—

za T‑Mobile Austria GmbH E. Lichtenberger, odvetnik,

—

za Telekom-Control-Kommission W. Feiel, odvetnik,

—

za Hutchison Drei Austria Holdings GmbH in Hutchison Drei Austria GmbH B. Burtscher, odvetnik,

—

za A1 Telekom Austria AG H. Kristoferitsch in S. Huber, odvetnika,

—

za avstrijsko vlado A. Posch, agent,

—

za Evropsko komisijo G. Braun in L. Nicolae, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4 in 9b Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL L 337, str. 37, v nadaljevanju: okvirna direktiva), in člena 5(6) Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140 (v nadaljevanju: Direktiva o odobritvi).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo T‑Mobile Austria GmbH (v nadaljevanju: T‑Mobile Austria) in Telekom-Control-Kommission (komisija za nadzor telekomunikacij, v nadaljevanju: TCK) glede tega, da je TCK v postopku odobritve spremembe lastniške strukture – kot posledice tega, da je družba Hutchison 3G Austria GmbH, ki je postala družba Hutchison Drei Austria GmbH (v nadaljevanju: Hutchison Drei Austria), odkupila družbo Orange Austria Telecommunication GmbH (v nadaljevanju: Orange) – zavrnila priznanje statusa stranke družbi T‑Mobile Austria in možnost vložitve pravnega sredstva zoper odločbo TCK, sprejeto na koncu tega postopka.

3

Člen 4 okvirne direktive z naslovom „Pravica do pritožbe“ v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da so na nacionalni ravni na voljo učinkoviti mehanizmi, po katerih ima vsak uporabnik ali podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve ter je prizadet z odločbo nacionalnega regulativnega organa [(v nadaljevanju: NRO)], pravico do pritožbe zoper odločbo pri pritožbenem organu, ki je neodvisen od udeleženih strank. Ta organ, ki je lahko sodišče, mora imeti ustrezno strokovno znanje in izkušnje, da lahko učinkovito izpolni svoje naloge. Države članice zagotovijo, da se vsebina same zadeve primerno upošteva in da je na voljo učinkovit pritožbeni mehanizem.

[…]“

4

Člen 8 okvirne direktive z naslovom „Politični cilji in regulativna načela“ v odstavku 2 določa:

„[NRO] podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev in pripadajočih naprav ter storitev med drugim tako, da:

[…]

[…]

5

Člen 9b okvirne direktive z naslovom „Prenos ali dajanje v zakup individualnih pravic uporabe radijskih frekvenc“ določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko podjetja prenesejo ali dajo v zakup drugim podjetjem v skladu s pogoji, vezanimi na pravice uporabe radijskih frekvenc, in v skladu z nacionalnimi postopki individualne pravice uporabe radijskih frekvenc v pasovih, za katere je to določeno v izvedbenih ukrepih, sprejetih v skladu z odstavkom 3.

V drugih pasovih lahko države članice prav tako sprejmejo določbo, ki podjetjem omogoča prenos ali dajanje v zakup individualnih pravic uporabe radijskih frekvenc drugim podjetjem v skladu z nacionalnimi postopki.

[…]

2.   Države članice zagotovijo, da je o nameri podjetja, da prenese pravice uporabe radijskih frekvenc, ter o njihovem dejanskem prenosu v skladu z nacionalnimi postopki uradno obveščen nacionalni regulativni organ, odgovoren za podelitev individualnih pravic uporabe, in da so podatki o tem prenosu objavljeni. […]

[…]“

6

Člen 5 Direktive o odobritvi z naslovom „Pravice uporabe radijskih frekvenc in številk“ v odstavkih 2 in 6 določa:

„2.   […]

Brez poseganja v posebna merila in postopke, ki jih države članice sprejmejo za podelitev pravic uporabe radijskih frekvenc ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin za izpolnjevanje ciljev splošnega interesa v skladu z zakonodajo Skupnosti, se pravice uporabe radijskih frekvenc in številk podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki, v primeru radijskih frekvenc pa v skladu z določbami člena 9 [okvirne direktive]. Izjema glede zahtev po odprtem postopku se lahko uporablja v primerih, kjer je podelitev posameznih pravic uporabe radijskih frekvenc ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin potrebna za doseganje cilja splošnega interesa, kakor ga opredelijo države članice skladno z zakonodajo Skupnosti.

Pri podeljevanju pravice uporabe države članice določijo, ali lahko imetnik pravic te pravice prenese in pod kakšnimi pogoji. V primeru radijskih frekvenc je ta določba skladna s členoma 9 in 9b [okvirne direktive].

[…]

6.   Pristojni nacionalni organi zagotovijo, da se radijske frekvence uporabljajo smotrno in učinkovito v skladu s členoma 8(2) in 9(2) [okvirne direktive]. Prav tako zagotovijo, da se konkurenca ne izkrivlja zaradi prenosa ali kopičenja pravic uporabe radijskih frekvenc. V te namene lahko države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, kot je pooblastitev za prodajo ali dajanje v zakup pravic uporabe radijskih frekvenc.“

7

Člen 8 splošnega zakona o upravnem postopku (Allgemeines Verwaltungsverfahrensgesetz) določa:

„Osebe, ki uporabijo dejavnost organa ali na katere se ta dejavnost nanaša, so udeležene osebe; če imajo v zvezi s predmetom te dejavnosti pravico ali pravni interes, so stranke.“

8

Člen 54 zakona o telekomunikacijah iz leta 2003 (Telekommunikationsgesetz 2003, BGBl. I, 70/2003, v nadaljevanju: TKG 2003) z naslovom „Dodelitev frekvenc“ v odstavku 1 določa:

„Frekvence so dodeljene v skladu z načrtom za uporabo in dodelitev glede na objektivna, pregledna, nediskriminatorna in sorazmerna merila v preglednih in objektivnih postopkih ter ob upoštevanju nevtralnosti s tehnološkega vidika in glede na storitve.“

9

Člen 55 TKG 2003 z naslovom „Frekvence, ki jih dodeli regulativni organ“ določa:

„(1)   [NRO] mora dodeliti frekvence, ki so bile nanj prenesene, vlagatelju, ki izpolnjuje splošne pogoje iz odstavka 2, točka 2, in zagotavlja najučinkovitejšo uporabo frekvenc. […]

(2)   [NRO] mora dodeliti frekvence v skladu z načelom odprtega, pravičnega in nediskriminatornega postopka ter načelom gospodarske učinkovitosti. Predvidena dodelitev mora temeljiti na javnem razpisu,

[…]

[…]“

10

Člen 56 TKG 2003 z naslovom „Prenos frekvenc, sprememba lastniške strukture“ določa:

„(1)   Za prenos pravic do uporabe frekvenc, ki jih je dodelil [NRO], je potrebna predhodna odobritev tega organa. [NRO] mora objaviti prošnjo za odobritev prenosa pravic do uporabe frekvenc in odločbo glede te prošnje. [NRO] mora pri sprejemu odločbe v vsakem primeru posebej presoditi o tehničnih učinkih in zlasti o učinkih prenosa na konkurenco. V odločbi o odobritvi je mogoče določiti dodatne obveznosti, če so te potrebne za to, da se prepreči škoda za konkurenco. Odobritev je treba vsekakor zavrniti, če bi lahko prenos kljub določitvi dodatnih obveznosti škodoval konkurenci.

(1a)   Če se v okviru prenosa pravic do uporabe frekvenc izkaže, da bi bilo treba zaradi izognitve vsakršnim negativnim tehnološkim posledicam za konkurenco spremeniti vrsto in obseg uporabe frekvenc, se ta sprememba opravi v skladu s členom 57.

(2)   Za bistvene spremembe lastniške strukture podjetij, ki so jim bile v postopku na podlagi člena 55 dodeljene pravice do uporabe frekvenc, je potrebna predhodna odobritev [NRO]. Smiselno se uporablja odstavek 1, od tretji do zadnji stavek.

[…]“

11

Člen 57 TKG 2003 z naslovom „Sprememba dodelitve frekvenc“ v odstavku 4 določa:

„[NRO] lahko na predlog imetnika pravic (člen 54(3)) spremeni uporabo predpisanih frekvenc. […]“

12

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da je spor o glavni stvari nastal v okviru transakcije, v kateri je družba Hutchison Drei Austria odkupila družbo Orange, ki je pripadala družbama Stubai SCA in Orange Belgium SA. Družba A1 Telekom Austria AG (v nadaljevanju: A1 Telekom Austria) je bila v to transakcijo vpletena kot prenosnik nekaterih pravic do uporabe radijskih frekvenc, ki jih je imel nov subjekt, nastal pri tem odkupu.

13

Navedena transakcija med družbama Hutchison Drei Austria in Orange, ki je pomenila koncentracijo v smislu člena 3(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40), je bila Evropski komisiji priglašena 7. maja 2012.

14

Družbi Hutchison Drei Austria in Orange sta 23. maja 2012 TCK na podlagi člena 56(2) TKG 2003 zaprosili za odobritev spremembe lastniške strukture zaradi te koncentracije.

15

Družbe A1 Telekom Austria, Hutchison Drei Austria in Orange so 9. julija 2012 na podlagi člena 56(1) TKG 2003 zaprosile za odobritev prenosa nekaterih frekvenc.

16

Družba T‑Mobile Austria je 10. julija 2012 v okviru postopka, ki sta ga sprožili družbi Hutchison Drei Austria in Orange, TCK predložila stališča, v katerih je izrazila dvome o odkupu družbe Orange, ki ga je opravila družba Hutchison Drei Austria, in o spremembi njene lastniške strukture. Predlagala je, naj se tema družbama naložijo obveznosti, da se prepreči vsakršna škoda za konkurenco.

17

Družba T-Mobile Austria je 10. decembra 2012 TCK zaprosila, naj se ji podeli status stranke v tem postopku v smislu člena 8 splošnega zakona o upravnem postopku. V zvezi s tem je zaprosila, prvič, za pravico do izjave v formalni obliki v okviru tega postopka in pravico, da se ji opravi vročitev vlog vlagateljev, strokovnih mnenj, zapisnikov obravnav in končne odločbe, ter drugič, za možnost vložitve pravnega sredstva zoper to odločbo.

18

Komisija je s sklepom z dne 12. decembra 2012 odobrila nameravano koncentracijo navedenih podjetij in k tej odobritvi dodala določene zaveze. V okviru tega postopka se je družba T‑Mobile Austria lahko udeležila zaslišanja kot zainteresirana tretja oseba, sodelovala pa je tudi pri posvetovanju z udeleženci na trgu, ki je potekalo glede zavez družbe Hutchison Drei Austria.

19

Spremembo lastniške strukture, za katero sta zaprosili družbi Hutchison Drei Austria in Orange, je 13. decembra 2012 odobrila tudi TCK, zlasti pod pogojem, da so pogoji, ki jih je v sklepu določila Komisija, izpolnjeni, in da ti podjetji preneseta nekatere pravice do uporabe radijskih frekvenc na družbo A1 Telekom Austria. TCK je tako odobrila prenos pravic do uporabe radijskih frekvenc z družb Hutchison Drei Austria in Orange na družbo A1 Telekom Austria. Zavrnila pa je prošnjo družbe T-Mobile Austria za priznanje statusa stranke v postopku odobritve spremembe lastniške strukture družb Hutchison Drei Austria in Orange.

20

TCK je v odločbi o zavrnitvi te prošnje družbe T‑Mobile Austria navedla, da niti nacionalna zakonodaja niti pravo Unije ne zahtevata, da ima podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve in ki se boji, da bo sprememba lastniške strukture konkurenčnih podjetij škodovala njegovemu gospodarskemu položaju, status stranke v postopku za odobritev te spremembe.

21

Družba T‑Mobile Austria je zoper to odločbo TCK vložila tožbo pri Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče). V utemeljitev te tožbe navaja, da je treba konkurenta s pravicami do uporabe radijskih frekvenc v postopku odobritve s strani NRO spremembe lastniške strukture podjetij ali prenosa pravic do uporabe radijskih frekvenc šteti za prizadetega v smislu člena 4(1) okvirne direktive. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Tele2 Telecommunication (C‑426/05, EU:C:2008:103).

22

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba družbo T‑Mobile Austria, imetnico pravic do uporabe radijskih frekvenc, v smislu člena 4(1) okvirne direktive šteti za prizadeto z odločbo, sprejeto v okviru postopka odobritve spremembe lastniške strukture, ki je posledica združitve-prevzema drugih podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve. Navaja, da bi bilo treba v skladu z njegovo sodbo z dne 26. marca 2008 družbi T‑Mobile Austria priznati status stranke v tem postopku v smislu člena 8 splošnega zakona o upravnem postopku, če bi jo bilo treba šteti za prizadeto v smislu te določbe.

23

Predložitveno sodišče navaja, da se s tem postopkom na prvi pogled neposredno ne podeljujejo pravice tretjemu podjetju, katerega pravni položaj ostaja nespremenjen, saj lahko to še naprej enako uporablja radijske frekvence, ki so mu že bile dodeljene. Vendar meni, da ni mogoče izključiti, da bi bilo treba tožečo stranko kot imetnico pravic do uporabe radijskih frekvenc šteti za prizadeto v smislu člena 4(1) okvirne direktive.

24

Predložitveno sodišče namreč ugotavlja, da bi lahko bili v postopku za spremembo lastniške strukture podjetij, ki so imetniki pravic do uporabe radijskih frekvenc, potrebni ustrezni spremljevalni ukrepi, da bi se izognili vsakršnemu izkrivljanju konkurence zaradi dodelitve teh pravic, pri čemer je v členu 5(6), zadnji stavek, Direktive o odobritvi izrecno navedena „prodaja […] pravic uporabe radijskih frekvenc“. Ravno to se je po njegovem mnenju zgodilo v obravnavanem primeru, saj je odkup družbe Orange, ki ga je opravila družba Hutchison Drei Austria, povzročil strah pred takim izkrivljanjem konkurence, zato je TCK odločila, da mora zadnjenavedena družba prenesti del svojih pravic do uporabe radijskih frekvenc na drugo podjetje. Taka obveznost pa po mnenju predložitvenega sodišča ne vpliva le na pravni položaj podjetja imetnika pravic do uporabe, ki jih je treba prenesti, in pravni položaj pridobitelja teh pravic, temveč tudi na pravni položaj drugih podjetij, ki že imajo pravice do uporabe radijskih frekvenc, kakršna je družba T‑Mobile Austria, in ki so potencialni pridobitelji oziroma ki se jim bo delež radijskih frekvenc spremenil zaradi združitve in delnega prenosa – naloženega za ublažitev negativnega vpliva te združitve na konkurenco – pravic do uporabe radijskih frekvenc na drugo podjetje.

25

Predložitveno sodišče dodaja, da vlagatelji pri prvi dodelitvi radijskih frekvenc s strani NRO v postopku tvorijo skupnost, to dodelitev pa je treba opraviti ob upoštevanju načel odprtega, pravičnega in nediskriminatornega postopka, navedenih v členu 5(2) Direktive o odobritvi. Pri vsakem naknadnem prenosu pravic do uporabe radijskih frekvenc, naj bo to pogodbeni prenos ali pa prenos, ki ga na podlagi člena 5(6) te direktive naloži NRO, ki spreminja to dodelitev, bi bilo zato treba tudi upoštevati ta načela.

26

Verwaltungsgerichtshof je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člena 4 in 9b okvirne direktive ter člen 5(6) Direktive o odobritvi razlagati tako, da konkurentu v nacionalnem postopku iz člena 5(6) Direktive o odobritvi priznavajo položaj ‚prizadete‘ osebe v smislu člena 4(1) okvirne direktive?“

27

S sklepom predsednika Sodišča z dne 30. septembra 2013 je bil predlog predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 105 Poslovnika Sodišča, zavrnjen.

28

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 4(1) in 9b okvirne direktive ter člen 5(6) Direktive o odobritvi razlagati tako, da se lahko podjetje, ki je imetnik pravice do uporabe radijskih frekvenc in konkurent strank v postopku odobritve prenosa pravic do uporabe radijskih frekvenc, predvidenem v tem členu 5(6), v smislu člena 4(1) okvirne direktive opredeli kot oseba, prizadeta z odločbo, ki jo je v tem postopku sprejel NRO, in se mu zato prizna pravica sodelovati v tem postopku.

29

Družba T‑Mobile Austria in Komisija navajata, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Družbe Hutchison Drei Austria, Hutchison Drei Austria Holdings GmbH in A1 Telekom Austria pa menijo, da je odgovor na to vprašanje nikalen, saj člen 5(6) Direktive o odobritvi za podjetje, ki ni stranka v postopku prenosa pravic do uporabe radijskih frekvenc, predvidenem v tem členu, ne ustvarja nikakršne pravice sodelovati v tem postopku.

30

Člen 4(1) okvirne direktive določa, da „morajo države članice zagotoviti, da so na nacionalni ravni na voljo učinkoviti mehanizmi, po katerih ima vsak uporabnik ali podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve ter je prizadet z odločbo [NRO], pravico do pritožbe zoper odločbo pri pritožbenem organu, ki je neodvisen od udeleženih strank“.

31

Pojem uporabnika oziroma podjetja, ki je prizadeto z odločbo NRO, pa v okvirni direktivi ni opredeljen.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbi Tele2 Telecommunication, EU:C:2008:103, točka 27, ter The Number (UK) in Conduit Enterprises, C‑16/10, EU:C:2011:92, točka 28 in navedena sodna praksa).

33

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da člen 4 okvirne direktive pomeni odraz načela učinkovitega sodnega varstva, na podlagi katerega morajo sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, zagotoviti sodišča držav članic (glej v tem smislu sodbo Tele2 Telecommunication, EU:C:2008:103, točka 30 in navedena sodna praksa).

34

V primeru iz člena 4 okvirne direktive morajo zato države članice za varstvo pravic, ki za uporabnike in podjetja izhajajo iz pravnega reda Unije, predvideti pravno sredstvo pri sodnem organu. Iz tega sledi, da mora obveznost zagotovitve učinkovitega sodnega varstva, ki je privedla do člena 4 okvirne direktive, veljati tudi za uporabnike in podjetja, ki lahko izvajajo pravice iz pravnega reda Unije, zlasti iz direktiv o elektronskih komunikacijah, in ki jih v teh pravicah prizadene odločba NRO (sodba Tele2 Telecommunication, EU:C:2008:103, točki 31 in 32).

35

Sodišče je glede na te elemente v okviru zadeve v zvezi s postopkom analize trga iz člena 16 okvirne direktive razsodilo, da je mogoče za podjetja, ki so konkurenti podjetja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu, kot za potencialne upravičence do pravic, ki ustrezajo posebnim obveznostim, ki jih NRO naloži temu podjetju s pomembno tržno močjo, šteti, da so z odločbami tega organa, ki spreminjajo ali preklicujejo navedene obveznosti, prizadeta v smislu člena 4(1) okvirne direktive (glej v tem smislu sodbo Tele2 Telecommunication, EU:C:2008:103, točka 36).

36

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da ker imajo NRO v skladu s členom 8(2) okvirne direktive pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev ter pripadajočih naprav in storitev obveznost spodbujati konkurenco med drugim tako, da zagotovijo, da v sektorju elektronskih komunikacij ni izkrivljanja ali omejevanja konkurence, bi bila ozka razlaga člena 4(1) okvirne direktive, po kateri bi imele v skladu s to določbo pravico do pravnega sredstva zgolj osebe, na katere so naslovljene odločbe NRO, težko združljiva s splošnimi cilji in regulativnimi načeli, ki za NRO izhajajo iz člena 8 navedene direktive, zlasti pa s ciljem spodbujanja konkurence (glej v tem smislu sodbo Tele2 Telecommunication, EU:C:2008:103, točki 37 in 38).

37

Člen 4(1) okvirne direktive, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 74 sklepnih predlogov, se zlasti nanaša na vsako podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve. Zato je treba šteti, da se ta določba nanaša tako na naslovnika zadevne odločbe kot tudi na druga podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve in ki so lahko konkurenti tega naslovnika, če zadevna odločba lahko vpliva na njihov položaj na trgu.

38

Treba je tudi navesti, da člen 8(2) okvirne direktive države članice obvezuje, da zagotovijo, da NRO pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev sprejmejo vse primerne ukrepe za spodbujanje konkurence, pri čemer skrbijo, da v sektorju elektronskih komunikacij ni izkrivljanja ali omejevanja konkurence in da odpravijo preostale ovire pri zagotavljanju navedenih storitev (glej v tem smislu sodbi Centro Europa 7, C‑380/05, EU:C:2008:59, točka 81, in Komisija/Poljska, C‑227/07, EU:C:2008:620, točki 62 in 63).

39

Zato je treba šteti, da je mogoče za podjetje, kakršno je T-Mobile Austria, šteti, da je v smislu člena 4(1) okvirne direktive prizadeto z odločbo NRO, sprejeto v okviru postopka iz direktiv o elektronskih komunikacijah, če je tako podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, konkurent podjetja oziroma podjetij, ki so naslovniki odločbe NRO, če NRO odloča v okviru postopka, katerega namen je varstvo konkurence, in če zadevna odločba lahko vpliva na položaj tega prvega podjetja na trgu.

40

V obravnavanem primeru se vprašanje predložitvenega sodišča nanaša na pravice konkurenta v okviru postopka odobritve spremembe lastniške strukture konkurenčnih podjetij, ta sprememba pa povzroči prenos radijskih frekvenc podjetij, ki v tem postopku sodelujejo, in s tem spremembo v porazdelitvi radijskih frekvenc med podjetji, ki delujejo na trgu. Ni sporno, da gre za postopek, ki ga TCK vodi na podlagi člena 56(2) TKG 2003, s katerim je v avstrijsko pravo prenesen člen 5(6) Direktive o odobritvi, ta člen pa se nanaša na prenos pravic do uporabe radijskih frekvenc.

41

Zato je treba ugotoviti, ali je namen odločb, ki jih NRO sprejema na podlagi člena 5(6) Direktive o odobritvi, varstvo konkurence in ali lahko take odločbe vplivajo na položaj podjetja, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve in je konkurent naslovnika oziroma naslovnikov teh odločb, na trgu.

42

Člen 9b(1) okvirne direktive glede postopkov o prenosu pravic do uporabe radijskih frekvenc državam članicam nalaga, da zagotovijo, da lahko podjetja v skladu s pogoji, vezanimi na pravice do uporabe radijskih frekvenc, in v skladu z nacionalnimi postopki na druga podjetja prenesejo svoje individualne pravice do uporabe radijskih frekvenc.

43

V skladu s členom 5(2), drugi pododstavek, Direktive o odobritvi morajo države članice ob prvi dodelitvi pravic do uporabe radijskih frekvenc zagotoviti, da se te podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki ter v skladu z določbami člena 9 okvirne direktive.

44

Poleg tega člen 5(6) Direktive o odobritvi NRO nalaga med drugim obveznost zagotoviti, da se konkurenca ne izkrivlja zaradi prenosa ali kopičenja pravic do uporabe radijskih frekvenc.

45

Zlasti, kot je bilo navedeno v točki 38 te sodbe, člen 8(2) okvirne direktive države članice obvezuje, da zagotovijo, da NRO pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev sprejmejo vse primerne ukrepe za spodbujanje konkurence, pri čemer skrbijo, da v sektorju elektronskih komunikacij ni izkrivljanja ali omejevanja konkurence, in odpravijo preostale ovire pri zagotavljanju navedenih storitev.

46

Iz tega sledi, da je namen postopka prenosa pravic do uporabe radijskih frekvenc, ki spada zlasti pod člen 5(6) Direktive o odobritvi, in torej postopka pred TCK, ki je predmet spora o glavni stvari, varstvo konkurence.

47

Poleg tega je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, to je družba T-Mobile Austria, kot je razvidno iz predhodne odločbe, na trgu elektronskih komunikacijskih storitev v neposredni konkurenci s strankami transakcije prenosa frekvenc, to je družbami Orange, Hutchison Drei Austria in A1 Telekom Austria. Torej je zanjo treba šteti, da je prizadeta z odločbo NRO, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ker prenos pravic do uporabe radijskih frekvenc z družb Orange in Hutchison Drei Austria na družbo A1 Telekom Austria spreminja deleže radijskih frekvenc, dodeljenih tem podjetjem, in zato vpliva na položaj družbe T‑Mobile Austria na navedenem trgu.

48

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 4(1) in 9b okvirne direktive ter člen 5(6) Direktive o odobritvi razlagati tako, da je mogoče podjetje v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, opredeliti kot prizadeto osebo v smislu člena 4(1) okvirne direktive, če je to podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, konkurent podjetja oziroma podjetij, ki so stranke v postopku odobritve prenosa pravic do uporabe radijskih frekvenc, predvidenem v navedenem členu 5(6), in naslovniki odločbe NRO, ter če ta odločba lahko vpliva na položaj prvega podjetja na trgu.

49

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člena 4(1) in 9b Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, ter člen 5(6) Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, je treba razlagati tako, da je mogoče podjetje v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, opredeliti kot prizadeto osebo v smislu člena 4(1) Direktive 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, če je to podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, konkurent podjetja oziroma podjetij, ki so stranke v postopku odobritve prenosa pravic do uporabe radijskih frekvenc, predvidenem v navedenem členu 5(6), in naslovniki odločbe NRO, ter če ta odločba lahko vpliva na položaj prvega podjetja na trgu.