EUR-Lex Dostop do prava EU

Nazaj na domačo stran EUR-Lex

Dokument je izvleček s spletišča EUR-Lex.

Dokument 62013CJ0473

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. julija 2014.
Adala Bero proti Regierungspräsidium Kassel in Ettayebi Bouzalmate proti Kreisverwaltung Kleve.
Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložila Bundesgerichtshof in Landgericht München I.
Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2008/115/ES – Skupni standardi in postopki, ki se v državah članicah uporabijo za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Člen 16(1) – Pridržanje zaradi odstranitve – Pridržanje v zaporu – Nemožnost nastanitve državljanov tretjih držav v posebnem centru za pridržanje – Neobstoj takega centra v zvezni deželi, v kateri je pridržan državljan tretje države.
Združeni zadevi C‑473/13 in C‑514/13.

Zbirka odločb – splošno

Oznaka ECLI: ECLI:EU:C:2014:2095

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 17. julija 2014 ( *1 )

„Območje svobode, varnosti in pravice — Direktiva 2008/115/ES — Skupni standardi in postopki, ki se v državah članicah uporabijo za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav — Člen 16(1) — Pridržanje zaradi odstranitve — Pridržanje v zaporu — Nemožnost nastanitve državljanov tretjih držav v posebnem centru za pridržanje — Neobstoj takega centra v zvezni deželi, v kateri je pridržan državljan tretje države“

V združenih zadevah C‑473/13 in C‑514/13,

katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki sta ju vložila Bundesgerichtshof in Landgericht München I (Nemčija) z odločbama z dne 11. julija in 26. septembra 2013, ki sta prispeli na Sodišče 3. septembra in 8. oktobra 2013, v postopkih

Adala Bero

proti

Regierungspräsidium Kassel (C‑473/13),

in

Ettayebi Bouzalmate

proti

Kreisverwaltung Kleve (C‑514/13),

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, K. Lenaerts, podpredsednik, A. Tizzano, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, T. von Danwitz, A. Borg Barthet in M. Safjan, predsedniki senatov, A. Rosas, G. Arestis (poročevalec), J. Malenovský, D. Šváby, C. Vajda in S. Rodin, sodniki,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: K. Malacek, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. aprila 2014,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za A. Bero P. Fahlbusch, odvetnik,

za E. Bouzalmateja G. Meyer in H. Habbe, odvetnika,

za nemško vlado T. Henze, agent,

za nizozemsko vlado M. de Ree, M. Bulterman in H. Stergiou, agentke,

za švedsko vlado L. Swedenborg in A. Falk, agenta,

za švicarsko vlado D. Klingele, agent,

za Evropsko komisijo G. Wils in M. Condou-Durande, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. aprila 2014

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 16(1) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, str. 98).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med A. Bero in Regierungspräsidium Kassel (regionalni svet mesta Kassel) ter E. Bouzalmatejem in Kreisverwaltung Kleve (okraj mesta Kleve) zaradi odločb o pridržanju zaradi odstranitve, ki so jima bile izdane.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

V uvodnih izjavah 2, 6, 16 in 17 Direktive 2008/115 je navedeno:

„(2)

Evropski svet v Bruslju 4. in 5. novembra 2004 je pozval k ustanovitvi učinkovite politike odstranitev in repatriacije, ki temelji na skupnih standardih, da se osebe vrnejo na human način in ob polnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic in dostojanstva.

[…]

(6)

Države članice bi morale zagotoviti, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi po poštenem in preglednem postopku. V skladu s splošnimi načeli zakonodaje EU bi morale biti odločbe, izdane v skladu s to direktivo, sprejete za vsak primer posebej in bi morale temeljiti na nepristranskih merilih, pri čemer se ne bi smelo upoštevati zgolj nezakonitega prebivanja. […]

[…]

(16)

Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna.

(17)

S pridržanimi državljani tretjih držav bi bilo treba ravnati humano in dostojanstveno, ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic in v skladu z mednarodnim in nacionalnim pravom. Brez poseganja v prvo prijetje s strani organov pregona, ki ga ureja nacionalna zakonodaja, bi se moralo pridržanje praviloma izvajati v posebnih centrih za pridržanje.“

4

Člen 1 navedene direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Ta direktiva določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava Skupnosti in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice.“

5

Direktiva 2008/115 v skladu z njenim členom 4(3) ne vpliva na pravico držav članic, da sprejmejo ali ohranijo ugodnejše določbe za osebe, za katere se uporabi ta direktiva, če so združljive s to direktivo.

6

Člen 15 te direktive, naslovljen „Pridržanje“, določa:

„1.   Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če:

(a)

obstaja nevarnost pobega, ali

(b)

se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.

Obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno.

[…]

5.   Pridržanje traja, dokler so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in kolikor je to potrebno, da se zagotovi uspešna odstranitev. Vsaka država članica določi omejeno obdobje pridržanja, ki ne sme presegati šestih mesecev.

6.   Države članice ne smejo podaljšati obdobja iz odstavka 5, razen za omejeno obdobje, ki v skladu z nacionalno zakonodajo ne sme presegati dvanajst mesecev, kadar obstaja verjetnost, da bo postopek odstranitve kljub vsem ustreznim prizadevanjem trajal dlje zaradi:

(a)

nezadostnega sodelovanja zadevnega državljana tretje države, ali

(b)

zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav.“

7

Člen 16 Direktive 2008/115, naslovljen „Pogoji pridržanja“, v odstavku 1 določa:

„Pridržanje se praviloma izvaja v posebnih centrih za pridržanje. Če država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebnem centru za pridržanje in mora za to uporabiti nastanitev v zaporu, so državljani tretjih držav v pridržanju ločeni od navadnih zapornikov.“

Nemško pravo

8

Člen 62a(1) zakona o prebivanju, delu in integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950), kakor je bil spremenjen (BGBl. 2011 I, str. 2258), s katerim je prenesen člen 16(1) Direktive 2008/115, določa:

„Pridržanje zaradi odstranitve se praviloma izvaja v posebnih centrih za pridržanje. Če dežela nima posebnega centra za pridržanje, se lahko pridržanje izvaja v drugih zaporih v tej deželi; v takem primeru morajo biti osebe, pridržane pred odstranitvijo, ločene od drugih zapornikov. […]“

Spora o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

Zadeva C‑473/13

9

A. Bero, ki je po mnenju predložitvenega sodišča domnevno sirska državljanka, je v Nemčiji vložila prošnjo za azil. Ker je bila ta prošnja zavrnjena, je organ, pristojen za tujce, pri Amtsgericht Frankfurt am Main zahteval, naj se A. Bero odstrani z nemškega ozemlja. To sodišče je 6. januarja 2011 odredilo, da se A. Bero pridrži za namen te odstranitve do 17. februarja 2011. Pritožbo, ki jo je A. Bero vložila zoper to odredbo, je Landgericht Frankfurt am Main zavrnilo.

10

Ker v Nemčiji ukrepe pridržanja zaradi odstranitve izvršijo zvezne dežele, je dežela Hessen A. Bero nastanila v zavodu za prestajanje kazni zapora, ki je običajen zapor. Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da v zvezni deželi Hessen – drugače kot v drugih zveznih deželah te države članice – ni posebnega centra za pridržanje.

11

A. Bero je bila 2. februarja 2011 po vložitvi prošnje pri komisiji dežele Hessen za presojo zadev, v katerih so bili sprejeti pretirani ukrepi, izpuščena. S pravnim sredstvom, vloženim pri predložitvenem sodišču, želi doseči ugotovitev, da so ji bile z odločbo o pridržanju, ki jo je izdalo Amtsgericht Frankfurt am Main, in z zavrnitvijo poznejše pritožbe s strani Landgericht Frankfurt am Main kršene pravice.

12

Bundesgerichtshof meni, da je rešitev spora, ki mu je predložen, odvisna od razlage člena 16(1) Direktive 2008/115.

13

Bundesgerichtshof je v teh okoliščinah zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali ima država članica na podlagi člena 16(1) Direktive [2008/115] obveznost izvajanja pridržanja zaradi odstranitve v posebnih centrih za pridržanje tudi takrat, kadar so taki centri le v nekaterih federalnih enotah te države?“

Zadeva C‑514/13

14

E. Bouzalmate, ki je maroški državljan, je 24. septembra 2010 nezakonito vstopil na ozemlje Nemčije in 8. oktobra 2010 vložil prošnjo za priznanje statusa begunca.

15

Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce) je z odločbo z dne 12. januarja 2012, ki je postala dokončna 25. januarja 2012, prošnjo zavrnil in E. Bouzalmateju z grožnjo odstranitve v izvorno državo naložil, naj v roku enega tedna od vročitve te odločbe zapusti nemško ozemlje. Mesto Geldern (okraj Kleve), ki je bilo pristojno za zadevo E. Bouzalmateja, je 2. marca 2012 ugotovilo, da je E. Bouzalmate mesto zapustil, pri čemer njegovo novo prebivališče ni znano.

16

E. Bouzalmate je bil prijet 25. marca 2013, Amtsgericht München pa ga je 9. aprila 2013 obsodilo na petmesečno pogojno zaporno kazen zaradi nezakonitega prebivanja. Po izpustitvi na prostost iz pripora se E. Bouzalmate ni zglasil niti pri organu, pristojnem za tujce, pri Landratsamt Kleve (upravni organ okraja Kleve), niti pri kakšnem drugem organu.

17

E. Bouzalmate je bil 13. julija 2013 znova prijet v Münchnu, pri čemer je Amtsgericht München s sklepom z dne 26. julija 2013 odredilo njegovo pridržanje zaradi odstranitve, in sicer za največ deset tednov od 14. julija 2013, torej najdlje do 21. septembra 2013.

18

Po poskusu samomora je bil E. Bouzalmate 12. septembra 2013 premeščen na psihiatrično kliniko. Organ, pristojen za tujce, pri Landratsamt Kleve je zato preklical datum 16. september 2013, ki je bil določen za odstranitev E. Bouzalmateja.

19

Po koncu psihiatričnega zdravljena E. Bouzalmateja 20. septembra 2013 je bila vložena nova prošnja pri Amtsgericht München, ki je s sklepom, izdanim na isti dan, sklenilo, da E. Bouzalmate ostane v pridržanju na posebnem oddelku zapora v Münchnu, ki je namenjen osebam v takem položaju, do možnosti izvedbe odstranitve, vendar najdlje do 19. oktobra 2013.

20

E. Bouzalmate je zoper ta sklep Amtsgericht München vložil pritožbo pri Landgericht München.

21

Ker se je Landgericht München spraševalo o nastanitvi oseb iz Direktive 2008/115 v posebne centre za pridržanje iz člena 16(1) Direktive 2008/115, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali iz člena 16(1) Direktive [2008/115] izhaja, da mora država članica pridržanje zaradi odstranitve praviloma izvajati v posebnih centrih za pridržanje, tudi če takšni centri obstajajo samo v nekaterih federalnih enotah te države članice, v enoti, v kateri se v skladu s predpisi o federalni ureditvi izvaja pridržanje, pa ne?“

22

Na predlog predložitvenega sodišča je pristojni senat preučil potrebo, da se ta zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 107 Poslovnika Sodišča. Pristojni senat je po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se temu predlogu ne ugodi.

23

S sklepom predsednika Sodišča z dne 22. oktobra 2013 sta bili zadevi C‑473/13 in C‑514/13 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo skupne sodbe.

Vprašanji za predhodno odločanje

24

Predložitveni sodišči z vprašanjema v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 16(1) Direktive 2008/115 razlagati tako, da mora država članica nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav, pridržane zaradi odstranitve, praviloma nastaniti v posebnem centru za pridržanje v tej državi, čeprav ima navedena država zvezno ureditev in zvezna dežela, ki je na podlagi nacionalnega prava pristojna za določanje in izvrševanje take nastanitve, nima takega centra za pridržanje.

25

Najprej je treba poudariti, da prvi stavek člena 16(1) Direktive 2008/115 določa načelo, v skladu s katerim se pridržanje zaradi odstranitve nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav izvaja v posebnih centrih za pridržanje. Drugi stavek te določbe določa izjemo od tega načela, ki jo je kot tako treba razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo Kamberaj, C‑571/10, EU:C:2012:233, točka 86).

26

Kot je poudarila nemška vlada, drugi stavek člena 16(1) Direktive 2008/115 ni enak v vseh jezikovnih različicah. V nemški različici te določbe je navedeno, da „če država članica nima posebnih centrov za pridržanje in mora nastanitev izvesti v zaporu, so državljani tretjih držav med pridržanjem ločeni od navadnih zapornikov“. Navedena določba se v drugih jezikovnih različicah ne nanaša na neobstoj posebnih centrov za pridržanje, ampak na okoliščino, da država članica navedenih državljanov „ne more“ nastaniti v takih centrih.

27

Ta vlada meni, da imajo nacionalni organi na podlagi drugih jezikovnih različic drugega stavka člena 16(1) Direktive 2008/115 širše polje proste presoje, kot ga imajo na podlagi nemške jezikovne različice, tako da je nemožnost nastanitev zadevnih državljanov v tretjih držav v posebne centre za pridržanje lahko povezana tudi z okoliščino, da v zvezni deželi države članice, ki je v skladu z nacionalnim pravom odgovorna za izvajanje ukrepa pridržanja, posebnih centrov za pridržanje ni.

28

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je obveznost iz člena 16(1) Direktive 2008/115, da se pridržanje praviloma izvede v posebnih centrih za pridržanje, naložena državam članicam kot takim, ne pa državam članicam glede na njihovo upravno ali ustavno ureditev.

29

Nacionalni organi, pristojni za izvajanje nacionalne zakonodaje, s katero je prenesen člen 16 Direktive 2008/115, morajo torej biti zmožni pridržanje izvesti v posebnih centrih za pridržanje.

30

Tako – če država izvajanje nacionalne zakonodaje, s katero je prenesena Direktiva 2008/115, prepusti organom zvezne dežele – okoliščina da imajo pristojni organi v nekaterih zveznih deželah možnost izvesti take nastanitve, ne more pomeniti, da je zadevna država članica zadostno prenesla Direktivo 2008/115, če pristojni organi drugih zveznih dežel te države članice te možnosti nimajo.

31

Vendar taka razlaga člena 16(1) Direktive 2008/115 ne pomeni, da mora država članica, kot je Zvezna republika Nemčija, ki ima zvezno ureditev, zgraditi posebne centre za pridržanje v vsaki zvezni deželi. Treba pa je zagotoviti – med drugim na podlagi sporazumov o upravnem sodelovanju – da lahko pristojni organi zvezne dežele, ki takih centrov nima, državljane tretjih držav do njihove odstranitve nastanijo v posebnih centrih za pridržanje v drugih zveznih deželah.

32

V teh okoliščinah je treba na postavljeni vprašanji za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 16(1) Direktive 2008/115 razlagati tako, da mora država članica nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav, pridržane zaradi odstranitve, praviloma nastaniti v posebnem centru za pridržanje v tej državi, čeprav ima navedena država zvezno ureditev in zvezna dežela, ki je na podlagi nacionalnega prava pristojna za določanje in izvrševanje take nastanitve, takega centra za pridržanje nima.

Stroški

33

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

 

Člen 16(1) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba razlagati tako, da mora država članica nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav, pridržane zaradi odstranitve, praviloma nastaniti v posebnem centru za pridržanje v tej državi, čeprav ima navedena država zvezno ureditev in zvezna dežela, ki je na podlagi nacionalnega prava pristojna za določanje in izvrševanje take nastanitve, takega centra za pridržanje nima.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: nemščina.

Na vrh