—

za Nabiela Petra Bogendorffa von Wolffersdorffa on sam in T. Donderer, odvetnik,

—

za Zentraler Juristischer Dienst der Stadt Karlsruhe D. Schönhaar in P. Becker, agentki,

—

za nemško vlado T. Henze, J. Kemper in K. Petersen, agenti,

—

za Evropsko komisijo G. von Rintelen, M. Wilderspin in C. Tufvesson, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 18 PDEU in 21 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Nabielom Petrom Bogendorffom von Wolffersdorffom ter Standesamt der Stadt Karlsruhe (služba za osebna stanja mesta Karlsruhe) in Zentraler Juristischer Dienst der Stadt Karlsruhe (centralna pravna služba mesta Karlsruhe) glede tega, da sta ta organa zavrnila spremembo imen in priimka, vpisanih v rojstni list tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in zaznamek plemiških delov priimka, ki ga je ta pridobila v drugi državi članici, v register osebnih stanj.

3

Člen 123(1) Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (temeljni zakon za Zvezno republiko Nemčijo) z dne 23. maja 1949 (BGBl. 1949 I, str. 1; v nadaljevanju: temeljni zakon) določa, da „[z]akoni, ki so veljali pred konstituiranjem Bundestaga, ostajajo v veljavi, če niso v nasprotju s temeljnim zakonom“.

4

Člen 109 Verfassung des Deutschen Reichs (ustava nemškega rajha), ki je bila sprejeta 11. avgusta 1919 v Weimarju (Reichsgesetzblatt 1919, str. 1383, v nadaljevanju: weimarska ustava), veljati pa je začela 14. avgusta 1919, določa:

„Vsi nemški državljani so pred zakonom enaki.

Moški in ženske imajo načeloma enake državljanske pravice in dolžnosti.

Privilegiji javnega prava ali neenakosti, povezani z rojstvom ali statusom, se odpravijo. Oznake plemiškega rodu veljajo le kot del imena in se ne smejo več dodeljevati.

Naziv se sme dodeliti le, če označuje funkcijo ali poklic; to ne velja za akademske nazive.

Država ne sme podeliti ne reda ne odlikovanja.

Noben Nemec ne sme sprejeti naziva ali reda tuje vlade.“

5

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) je z odločbama z dne 11. marca 1966 in z dne 11. decembra 1996 ugotovilo, da člen 109 weimarske ustave na podlagi člena 123(1) temeljnega zakona še vedno velja in ima v hierarhiji predpisov moč splošnega zveznega zakona.

6

Člen 5 Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch (uvodni zakon k nemškemu civilnemu zakoniku) z dne 21. septembra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2494, in popravek v BGBl. 1997 I, str. 1061) v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: EGBGB), pod naslovom „Osebni status“ v odstavku 1 določa:

„Če je napoteno na pravo države, katere državljan je oseba, in je ta oseba državljan več držav, se uporabi pravo tiste od teh držav, s katero je oseba najtesneje povezana, zlasti na podlagi svojega običajnega prebivališča ali svojega življenja. Če je oseba tudi nemški državljan, ima ta pravni položaj prednost.“

7

Člen 6 EGBGB, naslovljen „Javni red“, tako določa:

„Pravna norma druge države se ne uporabi, če vodi njena uporaba do rezultata, ki očitno ni združljiv z bistvenimi načeli nemškega prava. Še zlasti se ne uporabi, če uporaba ni združljiva s temeljnimi pravicami.“

8

Člen 10 EGBGB, naslovljen „Ime“, v odstavku 1 določa:

„Za imena oseb se uporablja zakon države, katere državljani so te osebe.“

9

Člen 48 EGBGB, naslovljen „Izbira imena, pridobljenega v drugi državi članici Evropske unije“, določa:

„Če za ime osebe velja nemško pravo, lahko ta z izjavo na matičnem uradu izbere ime, ki ga je pridobila med običajnim prebivanjem v drugi državi članici Unije in je bilo tam vpisano v matični register, če to ni očitno nezdružljivo z bistvenimi načeli nemškega prava. Izbira imena učinkuje za nazaj od datuma vpisa v matični register druge države članice, razen če oseba izrecno izjavi, da naj izbira imena učinkuje le za prihodnost. Izjava mora biti notarsko overjena. […]“

10

Člen 48 EGBGB izhaja iz sprejetja Gesetz zur Anpassung der Vorschriften des Internationalen Privatrechts an die Verordnung (EU) Nr. 1259/2010 und zur Änderung anderer Vorschriften des Internationalen Privatrechts (zakon o prilagoditvi predpisov mednarodnega zasebnega prava Uredbi št. 1259/2010 in o spremembi drugih predpisov mednarodnega zasebnega prava) z dne 23. januarja 2013 (BGBl. 2013 I, str. 101), ki je začel veljati 29. januarja 2013. Ta določba je bila v nemško pravo uvedena po sodbi Sodišča z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul (C‑353/06, EU:C:2008:559).

11

(popravljeno s sklepom z dne 6. oktobra 2016) Tožeča stranka je nemški državljan, rojen 9. januarja 1963 v Karlsruheju (Nemčija). Ob rojstvu je prejela ime „Nabiel“ in priimek „Bagdadi“, ki sta bila vpisana v matični register mesta Karlsruhe.

12

Tožeča stranka je nato na podlagi upravnega postopka za spremembo imena v mestu Nürnbeg (Nemčija) pridobila priimek „Bogendorff“ in dodatek „Peter“ k imenu „Nabiel“. S posvojitvijo se je nemško osebno stanje tožeče stranke v postopku v glavni stvari znova spremenilo, tako da ima zdaj v skladu s tem osebnim stanjem imeni „Nabiel Peter“ in priimek „Bogendorff von Wolffersdorff“.

13

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari se je leta 2001 preselila v Združeno kraljestvo, kjer je od leta 2002 opravljala poklic svetovalca na področju insolventnosti v Londonu.

14

Leta 2004 je z naturalizacijo pridobila britansko državljanstvo, pri čemer je ohranila nemško državljanstvo.

15

Z izjavo (Deed Poll) z dne 26. julija 2004, ki je bila 22. septembra 2004 evidentirana pri službah Supreme Court of England and Wales (višje sodišče Anglije in Walesa, Združeno kraljestvo) in 8. novembra 2004 objavljena v The London Gazette, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari spremenila svoje ime, tako da se v skladu z britanskim pravom imenuje „Peter Mark Emanuel Graf von Wolffersdorff Freiherr von Bogendorff“.

16

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari in njen zakonec sta leta 2005 zapustila London in se nastanila v Chemnitzu v Nemčiji, kjer se je 28. februarja 2006 rodila njuna hči. Tam prebivajo od takrat.

17

Rojstvo njune hčere, ki ima dvojno državljanstvo, nemško in britansko, je bilo 23. marca 2006 prijavljeno na generalnem konzulatu Združenega kraljestva v Düsseldorfu (Nemčija). Imena in priimek njune hčere, navedeni v njenem britanskem rojstnem listu in britanskem potnem listu, so „Larissa Xenia Gräfin von Wolffersdorff Freiin von Bogendorff“.

18

Vendar je matični urad v Chemnitzu zavrnil vpis njenega britanskega imena, pri čemer se je skliceval na člen 10 EGBGB. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari se je obrnila na Oberlandesgericht Dresden (višje deželno sodišče v Dresdnu, Nemčija) in mu predlagala, naj navedeni službi odredi zapis imena njene hčere, kot je navedeno v njenem rojstnem listu, ki so ga izdali britanski organi, v register osebnih stanj.

19

Oberlandesgericht Dresden (višje deželno sodišče v Dresdnu, Nemčija) je z odločbo z dne 6. julija 2011 temu predlogu ugodilo.

20

V skladu s to odredbo je mesto Chemnitz vneslo navedeni zapis. Hči tožeče stranke v postopku v glavni stvari ima zato kot nemška državljanka imena in priimek, ki so enaki tistim, ki jih ima kot britanska državljanka, in sicer „Larissa Xenia Gräfin von Wolffersdorff Freiin von Bogendorff“.

21

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 22. maja 2013 z izjavo službi za osebna stanja v mestu Karlsruhe odredila, naj v skladu s členom 48 EGBGB imena in priimek, ki jih je pridobila na podlagi britanskega prava, zapiše v register osebnih stanj.

22

Ta služba je ta zapis zavrnila, zato je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pri Amtsgericht Karlsruhe (okrožno sodišče v Karlsruheju) vložila predlog, naj se navedeni službi na podlagi člena 49(1) Personenstandsgesetz (zakon o osebnem stanju) z retroaktivnim učinkom od 22. septembra 2004 odredi sprememba njenega rojstnega lista, tako da bodo v njem navedeni imena in priimek „Peter Mark Emanuel Graf von Wolffersdorff Freiherr von Bogendorff“.

23

Služba za osebna stanja mesta Karlsruhe je temu predlogu nasprotovala, pri čemer se je sklicevala na pridržek nezdružljivosti z bistvenimi načeli nemškega prava, določen v členu 48 EGBGB.

24

Amtsgericht Karlsruhe (okrožno sodišče v Karlsruheju) v zvezi s tem navaja, da je vprašanje področja uporabe člena 48 EGBGB, ki je bil sprejet po sodbi z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul (C‑353/06, EU:C:2008:559), ki osebi, za katere ime velja nemško pravo, omogoča, da ima ime, pridobljeno med običajnim prebivanjem v drugi državi članici, v specializirani nemški doktrini stvar razprav, zlasti če je bilo to ime pridobljeno neodvisno od kakršne koli spremembe osebnega statusa na podlagi uporabe določb družinskega prava. V sodni praksi Sodišča naj odgovora na to pravno vprašanje ne bi bilo mogoče najti. Tako se sodbi z dne 2. oktobra 2003, Garcia Avello (C‑148/02, EU:C:2003:539), in z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul (C‑353/06, EU:C:2008:559), nanašata na primere, v katerih se osebna imena zadevnih oseb, ki bi jih pristojni organi zadevnih držav članic lahko priznali od njihovega rojstva, razlikujejo. Zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), naj bi se od zadeve v postopku v glavni stvari razlikovala v tem, da v prvi zadevi zadevna oseba ni imela dvojnega državljanstva, da je bila razlika med osebnimi imeni rezultat spremembe osebnega statusa po uporabi določb družinskega prava – v obravnavanem primeru posvojitve – in nazadnje, da naj bi bila ustavna identiteta Republike Avstrije z vidika uporabe plemiških nazivov le pogojno primerljiva z ustavno identiteto Zvezne republike Nemčije.

25

V teh okoliščinah je Amtsgericht Karlsruhe (okrožno sodišče v Karlsruheju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člena 18 PDEU in 21 PDEU razlagati tako, da so organi države članice dolžni priznati spremembo imena državljana te države, če je ta hkrati državljan druge države članice in je v tej državi članici v času, ko je imel v njej običajno prebivališče, s spremembo imena, ki ni povezana s spremembo statusa v smislu družinskega prava, pridobil ime, ki si ga je sam izbral in vsebuje več plemiških nazivov, če prihodnja bistvena vez s to državo morebiti ne bi obstajala in če se smejo v prvi državi članici, v kateri je bilo plemstvo celo ustavnopravno odpravljeno, oznake plemiškega rodu, ki so se uporabljale v času te odprave, kljub temu uporabljati še naprej kot sestavni del osebnega imena?“

26

Najprej je treba navesti, da je predložitveno sodišče od N. P. Bogendorffa von Wolffersdorffa prejelo predlog ne le za spremembo njegovega priimka, ampak tudi za spremembo njegovih imen „Nabiel Peter“ v „Peter Mark Emanuel“. Zato je treba sklicevanje v vprašanju na pojem „sprememba priimka“ razumeti, kot da se nanaša na zavrnitev organov države članice, da sočasno priznajo imena in priimek državljana te države, ki jih je pridobil med običajnim prebivanjem v drugi državi članici, katere državljanstvo tudi ima.

27

Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 18 PDEU in člen 21 PDEU razlagati tako, da so organi države članice dolžni priznati priimek in imena državljana te države članice, če ima ta tudi državljanstvo druge države članice, v kateri je pridobil priimek, ki si ga je sam izbral in ki vsebuje več plemiških elementov. Sprašuje zlasti, ali lahko razlogi, povezani z ustavnopravno izbiro prve države članice in z odpravo plemiških nazivov, tej državi članici omogočijo, da ne prizna spremembe imen in priimka, pridobljene pod temi pogoji.

28

Na podlagi člena 20 PDEU imajo vse osebe z državljanstvom ene od držav članic status državljana Unije (glej sodbo z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 59 in navedena sodna praksa). Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki ima državljanstvo ene od obeh držav članic, ima ta status.

29

Sodišče je večkrat poudarilo, da je status državljana Unije zasnovan kot temeljni status državljanov držav članic (glej sodbo z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 60 in navedena sodna praksa).

30

Ta status državljanom držav članic, ki so v enakem položaju, omogoča, da so na področju uporabe ratione materiae Pogodbe obravnavani enakopravno, ne glede na državljanstvo in brez poseganja v izjeme, ki so izrecno predvidene v zvezi s tem (glej sodbo z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 61 in navedena sodna praksa).

31

Med položaji, ki spadajo na področje uporabe ratione materiae prava Unije, so tisti, ki se nanašajo na uresničevanje temeljnih pravic, zagotovljenih s Pogodbo, in zlasti tisti, ki se nanašajo na pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kot jo podeljuje člen 21 PDEU (glej sodbe z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk, C‑184/99, EU:C:2001:458, točka 33; z dne 11. julija 2002, D’Hoop, C‑224/98, EU:C:2002:432, točka 29, in z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 62).

32

Čeprav so glede na sedanje stanje prava Unije pravila, ki urejajo zapis priimka in imena osebe v listinah o osebnem stanju, v pristojnosti držav članic, morajo države članice pri izvrševanju te pristojnosti kljub temu spoštovati pravo Unije in, natančneje, določbe Pogodbe, ki se nanašajo na pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je priznana vsem državljanom Unije (glej sodbe z dne 2. oktobra 2003, Garcia Avello, C‑148/02, EU:C:2003:539, točka 25; z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul, C‑353/06, EU:C:2008:559, točka 16; z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točki 38 in 39, in z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 63).

33

V postopku v glavni stvari ni sporno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari državljan obeh držav članic in da kot državljan Unije v skladu s členom 21 PDEU uresničuje pravico do prostega gibanja in prebivanja v svoji izvorni državi članici.

34

Zato je treba to, da so organi države članice v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, zavrnili priznanje priimka, ki ga je državljan te države pridobil v drugi državi članici, katere državljanstvo prav tako ima, preučiti samo glede na to določbo (glej po analogiji sodbo z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 65).

35

Za uvod je treba navesti, da sta ime in priimek osebe sestavna dela njene identitete in njenega zasebnega življenja, katerega varstvo zagotavljata člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člen 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). Čeprav člen 7 Listine tega ne določa izrecno, posameznikovo ime in priimek zadevata njegovo zasebno in družinsko življenje, saj sta sredstvo za osebno identifikacijo in povezavo z družino (glej v zvezi s členom 8 EKČP sodbi z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 52 in navedena sodna praksa, in z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 66).

36

Nacionalna zakonska ureditev, ki je za nekatere državljane manj ugodna zgolj zato, ker so uporabili svoboščino glede prostega gibanja in bivanja v drugi državi članici, pomeni omejitev svoboščin, ki jih člen 21(1) PDEU priznava vsakemu državljanu Unije (glej zlasti sodbe z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul, C‑353/06, EU:C:2008:559, točka 21; z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 53, in z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 68).

37

Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da lahko zavrnitev s strani organov države članice, da priznajo priimek državljana te države, ki je uresničeval pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju druge države članice, kot je določena v slednji državi članici, ovira uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, določene v členu 21 PDEU. Iz razlike med obema priimkoma, ki se uporabljata za isto osebo, bi namreč lahko izhajale zmeda in neprijetnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točke 39, 41, 42, 66 in 71).

38

V obravnavanem primeru to, da so nemški organi zavrnili priznanje spremembe imen in priimka nemškega državljana, pridobljene v skladu z zakonodajo druge države članice, katere državljanstvo ta državljan prav tako ima, lahko pomeni tako omejitev. Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora zavrnitev spremembe imen in priimka državljana države članice ter priznanja imen in priimka, ki jih je pridobil v drugi državi članici, za to, da bi pomenila omejitev svoboščin, priznanih s členom 21 PDEU, biti taka, da mu lahko povzroči „resne“ upravne, poklicne in osebne „neprijetnosti“ (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 76 in navedena sodna praksa).

39

Sodišče je že ugotovilo, da vselej ko priimek, uporabljen v konkretnem primeru, ne ustreza priimku iz dokumentov, predloženih kot dokaz o identiteti določene osebe, ali ko priimek, naveden v dveh skupaj predloženih dokumentih, ni isti, taka razlika v priimkih lahko vzbudi dvom o identiteti te osebe, o pristnosti predloženih dokumentov ali o resničnosti podatkov, vsebovanih v njih (sodba z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul, C‑353/06, EU:C:2008:559, točka 28).

40

Sodišče je v zvezi z osebo, državljanom države članice, ki je zavrnila priznanje priimka, ki ga je ta pridobila s posvojitvijo v drugi državi članici, v kateri ta oseba prebiva, menilo, da konkretno tveganje, da bo zaradi različnosti priimkov treba ovreči dvome o identiteti, pomeni okoliščino, ki ovira izvrševanje pravice iz člena 21 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 70).

41

V obravnavanem primeru nemška vlada izraža dvome glede škodljivosti neprijetnosti, ki za tožečo stranko v postopku v glavni stvari v njenem poklicnem in zasebnem življenju izhajajo iz različnih imen in priimka, ki jih ima. Iz nobenega od elementov naj ne bi bilo razvidno, da je priimek, pridobljen v Združenem kraljestvu, veliko pomembnejši za ugotavljanje istovetnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari in za njene družinske vezi.

42

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari pa je med obravnavo na Sodišču trdila, da se je soočala z resnimi neprijetnostmi v smislu sodne prakse, navedene v točki 38 te sodbe, zlasti ob tem, ko je v Nemčiji registrirala podružnico družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo je ustanovila v Združenem kraljestvu, za potrebe katere je kot nemški državljan morala svojo identiteto izkazati z nemškimi dokumenti, na katerih je bil drugačen priimek kot na dokumentih iz Združenega kraljestva, in ob odprtju bančnega računa za to družbo ali zgolj ob cestnih preverjanjih, med katerimi je morala predložiti britansko vozniško dovoljenje in v skladu z nemškim zakonom o identifikacijskih dokumentih nemški osebni dokument.

43

V zvezi s tem je treba opozoriti na številna dejanja v vsakdanjem življenju – tako na zasebnem kot tudi na javnem področju – pri katerih se zahteva dokazovanje lastne identitete in poleg tega, ko gre za družine, dokazovanje vrste družinskih vezi med različnimi družinskimi člani (sodba z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn, C‑391/09, EU:C:2011:291, točka 73).

44

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari ima dve državljanstvi, zato ji lahko tako nemški kot britanski organi izdajo uradne dokumente, kot je potni list. Vendar je tožeča stranka v postopku v glavni stvari prijavljena pod različnimi imeni in priimki v nemškem registru osebnih stanj in pri britanskih organih. Imena in priimek „Peter Mark Emanuel Graf von Wolffersdorff Freiherr von Bogendorff“, ki so na britanskih potnem listu in vozniškem dovoljenju, namreč niso enaki imenom in priimku „Nabiel Peter Bogendorff von Wolffersdorff“, ki so vpisani v nemški register osebnih stanj in na nemških osebnih dokumentih.

45

Tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, konkretno tveganje, da bo treba zaradi različnosti osebnih imen ovreči dvome o identiteti, pomeni okoliščino, ki ovira izvrševanje pravice iz člena 21 PDEU.

46

Poleg tega je treba navesti, da ima mladoletna hči tožeče stranke v postopku v glavni stvari dva potna lista z imenom „Larissa Xenia Gräfin von Wolffersdorff Freiin von Bogendorff“, ki so ju izdali organi Združenega kraljestva oziroma po sodbi Oberlandesgericht Dresden (višje deželno sodišče v Dresdnu) nemški organi, zato tožeča stranka v postopku v glavni stvari zaradi priimka, ki se razlikuje od priimka njene hčere in je na njenem nemškem potnem listu, tudi tvega, da bo naletela na težave pri dokazovanju družinskih vezi z njo.

47

Zato to, da organi države članice zavrnejo priznanje imen in priimka državljana te države članice, kot so določeni in vpisani v drugi državi članici, katere državljanstvo prav tako ima, pomeni omejitev svoboščin, ki so s členom 21 PDEU priznane vsem državljanom Unije.

48

V skladu z ustaljeno sodno prakso je omejitev prostega gibanja oseb lahko upravičena le, če temelji na objektivnih razlogih in če je sorazmerna s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi (glej sodbi z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul, C‑353/06, EU:C:2008:559, točka 29, in z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 81).

49

Predložitveno sodišče navaja štiri razloge, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti priznanje in vpis imen in priimka, ki jih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pridobila v Združenem kraljestvu. Ti razlogi se nanašajo na načeli nespremenljivosti in trajnosti osebnega imena, na okoliščino, da je bila sprememba osebnega imena v Združenem kraljestvu premišljena izbira, povsem nepovezana s spremembo osebnega statusa po uporabi določb družinskega prava, na dolžino in zapletenost izbranega priimka ter na razloge, povezane z nemško ustavno izbiro in odpravo plemiških nazivov.

50

Po mnenju predložitvenega sodišča je razlog, iz katerega prostovoljna sprememba priimka, povsem neodvisna od vsakršne spremembe osebnega statusa po uporabi določb družinskega prava, v nemškem pravu ni dovoljena, v glavnem v načelih trdnosti in trajnosti osebnega imena, ki mora pomeniti zanesljiv in trajni identifikacijski element osebe.

51

Vendar je Sodišče v točkah 30 in 31 sodbe z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul (C‑353/06, EU:C:2008:559), v katerih so nemški organi v podporo državljanstvu osebe kot navezni okoliščini za določitev njenega imena navajali načeli jasnosti in trajnosti, že razsodilo, da čeprav sta legitimni, kolikor sta lahko sami po sebi, ti načeli nista tako pomembni, da bi lahko upravičili, da pristojni organi države članice zavrnejo priznanje osebnega imena zadevne osebe, kot je bilo zakonito določeno in registrirano v drugi državi članici.

52

Po mnenju predložitvenega sodišča razlike med osebnima imenoma, ki sta na britanskem in nemškem potnem listu tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ni mogoče pripisati niti okoliščinam njenega rojstva, niti posvojitvi, niti drugi spremembi njenega osebnega statusa, ampak izhaja iz njene odločitve za spremembo osebnega imena v Združenem kraljestvu. To odločitev naj bi narekovali samo osebni razlogi. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je taka izbira vredna varstva.

53

Navesti je treba, da je nemška vlada na obravnavi pred Sodiščem navedla, da naj se – drugače kot trdi služba za osebna stanja mesta Karlsruhe – področje uporabe člena 48 EGBGB ne bi omejevalo na položaje, ki spadajo pod družinsko pravo. Po mnenju te vlade ta določba, sprejeta po sodbi z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul (C‑353/06, EU:C:2008:559), ustvarja pravno podlago, ki osebi, ki je zavezana nemškemu pravu, omogoča, da izbere osebno ime, pridobljeno in registrirano v drugi državi članici, saj naj ne bi obstajala nezdružljivost z bistvenimi načeli nemškega prava. Navedena vlada je pojasnila, da se zapis tega osebnega imena lahko izvede z izjavo zadevne osebe na uradu za osebna stanja, v kateri navede, da želi imeti namesto priimka, ki izhaja iz uporabe nemškega prava na področju osebnega stanja – kar je zahtevani pogoj, če je bilo osebno ime pridobljeno v drugi državi članici med običajnim prebivanjem, to je med prebivanjem v določenem trajanju, ki je pripeljalo do določene socialne integracije – osebno ime, pridobljeno v drugi državi članici. Namen te zahteve naj bi bil preprečiti, da bi nemški državljani z enim samim ciljem, namreč obiti svoje nacionalno pravo na področju osebnega stanja, opravili kratka bivanja v drugi državi članici z ugodnejšo zakonodaji, da bi pridobili osebno ime, ki ga želijo.

54

Kot je razvidno iz točke 35 te sodbe, je osebno ime osebe sestavni del njene identitete in njenega zasebnega življenja, katerega varstvo zagotavljata člen 7 Listine in člen 8 EKČP.

55

Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi z dne 25. novembra 1994, Stjerna/Finska (ECLI:CE:ECHR:1994:1125JUD001813191, točki 38 in 39), priznalo odločilno vlogo osebnega imena za ugotavljanje identitete oseb in menilo, da to, da so finski organi tožeči stranki zavrnili sprejetje novega posebnega priimka, ne pomeni nujno posega v uresničevanje pravice zadevne osebe do spoštovanja njenega zasebnega življenja, kot naj bi bila na primer obveznost spremembe priimka. Priznalo pa je, da lahko obstajajo resnični razlogi, iz katerih želi posameznik spremeniti svoje osebno ime, pri tem pa dopustilo, da je z javnim interesom mogoče upravičiti pravne omejitve za tako možnost, na primer zato, da se zagotovi natančna registracija prebivalstva ali zaščitijo sredstva za osebno identifikacijo in da se uporabniki določenega imena povežejo z družino.

56

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da prostovoljnost spremembe osebnega imena ne pomeni posega v splošni interes in zato sama po sebi ne more upravičiti omejitve člena 21 PDEU. Nemški organi torej ne bi smeli zavrniti priznanja osebnega imena, ki ga je nemški državljan zakonito pridobil v drugi državi članici, zgolj zato, ker naj bi ta sprememba osebnega imena ustrezala osebnim razlogom, ne da bi se upoštevali razlogi za navedeno spremembo.

57

Kar zadeva zlasti skrb, izraženo glede prostovoljnih sprememb osebnega imena, da se prepreči obidenje nacionalnega prava na področju statusa oseb s tem, da se samo zato uresničuje svoboda gibanja in pravice, ki iz nje izvirajo, je treba spomniti, da je Sodišče v točki 24 sodbe z dne 9. marca 1999, Centros (C‑212/97, EU:C:1999:126), že razsodilo, da je država članica upravičena sprejeti ukrepe, ki naj bi preprečili, da se ne bi v korist ugodnosti, ki jih ustvarja Pogodba, nekateri od njenih državljanov zlorabno izognili moči nacionalne zakonodaje in da upravičenci ne bi zlorabno ali goljufivo uporabljali pravil prava Unije.

58

Iz tega sledi, da zavrnitve priznanja britanskega osebnega imena tožeče stranke v postopku v glavni stvari ni mogoče upravičiti zgolj s tem, da je do spremembe osebnega imena prišlo na njeno pobudo, ne da bi se upoštevali razlogi za to spremembo.

59

Predložitveno sodišče meni, da je cilj nemškega pravnega reda tudi preprečiti, da bi bili priimki nesorazmerno dolgi ali prezapleteni. V zvezi s tem ugotavlja, da je ime, ki ga je izbrala tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, in sicer „Peter Mark Emanuel Graf von Wolffersdorff Freiherr von Bogendorff“, za Nemčijo nenavadno dolgo.

60

V zvezi s tem je Sodišče v točki 36 sodbe z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul (C‑353/06, EU:C:2008:559), v odgovor na trditev nemške vlade, da nemško pravo iz praktičnih razlogov, katerih namen je omejitev dolžine priimkov, ne dovoljuje dodelitve sestavljenih priimkov, že ugotovilo, da ti preudarki, ki se nanašajo na poenostavitev dela uprave, ne morejo zadostovati za upravičenje ovire prostega pretoka.

61

Po mnenju centralne pravne službe mesta Karlsruhe in nemške vlade je v postopku v glavni stvari objektivni razlog, ki omogoča upravičenje omejitve prostega gibanja, mogoče povezati z načelom enakosti nemških državljanov pred zakonom in z ustavnopravno izbiro odprave privilegijev in neenakosti, povezanih z rojstvom ali pogojem, in prepovedi uporabe plemiških nazivov, določene v členu 109, tretji odstavek, weimarske ustave v povezavi s členom 123 temeljnega zakona. Priznanje svobodno izbranega priimka, sestavljenega iz več plemiških nazivov, ki je bil pridobljen v drugi državi članici in katerega pridobitev ni posledica spremembe osebnega statusa po uporabi določb družinskega prava, naj bi pomenila ustvaritev novega plemiškega naziva, kar naj bi bilo v nasprotju z nemškim javnim redom.

62

Nemška vlada navaja, da so v skladu s členom 123 temeljnega zakona v povezavi s členom 109, tretji odstavek, weimarske ustave vsi privilegiji in neenakosti, povezani z rojstvom ali statusom, v Nemčiji odpravljeni. Tudi če bi plemiške nazive, ki so se dejansko uporabljali ob začetku veljavnosti weimarske ustave, lahko nadomestili kot dele osebnega imena in jih prenesli zaradi dejstva v zvezi z osebnim statusom, sta ustvaritev novih plemiških nazivov in dodelitev takih nazivov prepovedani. Nemška vlada pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno nacionalno sodno prakso za dodelitev – prek spremembe osebnega imena – osebnega imena, ki vsebuje plemiški naziv kot del osebnega imena, tudi velja prepoved, določena v členu 109, tretji odstavek, weimarske ustave, in da je prepovedano tudi ponovno ustvarjati vtis plemiškega rodu, zlasti s spremembo imena. Cilj teh določb, ki sta po mnenju nemške vlade del nemškega javnega reda, naj bi bilo zagotavljanje enakega obravnavanja vseh nemških državljanov.

63

Centralna pravna služba mesta Karlsruhe in nemška vlada se v zvezi s tem sklicujeta na točko 94 sodbe z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), v kateri je Sodišče ugotovilo, da tega, da organi države članice priimka državljana te države, kot je bil določen v drugi državi članici, v kateri ta državljan prebiva, ko ga je kot odraslo osebo posvojil državljan druge države članice, ne priznajo v vseh elementih, če ta priimek vsebuje plemiški naziv, ki v prvi državi članici ustavnopravno ni dopusten, ni mogoče šteti za ukrep, ki neupravičeno posega v svobodo gibanja in bivanja državljanov Unije.

64

Čeprav se glede tega – kot poudarja predložitveno sodišče – nemško pravo razlikuje od določb avstrijskega prava, ki so bile preučene v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), saj ne določa stroge prepovedi uporabe in prenosa plemiških nazivov, ker je te mogoče uporabiti kot sestavne dele osebnega imena, je treba v tej zadevi tudi priznati, da je glede na okoliščine nemške ustavnopravne izbire mogoče člen 109, tretji odstavek, weimarske ustave kot element nacionalne identitete države članice iz člena 4(2) PEU upoštevati kot element za upravičitev omejitve pravice do prostega gibanja oseb, priznane s pravom Unije.

65

Upravičenost v zvezi z načelom enakosti nemških državljanov pred zakonom in z ustavnopravno izbiro odprave privilegijev in neenakosti ter prepovedi uporabe plemiških nazivov je treba razlagati, kot da se nanaša na razlog javnega reda.

66

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko objektivni razlogi, ki se nanašajo na javni red, upravičijo to, da država članica zavrne priznanje priimka, ki je bil njenemu državljanu dodeljen v drugi državi članici (glej v tem smislu sodbi z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul, C‑353/06, EU:C:2008:559, točka 38, in z dne 22. décembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 85).

67

Sodišče je večkrat ponovilo, da je pojem javnega reda kot upravičenost za odstopanje od temeljnih svoboščin treba razumeti ozko, tako da njegovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij Evropske unije. Iz tega izhaja, da se je na javni red mogoče sklicevati le ob resnični in dovolj resni grožnji temeljnemu interesu družbe (glej sodbi z dne 14. oktobra 2004, Omega, C‑36/02, EU:C:2004:614, točka 30 in navedena sodna praksa, in z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 86).

68

Vendar pa se lahko posebne okoliščine, ki bi lahko upravičile sklicevanje na pojem javnega reda, razlikujejo od ene države članice do druge in od enega obdobja do drugega. Tako je treba glede tega pristojnim nacionalnim oblastem priznati polje presoje v mejah, ki so določene s Pogodbo (glej sodbi z dne 14. oktobra 2004, Omega, C‑36/02, EU:C:2004:614, točka 31 in navedena sodna praksa, in z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 87).

69

V obravnavanem primeru je nemška vlada navedla, da člen 109, tretji odstavek, weimarske ustave, s katerim so odpravljeni privilegiji in plemiški nazivi ter prepovedano ustvarjanje nazivov, ki dajejo vtis plemiškega rodu, čeprav v obliki dela osebnega imena, pomeni izvajanje splošnejšega načela enakosti vseh nemških državljanov pred zakonom.

70

Kot pa je Sodišče navedlo v točki 89 sodbe z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), se s pravnim redom Unije vsekakor želi zagotoviti spoštovanje načela enakosti kot splošnega pravnega načela. To načelo je navedeno tudi v členu 20 Listine.

71

Ni torej dvoma, da je cilj spoštovanja načela enakosti legitimen cilj, ki je skladen s pravom Unije.

72

Ukrepe, ki omejujejo temeljno svoboščino, upravičujejo razlogi javnega reda le, če so primerni za zagotavljanje uresničevanja ciljev, ki jim sledijo, in če so nujni za varstvo interesov, ki jih želijo zagotoviti, ter če ciljev ni mogoče doseči z manj omejevalnimi ukrepi (glej sodbe z dne 14. oktobra 2004, Omega, C‑36/02, EU:C:2004:614, točka 36; z dne 10. julija 2008, Jipa, C‑33/07, EU:C:2008:396, točka 29, in z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 90).

73

Glede tega je Sodišče že pojasnilo, da ni nujno potrebno, da omejevalni ukrep, ki ga odredijo organi države članice, ustreza razumevanju, ki je skupno vsem državam članicam, glede oblike varstva zadevne temeljne pravice ali legitimnega interesa ter da, nasprotno, nujnost in sorazmernost določb, sprejetih na tem področju, nista izključeni zgolj zato, ker je država članica izbrala drugačen sistem varstva od tistega, ki ga je sprejela druga država (sodbi z dne 14. oktobra 2004, Omega, C‑36/02, EU:C:2004:614, točki 37 in 38, in z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 91). Prav tako je treba spomniti, da v skladu s členom 4(2) PEU Unija spoštuje nacionalno identiteto držav članic, kamor spada tudi republikanska oblika države (sodba z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein, C‑208/09, EU:C:2010:806, točka 92).

74

Sodišče je v točki 93 sodbe z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), razsodilo, da se ne zdi nesorazmerno, če država članica želi zagotoviti uresničitev cilja varstva načela enakosti tako, da svojim državljanom prepove pridobitev, posedovanje ali uporabo plemiških nazivov ali plemiških elementov, ki bi vzbujali vero, da ima uporabnik osebnega imena tak status. Ugotovilo pa je, da se zdi, da avstrijski organi, pristojni za rojstne matične knjige, s tem, da so zavrnili priznanje plemiških elementov osebnega imena, kakršno je osebno ime v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, niso prekoračili tega, kar je nujno za zagotovitev doseganja temeljnega ustavnega cilja, ki mu sledijo.

75

Kot je navedlo predložitveno sodišče, čeprav je upravna praksa, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katero se nasprotuje zavrnitvi izjav o izbiri imena, utemeljena z razlogi javnega reda, ki so podobni razlogom, na katerih temelji avstrijska zakonodaja, omenjena v prejšnji točki te sodbe, nemški pravni red, drugače kot avstrijski, ne vsebuje stroge prepovedi ohranitve plemiških nazivov. Čeprav se od začetka veljavnosti weimarske ustave ne podeljujejo več novi, so se plemiški nazivi, ki so obstajali na ta datum, ohranili kot elementi osebnega imena. Zato je kljub odpravi plemstva dopustno, da imajo osebna imena nemških državljanov zaradi svojega izvora elemente, ki ustrezajo nekdanjim plemiškim nazivom. Poleg tega je v skladu z zdaj veljavnim nemškim pravom na področju osebnega stanja mogoča pridobitev takih elementov osebnega imena s posvojitvijo.

76

Bilo pa bi v nasprotju z namenom nemškega zakonodajalca, če bi nemški državljani z uporabo prava druge države članice znova uporabili odpravljene plemiške nazive. Sistematično priznavanje sprememb osebnih imen, kot je to v postopku v glavni stvari, bi lahko pripeljalo do tega rezultata.

77

V Nemčiji je dopustno, da imajo lahko nekatere osebe v svojem osebnem imenu elemente, ki ustrezajo nekdanjim plemiškim nazivom, zato se postavlja vprašanje, ali sta prepoved svobodne izbire novega osebnega imena, ki vsebuje nekdanje plemiške nazive, in praksa nemških organov, da zavrnejo priznanje takega osebnega imena, primerni in nujni za zagotavljanje uresničitve cilja varstva javnega reda te države članice, za katerega je značilno načelo enakosti vseh nemških državljanov pred zakonom.

78

Drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 22. decembra 2010, Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), presoja sorazmernosti prakse, kot je ta v postopku v glavni stvari, zahteva analizo ter tehtanje različnih pravnih in dejanskih elementov, lastnih zadevni državi članici, ki ju lahko predložitveno sodišče opravi bolje kot Sodišče.

79

Predložitveno sodišče mora zlasti presoditi, ali nemški organi, pristojni na področju osebnih stanj, s tem, da so priznanje osebnega imena, ki ga je v Združenem kraljestvu pridobila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, zavrnili z obrazložitvijo, da je treba zaradi uresničitve cilja zagotavljanja načela enakosti vseh nemških državljanov pred zakonom nemškim državljanom prepovedati, da v nekaterih primerih pridobijo ali uporabljajo plemiške nazive ali plemiške elemente, ki bi vzbujali vero, da ima uporabnik osebnega imena tak status, niso prekoračili tega, kar je nujno za zagotovitev doseganja temeljnega ustavnega cilja, ki mu sledijo.

80

V zvezi s tem je treba pri tehtanju pravice do prostega gibanja, ki je državljanom Unije priznana s členom 21 PDEU, in legitimnih interesov, ki se jim sledi z omejitvami uporabe plemiških nazivov in s prepovedjo ponovnega ustvarjanja vtisa plemiškega rodu, ki jih določa nemški zakonodajalec, upoštevati različne elemente. Čeprav teh elementov ni mogoče uporabiti za utemeljitev, jih je treba upoštevati ob nadzoru sorazmernosti.

81

Tako je treba, prvič, upoštevati to, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari uresničevala to pravico ter da ima dvojno, nemško in britansko državljanstvo, da elementi osebnega imena, pridobljenega v Združenem kraljestvu, ki po mnenju nemških organov škodujejo javnemu redu, formalno niso plemiški nazivi niti v Nemčiji niti v Združenem kraljestvu in da nemško sodišče, ki je pristojnim organom odredilo, naj izvedejo zapis priimka hčere tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ki ga sestavljajo plemiški elementi, kot so ga registrirali britanski organi, ni menilo, da je ta zapis v nasprotju z javnim redom.

82

Drugič, upoštevati je treba tudi to, da zadevna sprememba osebnega imena temelji na izbiri iz povsem osebnih razlogov tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da razlike med osebnimi imeni, ki iz tega izvira, ni mogoče pripisati niti okoliščinam rojstva te tožeče stranke, niti posvojitvi, niti pridobitvi britanskega državljanstva, in da osebno ime, izbrano v Združenem kraljestvu, vsebuje elemente, ki dajejo vtis plemiškega rodu, ne da bi v Nemčiji ali v Združenem kraljestvu formalno pomenili plemiške nazive.

83

Vsekakor je treba poudariti, da čeprav lahko objektivni razlog javnega reda in načelo enakosti nemških državljanov pred zakonom – če se sprejmeta – upravičita zavrnitev priznanja spremembe priimka tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ne moreta upravičiti zavrnitve priznanja spremembe njenega imena.

84

Iz vseh zgoraj navedenih preudarkov sledi, da je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti tako, da je treba člen 21 PDEU razlagati tako, da organi države članice niso dolžni priznati priimka državljana te države članice, če je tudi državljan druge države članice, v kateri je pridobil ta priimek, ki ga je sam izbral in ki vsebuje več plemiških elementov, ki v pravu prve države članice niso dopustni, če je dokazano – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je taka zavrnitev priznanja v teh okoliščinah upravičena z razlogi, povezanimi z javnim redom, ker je primerna in nujna za zagotavljanje spoštovanja načela enakosti vseh državljanov navedene države članice pred zakonom.

85

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 21 PDEU je treba razlagati tako, da organi države članice niso dolžni priznati priimka državljana te države članice, če je tudi državljan druge države članice, v kateri je pridobil ta priimek, ki ga je sam izbral in ki vsebuje več plemiških elementov, ki v pravu prve države članice niso dopustni, če je dokazano – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je taka zavrnitev priznanja v teh okoliščinah upravičena z razlogi, povezanimi z javnim redom, ker je primerna in nujna za zagotavljanje spoštovanja načela enakosti vseh državljanov navedene države članice pred zakonom.