1

Europäisch-Iranische Handelsbank AG (v nadaljevanju: banka EIH) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. septembra 2013, Europäisch-Iranische Handelsbank/Svet (T‑434/11, EU:T:2013:405, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njene predloge za razglasitev ničnosti:

v delu, v katerem se nanašajo nanjo.

2

Varnostni svet Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet), zaskrbljen zaradi številnih poročil generalnega direktorja Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE) in resolucij Sveta guvernerjev MAAE glede jedrskega programa Islamske republike Iran, je 23. decembra 2006 sprejel Resolucijo 1737 (2006), katere točka 12 v povezavi z njeno prilogo našteva vrsto oseb in subjektov, ki so vpleteni v širjenje jedrskega orožja ter jim je treba zamrzniti sredstva in gospodarske vire.

3

Zaradi izvajanja Resolucije 1737 (2006) v Evropski uniji je Svet Evropske unije 27. februarja 2007 sprejel Skupno stališče 2007/140/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 61, str. 49).

4

Člen 5(1) Skupnega stališča 2007/140 je določal zamrznitev vseh sredstev in gospodarskih virov nekaterih kategorij oseb in subjektov, naštetih v točkah (a) in (b) te določbe. Člen 5(1)(a) se je torej nanašal na osebe in subjekte, navedene v prilogi k Resoluciji 1737 (2006), ter na druge osebe in subjekte, ki jih je določil Varnostni svet ali odbor Varnostnega sveta, ustanovljen v skladu s členom 18 Resolucije 1737 (2006). Seznam teh oseb in subjektov je bil v Prilogi I k Skupnemu stališču 2007/140. Člen 5(1)(b) se je nanašal na osebe in subjekte, ki niso bili navedeni v tej prilogi in so med drugim sodelovale pri jedrskih dejavnostih Islamske republike Iran, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, so z njimi neposredno povezani ali jih podpirajo. Seznam teh oseb in subjektov je bil v Prilogi II k navedenemu skupnemu stališču.

5

Kar zadeva pristojnosti Evropske skupnosti, je bila Resolucija 1737 (2006) izvedena z Uredbo (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1), ki je bila sprejeta na podlagi členov 60 ES in 301 ES in ki se nanaša na Skupno stališče 2007/140, njena vsebina pa je pravzaprav enaka vsebini navedenega skupnega stališča, saj so v Prilogi IV k tej uredbi, ki se nanaša na osebe, subjekte in organe, ki jih je določil Varnostni svet ali odbor za sankcije, in v Prilogi V k navedeni uredbi, ki se nanaša na osebe, subjekte in organe, ki niso zajeti v Prilogi IV, navedena ista imena subjektov in fizičnih oseb.

6

Člen 7, od (1) do (3), Uredbe št. 423/2007 določa zamrznitev sredstev. Člen 7(4) te uredbe določa:

„Prepovedano je zavestno in namerno sodelovanje pri dejavnostih, katerih namen ali posledica je neposredno ali posredno izogibanje ukrepom iz odstavkov 1, 2 in 3.“

7

Členi od 8 do 10 Uredbe št. 423/2007 določajo različne položaje, v katerih pristojni organi držav članic lahko dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov.

8

Člen 8(a) te uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 618/2007 z dne 5. junija 2007 (UL L 143, str. 1), določa, da pristojni organi držav članic lahko dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, kadar so predmet sodnega, upravnega ali arbitražnega zasega, izvedenega pred datumom, ko je osebo, subjekt ali skupino imenoval odbor za sankcije, Varnostni svet ali Svet, ali so predmet pravne, upravne ali arbitražne sodbe, izdane pred navedenim datumom.

9

Člen 9 Uredbe št. 423/2007 določa, da pristojni organi držav članic lahko dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, če izplačilo dolguje oseba, subjekt ali organ na podlagi pogodbe, sporazuma ali obveznosti, ki je bila sklenjena s strani ali je nastala za zadevno osebo, subjekt ali organ pred datumom vpisa. Zadevni pristojni organ mora dokazati uporabo sredstev in obvestiti o nameri, da bo izdal odobritev, odbor za sankcije ali drugo državo članico in Evropsko komisijo glede na to, ali je Varnostni svet osebo ali organ uvrstil na seznam.

10

Člen 10(1) Uredbe št. 423/2007 določa, da pristojni organi držav članic lahko dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov za osnovne osebne potrebe oseb, za plačilo pravnih storitev ali stroškov hrambe sredstev. Če se dovoljenje nanaša na osebo, subjekt ali organ, ki ga je Varnostni svet uvrstil na seznam, mora organ odbor za sankcije obvestiti o nameri, da bo izdal odobritev. Člen 10(2) te uredbe določa, da pristojni organi držav članic lahko dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov za plačilo izrednih izdatkov. Če se dovoljenje nanaša na osebo, subjekt ali organ, ki ga je Varnostni svet uvrstil na seznam, mora organ o nameri obvestiti odbor za sankcije, ki jo mora odobriti. Če se dovoljenje nanaša na osebo, subjekt ali organ, ki ga Varnostni svet ni uvrstil na seznam, mora pristojni organ o razlogih, na podlagi katerih meni, da je treba izdati izrecno dovoljenje, predhodno obvestiti druge pristojne organe držav članic ter Komisijo. Člen 10(3) navedene uredbe določa, da zadevna državna članica obvesti ostale države članic in Komisijo o vseh dovoljenjih, izdanih v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena.

11

Uredba št. 423/2007 se v skladu z njenim členom 18(d) in (e) uporabi med drugim za vse pravne osebe, subjekte ali organe, ki so vključeni v katero od držav članic ali ustanovljeni po njeni zakonodaji, ali v zvezi z vsakim poslom, opravljenim v celoti ali delno znotraj Skupnosti.

12

Varnostni svet je 3. marca 2008 sprejel Resolucijo 1803 (2008), ker je ugotovil, da Islamska republika Iran nadaljuje z dejavnostmi, povezanimi z bogatitvijo urana in ne sodeluje z MAAE. V odstavku 10 te resolucije Varnostni svet:

„vse države članice poziva, naj pozorno spremljajo poslovanje finančnih ustanov na svojih ozemljih z vsemi bankami, ki imajo sedež v Iranu, zlasti z Bank Melli in Bank Saderat ter njunimi podružnicami in hčerinskimi družbami v tujini, da to poslovanje ne bi prispevalo k dejavnostim, ki omogočajo širjenje jedrskega orožja ali razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, kot je navedeno v Resoluciji 1737 (2006)“.

13

Svet je za izvedbo te resolucije 7. avgusta 2008 sprejel Skupno stališče 2008/652/SZVP o spremembi Skupnega stališča 2007/140 (UL L 213, str. 58, in popravek v UL L 285, str. 22). Člen 3b(1) Skupnega stališča 2007/140, kakor je bilo spremenjeno s Skupnim stališčem 2008/652, določa, da države članice pozorno spremljajo poslovanje finančnih ustanov, ki so pod njihovo jurisdikcijo, z bankami s sedežem v Iranu, zlasti Bank Saderat, podružnicami in hčerinskimi družbami takih bank in finančnimi ustanovami, ki jih nadzirajo osebe ali subjekti, ki imajo sedež v Iranu, če so navedene v prilogah III in IV k temu skupnemu stališču, kakor je bilo spremenjeno, da to poslovanje ne bi prispevalo k dejavnostim, nevarnim z vidika širjenja jedrskega orožja. Člen 3b(2) navedenega skupnega stališča, kakor je bilo spremenjeno, določa, da morajo države članice od finančnih ustanov zahtevati med drugim, da:

14

Svet je 10. novembra 2008 sprejel Uredbo (ES) št. 1110/2008 o spremembi Uredbe št. 423/2007 (UL L 300, str. 1). Člen 3b Skupnega stališča 2007/140, kakor je bilo spremenjeno s Skupnim stališčem 2008/652, je izveden s členom 11a, dodanim Uredbi št. 423/2007, ki se med drugim uporablja za subjekte, pravne osebe ali organe, ki so vključeni v katero od držav članic ali ustanovljeni po njeni zakonodaji, ali v zvezi z vsakim poslom, opravljenim v celoti ali delno znotraj Skupnosti. Člen 11b Uredbe št. 423/2007, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1110/2008, določa posebne določbe za podružnice in hčerinske družbe Banke Saderat.

15

Varnostni svet je ugotovil, da Islamska republika Iran ni spoštovala njegovih resolucij, da je zgradila obrat v Qomu in s tem kršila obveznost prenehanja vseh dejavnosti, povezanih z bogatenjem urana, kar je razkrila šele septembra 2009, oziroma da o tem ni obvestila MAAE in je zavrnila sodelovanje z njo, in zato z Resolucijo 1929 (2010) z dne 9. junija 2010 sprejel strožje ukrepe. Točke od 21 do 24 te resolucije se nanašajo na finančne storitve. Varnostni svet v točki 21 navedene resolucije med drugim države poziva, „naj preprečijo opravljanje finančnih storitev, vključno z zavarovanjem in pozavarovanjem, ali prenos vsakršnega finančnega ali drugega premoženja ali virov, če imajo informacije, na podlagi katerih lahko razumno sklepajo, da bi storitve, dejavnosti ali viri lahko prispevali k dejavnostim Irana, nevarnim z vidika širjenja jedrskega orožja, ali k razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, na ozemlje držav članic, prek ali iz njega ali državljanom držav članic ali subjektom, ustanovljenim v skladu z njihovimi zakoni (vključno s podružnicami v tujini), ali z njihove strani ali osebam ali finančnim institucijam na njihovem ozemlju med drugim z zamrznitvijo sredstev, drugih dejavnosti in gospodarskih virov, ki so na njihovem ozemlju ali bi tam lahko bili kasneje ali ki so ali bodo pod njihovo jurisdikcijo in so povezani s temi programi ali dejavnostmi, in z izvajanjem poostrenega nadzora za preprečevanje takih transakcij v skladu z njihovimi nacionalnimi organi in zakonodajo.“

16

Evropski svet je v izjavi, priloženi k sklepom z dne 17. junija 2010, poudaril, da je vedno bolj zaskrbljen zaradi iranskega jedrskega programa, pozdravil sprejetje Resolucije Varnostnega sveta 1929 (2010) in omenil zadnje poročilo MAAE z dne 31. maja 2010.

17

Evropski svet je v točki 4 te izjave navedel, da je uvedba novih omejevalnih ukrepov postala neizogibna. Glede na delo, ki ga je opravil Svet za zunanje zadeve, je tega pozval, naj na naslednji seji sprejme ukrepe za izvajanje ukrepov, določenih z Resolucijo Varnostnega sveta 1929 (2010). Ti ukrepi bi se morali nanašati med drugim na „finančni sektor, vključno z zamrznitvijo premoženja drugih iranskih bank in omejitve v bančnem in zavarovalniškem sektorju“.

18

Svet je z Sklepom Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140 (UL L 195, str. 39, in popravek v UL L 197, str. 19) navedeno izjavo izvršil tako, da je razveljavil Skupno stališče 2007/140 in glede na slednjega sprejel dodatne omejevalne ukrepe. Uvodne izjave od 17 do 20 Sklepa 2010/413 opozarjajo na sklepe Varnostnega sklepa v Resoluciji 1929 (2010) in na izjavo Evropskega sveta z dne 17. junija 2010. Poglavje 2 Sklepa 2010/413 se nanaša na finančni sektor. Člen 10(1) tega sklepa določa, da države članice, da bi preprečile opravljanje finančnih storitev ali prenos vsakršnega finančnega ali drugega premoženja ali virov, ki bi lahko prispevali k dejavnostim Irana, nevarnim z vidika širjenja jedrskega orožja, ali k razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, na ozemlje držav članic, prek ali z njega ali državljanom držav članic ali subjektom, ustanovljenim v skladu z njihovimi zakoni (vključno s podružnicami v tujini), ali z njihove strani ali osebam ali finančnim ustanovam na ozemlju držav članic, okrepljeno nadzirajo vse dejavnosti finančnih ustanov pod njihovo sodno pristojnostjo v zvezi z bankami s sedežem v Iranu, podružnicami in hčerinskimi družbami ali subjekti, ki jih te nadzorujejo. Člen 10(3) navedenega sklepa določa nadzor prenosa sredstev.

19

Člen 20(1) Sklepa 2010/413 določa zamrznitev sredstev za več kategorij oseb in subjektov. Člen 20(1)(a) se nanaša na osebe in subjekte, ki jih je Varnostni svet uvrstil na seznam in so našteti v Prilogi I k temu sklepu. Člen 20(1)(b) se nanaša na „osebe in subjekt[e], ki niso navedeni v Prilogi I in ki sodelujejo v dejavnostih Irana, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, so z njimi neposredno povezani ali jih podpirajo, vključno s sodelovanjem pri nabavi prepovedanih predmetov, blaga, opreme, surovin in tehnologije, ali osebam in subjektom, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih, ali subjektom, ki jim pripadajo ali jih nadzirajo (tudi na nezakonit način), ali osebe in subjekti, ki so osebam ali subjektom, uvrščenim na seznam, pomagale pri izmikanju določbam RVSZN 1737 (2006), RVSZN 1747 (2007), RVSZN 1803 (2008) ali RVSZN 1929 (2010) ali tega sklepa ali kršenju teh določb, kakor tudi drugim vodilnim članom in subjektom [Islamske revolucionarne garde] in [družbe Islamic Republic of Iran Shipping Lines] in subjektom, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom ali delujejo v njihovem imenu; te osebe in subjekti so navedeni v Prilogi II“.

20

Uredba št. 423/2007 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 (UL L 281, str. 1), ki je bila sprejeta na podlagi člena 215 PDEU. Člen 16 te uredbe določa med drugim zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, ki pripadajo nekaterim osebam, subjektom ali nekaterim organom ali ki jih ti nadzirajo. Odstavek 1 tega člena se nanaša na osebe, subjekte in organe, ki jih je Varnostni svet uvrstil na seznam in so našteti v Prilogi VII k navedeni uredbi.

21

Člen 16, od (2) do (4), Uredbe št. 961/2010 določa:

„2.   Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo osebe, subjekti ali organi, navedeni v Prilogi VII. Priloga VIII zajema fizične in pravne osebe, subjekte in organe, […] ki so v skladu s členom 20(1)(b) Sklepa [2010/413] opredeljeni kot:

[…]

3.   Sredstva ali gospodarski viri niso neposredno ali posredno na voljo ali v korist fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, navedenim v prilogah VII in VIII.

4.   Prepovedano je zavestno in namerno sodelovanje v dejavnostih, katerih namen ali učinek je neposredno ali posredno izogibanje ukrepom iz odstavkov 1, 2 in 3.“

22

Člena 18 in 19 Uredbe št. 961/2010 se nanašata na možnost sprostitve nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov in ustrezata členoma 9 in 10 Uredbe št. 423/2007.

23

Omejitve za prenose sredstev in finančne storitve so določene v poglavju V Uredbe št. 961/2010. Člen 21 iz tega poglavja navedene uredbe določa posebna pravila glede prenosa sredstev na iransko osebo, subjekt ali organ in prenos sredstev od nje oziroma njega. Natančneje, navedeni člen določa, da je treba pri pristojnih nacionalnih organih pridobiti predhodno dovoljenje za prenos v višini 40.000 EUR ali več, ki ni prenos iz točke (a) odstavka 1. Tako dovoljenje se v skladu s členom 21(4) Uredbe št. 961/2010 izda, razen če nameravani prenos sredstev prispeva k dejavnostim, navedenim v tej določbi. Za prenos sredstev v višini manj kot 40.000 EUR predhodno dovoljenje sicer ni potrebno, vendar ga je treba priglasiti, če je višji od 10.000 EUR. Člen 21(5) Uredbe št. 961/2010 določa, da se ta člen ne uporablja, če je bil prenos dovoljen v skladu z med drugim členoma 18 in 19.

24

Člen 32(2) Uredbe št. 961/2010 določa:

„Zadevne fizične ali pravne osebe ali subjekti niso odgovorni za škodo zaradi kršitve prepovedi iz te uredbe, če niso vedeli in niso imeli utemeljenega razloga za sum, da bi lahko s svojim ravnanjem kršili te prepovedi.“

25

Svet je s Sklepom 2011/299/SZVP z dne 23. maja 2011 o spremembah Sklepa 2010/413 (UL L 136, str. 65) in Izvedbeno uredbo (EU) št. 503/2011 z dne 23. maja 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL L 136, str. 26) (v nadaljevanju: skupaj: akta z dne 23. maja 2011) med drugim ime banke EIH vpisal na seznama oseb in subjektov iz Priloge II k Sklepu 2010/413 oziroma Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 (v nadaljevanju: seznama iz leta 2010).

26

Svet je v aktih z dne 23. maja 2011 zamrznitev sredstev in gospodarskih virov pritožnice obrazložil tako:

„EIH bistveno pomaga več iranskim bankam z drugimi možnostmi za transakcije, ki jih onemogočajo sankcije [Unije] proti Iranu. Deluje kot svetovalna in posredniška banka za transakcije z iranskimi subjekti s seznama.

[Začetek a]vgusta 2010 je na primer zamrznila račune Bank Saderat Iran in Bank Mellat, [uvrščeni na seznam Unije,] pri EIH v Hamburgu [(Nemčija)]. Kmalu zatem je ponovno začela poslovati v eurih z Bank Mellat in Bank Saderat Iran ter pri tem uporabljala račune EIH pri neimenovani iranski banki. Avgusta 2010 je vzpostavljala sistem, ki bi omogočil redna plačila bankama Bank Saderat London in Future Bank Bahrain, ki bi zaobšla sankcije [Unije]. Oktobra 2010 je EIH še vedno delovala kot posrednica za plačila sankcioniranim iranskim bankam, tudi Bank Mellat in Bank Saderat. Te sankcionirane banke morajo svoja plačila preusmeriti na EIH prek iranske banke za industrijo in rudarstvo (Bank of Industry and Mine). Leta 2009 se je prek EIH sankcijam izognila banka Post Bank, del česar je bilo tudi opravljanje transakcij za Bank Sepah, ki je uvrščena na seznam ZN. Bank Mellat, ki je na seznamu [Unije], je ena od matičnih bank EIH.“

27

Svet je v sklepih z dne 1. decembra 2011 ponovno izrazil zaskrbljenost glede jedrskega programa Islamske republike Iran in ob upoštevanju te zaskrbljenosti na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, dodatno uvrstil 180 subjektov in oseb.

28

Svet je v uvodni izjavi 3 Sklepa 2011/783 in uvodni izjavi 3 Izvedbene uredbe št. 1245/2011 navedel, da je treba za osebe, subjekte in organe, navedene na seznamih iz leta 2010, med katerimi je banka EIH, še naprej uporabljati posebne omejevalne ukrepe, ki so določeni v njih.

29

Evropski Svet je v sklepih z dne 1. decembra 2011 Svet pozval, naj prednostno preuči možnost za dodatne ukrepe proti Islamski republiki Iran ter tako nadaljuje delo v zvezi s širitvijo področja uporabe omejevalnih ukrepov Unije in razširitvijo sedanjih sankcij proti tej državi, pri čemer naj Svet ukrepe sprejme najpozneje na naslednji seji.

30

Svet je ob sklicevanju na te sklepe sprejel nove ukrepe s Sklepom 2012/35/SZVP z dne 23. januarja 2012 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 19, str. 22).

31

Poleg tega je nove ukrepe sprejel z Uredbo št. 267/2012, ki razveljavlja in nadomešča Uredbo št. 961/2010. Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov je določena v členu 23 Uredbe št. 267/2012. Člen 23(2)(a) in (b) te uredbe določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb, subjektov ali organov, navedenih v Prilogi IX k navedeni uredbi. Ime pritožnice je vpisano na seznam iz te priloge.

32

Banka EIH je 3. avgusta 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ničnostno tožbo zoper Sklep 2011/299 in Izvedbeno uredbo št. 503/2011. Nato je svoje predloge prilagodila in predlagala razglasitev ničnosti Sklepa 2011/783, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012.

33

Banka EIH je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge in ugovor nezakonitosti. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve, njene pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega varstva, drugi na očitno napako pri presoji, tretji na kršitev načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti in pravice do dobrega upravljanja, četrti pa na kršitev načela sorazmernosti, njene lastninske pravice in svobode gospodarske pobude. Ugovor nezakonitosti se je nanašal na člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člen 16(2)(b) Uredbe št. 961/2010 in po drugi prilagoditvi predlogov na člen 23(2) Uredbe št. 267/2012.

34

Splošno sodišče je večkrat navedlo, da je banka EIH v pisanjih priznala, da je opravila transakcije, v katere so bile vpletene iranske banke s seznamov, vendar je trdila, da so bile zakonite. Kot je razvidno iz točke 168 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče poudarilo tudi, da je banka EIH priznala izvedbo takih transakcij med drugim v dopisu Svetu z dne 29. julija 2011, ko je navedla svoja stališča o vpisu njenega imena na seznama iz leta 2010 z aktoma z dne 23. maja 2011.

35

Glede prvega tožbenega razloga je Splošno sodišče v točkah od 45 do 47 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bili pravna podlaga za vpis in ohranitev banke EIH na seznamih iz leta 2010 in na seznamu iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člen 16(2)(b) Uredbe št. 961/2010 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012, torej merilo, ki se nanaša na subjekt, ki je pomagal osebi, subjektu ali organu, uvrščenemu na seznam, pri izmikanju ali kršenju omejevalnih ukrepov. Splošno sodišče je po obravnavi razlogov za vpis banke EIH na navedena seznama v točki 55 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila obrazložitev Sklepa 2011/299, Izvedbene uredbe št. 503/2011, Sklepa 2011/783, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani akti) glede na navedeno merilo zadostna, saj je banki EIH omogočila seznanitev z ravnanjem, ki ji je bilo očitano, Splošnemu sodišču pa izvajanje nadzora.

36

V okviru obravnave drugega tožbenega razloga je Splošno sodišče v točki 166 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „glede prvega vpisa imena tožeče stranke na seznama iz leta 2010 […] v spisu ni nobenega indica, ki bi dokazoval, da je Svet preizkusil utemeljenost trditev, zatrjevanih v predlogu za vpis“. Zato je sprejelo argument, da Svet brez dokaza ni mogel opraviti utemeljene presoje vpisa imena banke EIH na navedena seznama v delu, v katerem se ta argument nanaša na akta z dne 23. maja 2011. Drugi tožbeni razlog je v preostalem zavrnil.

37

Splošno sodišče je nato zavrnilo tretji in četrti tožbeni razlog ter ugovor nezakonitosti.

38

Splošno sodišče je zato Sklep 2011/299 in Izvedbeno uredbo št. 503/2011 razglasilo za nična in tožbo v preostalem zavrnilo.

39

Splošno sodišče je banki EIH naložilo plačilo tri petine njenih stroškov in stroškov Sveta, Svetu pa plačilo dve petini njegovih stroškov in stroškov banke EIH. Odločilo je, da Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija nosita svoje stroške.

40

Banka EIH Sodišču predlaga, naj:

41

Svet Sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in banki EIH naloži plačilo stroškov, ki so mu nastali.

42

Združeno kraljestvo Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

43

Banka EIH s prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in njene pravice do obrambe, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in sprejelo ugotovitev, ki ni bila skladna s tožbenimi predlogi, s tem, da je ugotovilo, da je priznala, da je opravila transakcije, na podlagi katerih je Svet utemeljil njeno uvrstitev na seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

44

Izpodbija točke od 115 do 117 izpodbijane sodbe in njene točke 51 in 52, na katere napotuje točka 115 navedene sodbe. Splošno sodišče je v teh točkah ugotovilo, da je banka EIH priznala, da je opravila določeno število bančnih transakcij, med katerimi so tiste, ki so ji očitane. Splošno sodišče je glede te ugotovitve v točki 118 izpodbijane sodbe presodilo, da Svetu ni bilo treba predložiti dokaza o dejstvih, ki niso bila izpodbijana.

45

Banka EIH opozarja na prvi tožbeni razlog, ki se je nanašal na nezadostnost obrazložitve izpodbijanih aktov in na kršitev pravice do obrambe. Trdi, da iz tega ni bilo mogoče sklepati, da je priznala, da je opravila transakcije, navedene v obrazložitvi vpisa na seznama iz leta 2010 in na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012.

46

Svet in Združeno kraljestvo trdita, da je banka EIH, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 114 izpodbijane sodbe, v pisanjih priznala, da je opravila transakcije, v katere so bile vpletene iranske banke s seznamov oseb, subjektov ali organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, vendar je trdila, da so bile zakonite. Splošno sodišče naj zato ne bi napačno uporabilo prava s tem, da je presodilo, da nista bili kršeni niti obveznost obrazložitve niti pravica do obrambe.

47

Splošno sodišče je večkrat ugotovilo, da je pritožnica opravila transakcije, ki so bile v interesu iranskih bank s seznamov oseb, subjektov ali organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi. Kot je razvidno iz točk 52, 167 in 168 izpodbijane sodbe ta ugotovitev izhaja iz obravnave tožbe, vložene na prvi stopnji, in dopisa z dne 29. julija 2011, v katerem je pritožnica Svetu posredovala svoja stališča o vpisu njenega imena na seznama iz leta 2010 z aktoma z dne 23. maja 2011.

48

V skladu s členom 256 PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je pritožba omejena na pravna vprašanja. Zato je le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in presojo predloženih dokazov. Ugotavljanje tega dejanskega stanja in presoja teh dokazov torej nista, razen pri njunem izkrivljanju, pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (sodbi Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 78 in navedena sodna praksa, ter Commune de Millau in SEMEA/Komisija, C‑531/12 P, EU:C:2014:2008, točka 56).

49

Glede tega je treba opozoriti, da mora biti tako izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov (sodba General Motors/Komisija, C‑551/03 P, EU:C:2006:229, točka 54).

50

Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 29 in 30 sklepnih predlogov, je pritožnica v tožbi priznala, da je opravila transakcije, ki so se nanašale na subjekte s seznama, za katere veljajo omejevalni ukrepi, vendar je izpodbijala nezakonitost takih transakcij. V teh okoliščinah ni očitno, da bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ugotovljena v točkah 51, 52, 101 in od 114 do 117 izpodbijane sodbe.

51

Glede očitka, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da Svetu ni bilo treba dokazati obstoja zadevnih transakcij, je treba opozoriti, da mora pristojni organ Unije v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo (sodba Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 121). Ker je mogoče šteti, da v obravnavanem primeru obstoj zadevnih transakcij ni izpodbijan, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava.

52

Glede na te ugotovitve je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

53

Banka EIH z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da so bila izpolnjena bistvena merila za njeno uvrstitev na seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

54

S prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je za utemeljitev njene uvrstitve na seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, navedlo, da je priznala, da je opravila transakcije, ki jih je navedel Svet.

55

Svet in Združeno kraljestvo trdita, da se prvi del drugega pritožbenega razloga ujema s prvim pritožbenim razlogom in ga je zato treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni zoper prvi pritožbeni razlog.

56

Banka EIH z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo pri presoji treh skupin transakcij, ki jih je opravila, in ki po njenem mnenju niso bile prepovedane. Šlo naj bi, prvič, za transakcije, izključene iz področja uporabe zadevne ureditve, drugič, za dovoljene transakcije, in tretjič, za transakcije, izvedene v skladu s tako imenovanim postopkom „tretje možnosti“ (v nadaljevanju: postopek tretje možnosti), torej postopkom, ki vključuje možnost, da subjekt, uvrščen na seznam subjektov, zoper katere se uporabijo omejevalni ukrepi, plača dolg, ki izhaja iz obveznosti, ki je nastala pred njegovim vpisom na seznam, upniku s sedežem na ozemlju Unije tako, da sredstva nanj prenese prek posrednika, ki ni vpisan na seznam subjektov, zoper katere se uporabijo omejevalni ukrepi.

57

Pritožnica najprej izpodbija točko 145 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče presodilo, da se je omejila na trditev, da so bile nekatere transakcije izključene iz področja uporabe omejevalnih ukrepov, ne da bi to trditev drugače izkazala.

58

Glede skupine dovoljenih transakcij banka EIH kritizira točke od 147 do 149 izpodbijane sodbe. Trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da ni predložila dokazov o dovoljenjih iz člena 21 Uredbe št. 961/2010 za prenos sredstev na iransko osebo, subjekt ali organ in prenos sredstev od nje oziroma njega za transakcije, opravljene po 2. septembru 2010, ker je predložila zgolj primere takih dovoljenj.

59

Glede transakcij, opravljenih po postopku tretje možnosti, banka EIH trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je:

60

V zvezi s tem trdi, da ni mogla podati stališč o zakonitosti splošnih odobritev, s čimer ji je bila kršena pravica do obrambe.

61

Pritožnica trdi, da upoštevne določbe zadevnih uredb ne izključujejo splošnih dovoljenj in da države članice pogosto izdajo taka splošna dovoljenja. Kot primer navaja splošno dovoljenje, ki ga izdaja in uporablja ministrstvo za finance Združenega kraljestva.

62

V bistvu trdi, da Svet ne more naložiti omejevalnih ukrepov zaradi transakcij, opravljenih v skladu s postopkom, ki ga odobri pristojni nacionalni organ, če ta odobritev spada na implicitno področje pristojnosti takega organa na podlagi Uredbe št. 423/2007. Kadar je pristojen nacionalni organ zaprošen za odobritev izjeme na podlagi člena 9 te uredbe, vendar meni, da se člen 7 v tem primeru ali v tej skupini primerov ne uporabi in da torej ni potrebno ali primerno nobeno dovoljenje, o čemer obvesti gospodarski subjekt, mora biti torej slednjemu zagotovljeno enako pravno varstvo, kot bi ga imel, če bi navedeni organ ugotovil, da se navedeni člen 7 uporabi in bi odobril zahtevano izjemo.

63

Banka EIH trdi, da je ugotovitev, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 150 izpodbijane sodbe, da dovoljenja, ki jih je Bundesbank izdala na podlagi člena 21 Uredbe št. 961/2010, ne potrjujejo zakonitosti transakcij, opravljenih po postopku tretje možnosti, pravno napačna. Med drugim trdi, da ni mogoče šteti, da se gospodarski subjekt, ki pristojnemu nacionalnemu organu razkrije celotno nameravano transakcijo in se opre na odobritev ali dovoljenje za izvedbo zadevne transakcije, ki ga izda ta organ, zavestno in namerno izogiba sistemu zamrznitve sredstev v smislu člena 16(4) te uredbe.

64

Banka EIH izpodbija tudi ugotovitev Splošnega sodišča, da postopek tretje možnosti krši člen 16(4) Uredbe št. 961/2010, saj naj bi Splošno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo nov tožbeni razlog. Podredno opozarja, da so bile transakcije, ki jih je izvedla, predmet, prvič, splošne odobritve Bundesbank in/ali splošno uporabljivega zagotovila, da ni potrebno nobeno dovoljenje, in drugič, dovoljenj na podlagi člena 21 te uredbe, ki so potrdila zakonitost teh transakcij. Pritožnica se nazadnje ne strinja z ugotovitvami, ki jih je Splošno sodišče izpeljalo iz različnih dokumentov iz spisa.

65

Svet glede transakcij, ki so domnevno izključene iz področja uporabe omejevalnih ukrepov, meni, da je ugotovitev Splošnega sodišča, da banka EIH ni izkazala svojih trditev, pravilna.

66

Svet tudi glede domnevno dovoljenih transakcij meni, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava.

67

Glede transakcij, opravljenih v skladu s postopkom tretje možnosti, Svet opozarja, da je Splošno sodišče strankama postavilo vprašanje o pravnem učinku odobritve takega postopka s strani pristojnega nacionalnega organa in da sta se imeli stranki glede tega možnost izreči se. Svet meni tudi, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava.

68

Združeno kraljestvo opozarja na člen 18 Uredbe št. 961/2010, v skladu s katerim mora pristojen nacionalni organ dokazati, da so pogoji za dovoljenje izpolnjeni. Odobritev naj bi bila dana po posamičnem preizkusu in naj ne bi mogla zajeti vrste različnih in nedoločenih transakcij. Poleg tega se naj takemu preizkusu ne bi bilo mogoče izogniti s sprejetjem posrednega ukrepa, s katerim se preusmeri plačilo. Združeno kraljestvo poudarja tudi, da institucije Unije in druge države članice niso vezane na razlago pristojnega organa države članice, v skladu s katero je za nekatere transakcije možna oblika splošne odobritve. Združeno kraljestvo glede dovoljenj, izdanih na podlagi zakonodaje Združenega kraljestva in na katere se sklicuje pritožnica, trdi, da se uporabljajo v okviru neke druge uredbe Unije in da v obravnavanem primeru niso upoštevna.

69

Združeno kraljestvo trdi tudi, da je banka EIH skušala svoje transakcije upravičiti s sklicevanjem na to, da je Bundesbank izdala dovoljenja na podlagi člena 21 Uredbe št. 961/2010, da pa to ne pojasnjuje očitka, da je banka EIH ravnala v nasprotju s členom 16(4) te uredbe. Izjave pristojnega nacionalnega organa ne glede na to, kakšno naravo imajo v nacionalnem pravu, ne zavezujejo Sveta pri presoji vprašanja, ali je oseba, subjekt ali organ opravil transakcije za račun bank, vpisanih na seznam subjektov, za katere se uporabijo omejevalni ukrepi, da bi se obšel člen 16(1) in (2) navedene uredbe.

70

Glede prvega dela drugega pritožbenega razloga je treba ugotoviti, da se ujema s prvim pritožbenim razlogom, ki je bil zavrnjen v točki 52 te sodbe.

71

Glede drugega dela drugega pritožbenega razloga je treba, kot je Splošno sodišče presodilo v točki 47 izpodbijane sodbe, najprej opozoriti, da je Svet sprejetje omejevalnih ukrepov zoper banko EIH utemeljil z dejstvom, da je ta pomagala osebi, subjektu ali organu, uvrščenemu na seznam, pri izmikanju ali kršenju omejevalnih ukrepov.

72

Svet je prve omejevalne ukrepe zoper pritožnico sprejel 23. maja 2011. Dejstva, navedena v obrazložitvi teh aktov z dne 23. maja 2011, se nanašajo na leti 2009 in 2010.

73

Okvir omejevalnih ukrepov, sprejetih zoper pritožnico, in dejstev, navedenih v omenjenih aktih, so okoliščine povečanega suma ter obsežnejših in vedno strožjih kontrol finančnih transakcij, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 12 do 24 te sodbe in ki jih je pritožnica kot banka, specializirana za storitve in dejavnosti, ki se nanašajo na Iran ali se izvajajo v Iranu, morala poznati.

74

Banka EIH je navedla, da je izvedla tri vrste transakcij, za katere trdi, da niso bile prepovedane.

75

Tretja skupina transakcij je zajemala transakcije, ki naj bi jih domnevno odobrila Bundesbank, in med drugim transakcije, opravljene po postopku tretje možnosti. Iz spisa v postopku pred Splošnim sodiščem je razvidno, da je pritožnica podala pisno izjavo o zakonitosti takih transakcij v dokumentu z dne 9. januarja 2013, s katerim je odgovorila na vprašanje Splošnega sodišča. V zvezi s tem se je lahko izjasnila tudi na obravnavi pred Splošnim sodiščem, ki je bila opravljena 20. februarja 2013. Njena trditev v zvezi z kršitvijo njene pravice do obrambe je torej očitno neutemeljena.

76

Splošno sodišče je v točkah od 124 do 128 izpodbijane sodbe razložilo člene od 7 do 10 Uredbe št. 423/2007 ter člene od 16 do 19 in 21 Uredbe št. 961/2010. Ne da bi napačno uporabilo pravo, je poudarilo, da je sprostitev nekaterih sredstev izjema od načela zamrznitve sredstev, da mora pristojni organ opraviti presojo za vsak primer posebej in da torej ne more izdati splošne odobritve za neko skupino transakcij, v zvezi s katerimi zadevnim subjektom ne bi bilo treba zaprositi za dovoljenje za vsak primer posebej.

77

Taka ugotovitev izhaja iz jasnega, natančnega in podrobnega besedila navedenih določb, ki določajo v vsakem primeru nadzor pogojev za sprostitev sredstev, ki ga opravi pristojni organ, in odvisno od primera obvestitev odbora za sankcije ali držav članic in Komisije, da te lahko, če je potrebno, ravnajo v skladu z uporabljivimi določbami.

78

Splošno sodišče je v točkah od 132 do 141 izpodbijane sodbe preizkusilo, ali je mogoče šteti za zakonite transakcije, opravljene s posredovanjem subjekta, ki ni vpisan na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, za izvedbo plačil ali kot v okviru postopka tretje možnosti za poravnanje dolgov subjektov s seznama, za katere veljajo taki ukrepi. Ne da bi napačno uporabilo pravo je v točkah 135 in 136 izpodbijane sodbe ugotovilo, da transakcije, opravljene s posredovanjem subjekta, ki ni vpisan na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, lahko kršijo prepoved, določeno v členu 7(4) Uredbe št. 423/2007 oziroma členu 16(4) Uredbe št. 961/2010, kadar so opravljene z namenom izognitve omejevalnim ukrepom.

79

Splošno sodišče je na podlagi tega preizkusa v točki 141 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da „bi bil polni učinek povezanih določb členov od 7 do 10 Uredbe št. 423/2007 in členov od 16 do 19 in 21 Uredbe št. 961/2010 ogrožen, če bi neuvrščen subjekt s posredovanjem drugega neuvrščenega subjekta lahko prosto opravil transakcije za poravnavo dolgov ali izvedbo plačil na račun uvrščenega subjekta. Iz tega izhaja, da se mora neuvrščeni subjekt vedno prepričati o zakonitosti takšnih transakcij, pri čemer po potrebi zaprosi za dovoljenje pristojnega nacionalnega organa.“

80

Iz te analize navedenih določb, ki jo je opravilo Splošno sodišče, je razvidno, da je morala pritožnica v vseh primerih, vključno v primerih prenosov sredstev, kot so prenosi iz člena 21 Uredbe št. 961/2010, pristojen nacionalni organ zaprositi za posebno dovoljenje. Pritožnica je morala biti s to zahtevo še toliko bolj seznanjena, ker so, kot je bilo navedeno v točki 73 te sodbe, zaporedno sprejeti predpisi določali obsežnejše in vedno strožje kontrole finančnih transakcij in ker je pritožnica banka, specializirana za storitve in dejavnosti, ki se nanašajo na Iran ali se izvajajo v Iranu. Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 62 sklepnih predlogov, je pritožnica vedela, da so se transakcije, ki jih je opravila, nanašale na subjekte s seznama, za katere veljajo omejevalni ukrepi, in da so bile torej še posebej sumljive, ker so omogočale izognitev zamrznitvi sredstev teh podjetij.

81

Pritožnica je v podporo trditvi, da so bile transakcije po postopku tretje možnosti zakonite, predložila nekaj dokazov, kot so elektronska sporočila, ki jih je prejela od Bundesbank, dopisi, ki jih je Österreichische Nationalbank (avstrijska narodna banka) poslala Wirtschaftskammer Österreich (avstrijska gospodarska zbornica) in tri revizijska poročila. Splošno sodišče je v točki 155 izpodbijane sodbe ugotovilo, da dopisi Österreichische Nationalbank niso bili upoštevni, v točki 156 navedene sodbe pa, da je bilo eno od revizijskih poročil v nasprotju s trditvami banke EIH.

82

Glede elektronskih sporočil Bundesbank je Splošno sodišče v točki 154 izpodbijane sodbe poudarilo, da so bili zgodnejši od transakcij iz izpodbijanih aktov in da brez dovoljenj, izdanih za vsak primer posebej, ne zadoščajo za dokaz o zakonitosti opravljenih transakcij. Ob upoštevanju zahtev, določenih v členih od 7 do 10 Uredbe št. 423/2007 ter od 16 do 19 in 21 Uredbe št. 961/2010, je Splošno sodišče v isti točki pravilno ugotovilo, da splošna odobritev, izdana brez razlikovanja glede na vrsto določenih transakcij in glede zadevnih subjektov, uvrščenih na seznam, ne zadošča.

83

Glede na navedeno je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 157 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „v nasprotju s trditvami tožeče stranke transakcije, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov, ob neobstoju dovoljenj, izdanih za vsak primer posebej, niso zakonite glede na uredbi št. 423/2007 in št. 961/2010, tako da je […] Svet lahko z navedenimi transakcijami veljavno utemeljil sprejetje omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki“.

84

V teh okoliščinah ni treba preveriti, ali je Splošno sodišče v točkah 145 in od 147 do 149 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo glede prve in druge skupine transakcij. Ker namreč tretja skupina transakcij sama po sebi upravičuje sprejetje omejevalnih ukrepov zoper pritožnico, morebitna napačna uporaba prava v zvezi s prvo in tretjo skupino transakcij ni upoštevna za rešitev spora in ne more vplivati na izrek izpodbijane sodbe.

85

Drugi pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.

86

Pritožnica je s tretjim tožbenim razlogom, ki ga je uveljavljala na prvi stopnji, v bistvu trdila, da je Svet kršil načelo varstva zaupanja v pravo s tem, da ni upošteval dovoljenj in odobritev Bundesbank. Podredno je trdila, da je Svet kršil med drugim načelo pravne varnosti s tem, da je njeno ime vpisal na seznama iz leta 2010 in na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 na podlagi dovoljenih transakcij ali transakcij, opravljenih v skladu s postopki, ki jih je odobrila Bundesbank.

87

Splošno sodišče je v točki 176 izpodbijane sodbe presodilo, da Bundesbank transakcij, navedenih v obrazložitvi izpodbijanih aktov, ni dovolila v skladu z določbami Uredbe št. 423/2007, torej po presoji vsakega primera posebej, tako da trditev, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, ni bila utemeljena. Glede trditve o kršitvi načela pravne varnosti je Splošno sodišče v točki 179 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Uredba št. 423/2007, Sklep 2010/413, Uredba št. 961/2010 in Uredba št. 267/2012 jasno določajo pogoje za uvrstitev na seznam oseb, subjektov ali organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, prepovedane transakcije in pogoje za dovoljenje, tako da je bila njihova uporaba za pritožnico predvidljiva.

88

Banka EIH s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti.

89

Trdi, da jasna, natančna in večkratna zagotovila Bundesbank ne nasprotujejo le naložitvi vsakršnih sankcij na podlagi nemških predpisov, s katerim se izvaja člen 16(4) Uredbe št. 961/2010, ampak tudi naložitvi omejevalnih ukrepov s strani Sveta, ki je, kot je priznalo Splošno sodišče, načeloma lahko zavezan z legitimnim pričakovanjem, ki izhaja iz zagotovil Bundesbank. Pritožnica ob upoštevanju mnenj, navedenih v okviru dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, meni, da je slednje očitno napačno ugotovilo, da so bili upoštevni predpisi jasni.

90

Svet trdi, da se tretji pritožbeni razlog ujema z drugim pritožbenim razlogom in ga je treba zavrniti iz istih razlogov, kot jih je navedel zoper navedeni pritožbeni razlog.

91

Poudarja, da pritožnica svojo trditev opira na sodno prakso, ki se nanaša na načelo varstva zaupanja v pravo v kazenskem pravu, nalaganja glob ali vračanja državne pomoči. Vendar naj bi šlo v obravnavanem primeru za omejevalne ukrepe, ki ne pomenijo sankcij, ampak preventivne varstvene ukrepe. Trdi, da lahko zadošča tveganje, da subjekt začne ravnati tako, da je zoper njega mogoče sprejeti ukrepe (sodba Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 85). Poleg tega naj sistem obveščanja o nekaterih odločb s strani pristojnih nacionalnih organov ne bi zavezoval niti institucij Unije niti drugih držav članic.

92

Združeno kraljestvo trdi, da mnenje pristojnega nacionalnega organa ni enakovredno dovoljenju Sveta, da so bile odobritve, ki jih navaja banka EIH, oblikovane splošno in ne pomenijo dovolj natančnega in izrecnega zagotovila o zakonitosti transakcije, ki jih je dejansko opravila banka EIH, da gospodarski subjekt ne more uveljavljati legitimnega pričakovanja, ki temelji na zagotovilih, ki niso v skladu z določbami, ki se uporabijo, in nazadnje, da so določbe uredb št. 423/2007 in št. 961/2010 nedvoumne.

93

Načelo pravne varnosti zahteva zlasti to, da je ureditev jasna in natančna ter da je njena uporaba predvidljiva za vse subjekte, na katere se nanaša (sodba Francija/Komisija, C‑325/91, EU:C:1993:245, točka 26).

94

Kot je bilo ugotovljeno v točki 77 te sodbe je ureditev, ki se uporabi v obravnavanem primeru, jasna, natančna in podrobna. Splošno sodišče zato v točki 179 izpodbijane sodbe ni napačno uporabilo prava, ko je ugotovilo, da je ta ureditev za pritožnico predvidljiva, in v točki 181 navedene sodbe kot neutemeljeno zavrnilo njeno trditev, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti.

95

Glede trditve, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, je Splošno sodišče v točki 174 izpodbijane sodbe, ne da bi napačno uporabilo pravo, opozorilo na sodno prakso, v skladu s katero pravica sklicevanja na to načelo velja za vsako zadevno osebo, za katero je institucija Unije ustvarila legitimna pričakovanja, oprta na natančna zagotovila, ki so ji bila dana. Vendar če lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidi sprejetje ukrepa Unije, ki lahko vpliva na njegove interese, se ob sprejetju ukrepa na to načelo ne more sklicevati (poleg sodne prakse, navedene v tej točki 174, glej sodbo Alcoa Trasformazioni/Komisija, C‑194/09 P, EU:C:2011:497, točka 71).

96

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je bilo besedilo zadevne zakonodaje jasno in ni dopuščalo nikakršnega dvoma glede tega, da je za zadevne transakcije veljal sistem sprostitve in dovoljenja za vsak primer posebej, kot je bilo med drugim navedeno v točkah 76 in 77 te sodbe. Poleg tega je treba opozoriti na ugotovitev, ki je bila že navedena v točki 73 te sodbe, torej da je bila ureditev, ki se uporablja, sprejeta v okoliščinah povečanega suma ter obsežnejših in vedno strožjih kontrol finančnih transakcij, ki jih je pritožnica kot banka, specializirana za storitve in dejavnosti, ki se nanašajo na Iran ali se izvajajo v Iranu, morala poznati. V zvezi s tem je pritožnica morala vedeti, da so se opravljene transakcije nanašale na subjekte s seznama, za katere so veljali omejevalni ukrepi, in da so bile torej še posebej sumljive.

97

Nazadnje je treba v zvezi s temi okoliščinami poudariti, da so bili zadevni omejevalni ukrepi zoper pritožnico sprejeti zgolj zaradi nezakonitih transakcij, ki jih je opravila. Splošna dovoljenja in odobritve, ki jih je Bundesbank izdala kot pristojni nacionalni organ, ki ga je imenoval Svet, tudi če bi lahko pomenila legitimno pričakovanje, ne bi mogla transakcij, ki so bile z zadevno ureditvijo izrecno prepovedane, spremeniti v zakonite in torej ne bi mogla onemogočiti sprejetja navedenih ukrepov zoper pritožnico.

98

Splošno sodišče v točki 177 izpodbijane sodbe torej ni napačno uporabilo prava, ko je trditev, ki se nanaša na načelo kršitve varstva zaupanja v pravo, zavrnilo kot neutemeljeno.

99

Tretji pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.

100

Banka EIH s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 205 izpodbijane sodbe presodilo, da se banka EIH ne more sklicevati na člen 32(2) Uredbe št. 961/2010, ker je opravila nezakonite transakcije, ki jih je navedel Svet. Banka EIH opozarja, da je cilj navedenega člena 32(2) varstvo podjetij, ki so nevede in ne da bi lahko na to sumila kršila prepovedi iz ureditve.

101

Banka EIH izpodbija med drugim ugotovitev Splošnega sodišča iz točk od 209 do 211 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je bilo sprejetje omejevalnih ukrepov nujno za dosego zastavljenega legitimnega cilja. Pritožnica je trdila, da bi bilo mogoče sprejeti druge ukrepe, kot je ukrep, v skladu s katerim Bundesbank ne odobri več postopka tretje možnosti ali več ne izda dovoljenja na podlagi člena 21 Uredbe št. 961/2010. Meni, da je Splošno sodišče napačno zavrnilo možnost sprejetja takih ukrepov, ker naj ne bi mogli zagotoviti zadostnega preventivnega učinka.

102

Pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo obveznosti lojalnega sodelovanja Bundesbank glede učinkovitega izvajanja sistema sankcij. Poleg tega naj bi poudarilo, da morajo institucije Unije sprejeti ukrepe, potrebne za preprečevanje razlik pri razlagi pravil, ki se nanašajo na sistem sankcij, s strani pristojnih nacionalnih organov. Pritožnica meni, da je bila njena uvrstitev na seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, nesorazmeren ukrep, da je Splošno sodišče izvedlo pravno opredelitev, ki je bila glede na dejansko stanje napačna, in iz spisa izvedlo vsebinsko netočne ugotovitve. Meni tudi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 210 izpodbijane sodbe ugotovilo, da s sistemom odobritve iz člena 21 Uredbe št. 961/2010 ni bilo mogoče zagotoviti preventivnega učinka, enakovrednega zamrznitvi sredstev, čeprav sta sistema primerljiva.

103

Svet in Združeno kraljestvo trdita, da Splošno sodišče pri razlagi člena 32(2) Uredbe št. 961/2010 ni napačno uporabilo prava. Poleg tega naj ta določba ne bi onemogočala uvrstitve subjekta, ki izpolnjuje pogoje za uvrstitev na seznam kot oseba, za katero veljajo omejevalni ukrepi, ampak naj bi bila omejena na preprečevanje odgovornosti tega subjekta za nehotene kršitve. Svet meni, da Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da so zadevni omejevalni ukrepi sorazmerni, ni napačno uporabilo prava. Opozarja, da je pristojen za presojo tveganja izginotja sredstev v primeru skupine uvrščenih oseb ali subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

104

Nazadnje, Svet in Združeno kraljestvo trdita, da učinek sistema odobritev, določen v členu 21 Uredbe št. 961/2010, ni enak učinku zamrznitve sredstev. Ko so sredstva enkrat zamrznjena, naj bi bilo namreč tveganje, da se uporabijo v nasprotju z omejevalnimi ukrepi, očitno manjše od tveganja kršitev, povezanih s potencialno številnimi transakcijami, za katere je potrebna odobritev.

105

Odstavki izpodbijane sodbe, ki so izpodbijani v okviru četrtega pritožbenega razloga, so del odgovora Splošnega sodišča na četrti tožbeni razlog, ki ga je pri njem uveljavljala banka EIH, ki je trdila, da je Svet kršil načelo sorazmernosti, njeno lastninsko pravico in njeno svobodo gospodarske pobude.

106

Pritožnica je med drugim trdila, da uvrstitev vseh subjektov, za katere se ugotovi, da so drugemu sankcioniranemu subjektu pomagale pri kršenju ali izogibanju sankcij ne glede na to, ali je bila taka pomoč nenamerna ali nepomembna, na seznam pomeni kršitev načela sorazmernosti in je v nasprotju z določbami člena 32(2) Uredbe št. 961/2010, ki določa, da zadevne fizične ali pravne osebe ali subjekti niso odgovorni za škodo zaradi kršitve prepovedi iz te uredbe, če niso vedeli in niso imeli utemeljenega razloga za sum, da bi lahko s svojim ravnanjem kršili te prepovedi.

107

Splošno sodišče je v točki 205 izpodbijane sodbe to trditev zavrnilo, pri čemer je opozorilo, da, kot je razvidno iz odgovora na drugi tožbeni razlog, ki je bil uveljavljan pri njem, transakcije, navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov, niso bile zakonite.

108

Splošno sodišče s tem ni napačno uporabilo prava. Nedvomno namreč zavrnitev tožbenega razloga, s katerimi je banka EIH izpodbijala omejevalne ukrepe, sprejete, ker je subjektom s seznama, za katere veljajo omejevalni ukrepi, pomagala pri izogibanju omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanje, zadošča za utemeljitev zavrnitve trditve, ki temelji na zatrjevanem razumnem nepoznavanju nezakonite narave dane pomoči.

109

Glede alternativnih ukrepov, ki jih je predlagala pritožnica, kot so med drugim ukrep, v skladu s katerim Bundesbank več ne odobri postopka tretje možnosti, ali ukrep, v skladu s katerim Svet predlaga Bundesbank spremembo njene prakse odločanja, ni mogoče šteti, da omogočajo uresničevanje zastavljenega cilja, torej boja proti širjenju jedrskega orožja in njegovemu financiranju, tako učinkovito kot sprejeti ukrep. Splošno sodišče torej s tem, da je v točkah 210 in 211 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo sprejetje omejevalnih ukrepov zoper banko EIH nujno za uresničitev zastavljenega legitimnega cilja, ni napačno uporabilo prava.

110

Četrti pritožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

111

Iz navedenega je razvidno, da je treba pritožbo v celoti zavrniti, ker nobenemu od pritožbenih razlogov, ki jih je pritožnica navedla v njeno podporo, ni ugodeno.

112

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča to odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena.

113

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

114

Ker je Svet predlagal, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji poleg njenih stroškov naloži plačilo stroškov te stranke.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: