—

za družbi Wucher Helicopter GmbH in Euro-Aviation Versicherungs AG J. J. Janezic, odvetnik,

—

za F. Santerja Ch. Schlechl in M. Peter, odvetnika,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli, avvocato dello Stato,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

—

za Evropsko komisijo W. Mölls, G. Braun in F. Wilman, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(g) Uredbe (ES) št. 785/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske prevoznike in operaterje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 160) in člena 17(1) Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sprejeta 28. maja 1999 v Montrealu in jo je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999 na podlagi člena 300(2) ES ter je bila v njenem imenu odobrena s Sklepom Sveta z dne 5. aprila 2001 (2001/539/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 491, v nadaljevanju: Montrealska konvencija).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka z revizijo med družbo Wucher Helicopter GmbH (v nadaljevanju: Wucher), avstrijsko letalsko prevoznico, ter družbo Euro-Aviation Versicherungs AG (v nadaljevanju: Euro-Aviation), nemško zavarovalnico, na eni strani, in F. Santerjem, na drugi strani, glede odškodnine slednjemu zaradi poškodbe, povzročene pri letalski nesreči.

3

Člen 3(1), (2) in (5) Montrealske konvencije določa:

„1.   Za prevoz potnikov se izda posamična ali skupna prevozna listina, ki zajema:

2.   Namesto izdaje listine iz odstavka 1 se lahko uporabi tudi kakršenkoli drug način, ki ohranja informacije iz navedenega odstavka. Če se uporablja kakšen drug takšen način, prevoznik ponudi potniku pisno izjavo o informacijah, ohranjenih na takšen način.

[…]

5.   Neupoštevanje določb iz prejšnjih odstavkov ne vpliva na obstoj ali veljavnost pogodbe o prevozu, za katero kljub temu veljajo pravila te konvencije, vključno s tistimi, ki so povezana z omejitvijo odgovornosti.“

4

Člen 17(1) navedene konvencije določa:

„Prevoznik je odgovoren za škodo ob smrti ali telesni poškodbi potnika le pod pogojem, da je do nesreče, ki je povzročila smrt ali poškodbo, prišlo na letalu ali med vkrcanjem ali izkrcanjem.“

5

Uredba Sveta (ES) št. 2027/97 z dne 9. oktobra 1997 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 3, str. 489) je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 6, str. 246, v nadaljevanju: Uredba št. 2027/97).

6

V uvodni izjavi 8 Uredbe št. 889/2002 je navedeno:

„Na notranjem letalskem trgu ni več razlike med notranjim in mednarodnim prometom ter je zato smiselno uvesti enako stopnjo in vrsto odgovornosti v mednarodnem, pa tudi v notranjem [nacionalnem] prometu v Skupnosti.“

7

Člen 1 Uredbe št. 2027/97 določa:

„S to uredbo se izvaja ustrezne določbe Montrealske konvencije v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage ter se določa nekatere dodatne določbe. Področje uporabe teh določb se razširi na letalski prevoz znotraj posamezne države članice.“

8

Člen 2(2) te uredbe določa:

„Pojmi iz te uredbe, ki niso opredeljeni v odstavku 1, so enakovredni tistim, ki so uporabljeni v Montrealski konvenciji.“

9

Člen 3(1) navedene uredbe določa:

„Odgovornost letalskega prevoznika Skupnosti v zvezi s potniki in njihovo prtljago urejajo vse določbe Montrealske konvencije, ki se nanašajo na takšno odgovornost.“

10

Člen 3(g) Uredbe št. 785/2004 določa:

„Za namene te uredbe:

[…]

[…]“

11

Točka 1(c) Priloge IV k Uredbi (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu in razveljavitvi Direktive Sveta 91/670/EGS, Uredbe (ES) št. 1592/2002 in Direktive 2004/36/ES (UL L 79, str. 1) določa:

„Pred vsakim poletom je treba določiti vloge in naloge vseh članov letalskega osebja. Vodja zrakoplova mora biti odgovoren za delovanje in varnost zrakoplova ter varnost vseh članov letalskega osebja, potnikov in tovora na krovu.“

12

F. Santer se je 9. februarja 2009 na krovu helikopterja družbe Wucher, ki je pri družbi Euro-Aviation sklenila obvezno zavarovanje za kritje civilne odgovornosti, hudo poškodoval pri notranjem letu preko območja ledenikov v Söldnu (Avstrija).

13

F. Santer, ki je zaposlen pri družbi Ötztaler Gletscherbahn-GmbH&Co. KG (v nadaljevanju: Ötztaler), je kot član komisije za snežne plazove odgovoren za varnost na območju ledenikov in smučarskih progah, ki jih upravlja njegov delodajalec. Naloga F. Santerja je med drugim presoditi, kje je potrebno proženje snežnih plazov. Ta proženja se opravijo iz helikopterja.

14

Družba Ötztaler je na dan nesreče družbi Wucher naročila, naj opravi „let z namenom proženja snežnih plazov“. Pri tem letu je pilota, zaposlenega pri družbi Wucher, spremljal F. Santer in še dve drugi osebi, prav tako zaposleni pri družbi Ötztaler. F. Santer je pilota usmerjal tja, kamor naj bi se odvrglo razstrelivo. V okviru te naloge je F. Santer moral na ukaz pilota odpreti vrata helikopterja in jih držati odprta, da bi lahko izvajalec proženja odvrgel razstrelivo. Med tem postopkom je sunek vetra zajel rahlo odprta vrata, tako da so se ta sunkovito odprla. Ker F. Santer ni mogel pravočasno izpustiti vratne zanke, je utrpel hudo poškodbo komolčnega sklepa.

15

F. Santer je pred prvostopenjskim avstrijskim sodiščem vložil odškodninsko tožbo zoper družbi Wucher in Euro-Aviation. To sodišče je odločilo, da je odškodninska tožba načeloma utemeljena in da je treba šteti, da je F. Santer potoval kot potnik. Navedeno sodišče je menilo, da se ne uporabi omejitev odgovornosti delodajalca, in ugotovilo, da odgovornost družb Wucher in Euro-Aviation temelji na avstrijskem nacionalnem pravu.

16

Drugostopenjsko sodišče je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, vendar je menilo, da F. Santer ni potoval kot „potnik“ v smislu te konvencije, saj naj ne bi šlo za prevoz z enega na drug kraj, temveč je bil glavni cilj zadevnega leta sodelovanje pri proženju snežnih plazov z razstrelivi. Po mnenju tega sodišča Uredba št. 2027/97 ne nasprotuje uporabi avstrijskega zakona o zračnem prometu, glede na to, da se Montrealska konvencija, na katero napotuje navedena uredba, uporablja za potnike in njihovo prtljago.

17

Drugostopenjsko sodišče je sklenilo, da je družba Wucher odgovorna za škodo, ki je F. Santerju nastala zaradi napake pilota, ki jo je bilo mogoče pripisati tej družbi, ter zaradi organizacijskih napak družbe Wucher, in da F. Santer razpolaga z lastnim pogodbenim odškodninskim zahtevkom, in sicer na podlagi pogodbe njegovega delodajalca z družbo Wucher. Po mnenju tega sodišča avstrijsko pravo družbi Wucher nalaga strožjo civilno odgovornost, zaradi česar je omejitev odgovornosti izključena.

18

Družbi Wucher in Euro-Aviation sta zoper to odločbo vložili revizijo pri Oberster Gerichtshof, saj sta menili, da drugostopenjsko sodišče ni pravilno razlagalo Uredbe št. 2027/97 ne priznalo omejitve odgovornosti delodajalca, ker F. Santer po njunem mnenju ni bil potnik, temveč član posadke, kar izključuje uporabo avstrijskega prava o splošnem socialnem zavarovanju.

19

Oberster Gerichtshof meni, da je vprašanje, ali je treba F. Santerja šteti za „potnika“, odločilno za uporabo ureditve odgovornosti iz Montrealske konvencije. To sodišče ugotavlja, da ta pojem ni opredeljen ne v Montrealski konvenciji ne v sodni praksi Sodišča. Poleg tega opozarja, da veliko sodišč leta, ki se opravi s posebnim namenom, ne šteje za komercialni prevoz, temveč za „delo v zraku“. Predložitveno sodišče pa vseeno izraža dvome glede možnosti, da se F. Santerja šteje ali za „potnika“ ali za bodisi „člana posadke“ bodisi „tretjo osebo“. Meni, da je treba zagotoviti minimalno stopnjo zavarovanja za varstvo pravic potrošnikov in da je potrebna enotna razlaga pojma „potnik“ v pravu Unije in v Montrealski konvenciji.

20

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(g) Uredbe št. 785/2004 razlagati tako, da je oseba na krovu helikopterja letalskega prevoznika Skupnosti, katere prevoz poteka na podlagi pogodbe, sklenjene med delodajalcem te osebe in tem letalskim prevoznikom, da bi opravila posebno nalogo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, „potnik“ ali šteje k „članom letalske in kabinske posadke“ v smislu te določbe.

22

Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da pojem „potnik“ v smislu člena 3(g) Uredbe št. 785/2004 zajema vse osebe, navzoče na letu z dovoljenjem letalskega prevoznika ali operaterja, razen članov letalske in kabinske posadke.

23

Iz tega sledi, da razvrstitev osebe v kategorijo člana letalske ali kabinske posadke pomeni izjemo od pravila, da ta oseba spada v kategorijo potnikov.

24

Najprej je treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je izjeme treba razlagati ozko, da splošna pravila ne izgubijo pomena (glej sodbo Komisija/Združeno kraljestvo, C‑346/08, EU:C:2010:213, točka 39 in navedena sodna praksa).

25

Zato je treba preučiti, ali nasprotna stranka v postopku v glavni stvari ne spada v kategorijo „član letalske posadke“ ali „član kabinske posadke“.

26

Kot je razvidno iz dejanskega stanja, kot ga je predstavilo predložitveno sodišče, je v zadevi iz postopka v glavni stvari F. Santer, ki je zaposlen pri družbi, ki upravlja smučarske proge, opravil let kot „poznavalec kraja“, njegova naloga pa je bila, da po navodilu pilota odpre vrata helikopterja med letom in jih po tem na določen način in določen čas drži odprta.

27

Iz tega sledi, da F. Santer ni opravljal nalog upravljanja zrakoplova in zato ne spada v kategorijo „član letalske posadke“.

28

Poleg tega v nasprotju s trditvijo družbe Wucher to, da je bila naloga F. Santerja po navodilu pilota odpreti vrata helikopterja, ne zadošča za opredelitev F. Santerja kot „člana kabinske posadke“. Pilot je kot vodja zrakoplova namreč pooblaščen dajati navodila vsem osebam na krovu zrakoplova, vključno s potniki.

29

Iz tega sledi, da F. Santer prav tako ne spada v kategorijo „član kabinske posadke“.

30

Zato je treba ugotoviti, da je treba osebo, kot je F. Santer, šteti za potnika v smislu Uredbe št. 785/2004.

31

Glede na zgornje ugotovitve je treba člen 3(g) Uredbe št. 785/2004 razlagati tako, da je oseba na krovu helikopterja letalskega prevoznika Skupnosti, katere prevoz poteka na podlagi pogodbe, sklenjene med delodajalcem te osebe in tem letalskim prevoznikom, da bi opravila posebno nalogo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, „potnik“ v smislu te določbe.

32

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Montrealske konvencije razlagati tako, da oseba, ki spada pod pojem „potnik“ v smislu člena 3(g) Uredbe št. 785/2004, spada tudi pojem „potnik“ v smislu navedenega člena 17.

33

V zvezi s tem ni sporno, da je Montrealska konvencija sestavni del pravnega reda Unije in da je Sodišče pristojno za odločanje o njeni razlagi v okviru predhodnega odločanja (glej sodbi IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 36 in navedena sodna praksa, ter točka 40, in Walz, C‑63/09, EU:C:2010:251, točka 20 in navedena sodna praksa).

34

Navedena konvencija se je začela uporabljati za lete znotraj posamezne države članice na podlagi Uredbe št. 2027/97, katere namen je zagotoviti isto raven in isto vrsto odgovornosti letalskih prevoznikov in letalskih prevoznikov Skupnosti v mednarodnem in nacionalnem prometu znotraj Evropske unije.

35

Kot izhaja iz predložitvene odločbe, družba Wucher spada pod pojem „letalski prevoznik Skupnosti“, za katerega se uporablja Uredba št. 2027/97, ker je družba Wucher podjetje za zračni prevoz z veljavno operativno licenco, ki jo je izdala Republika Avstrija v skladu z določbami Uredbe Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 3).

36

Preveriti je treba tudi, ali so v zadevi iz postopka v glavni stvari izpolnjeni tudi drugi pogoji za uporabo Montrealske konvencije. V zvezi s tem je treba ugotoviti, ali F. Santer spada pod pojem „potnik“ v smislu te konvencije, kar vključuje preveritev, ali je bil namen zadevnega leta iz postopka v glavni stvari „prevoz potnikov“ v smislu navedene konvencije.

37

V ta namen je treba ugotoviti, da je v skladu s členom 3(1) in (2) Montrealske konvencije status „potnika“ v smislu te konvencije sicer resda vezan na izdajo posamične ali skupne prevozne listine, katere vsebina je opredeljena v navedenem odstavku 1, ali alternativno, na drugo vrsto dokumenta, ki ima tako vsebino.

38

Vendar iz člena 3(5) navedene konvencije prav tako razvidno, da neupoštevanje določb iz prejšnjih odstavkov ne vpliva na obstoj ali veljavnost pogodbe o prevozu, za katero kljub temu veljajo pravila te konvencije, vključno s tistimi, ki so povezana z omejitvijo odgovornosti.

39

Torej, če obstaja pogodba o prevozu in so izpolnjeni vsi drugi pogoji za uporabo navedene konvencije, se ta uporablja neodvisno od oblike pogodbe o prevozu.

40

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je F. Santer, delavec družbe Ötztaler, kot član komisije za snežne plazove, odgovoren za varnost na območju ledenikov in smučarskih progah, nalogo proženja plazov izvajal kot del vsakdanjega dela. Poleg tega je družba Wucher F. Santerja in druge delavce družbe Ötztaler prav na podlagi pogodbe premestila s kraja vzleta helikopterja na kraje, kjer je bilo treba prožiti snežne plazove, potem pa bi jih vrnila na kraj vzleta.

41

Iz tega sledi, da je bil namen zadevnega leta iz postopka v glavni stvari prevoz delavcev družbe Ötztaler na kraje, kjer so morali opraviti svoje vsakdanje delo.

42

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba člen 17 Montrealske konvencije razlagati tako, da oseba, ki spada pod pojem „potnik“ v smislu člena 3(g) Uredbe št. 785/2004, spada tudi pod pojem „potnik“ v smislu člena 17 te konvencije, če je prevoz te osebe potekal na podlagi „pogodbe o prevozu“ v smislu člena 3 navedene konvencije.

43

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: