—

za belgijsko vlado M. Jacobs in L. Van den Broeck, agentki,

—

za dansko vlado C. Thorning in M. S. Wolff, agenta,

—

za Svet Evropske unije O. Segnana in A. Norberg, agenta,

—

za Evropsko komisijo D. Martin, agent,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 67(3) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3) in kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 592/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 (UL L 177, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), in na veljavnost te določbe glede na člena 45 PDEU in 48 PDEU ter člen 15(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil predložen v okviru dveh združenih zadev glede sporov pred predložitvenim sodiščem med Office national de l’emploi (nacionalni zavod za zaposlovanje, v nadaljevanju: ONEm) in M. ter med M. na eni strani in ONEm ter Caisse auxiliaire de paiement des allocations de chômage (CAPAC) (pomožni sklad za izplačilo nadomestil za brezposelnost) na drugi strani v zvezi s plačilom nadomestila za brezposelnost in nadomestila zajamčenih dohodkov.

3

Člen 3 Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Enako obravnavanje“, v odstavku 1 določa:

„V skladu s posebnimi določbami te uredbe imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“

4

Člen 67 te uredbe, naslovljen „Seštevanje zavarovalnih dob in dob zaposlitve“, določa:

„1.   Pristojni nosilec države članice, po katere zakonodaji je pridobitev, ohranitev ali ponovna pridobitev pravice do dajatev odvisna od dopolnitve zavarovalnih dob, mora v potrebni meri upoštevati zavarovalne dobe ali dobe zaposlitve, ki jih je zaposlena oseba dopolnila po zakonodaji katere koli druge države članice, kot če bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo sam uporablja, pod pogojem, da bi se te dobe zaposlitve štele kot zavarovalne dobe, če bi bile dopolnjene po njegovi zakonodaji.

2.   Pristojni nosilec države članice, po katere zakonodaji je pridobitev, ohranitev ali ponovna pridobitev pravice do dajatev odvisna od dopolnitve dob zaposlitve, mora v potrebni meri upoštevati zavarovalne dobe, dobe zaposlitve ali dobe prebivanja, ki jih je zaposlena oseba dopolnila po zakonodaji katere koli druge države članice, kot če bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo sam uporablja.

3.   Razen v primerih iz člena 71(1)(a)(ii) in (b)(ii), je uporaba določb odstavkov 1 in 2 pogojena s tem, da je oseba nazadnje dopolnila:

v skladu z določbami zakonodaje, po kateri je vložila zahtevek za dajatve.

4.   Kadar je dolžina dob, za katere se lahko dodeljujejo dajatve, odvisna od dolžine zavarovalnih dob ali dob zaposlitve, se določbe odstavkov 1 ali 2 uporabljajo, kot je potrebno.“

5

Člen 29(2) kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991 o ureditvi brezposelnosti (Moniteur belge z dne 31. decembra 1991, str. 29888) v različici, ki je veljala v času nastanka dejanskega stanja v zadevi v glavni stvari (v nadaljevanju: kraljevi odlok z dne 25. novembra 1991), določa:

„Delavec, ki je začel delati v delovnem režimu, ki ne ustreza določbam člena 28(1) ali (3) in katerega tedensko trajanje ustreza določbam člena 11a, odstavek 4 in naslednji, zakona z dne 3. julija 1978 o pogodbah o zaposlitvi, se šteje za delavca s krajšim delovnim časom z ohranitvijo pravic od začetka dela s krajšim delovnim časom, če:

[…]“

6

Belgijsko pravo za dodelitev nadomestil za brezposelnost kot delavcu s polnim delovnim časom določa nekatere pogoje, med drugim v členu 30 kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991 dopolnitev določenega števila delovnih dni v referenčnem obdobju pred vložitvijo prošnje za nadomestilo.

7

Člen 37(2) kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991 določa:

„Delo v tujini se upošteva, če je bilo opravljeno v okviru zaposlitve, na podlagi katere bi bili v Belgiji plačani prispevki za socialno varnost, vključno s prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti.

Vendar prvi pododstavek velja samo, če je delavec po delu, ki ga je opravljal v tujini, dopolnil obdobja zaposlitve kot zaposlena oseba na podlagi belgijske ureditve.“

8

Na podlagi člena 131a(1) kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991 lahko delavec s krajšim delovnim časom z ohranitvijo pravic v času dela s krajšim delovnim časom pod določenimi pogoji prejema posebno nadomestilo, imenovano nadomestilo zajamčenih dohodkov.

9

M., glasbenik s češkim državljanstvom, je bil v Češki republiki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s polnim delovnim časom do 27. aprila 2008. Po preselitvi v Belgijo se je v tej državi članici 10. maja 2008 prijavil kot iskalec zaposlitve.

10

M. je 27. maja 2008 vložil prošnjo za nadomestilo za brezposelnost od 13. maja 2008, na katero ni dobil odgovora.

11

Potem ko je sklenil pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom kot profesor violine in kitare za 2,5 ure na teden, je M. 9. septembra 2008 zaprosil za nadomestilo zajamčenih dohodkov za ure nedejavnosti od 8. septembra 2008.

12

Naslednjega dne po prenehanju svoje pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, to je 24. junija 2009, je M., ki ni opravljal nobene poklicne dejavnosti, vložil prošnjo za nadomestilo za brezposelnost za obdobje od tega dne. Ko se je nato ponovno zaposlil za krajši delovni čas, je 22. oktobra 2009 vložil drugo prošnjo za nadomestilo zajamčenih dohodkov za obdobje od 7. septembra 2009.

13

ONEm je o različnih prošnjah M. odločil tako:

14

M. je vse odločbe ONEm izpodbijal pred tribunal du travail de Bruxelles (delovno sodišče v Bruslju). To je z odločbo z dne 11. septembra 2012 ugotovilo, da je tožba M. v delu utemeljena.

15

ONEm in M. sta se zoper to odločbo 16. in 18. oktobra 2012 pritožila pri cour du travail de Bruxelles (višje delovno sodišče v Bruslju).

16

To sodišče je z odločbo z dne 24. decembra 2014 potrdilo, da ima M. pravico do nadomestila za brezposelnost za obdobje od 24. junija 2009 do 6. septembra 2009, ker ni opravljal nobene dejavnosti, in do nadomestila zajamčenih dohodkov od 7. septembra 2009. Kar zadeva dodelitev nadomestila za brezposelnost za obdobje od 8. septembra 2008, pa je navedeno sodišče odločilo, da ponovno odpre ustni postopek, da bi strankam v postopku v glavni stvari omogočilo, da mu predložijo svoja stališča o uporabi člena 67(3) Uredbe št. 1408/71. Obravnava je bila s tem namenom opravljena 29. aprila 2015.

17

Predložitveno sodišče navaja, da je edino vprašanje, ki je sporno, ali bi bilo M. 8. septembra 2008 mogoče priznati nadomestilo za brezposelnost kot delavcu s polnim delovnim časom.

18

V zvezi s tem navaja, da se nadomestilo zajamčenih dohodkov dodeli samo delavcem s krajšim delovnim časom z ohranitvijo pravic. Da bi imel tak status, mora delavec, kot je M., biti zmožen dokazati, da je na dan začetka dela s krajšim delovnim časom izpolnjeval vse pogoje za dodelitev nadomestila za brezposelnost kot delavec s polnim delovnim časom.

19

Predložitveno sodišče navaja, da na eni strani kaže, da M. ni izpolnjeval takih pogojev, ker dela, opravljenega v Češki republiki, ni mogoče upoštevati, in da na drugi strani M. 8. septembra 2008 še ni dopolnil dob zaposlitve kot zaposlena oseba na podlagi belgijske ureditve.

20

Vendar to sodišče dvomi o veljavnosti člena 67(3) Uredbe št. 1408/71, ker bi bilo mogoče meniti, da neupravičeno ovira prosto gibanje državljanov drugih držav članic, ki nameravajo v Belgiji opravljati delo s krajšim delovnim časom.

21

V zvezi s tem ugotavlja, da se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba van Noorden (C‑272/90, EU:C:1991:219), v kateri je Sodišče presodilo, da člen 67(3) navedene uredbe ne nasprotuje temu, da država članica delavcu zavrne dodelitev nadomestila za brezposelnost, če delavec ni neposredno pred tem dopolnil zavarovalnih dob ali dob zaposlitve v tej državi članici, saj v tej zadevi tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ni izrazila, da namerava opravljati delo s krajšim delovnim časom.

22

V teh okoliščinah je cour du travail de Bruxelles prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Navesti je treba, prvič, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da mora prosilec za nadomestilo za brezposelnost, ki je namenjeno dopolnitvi dohodkov, prejetih v okviru zaposlitve s krajšim delovnim časom, to je nadomestilo zajamčenih dohodkov, predvideno v belgijskem pravu, izpolnjevati pogoje za dodelitev nadomestila za brezposelnost kot delavec s polnim delovnim časom.

24

Drugič, iz pisnih stališč belgijske vlade je razvidno, da je bilo nadomestilo zajamčenih dohodkov uvedeno v izogib temu, da bi bile osebe, ki so upravičene do nadomestila za brezposelnost kot delavec s polnim delovnim časom, odvrnjene od tega, da sprejmejo delo s krajšim delovnim časom, ker bi bil znesek tega nadomestila višji od zneska plače, ki bi se izplačevala za to delo.

25

Ker torej oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za dodelitve nadomestila za brezposelnost, ne more biti upravičena do nadomestila zajamčenih dohodkov, je treba preučiti, ali člen 67(3) Uredbe št. 1408/71, ki se ratione temporis uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, nasprotuje temu, da se, kadar v državi članici, v kateri je vložena prošnja za nadomestilo za brezposelnost, ni bila dopolnjena nobena doba zaposlitve ali zavarovalna doba, dobe zaposlitve, dopolnitev katerih je pogoj za dodelitev tega nadomestila, ne seštevajo.

26

V zvezi s tem je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iskalec zaposlitve, za katerega se nikoli ni uporabila socialna zakonodaja države članice, v kateri prosi za nadomestilo za brezposelnost, in tako neposredno pred tem ni dopolnil zavarovalne dobe ali dobe zaposlitve v skladu z zakonodajo te države članice, ne more biti upravičen do nadomestila za brezposelnost na podlagi člena 67 navedene uredbe (glej sodbi van Noorden, C‑272/90, EU:C:1991:219, točka 10; Martínez Losada in drugi, C‑88/95, C‑102/95 in C‑103/95, EU:C:1997:69, točka 36, ter sklep Verwayen-Boelen, C‑175/00, EU:C:2002:133, točka 26).

27

Poleg tega argumentacije Evropske komisije, v skladu s katero bi bilo treba v obravnavani zadevi preveriti, ali bi določbe belgijske zakonodaje, ki se nanašajo na nadomestilo zajamčenih dohodkov, lahko privedle do posredne diskriminacije, prepovedane s členom 3(1) te uredbe, ni mogoče sprejeti.

28

Treba je namreč navesti tudi, da je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je v okviru Uredbe št. 1408/71 to, kako država članica zavarovalne dobe ali dobe zaposlitve, ki jih je zadevna oseba dopolnila v skladu z določbami zakonodaje druge države članice, upošteva pri dodelitvi nadomestila za brezposelnost, urejeno zgolj s členom 67 te uredbe (glej sodbo Martínez Losada in drugi, C‑88/95, C‑102/95 in C‑103/95, EU:C:1997:69, točka 27; ter sklep Verwayen-Boelen, C‑175/00, EU:C:2002:133, točka 24 in navedena sodna praksa). Zato se člen 3 navedene uredbe ne uporablja, če ista uredba vsebuje posebne določbe, kot je njen člen 67, ki ureja pravico brezposelne osebe do dajatve za brezposelnost (glej v tem smislu sodbo Adanez-Vega, C‑372/02, EU:C:2004:705, točka 57).

29

V teh okoliščinah je iz vseh zgornjih navedb razvidno, da je člen 67(3) Uredbe št. 1408/71 treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica zavrne seštevanje dob zaposlitve, potrebno za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost, namenjenega dopolnitvi dohodkov, prejetih v okviru zaposlitve s krajšim delovnim časom, če pred to zaposlitvijo ni bila dopolnjena nobena zavarovalna doba ali doba zaposlitve v tej državi članici.

30

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 67(3) Uredbe št. 1408/71 veljaven glede na člena 45 PDEU in 48 PDEU ter člen 15(2) Listine.

31

V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, da člen 48 PDEU zakonodajalcu Unije ne prepoveduje, da za ugodnosti, ki jih podeljuje za zagotovitev prostega gibanja delavcev, zagotovljenega s členom 45 PDEU, določi pogoje ali omejitve, in na drugem mestu, da je Svet Evropske unije pravilno uporabil svoje polje proste presoje s tem, da je med drugim v členu 67(3) Uredbe št. 1408/71 določil pogoje, katerih namen je spodbujanje iskanja zaposlitve v državi članici, v kateri je oseba nazadnje plačala prispevke za zavarovanje za brezposelnost, in tega, da ta država krije breme dajatev za brezposelnost (glej v tem smislu sodbo Gray, C‑62/91, EU:C:1992:177, točki 11 in 12).

32

Zato je treba ugotoviti, da preučitev drugega vprašanja ni pokazala elementov, ki bi lahko vplivali na veljavnost člena 67(3) navedene uredbe glede na člena 45 PDEU in 48 PDEU.

33

Kar zadeva skladnost člena 67(3) te uredbe s členom 15(2) Listine, je treba navesti, da člen 52(2) Listine določa, da se pravice, ki jih priznava ta listina in jih urejajo določbe Pogodb, uresničujejo v skladu s pogoji in v mejah, opredeljenih v teh pogodbah. Tako je v primeru člena 15(2) Listine, ki med drugim povzema – kot to potrjujejo Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, p. 17), ki se nanašajo na to določbo – prosto gibanje delavcev, zagotovljeno s členom 45 PDEU (glej sodbo Gardella, C‑233/12, EU:C:2013:449, točka 39).

34

Iz tega sledi, da ker je člen 67(3) Uredbe št. 1408/71 v skladu s členoma 45 PDEU in 48 PDEU, je v skladu tudi s členom 15(2) Listine.

35

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da preučitev drugega postavljenega vprašanja ni pokazala nobenega elementa, ki bi vplival na veljavnost člena 67(3) Uredbe št. 1408/71.

36

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: