilo že navedeno v točki 65 te sodbe, preučiti sorazmernost regionalnih predpisov v postopku v glavni stvari, in drugič, glede na to, da je treba v tem okviru upoštevati tudi druge določbe direktiv 96/92 in 2003/54, kar bo storjeno v nadaljevanju, ta preizkus opraviti v kasnejši fazi presoje.

87

Tako člen 3(2) Direktive 96/92 kot člen 3(2) Direktive 2003/54 državam članicam omogočata, da podjetjem iz sektorja električne energije naložijo obveznosti javnih storitev, ki se med drugim nanašajo na varstvo okolja, vključno z varstvom podnebja.

88

Zdi se, tako kot navaja Komisija, da je tako tudi z regionalnima predpisoma v postopku v glavni stvari, saj ta predpisa vsem upravljavcem distribucijskega omrežja v Flandriji nalagata obveznost brezplačne distribucije zelene električne energije, ki se odda neposredno v ta omrežja ali v distribucijska omrežja v Belgiji, s čimer spodbujata razmah proizvodnje zelene električne energije.

89

Vendar pa je treba v zvezi s tem poudariti tudi, prvič, da morajo biti obveznosti javnih storitev – tako kot izhaja iz določb, omenjenih v točki 87 te sodbe – nediskriminatorne. V členu 3(2) Direktive 2003/54 je poleg tega dodano, da morajo te obveznosti elektroenergetskim podjetjem v Uniji zagotoviti enak dostop do nacionalnih odjemalcev.

90

Čeprav je treba ugotoviti, da regionalna predpisa v postopku v glavni stvari veljata za vse upravljavce distribucijskih omrežij, tako da se zdi, da med njimi ni nobenega različnega obravnavanja, pa je bilo v točki 82 te sodbe že navedeno, da je v skladu s tema predpisoma med drugim električna energija, ki jo ti dobavijo dobavitelji, oproščena plačila stroškov distribucije, le če je ta električna energija zelena električna energija, ki se odda neposredno v omrežje v zadevni regiji ali v distribucijsko omrežje v državi članici, v kateri je ta regija, s čimer se dobavitelji električne energije obravnavajo različno, zlasti glede na izvor zelene električne energije, ki jo tržijo. To različno obravnavanje je med drugim tako, da vpliva na enak dostop elektroenergetskih podjetij v Uniji do nacionalnih odjemalcev v smislu člena 3(2) Direktive 2003/54.

91

Dalje, iz člena 3(8) Direktive 2003/54 sicer izhaja, da se lahko države članice drugače kakor je bilo določeno z ureditvijo, ki je veljala na podlagi členov 3(3) in 16 Direktive 96/92 (v zvezi s tem glej sodbo z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 65), odločijo, da ne bodo uporabile določb iz člena 20 Direktive 2003/54, ki določajo nediskriminatoren dostop tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij, če bi uporaba te določbe pravno in dejansko ovirala izpolnjevanje obveznosti javne službe, ki tako so naložene elektroenergetskim podjetjem. Vendar pa je Sodišče že presodilo, da morajo države članice, če želijo odstopiti od določb člena 20 Direktive 2003/54, med drugim preveriti, ali upravljavci omrežja svoje obveznosti javnih storitev ne morejo opraviti tako, da ne bi ogrožali pravice do prostega dostopa do omrežij, ki je ena od pravic, določenih z Direktivo 2003/54 (sodba z dne 22. maja 2008, citiworks, C‑439/06, EU:C:2008:298, točka 60).

92

Drugič, poudariti je treba tudi, da morajo biti obveznosti javnih storitev, ki se uvedejo na podlagi direktiv 96/92 in 2003/54, kot izhaja iz členov 3(2) obeh direktiv, uvedene ob popolnem upoštevanju ustreznih določb Pogodbe, med katerimi ni le člen 90 Pogodbe ES (postal člen 86 ES), ki je omenjen v členu 3(2) obeh direktiv, temveč tudi, kot med drugim izhaja iz uvodnih izjav 3, 15 in 19 Direktive 96/92, člena 30 (postal člen 28 ES) in 36 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 30 ES), ki se nanašata na prost pretok blaga.

93

V zvezi s členom 86 ES je Sodišče že presodilo, da člen 3(2) Direktive 2003/54 v povezavi s členom 86 ES sicer omogoča, da se podjetjem, odgovornim za upravljanje javnih storitev, nalagajo obveznosti, ki so med drugim povezane z določanjem dobavnih cen električne energije, vendar mora biti z nacionalnimi predpisi, s katerimi se določajo take obveznosti, mogoče zagotoviti uresničevanje zastavljenega cilja, ti predpisi pa ne smejo prekoračiti tistega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja, da bi izpolnjevali merilo sorazmernosti (glej sodbo z dne 21. decembra 2011, Enel Produzione, C‑242/10, EU:C:2011:861, točka 55).

94

V zvezi s preizkusom sorazmernosti regionalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari je bilo v točkah 65 in 86 te sodbe sicer že navedeno, da je treba glede na različnost določb prava Unije, ki jih je treba preizkusiti, ta preizkus v tej zadevi začasno preložiti.

95

Člena 28 in 30 ES, s katerima morajo biti obveznosti javnih storitev, uvedene na podlagi členov 3(2) direktiv 96/92 in 2003/54, prav tako v skladu, se obravnavata v nadaljevanju.

96

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, se člen 28 ES s tem, da državam članicam prepoveduje ukrepe z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri uvozu, nanaša na vsak nacionalni ukrep, ki bi lahko neposredno ali posredno in dejansko ali potencialno omejeval trgovino znotraj Skupnosti (med drugim glej sodbe z dne 11. julija 1974, Dassonville, 8/74, EU:C:1974:82, točka 5; z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točka 66, in z dne 11. septembra 2014, Essent Belgium, od C‑204/12 do C‑208/12, EU:C:2014:2192, točka 77).

97

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da utegnejo predpisi, kakršna sta regionalna predpisa iz postopka v glavni stvari, vsaj posredno in potencialno ovirati uvoz električne energije, zlasti zelene, iz drugih držav članic.

98

Take predpise je treba namreč – med drugim zaradi tega, ker gospodarske subjekte, zlasti dobavitelje električne energije, spodbujajo k temu, da kupujejo zeleno električno energijo, ki je bila proizvedena v zadevni regiji ali v državi članici, v katero ta regija spada – zaradi ekonomske prednosti, ki jo zagotavlja brezplačnost prenosa te električne energije, šteti za ukrepe, katerih učinek je enakovreden količinski omejitvi, na katere se nanaša člen 28 ES (po analogiji glej sodbo z dne 5. junija 1986, Komisija/Italija, 103/84, EU:C:1986:229, točki 2 in 24 in navedena sodna praksa).

99

V zvezi s trditvijo regije Flamske in VREG, da v tej zadevi vsaka morebitna ovira prostemu pretoku električne energije ostaja relativno omejena, zlasti ker je bil v zadevnem obdobju delež zelene električne energije, ki je bila proizvedena v Flandriji, še vedno precej nizek, zadostuje spomniti, da tudi če bi bilo to dokazano, vsekakor velja, da nacionalni ukrep ne more biti izvzet iz prepovedi iz člena 28 ES zgolj zaradi tega, ker je ovira za uvoz majhna in ker obstajajo druge možnosti za trženje uvoženih izdelkov (med drugim glej sodbo z dne 5. junija 1986, Komisija/Italija, 103/84, EU:C:1986:229, točka 18 in navedena sodna praksa).

100

Poleg tega, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, je lahko nacionalni predpis, ki pomeni ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve, kljub temu upravičen na podlagi razlogov v splošnem interesu, naštetih v členu 30 ES, ali na podlagi nujnih razlogov. V obeh primerih mora biti v skladu z načelom sorazmernosti nacionalni ukrep primeren za zagotovitev uresničitve cilja, ki mu sledi, in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno, da se ta cilj doseže (med drugim glej sodbo z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točka 76 in navedena sodna praksa).

101

Nacionalne ukrepe, ki bi lahko ovirali trgovino znotraj Skupnosti, je tako mogoče upravičiti med drugim z nujnimi zahtevami v zvezi z varstvom okolja in zlasti s spodbujanjem povečanja uporabe obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije, ki, kot je bilo že navedeno v točki 84 te sodbe, je koristno za tako varstvo in se nanaša tudi na varovanje zdravja in življenja ljudi in živali ter na ohranitev rastlin, kar so razlogi v splošnem interesu, našteti v členu 30 ES (v tem smislu glej med drugim sodbo z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točke od 77 do 80 in navedena sodna praksa).

102

V teh okoliščinah je treba preizkusiti še, ali so regionalni predpisi, kakršna sta v postopku v glavni stvari, v skladu z načelom sorazmernosti.

103

Kot izhaja iz točk 63, 85, 93 in 100 te sodbe je skladnost regionalnih predpisov, kakršna sta v postopku v glavni stvari, s členoma 3(1) in 4 Direktive 2001/77, členoma 3(2) in 16 Direktive 96/92, členoma 3(2) in (8) in 20(1) Direktive 2003/54 ter členoma 28 in 30 ES v tej zadevi odvisna od tega, ali ti predpisi izpolnjujejo zahteve, ki izhajajo iz načela sorazmernosti.

104

Kot je bilo opozorjeno v točki 100 te sodbe, morajo biti za to, da bi bilo to tako, ti regionalni predpisi taki, da je z njimi vsekakor mogoče doseči cilj, ki se z njimi uresničuje, to je spodbujanje povečanja proizvodnje zelene električne energije, katerega legitimnost je bila v tem primeru že ugotovljena v točkah 54, 84 in 101 te sodbe, in nujni za doseganje tega cilja.

105

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, kot je Sodišče že presodilo, da se okoliščina, da je nacionalni program podpore zasnovan tako, da določa ugodnosti neposredno za proizvodnjo zelene električne energije, ne pa samo za porabo te energije, lahko pojasni s tem, da se to, da je električna energija zelena, nanaša le na način proizvodnje te energije, in da se s tem okoljevarstveni cilji, ki se nanašajo na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, lahko dejansko uresničujejo najprej v fazi proizvodnje (glej sodbo z dne 11. septembra 2014, Essent Belgium, C‑204/12 à C‑208/12, EU:C:2014:2192, točka 98 in navedena sodna praksa).

106

Poleg tega je treba poudariti, kot je bilo navedeno že v točki 62 te sodbe, da iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/77 v povezavi s členom 4 te direktive izhaja, da morajo nacionalni mehanizmi podpore za proizvajalce električne energije, na katere se nanaša zadnjenavedeni člen in ki morajo med drugim prispevati k temu, da države članice uresničujejo nacionalne okvirne cilje, ki so jim bili naloženi s to direktivo, načeloma voditi do okrepitve domače proizvodnje zelene električne energije (glej sodbo z dne 26. novembra 2014, Green Network, C‑66/13, EU:C:2014:2399, točka 57 in navedena sodna praksa).

107

Ta okoliščina, zlasti ob upoštevanju dejstva, da s pravom Unije niso usklajeni nacionalni programi podpore zeleni električni energiji, pomeni, da države članice načeloma lahko določijo, da je do ugodnosti iz teh programov upravičena le proizvodnja zelene električne energije na njihovem ozemlju (po analogiji in v povezavi z Direktivo 2009/28 glej sodbo z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točke 94 in od 97 do 99).

108

V zvezi s primernostjo nacionalnih programov za podporo proizvodnji zelene električne energije za doseganje cilja povečanja take proizvodnje je Sodišče med drugim presodilo, da obveznost odkupa zelene električne energije po najnižjih cenah proizvajalcem take vrste električne energije prinaša določeno ekonomsko prednost, ker jim brez tveganja zagotavlja višje donose od tistih, ki bi jih imeli, če te obveznosti ne bi bilo (sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra, C‑379/98, EU:C:2001:160, točka 54).

109

Poleg tega je Sodišče, ko je presojalo nacionalne programe podpore, ki uporabljajo tako imenovani mehanizem „zelenih certifikatov“, navedlo, da je obveznost, da dobavitelji električne energije od proizvajalcev zelene električne energije pridobijo kvoto takih certifikatov, namenjena zlasti temu, da se proizvajalcem električne energije zagotavlja povpraševanje po certifikatih, ki so jim bili podeljeni, s čimer se jim olajša prodaja zelene energije, ki jo proizvajajo po ceni, ki je višja od tržne cene klasične energije. V zvezi s tem je Sodišče med drugim poudarilo, da se zdi, da spodbujevalnega učinka, ki ga ima tak program na proizvajalce električne energije na splošno in katerega namen je te proizvajalce spodbuditi k povečanju njihove proizvodnje zelene električne energije, ni mogoče izpodbiti, s tem pa tudi ne zmožnosti tega programa, da izpolni legitimni cilj, ki se uresničuje v obravnavani zadevi (glej sodbo z dne 11. septembra 2014, Essent Belgium, C‑204/12 à C‑208/12, EU:C:2014:2192, točki 109 in 110 in navedena sodna praksa).

110

Cilj takih programov podpore zeleni energiji, katere stroški proizvodnje so še vedno precej visoki v primerjavi s stroški proizvodnje električne energije iz neobnovljivih virov energije, je v bistvu med drugim dolgoročno spodbujanje investicij v nove naprave s tem, da se dajo proizvajalcem nekatera jamstva glede prihodnjega trženja njihove proizvodnje zelene električne energije (glej sodbo z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točka 103).

111

V tem primeru je treba v zvezi z ureditvijo brezplačne distribucije zelene električne energije, ki je bila vzpostavljena z regionalnima predpisoma v postopku v glavni stvari, najprej ugotoviti, da drugače kakor nacionalni programi podpore zeleni električni energiji v obliki obveznosti nakupa ali zelenih certifikatov, na katere se nanašajo prejšnje točke te sodbe, predmet te ureditve ni dodelitev neposredne podpore proizvajalcem zelene električne energije.

112

Kot je bilo namreč že navedeno v točki 61 te sodbe, je brezplačna distribucija zelene električne energije finančna prednost, ki je v prvi vrsti dodeljena dobaviteljem te električne energije, vendar pa imajo lahko – odvisno od okoliščin in zlasti od prodajne cene, po kateri dobavitelj električno energijo zaračunava odjemalcem – v neki meri posredno koristi tudi odjemalci.

113

Vendar pa tak podporni mehanizem med drugim ne daje nobenega zagotovila, da bo ekonomska prednost, ki jo zagotavlja dobaviteljem, na koncu dejansko in bistveno koristila proizvajalcem zelene električne energije, zlasti ne najmanjšim lokalnim proizvodnim obratom, za katere regija Flamska trdi, da jih je želela podpreti, ki niso hkrati proizvajalci in dobavitelji.

114

Korist, ki jo bodo glede na okoliščine imeli taki proizvajalci zelene električne energije zaradi te ekonomske prednosti, bo namreč odvisna od različnih značilnosti trgov, kot so na primer cena električne energije na teh trgih, ponudba in povpraševanje, razmerje sil med prisotnimi gospodarskimi subjekti in mera, do katere so dobavitelji pripravljeni to prednost prenesti na proizvajalce.

115

Glede na to, da je podpora, ki bi lahko za proizvajalce zelene električne energije izhajala iz ureditve brezplačnosti v postopku v glavni stvari, hkrati posredna, negotova in aleatorna, je treba šteti, da primernost te ureditve za dosego v tem primeru zastavljenega legitimnega cilja, s katerim se želi gospodarske subjekte učinkovito spodbuditi k povečanju proizvodnje zelene električne energije, kljub njeni višji proizvodni ceni, in s tem državam članicam pomagati pri uresničevanju okvirnih ciljev proizvodnje, ki so jim bili v zvezi s tem naloženi s členom 3 Direktive 2001/77, ni izkazana.

116

Zaradi te posrednosti, negotovosti in hkrati aleatornosti in ker poleg tega obstajajo druga sredstva, kot je na primer izdaja zelenih certifikatov, ki zagotovo učinkovito prispevajo k uresničitvi cilja povečanja proizvodnje zelene električne energije, ne da bi pri tem med drugim škodovala uvajanju prostega dostopa tretjih strani do distribucijskih omrežij pod nediskriminatornimi pogoji, določenega med drugim v členu 20(1) Direktive 2003/54, kar je eden od bistvenih ukrepov za vzpostavitev notranjega trga z električno energijo, je treba šteti, da regionalni predpisi, kakršna sta v postopku v glavni stvari, ne izpolnjujejo zahtev, ki izhajajo iz načela sorazmernosti, in da njihov negativni vpliv na omenjeni prosti dostop in prost pretok blaga zato ne more biti upravičen s tem ciljem.

117

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da se z regionalnimi predpisi, kakršna sta v postopku v glavni stvari, ker ne ustrezajo zahtevam, ki izhajajo iz načela sorazmernosti, kršijo določbe členov 28 in 30 ES, členov 3(2) in 16 Direktive 96/92, členov 3(2) in (8) in 20(1) Direktive 2003/54 ter členov 3 in 4 Direktive 2001/77.

118

Glede na, prvič, ugotovitev iz prejšnje točke te sodbe, iz katere izhaja, da regionalni predpisi, kakršna sta v postopku v glavni stvari, kršijo med drugim člena 28 in 30 ES, in drugič, ker predložitveno sodišče ni z ničemer pojasnilo, zakaj je menilo, da ti predpisi povzročajo diskriminacijo na podlagi državljanstva v smislu člena 12 ES, ni potrebno, da Sodišče v okviru te zadeve preuči te določbe.

119

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člena 28 in 30 ES, člena 3(2) in (8) in 20(1) Direktive 2003/54, člena 3(2) in (3) in 16 Direktive 96/92 ter člena 3 in 4 Direktive 2001/77 skupaj razlagati tako, da nasprotujejo predpisom, kakršna sta regionalna predpisa v postopku v glavni stvari, ki uvajajo ureditev brezplačne distribucije zelene električne energije po distribucijskih omrežjih v zadevni regiji, pri čemer v skladu s prvim predpisom ugodnost uporabe te ureditve velja le za zeleno električno energijo, ki jo proizvodni obrati oddajo neposredno v ta distribucijska omrežja, v skladu z drugim predpisom pa le za zeleno električno energijo, ki jo taki obrati neposredno oddajo v distribucijska omrežja v državi članici, v kateri je ta regija.

120

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Določbe členov 28 in 30 ES, členov 3(2) in (8) in 20(1) Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES, členov 3(2) in (3) in 16 Direktive 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo ter členov 3 in 4 Direktive 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo je treba skupaj razlagati tako, da nasprotujejo predpisom, kakršna sta besluit van de Vlaamse regering tot wijziging van het besluit van de Vlaamse regering van 28 september 2001 (uredba flamske vlade o spremembi uredbe flamske vlade z dne 28. septembra 2001) z dne 4. aprila 2003 in besluit van de Vlaamse regering inzake de bevordering van elektriciteitsopwekking uit hernieuwbare energiebronnen (uredba flamske vlade o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije) z dne 5. marca 2004, ki uvajata ureditev brezplačne distribucije zelene električne energije po distribucijskih omrežjih v zadevni regiji, pri čemer v skladu s prvo uredbo ugodnost uporabe te ureditve velja le za zeleno električno energijo, ki jo proizvodni obrati oddajo neposredno v ta distribucijska omrežja, v skladu z drugo uredbo pa le za zeleno električno energijo, ki jo taki obrati neposredno oddajo v distribucijska omrežja v državi članici, v kateri je ta regija.