—

za C. E. Franzen S. Ikiz, odvetnik,

—

za Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank H. van der Most in T. Theele, agenta,

—

za nizozemsko vlado M. Noort, agent,

—

za vlado Združenega kraljestva S. Brighouse, agentka, skupaj z B. Kennelyjem in J. Holmesom, barristers,

—

za Evropsko komisijo M. van Beek in D. Martin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 13(2) in 17 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, ki je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 (UL L 392, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), ter členov 20 PDEU, 21 PDEU in 45 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru treh sporov med C. E. Franzen, H. D. Giesen oziroma F. van den Berg na eni strani in Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank (upravni odbor zavoda za socialno zavarovanje, v nadaljevanju: SVB) na drugi v zvezi z odločbami, s katerimi je zadnjenavedeni zavrnil C. E. Franzen upravičenje do družinskega dodatka in zmanjšal partnerski dodatek oziroma starostno pokojnino H. D. Giesenu oziroma F. van den Bergu.

3

Člen 1 Uredbe št. 1408/71 določa:

„V tej uredbi:

4

Člen 2(1) navedene uredbe, naslovljen „Osebna veljavnost“, določa:

„Ta uredba se uporablja za zaposlene ali samozaposlene osebe in študente, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in ki so državljani ene od držav članic, ali osebe brez državljanstva, ali begunce, ki stalno prebivajo na ozemlju ene od držav članic, pa tudi za njihove družinske člane in njihove preživele osebe.“

5

Člen 13 Uredbe št. 1408/71, ki spada v naslov II te uredbe „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, določa:

„1.   Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.“

2.   V skladu s členi 14 do 17:

[…]

6

Člen 17 te uredbe, naslovljen „Izjeme od členov 13 do 16“, določa:

„Dve ali več držav članic, pristojni organi teh držav ali ustanove, ki jih ti organi imenujejo, lahko sporazumno določijo izjeme od določb členov 13 do 16, kadar je to v interesu določenih kategorij oseb ali določenih oseb.“

7

Člen 2 zakona o splošnem pokojninskem zavarovanju (Algemene Ouderdomswet, v nadaljevanju: AOW) določa, da je „rezident“ v smislu tega zakona oseba, ki ima stalno prebivališče na Nizozemskem.

8

V skladu s členom 3(1) AOW se stalno prebivališče osebe določi glede na okoliščine posameznega primera.

9

Člen 6(1)(a) AOW določa, da je na podlagi določb tega zakona zavarovanec oseba, ki še ni dopolnila upokojitvene starosti in je rezidentka. V odstavku 3 navedenega člena je pojasnjeno, da je mogoče z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 istega člena krog zavarovancev razširiti ali omejiti z upravnim izvedbenim predpisom ali na podlagi takega predpisa.

10

Z zakonom z dne 29. aprila 1998 (Stb. 1998, no 267) je bil v AOW vstavljen člen 6a, ki se uporablja retroaktivno od 1. januarja 1989 in določa:

„Po potrebi z odstopanjem od člena 6 AOW in na njem temelječih predpisov se:

11

Člen 13(1)(a) AOW določa, da se pokojnina zniža za 2 % za vsako koledarsko leto, ko uživalec pokojnine po dopolnjenem 15. letu, vendar pred dopolnjenim 65. letom, ni bil zavarovan.

12

Člen 13(2)(a) AOW določa, da se bruto dodatek zniža za 2 % za vsako koledarsko leto, ko zakonec uživalca pokojnine po dopolnjenem 15. letu, vendar pred dopolnjenim 65. letom starosti uživalca pokojnine, ni bil zavarovan.

13

Na podlagi člena 45(1), prvi stavek, AOW v različici, ki je veljala 1. aprila 1985, imajo zavarovanci in nekdanji zavarovanci v primerih, pod pogoji in v skladu z lestvico za plačilo prispevkov, ki se določijo z izvedbenim predpisom javne uprave, pravico do plačila prispevkov za obdobja, v katerih po dopolnjenem 15. letu, vendar pred dopolnjenim 65. letom, niso zavarovani ali niso bili zavarovani.

14

Na podlagi iste določbe v različici, ki je veljala 1. januarja 1990, se lahko zavarovanci in nekdanji zavarovanci v primerih, pod pogoji in v skladu z lestvico za plačilo prispevkov, ki se določijo z izvedbenim predpisom javne uprave ali na podlagi takega predpisa, prostovoljno zavarujejo za obdobja, v katerih po dopolnjenem 15. letu, vendar pred dopolnjenim 65. letom, niso zavarovani ali niso bili zavarovani.

15

Vsebina členov 2 in 3(1) splošnega zakona o družinskih dodatkih (Algemene Kinderbijslagwet, v nadaljevanju: AKW) se ujema z vsebino členov 2 in 3(1) AOW.

16

Člen 6(1)(a) AKW določa, da je v skladu z določbami tega zakona zavarovanec oseba, ki je rezidentka.

17

Člen 6a(b) AKW določa, da se, po potrebi z odstopanjem od člena 6 AKW in na njem temelječih predpisov, za zavarovanca ne šteje oseba, za katero na podlagi pogodbe ali sklepa mednarodne organizacije velja zakonodaja druge države.

18

V obdobju, na katero se nanašajo spori o glavni stvari, je bilo na podlagi člena 6(3) AOW in AKW sprejetih več zaporednih odlokov o razširitvi in omejitvi kroga zavarovancev v socialnem zavarovanju (Besluit uitbreiding en beperking kring verzekerden volksverzekeringen, v nadaljevanju: BUB). Tako so se za okoliščine iz zadev v glavni stvari uporabljali odlok z dne 19. oktobra 1976 (Stb. 557, v nadaljevanju: BUB 1976), odlok z dne 3. maja 1989 (Stb. 164, v nadaljevanju: BUB 1989) in odlok z dne 24. decembra 1998 (Stb. 746, v nadaljevanju: BUB 1999).

19

Člen 2(1)(a) BUB 1976 je določal, da se za „zavarovanca“ med drugim v smislu AOW ne šteje rezident, ki je bil zaposlen zunaj Nizozemske in je zaradi tega dela zavarovan v okviru obveznega tujega sistema na področju dajatev za starost in smrt ter družinskih dodatkov, ki velja v državi, v kateri dela.

20

BUB 1976 je bil nadomeščen z BUB 1989, katerega člen 10(1) je v različici, ki je veljala od 1. julija 1989 do 1. januarja 1992, določal, da „ni socialno zavarovan rezident, ki je bil zaposlen izključno zunaj Nizozemske“. Med 1. januarjem 1992 in 1. januarjem 1997 je ista določba BUB 1989 določala, da „ni socialno zavarovan rezident, ki je v neprekinjenem obdobju vsaj treh mesecev zaposlen izključno zunaj Nizozemske“. Člen 10(1) BUB 1989 je v različici, ki se je uporabljala od 1. januarja 1997 do 1. januarja 1999, določal, da „ni socialno zavarovan rezident, ki je v neprekinjenem obdobju vsaj treh mesecev zaposlen izključno zunaj Nizozemske, razen če to delo opravlja na podlagi delovnega razmerja z delodajalcem, ki ima stalno prebivališče ali sedež na Nizozemskem“.

21

BUB 1989 je bil 1. januarja 1999 nadomeščen z BUB 1999. Člen 12 tega odloka določa, da „ni socialno zavarovana oseba, ki ima stalno prebivališče na Nizozemskem in je bil v neprekinjenem obdobju vsaj treh mesecev zaposlen izključno zunaj Nizozemske, razen če to delo opravlja izključno na podlagi delovnega razmerja z delodajalcem, ki ima stalno prebivališče ali sedež na Nizozemskem“.

22

Tako BUB 1989 kot tudi BUB 1999 sta v členu 25 oziroma 24 vsebovala klavzulo pravičnosti, na podlagi katere je bil SVB pooblaščen za to, da v okviru BUB 1989 v nekaterih primerih odstopi od preostalih določb tega odloka, da bi preprečil velike nepravičnosti, ki bi lahko izhajale iz obveznosti zavarovanja ali izključitve iz zavarovanja na podlagi zadevnega odloka, oziroma, da v okviru BUB 1999 ne uporabi določb tega odloka ali od njih odstopi, če uporaba ob upoštevanju obsega razširitve oziroma omejitve kroga zavarovancev vodi do velike nepravičnosti, ki izhaja izključno iz obveznosti zavarovanja ali izključitve iz zavarovanja na podlagi tega drugega odloka.

23

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so vsi nizozemski državljani s stalnim prebivališčem na Nizozemskem.

24

C. E. Franzen, rojena leta 1965, je na Nizozemskem na podlagi AKW prejemala družinski dodatek za hčer, rojeno leta 1995, za katero je skrbela kot mati samohranilka. Novembra 2002 je SVB obvestila, da od 1. januarja 2001 dela v Nemčiji 20 ur na teden kot frizerka. Ker so bili dohodki C. E. Franzen iz tega dela nizki, je bila obvezno vključena le v nemški sistem obveznega zavarovanja za primer nesreče pri delu (Unfallversicherung), ni pa imela dostopa do nobenega drugega nemškega sistema socialne varnosti. SVB ji je z odločbo z dne 25. februarja 2003 z veljavnostjo od 1. oktobra 2002 ukinil družinske dodatke.

25

SVB je v svojih stališčih, predloženih Sodišču, še dodal, da je C. E. Franzen z dopisom z dne 21. septembra 2003 na podlagi člena 24 BUB 1999 zaprosila za to, da se zanjo preneha uporabljati izključitev iz socialnega zavarovanja. SVB je z odločbo z dne 15. marca 2004 prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, da C. E. Franzen ni zavarovana niti na podlagi prava Unije niti na podlagi določb nizozemskega prava. SVB navaja, da pa je ob vročitvi odločbe 15. marca 2004 C. E. Franzen predlagal, naj pristojni nemški organ zaprosi, da se zanjo na podlagi člena 17 Uredbe št. 1408/71 uporablja izključno nizozemska zakonodaja. C. E. Franzen naj na ta predlog ne bi odgovorila.

26

C. E. Franzen je 30. januarja 2006 vložila nov zahtevek za družinske dodatke, ki mu je SVB ugodil z odločbo z dne 27. marca 2006 z veljavnostjo od prvega četrtletja 2006.

27

Z dopisom z dne 5. junija 2007 je bil v imenu C. E. Franzen vložen zahtevek za dodelitev družinskih dodatkov od četrtega četrtletja 2002. SVB je z odločbo z dne 5. julija 2007 ugotovil, da C. E. Franzen od prvega četrtletja 2006 ni več upravičena do družinskih dodatkov, vendar je navedel, da ne bo izterjal neupravičeno izplačanega zneska. Z odločbo z dne 16. novembra 2007 je bil ugovor C. E. Franzen zoper to odločbo zavrnjen kot neutemeljen, zavrnjen pa je bil tudi njen zahtevek za ponovno presojo z dne 5. junija 2007.

28

Ko je še tekel postopek na podlagi tožbe C. E. Franzen zoper zadnjenavedeno zavrnilno odločbo, je SVB 6. februarja 2008 izdal novo odločbo, s katero je spremenil obrazložitev odločbe z dne 16. novembra 2007 in pri tem navedel, da sta bila zahtevka za družinske dodatke zavrnjena, ker se na podlagi člena 13(2) Uredbe št. 1408/71 za C. E. Franzen uporablja samo nemška zakonodaja in je zato izključena uporaba nizozemskega socialnega zavarovanja.

29

Rechtbank Maastricht je s sodbo z dne 5. avgusta 2008 tožbi zoper odločbi z dne 16. novembra 2007 in 6. februarja 2008 zavrnilo kot neutemeljeni. Ker je C. E. Franzen vložila pritožbo pri Centrale Raad van Beroep, si stranki iz postopka v glavni stvari pred tem sodiščem nasprotujeta glede vprašanja, ali je bila C. E. Franzen od 1. oktobra 2002 zavarovana na podlagi AKW, ker je imela stalno prebivališče na Nizozemskem.

30

Žena H. D. Giesna, rojena 1947, je v Nemčiji delala leta 1970, nato pa ponovno med 19. majem 1988 in 12. majem 1993 kot „geringfügig Beschäftigte“, to je kot oseba, ki opravlja malo delo. Delala je zlasti kot prodajalka v trgovini z oblačili, to delo pa je opravljala na podlagi pogodbe o priložnostnem delu omejeno število ur na mesec, ki ni preseglo dva ali tri dni na mesec.

31

H. D. Giesen je 22. septembra 2006 vložil zahtevek za starostno pokojnino in partnerski dodatek na podlagi AOW, ki mu je SVB ugodil z odločbo z dne 3. oktobra 2007. Vendar je bil partnerski dodatek znižan za 16 %, ker žena H. D. Giesna v času dela v Nemčiji ni bila socialno zavarovana na Nizozemskem. H. D. Giesen je vložil ugovor zoper to odločbo v delu, v katerem se nanaša na znižanje tega dodatka. Ta ugovor je bil z odločbo z dne 20. maja 2008 zavrnjen kot neutemeljen.

32

Rechtbank Roermond je s sodbo z dne 13. oktobra 2008 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo H. D. Giesna zoper odločbo z dne 20. maja 2008. To sodišče je menilo, da se za njegovo ženo ni uporabljala nizozemska zakonodaja, ker ni bilo dokazano, da v Nemčiji ni delala več kot tri mesece. Pred predložitvenim sodiščem, pri katerem je H. D. Giesen vložil pritožbo, si stranki iz postopka v glavni stvari nasprotujeta glede tega, ali je bila žena H. D. Giesna od 19. maja 1988 do 31. decembra 1992 zavarovana na podlagi AOW, ker je imela stalno prebivališče na Nizozemskem.

33

F. van den Berg, rojen leta 1943, je od 25. junija do 24. julija 1972 in od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1994 delal v Nemčiji. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da te dejavnosti ni opravljal vsakodnevno, ampak le v kratkih časovnih obdobjih. Ker so bili njegovi dohodki prenizki, ga ni bilo mogoče obravnavati kot zavezanca za plačilo prispevkov v Nemčiji. F. van den Berg je 17. januarja 2008 vložil zahtevek za starostno pokojnino na podlagi AOW. SVB mu jo je z odločbo z dne 1. avgusta 2008 dodelil, vendar jo je znižal za 14 %, ker več kot sedem let ni bil zavarovan na Nizozemskem. Z odločbo z dne 25. novembra 2008 je bil njegov ugovor zoper navedeno odločbo sprejet kot delno utemeljen, znižanje pa je bilo določeno na 10 %.

34

Rechtbank Maastricht je s sodbo z dne 19. oktobra 2009 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo z dne 25. novembra 2008. F. van den Berg je pri predložitvenem sodišču vložil pritožbo, v okviru katere si stranki iz postopka v glavni stvari nasprotujeta glede tega, ali je bil F. van den Berg od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1994 zavarovan na podlagi AOW, ker je imel stalno prebivališče na Nizozemskem.

35

Centrale Raad van Beroep meni, da je mogoče zadevne osebe iz sporov o glavni stvari v spornih obdobjih šteti za zaposlene osebe v smislu člena 2 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 1(a) te uredbe ter da AOW in AKW spadata na stvarno področje uporabe te uredbe.

36

Vendar naj bi se kljub temu postavljalo vprašanje, ali je za zadevne osebe iz postopka v glavni stvari v spornih obdobjih na podlagi člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 veljala nemška zakonodaja in, če da, ali izključujoč učinek te določbe pomeni, da ni bilo mogoče uporabiti nizozemske zakonodaje. Predložitveno sodišče v tem okviru navaja sodbo Kits van Heijningen (C‑2/89, EU:C:1990:183), ki zadeva zaposlitev s krajšim delovnim časom, in se sprašuje, ali se ta sodna praksa lahko uporablja tudi za pogodbe o priložnostni zaposlitvi.

37

Predložitveno sodišče ugotavlja, da v obravnavanih sporih ni sporno, da zadevne osebe zaradi dela, ki so ga opravljale, niso bile zavarovane na podlagi nemške zakonodaje, z izjemo obvezne vključitve v nemški sistem zavarovanja za primer nesreče pri delu, tako da niso bile upravičene do – odvisno od primera – starostne pokojnine oziroma družinskih dodatkov. Poleg tega še dodaja, da je treba šteti, da žena H. D. Giesna v obdobju od 1. julija 1989 do 31. decembra 1992 ter F. van den Berg in C. E. Franze v obdobjih, ki so v zvezi z njima upoštevna, niso bili zavarovani na podlagi AOW in AKW. Da bi lahko presodili, ali pravo Unije nasprotuje tej izključitvi, je potrebna razlaga določb Unije v zvezi s prostim gibanjem delavcev in državljanov Unije, in sicer člena 45 PDEU po eni strani ter členov 20 PDEU in 21 PDEU po drugi.

38

V teh okoliščinah je Centrale Raad van Beroep prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

39

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da za rezidenta države članice, ki spada na področje uporabe te uredbe in ki na podlagi pogodbe o priložnostni zaposlitvi dela nekaj dni na mesec na ozemlju druge države članice, velja zakonodaja države zaposlitve, in, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali v tem primeru velja ta zakonodaja tudi za dneve, ko ne dela.

40

Spomniti je treba, da Uredba št. 1408/71 vzpostavlja ureditev za koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti in pod naslovom II določa pravila glede določitve zakonodaje, ki se uporablja za delavce, ki se gibljejo znotraj Unije (glej zlasti v tem smislu sodbo Wencel, C‑589/10, EU:C:2013:303, točka 45).

41

Namen določb navedenega naslova II je zlasti to, da za zadevne osebe velja sistem socialne varnosti le ene države članice, tako da se preprečijo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko ob tem nastanejo (glej sodbe Ten Holder, 302/84, EU:C:1986:242, točka 19; Luijten, 60/85, EU:C:1986:307, točka 12; Bosmann, C‑352/06, EU:C:2008:290, točka 16, in Hudzinski in Wawrzyniak, C‑611/10 in C‑612/10, EU:C:2012:339, točka 41).

42

To načelo uporabe ene zakonodaje je izraženo v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71, ki določa, da se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice (glej sodbe Ten Holder, 302/84, EU:C:1986:242, točka 20; Luijten, 60/85, EU:C:1986:307, točka 13, in Bosmann, C‑352/06, EU:C:2008:290, točka 16).

43

Na podlagi člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice. Zaradi določitve zakonodaje države članice kot zakonodaje, ki se uporabi za zaposleno osebo na podlagi te določbe, zanjo velja le zakonodaja te države članice (glej sodbi Ten Holder, 302/84, EU:C:1986:242, točka 23; Bosmann, C‑352/06, EU:C:2008:290, točka 17).

44

Sodišče je v sodbi Kits van Heijningen (C‑2/89, EU:C:1990:183, točka 10), ki se je nanašala na zaposlitev s krajšim delovnim časom, in sicer dva dni na teden po dve uri, ugotovilo, da nič v besedilu člena 1(a) ali člena 2(1) Uredbe št. 1408/71 ne omogoča izključitve s področja uporabe te uredbe nekaterih kategorij oseb na podlagi tega, koliko časa delajo. Zato je treba osebo obravnavati, kot da se zanjo uporablja navedena uredba, če izpolnjuje pogoje, določene s členom 1(a) v povezavi s členom 2(1) te uredbe.

45

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem, točka (a), izvedeti, ali se sodna praksa, ki izhaja iz sodbe Kits van Heijningen (C‑2/89, EU:C:1990:183), uporablja za položaj, kot je položaj žene H. D. Giesna, ki je v Nemčiji delala le dva ali tri dni na teden. Glede položaja C. E. Franzen in F. van den Berga to sodišče meni, da je dokazano, da njuno delo v Nemčiji pomeni zaposlitev in da je Zvezna republika Nemčija država članica, ki je pristojna za sporno obdobje za ti dve zadevni osebi.

46

Ker v zvezi s tem iz sodne prakse, navedene v točki 44 te sodbe, izhaja, da čas opravljanja zaposlitve, za določitev, da se za zadevno osebo uporabi Uredba št. 1408/71, ni pomemben, je treba šteti, da oseba, ki opravlja delo dva ali tri dni na mesec, in ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni s členom 1(a) v povezavi s členom 2(1) Uredbe št. 1408/71, to je, da zanjo kot zaposleno osebo velja zakonodaja ene ali več držav članic in da je državljanka ene od držav članic, spada na področje uporabe te uredbe. Na podlagi člena 13(2)(a) navedene uredbe velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je zaposlena.

47

Predložitveno sodišče poleg tega sprašuje, ali se na podlagi navedenega člena 13(2)(a) zakonodaja države članice zaposlitve uporablja razen za dneve, ko se opravlja delo, tudi za dneve, ko se delo ne opravlja.

48

Tudi odgovor na to vprašanje izhaja iz sodbe Kits van Heijningen (C‑2/89, EU:C:1990:183). V točki 14 te sodbe je Sodišče namreč ugotovilo, da člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 ne uvaja nobenega razlikovanja glede na to, ali gre za zaposlitev za polni ali krajši delovni čas. Poleg tega bi bil cilj te določbe ogrožen, če bi bilo treba šteti, da se uporaba zakonodaje države članice zaposlitve omeji le na obdobja, ko zadevna oseba dela, izključena pa je za obdobja, ko ne dela.

49

Na podlagi navedenega je Sodišče ugotovilo, da je treba člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da se za osebo, ki spada na področje uporabe te uredbe in ki opravlja zaposlitev s krajšim delovnim časom na ozemlju države članice, uporablja zakonodaja te države tako za čas, ko opravlja delo, kot tudi za čas, ko dela ne opravlja (sodba Kits van Heijningen, C‑2/89, EU:C:1990:183, točka 15).

50

Enaki preudarki se uporabljajo za zaposlitev, ki se opravlja občasno, kot so zaposlitve, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari. V zvezi s tem je treba poudariti, da se zakonodaja države članice zaposlitve uporablja toliko časa, kolikor zadevna oseba opravlja poklicno dejavnost na ozemlju te države članice. V zvezi s tem obstoj in vrsta delovnega razmerja, kot sta zaposlitev za krajši delovni čas ali občasna zaposlitev, ali število ur, ki jih je opravil zaposleni, niso upoštevni.

51

Take razlage ne more omajati sodna praksa glede člena 13(2)(f) Uredbe št. 1408/71, v skladu s katero se ta določba – na podlagi katere se pod pogoji, ki jih določa, za osebo uporablja zakonodaja države članice stalnega prebivališča – uporablja tako za osebe, ki so dokončno prenehale opravljati vsakršno poklicno dejavnost, kot tudi za tiste, ki so poklicno dejavnost prenehale opravljati le začasno (sodbi Kuusijärvi, C‑275/96, EU:C:1998:279, točki 39 in 40, in Adanez-Vega, C‑372/02, EU:C:2004:705, točka 24).

52

Kot je pravilno navedel SVB, namreč obdobja, ko se delo v okviru začasne zaposlitve ne opravlja, ni mogoče obravnavati kot začasno prenehanje dela. V zvezi s tem je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je delovno razmerje med ženo H. D. Giesna in njenim delodajalcem trajalo pet let brez prekinitve. Zato se zanjo za to obdobje na podlagi člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 uporablja zakonodaja države članice zaposlitve, to je v obravnavanem primeru nemška zakonodaja.

53

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da za rezidente države članice, ki spadajo na področje uporabe te uredbe in ki na podlagi pogodbe o priložnostni zaposlitvi delajo nekaj dni na mesec na ozemlju druge države članice, velja zakonodaja države zaposlitve tako za dneve, ko ta opravlja delo, kot tudi za dneve, ko dela ne opravlja.

54

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 v povezavi z odstavkom 1 tega člena razlagati tako, da v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, nasprotuje temu, da delavec migrant, za katerega se uporablja zakonodaja države članice zaposlitve, na podlagi zakonodaje države stalnega prebivališča prejema dajatve iz pokojninskega zavarovanja in družinske dodatke od zadnjenavedene države.

55

To vprašanje se nanaša na posebne okoliščine v zadevah iz postopkov v glavni stvari, v katerih zadevne osebe na podlagi uporabe zakonodaje države članice zaposlitve niso bile vključene v sistem socialne varnosti te države glede družinskih dodatkov in starostne pokojnine.

56

Čeprav zakonodaja države stalnega prebivališča, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, na podlagi izključitvene določbe iz člena 6a(b) AKW in AOW izključuje vključitev delavca migranta, kot je zadevna oseba v postopku v glavni stvari, v pokojninsko zavarovanje, predložitveno sodišče pojasnjuje, da bo, če bo odgovor na drugo vprašanje negativen, moralo zavrniti uporabo te izključitvene določbe in uporabiti klavzulo pravičnosti, ki je določena v BUB 1989 in BUB 1999, da bi odpravilo položaj zelo hude nepravičnosti, ki bi nastal zaradi obveznosti zavarovanja ali izključitve iz tega zavarovanja.

57

Vprašanje, ali člen 13 Uredbe št. 1408/71 nasprotuje temu, da država članica podeli navedene dajatve, se zastavlja v tem okviru.

58

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbah Bosmann (C‑352/06, EU:C:2008:290) in Hudzinski in Wawrzyniak (C‑611/10 in C‑612/10, EU:C:2012:339) dopustilo izjeme od načela uporabe ene zakonodaje in priznalo, da lahko država članica, ki na podlagi določb naslova II Uredbe št. 1408/71 ni pristojna, pod določenimi pogoji dodeli družinske dodatke delavcu migrantu na podlagi svojega nacionalnega prava.

59

Tako je Sodišče v sodbi Bosmann (C‑352/06, EU:C:2008:290), v okoliščinah, ko ni bilo kumulacije istovrstnih družinskih dodatkov kljub simultani uporabi zakonodaj dveh držav članic, ugotovilo, da pravo Unije pristojnih organov države članice stalnega prebivališča sicer ne zavezuje k temu, da B. Bosmann podeli zadevni družinski dodatek, vendar ni mogoče izključiti možnosti podelitve takega dodatka, če bi ta oseba lahko bila upravičena do teh dodatkov zgolj na podlagi tega, da ima stalno prebivališče v tej državi članici (glej v tem smislu sodbo Bosmann, C‑352/06, EU:C:2008:290, točke 25, 27 in 28).

60

Natančneje, Sodišče je v točki 31 navedene sodbe Bosmann (C‑352/06, EU:C:2008:290) menilo, da v okoliščinah, kot so v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, državi članici stalnega prebivališča ne sme biti odvzeta pristojnost, da odobri družinske dodatke osebam, ki stalno prebivajo na njenem ozemlju. Čeprav za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja na podlagi člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice, pa vseeno ta uredba ne preprečuje državi stalnega prebivališča, da tej osebi odobri družinske dodatke na podlagi svoje zakonodaje.

61

Podobna izjema od načela uporabe ene zakonodaje, ki je določeno v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71, je bila dopuščena v sodbi Hudzinski in Wawrzyniak (C‑611/10 in C‑612/10, EU:C:2012:339), v kateri je Sodišče priznalo, da država članica, ki na podlagi določb naslova II navedene uredbe ni pristojna, vendar pa je na njenem ozemlju delavec migrant opravljal začasno delo in je v njej tudi v celoti zavezanec za plačilo dohodnine, lahko podeli otroške dodatke, ki dopolnjujejo dodatke, ki jih je izplačala država članica stalnega prebivališča.

62

Prvič, v zvezi z zvezi z družinskimi dodatki in položajem C. E. Franzen je treba po eni strani ugotoviti, da tako kot nemška zakonodaja v okoliščinah, ki so se nanašale na B. Bosmann, tudi nizozemska zakonodaja iz postopka v glavni stvari upravičenja do družinskih dodatkov ne pogojuje z izpolnjevanjem pogoja zaposlitve ali zavarovanja. Zato zgolj stalno prebivališče na Nizozemskem zadostuje za upravičenje do družinskih dodatkov, neupoštevajoč izključitveno določbo iz člena 6a(b) AKW in AOW, katere namen je prenos načela uporabe ene zakonodaje v nacionalno zakonodajo. Po drugi strani C. E. Franzen kljub formalni uporabi zakonodaje države članice zaposlitve ni bila upravičena do zadevnih socialnih dajatev zaradi omejenega števila opravljenih ur dela in nizkega dohodka iz poklicne dejavnosti, opravljene na njenem ozemlju. Zato tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Bosmann (C‑352/06, EU:C:2008:290), v okoliščinah primera C. E. Franzen ni kumulacije istovrstnih družinskih dodatkov, ki se nanašajo na isto zavarovalno obdobje.

63

Drugič, v zvezi s starostno pokojnino in partnerskim dodatkom, ki se obravnavata v sporih, ki se nanašata na F. van der Berga in H. D. Giesna, so materialni pogoji za podelitev takih dajatev na podlagi uporabe zakonodaje države članice stalnega prebivališča izpolnjeni in taka podelitev ne bi vodila v kumulacijo istovrstnih dajatev, ki se nanašajo na isto zavarovalno obdobje, če bi se simultano uporabili zakonodaji države stalnega prebivališča in države zaposlitve.

64

Na obravnavi pred Sodiščem je bilo namreč potrjeno, da pogoj stalnega prebivališča zadostuje za upravičenje do vključitve v zakonsko določeni nizozemski sistem pokojninskega zavarovanja, tudi če zadevna oseba v določenem obdobju ni bila delovno aktivna. V postopkih v glavni stvari zadevne osebe niso bile več vključene v sistem socialnega zavarovanja na Nizozemskem, ker so opravljale občasno delo v Nemčiji, ne da bi bile v Nemčiji vključene v sistem pokojninskega zavarovanja, ker so bili njihovi dohodki nizki.

65

Zato je treba podobno kot v sodbi Bosmann (C‑352/06, EU:C:2008:290) ugotoviti, da člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 13(1) te uredbe ne nasprotuje temu, da v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, delavec migrant, za katerega se uporablja sistem socialne varnosti države članice zaposlitve in ki izpolnjuje materialne pogoje za podelitev takih dajatev na podlagi zakonodaje njegove države članice stalnega prebivališča ter čigar položaj ne vodi v kopičenje istovrstnih dajatev, ki se nanašajo na isto obdobje, v tej zadnjenavedeni članici prejema družinske dodatke in starostno pokojnino.

66

Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 v povezavi z odstavkom 1 tega člena razlagati tako, da v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, ne nasprotuje temu, da delavec migrant, za katerega se uporablja zakonodaja države članice zaposlitve, na podlagi zakonodaje države članice stalnega prebivališča prejema dajatve iz pokojninskega zavarovanja in družinske dodatke od zadnjenavedene države.

67

Glede na odgovor na drugo vprašanje in zlasti glede na to, da predložitveno sodišče – kot je razvidno iz točke 56 te sodbe – ne namerava uporabiti izključitvene določbe, če bo odgovor na drugo vprašanje negativen, na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

68

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: