—

za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj s S. Varonejem, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo A. Marghelis in A. Aresu, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na vprašanje, ali predložitveno sodišče glede na sodbo z dne 25. februarja 2010 v zadevi Pontina Ambiente (C-172/08, ZOdl., str. I-1175) ne uporabi nacionalnih določb, za katere meni, da so v nasprotju s členom 10 Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 228), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. septembra 2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 447, v nadaljevanju: Direktiva 1999/31), in s členi od 1 do 3 Direktive 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 226).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Amia SpA, v likvidaciji (v nadaljevanju: Amia), in Provincia Regionale di Palermo zaradi odločbe o odmeri posebne dajatve za odlaganje trdnih odpadkov na odlagališčih.

3

Člen 10 Direktive 1999/31 določa:

„Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vsi stroški, povezani z gradnjo in obratovanjem odlagališča, vključno, kolikor je mogoče, s stroški finančnega zavarovanja ali enakovrednega ukrepa iz člena 8(a)(iv), ter ocenjeni stroški zaprtja odlagališča in upravljanja po zaprtju za obdobje najmanj 30 let krijejo s plačilom, ki ga zaračuna upravljavec za odlaganje kakršne koli vrste odpadkov na tem odlagališču. Ob upoštevanju zahtev Direktive Sveta 90/313/EGS z dne 7. junija 1990 o prostem dostopu do informacij o okolju [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 402)] države članice zagotovijo preglednost pri zbiranju in uporabi vseh potrebnih informacij o stroških.“

4

Člen 1 Direktive 2000/35 določa, da se ta direktiva uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.

5

Člen 2, točka 1, Direktive 2000/35 določa, da so „trgovinski posli“ posli med podjetji ali med podjetji in državnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo.

6

Člen 3 Direktive 2000/35 z naslovom „Obresti v primeru zamude pri plačilu“ med drugim določa, da države članice zagotovijo, da v primeru zamude pri plačilu obresti zapadejo in je do njih upravičen upnik, ki je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti in ki zapadle vsote ni prejel pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo.

7

Da bi se spodbudilo zmanjšanje količine proizvedenih odpadkov ter pridobivanje surovin in energije iz takih odpadkov, je bila z zakonom št. 549 z dne 28. decembra 1995 o ukrepih za racionalizacijo javnih financ (redni dodatek h GURI št. 302 z dne 29. decembra 1995, v nadaljevanju: zakon št. 549/95) uvedena posebna dajatev za odlaganje trdnih odpadkov na odlagališčih.

8

Na podlagi člena 3(25) zakona št. 549/95 je obdavčljivi dogodek tega davka odlaganje trdnih odpadkov na odlagališču.

9

Iz člena 3(26) zakona št. 549/95 je razvidno, da je zavezanec za navedeno dajatev upravljavec podjetja za končno hrambo, ki mora prevaliti to dajatev na subjekt, ki odlaga odpadke.

10

Člen 3(27) zakona št. 549/95 določa, da je treba posebno dajatev za odlaganje trdnih odpadkov na odlagališčih plačati deželam.

11

Člen 3(30) zakona št. 549/95 določa, da mora upravljavec odlagališča plačati posebno dajatev deželi, na katere ozemlju se nahaja odlagališče. Plačilo je treba izvesti v mesecu po koncu četrtletja koledarskega leta, v katerem se ti odpadki odložijo.

12

Člen 3(31) zakona št. 549/95 določa, da se upravljavcu odlagališča naloži denarna kazen, če ne registrira ali napačno registrira transakcije v zvezi z odlaganjem odpadkov na odlagališču, če ne predloži obračuna ali v njem navede napačne podatke in če dajatve ne plača ali jo plača prepozno.

13

Družba Amia upravlja odlagališče v Palermu, kraj Bellolampo, na katerem opravlja dejavnost odstranjevanja odpadkov, ki jih redno dostavljajo lokalne skupnosti.

14

Na podlagi zakona št. 549/95 in izvedbenega deželnega zakona je bila družba Amia zavezana, da Provincia Regionale di Palermo vsako četrtletje plača posebno dajatev za odlaganje trdnih odpadkov na odlagališčih, in bi morala to dajatev prevaliti na lokalne skupnosti, ki odlagajo svoje odpadke na odlagališču.

15

Družba Amia je dajatev plačala le delno, in sicer za prvo in drugo četrtletje leta 2007, za tretje in četrto četrtletje istega leta pa dajatve sploh ni plačala. Zato so pristojni organi Provincia Regionale di Palermo nanjo naslovili odločbo o odmeri dajatve, da bi izterjali neplačano dajatev 3574205,19 EUR skupaj z obrestmi in globo v višini 30 % zneska te dajatve.

16

Družba Amia je 22. marca 2010 na Commissione tributaria provinciale di Palermo zoper to odločbo o odmeri dajatve vložila tožbo.

17

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je prepozno plačilo dajatve v postopku v glavni stvari tesno povezano z zamudo, s katero lokalne skupnosti, ki odlagajo odpadke na odlagališču, upravljavcu plačajo zadevno dajatev. Predložitveno sodišče meni, da je z zakonom št. 549/95 uvedena dajatev za odlaganje odpadkov na odlagališčih in določen rok za njeno plačilo s strani upravljavca odlagališča, ne da bi bilo urejeno plačilo te dajatve upravljavcu s strani lokalne skupnosti, ki dostavlja odpadke, v razumnem roku niti določen učinkovit postopek za izvedbo tega plačila. Predložitveno sodišče dodaja, da zakon št. 549/95 ne določa možnosti za upravljavca odlagališča, da bi od subjekta, ki odlaga odpadke, zahteval povračilo upravne sankcije, naložene zaradi zamude pri plačilu navedene dajatve.

18

V teh okoliščinah je Commissione tributaria di Palermo prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se ob upoštevanju [zgoraj navedene sodbe Pontina Ambiente] člen 3(26) in (31) zakona št. 549 […] ne uporabi, ker je v nasprotju s členom 10 Direktive 1999/31/ES ter s členi [od 1 do 3] Direktive 2000/35/ES?“

19

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, in glede na zgoraj navedeno sodbo Pontina Ambiente ne uporabijo zadevne nacionalne odločbe, ker pogoji, ki so navedeni v tej sodbi, da bi bilo mogoče navedene nacionalne pogodbe šteti za skladne s členom 10 Direktive 1999/31 in členi od 1 do 3 Direktive 2000/35, niso izpolnjeni.

20

Italijanska vlada izpodbija dopustnost vprašanja za predhodno odločanje. Po eni strani naj ne bi bilo pomembno za rešitev spora o glavni stvari, ker naj predložitveno sodišče ne bi bilo pristojno za obravnavanje regresnega zahtevka, ki ga upravljavec odlagališča uveljavlja zoper lokalne skupnosti, ki so odložile odpadke na odlagališče. Ta vlada navaja, da so v skladu z italijansko zakonodajo za obravnavanje take tožbe pristojna upravna sodišča. Po drugi strani naj bi bilo vprašanje za predhodno odločanje postavljeno, ne da bi se pred tem preverilo, ali so pogoji, navedeni v zgoraj navedeni sodbi Pontina Ambiente, v postopku v glavni stvari dejansko izpolnjeni, in natančneje, ali so na splošno v italijanskem pravu že obstajali prilagojeni pravni instrumenti.

21

Vendar je treba ugotoviti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da vsebuje zadovoljivo predstavitev dejanskega stanja spora in veljavnega nacionalnega prava ter da je vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ki mora presoditi, ali je vprašanje potrebno, očitno povezano s predmetom spora o glavni stvari.

22

Zato je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe šteti za dopusten, pri čemer so morebitna vprašanja v zvezi s pristojnostjo predložitvenega sodišča za obravnavanje regresnega zahtevka zoper lokalno skupnost in obstojem pravnih instrumentov v italijanskem pravu, ki izpolnjujejo pogoje, navedene v zgoraj navedeni sodbi Pontina Ambiente, ki jih je postavila italijanska vlada, za dopustnost tega predloga brezpredmetna.

23

Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Pontina Ambiente razsodilo, da je treba člen 10 Direktive 1999/31 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da je upravljavec odlagališča davčni zavezanec za dajatev, ki mu jo mora vrniti lokalna skupnost, ki odlaga odpadke, in ki v primeru zamude pri plačilu te dajatve določa denarne kazni za upravljavca, če to zakonodajo spremljajo ukrepi, s katerimi se zagotovi, da je dajatev dejansko in pravočasno vrnjena in da se vsi stroški, povezani z izterjavo, in zlasti stroški, ki so posledica zamude pri plačilu zneskov, ki jih iz tega naslova navedena lokalna skupnost dolguje temu upravljavcu, vključno z denarnimi kaznimi, ki so bile morebiti naložene upravljavcu zaradi te zamude, vključijo v ceno, ki jo mora ta skupnost plačati navedenemu upravljavcu. Sodišče je tudi pojasnilo, da mora nacionalno sodišče preveriti, ali so ti pogoji izpolnjeni.

24

Sodišče je v isti sodbi poleg tega razsodilo, da je treba člene od 1 do 3 Direktive 2000/35 razlagati tako, da za zneske, ki jih upravljavcu odlagališča dolguje lokalna skupnost, ki je tam odložila odpadke, kot so zneski, dolgovani zaradi vračila dajatve, velja navedena direktiva in da morajo države članice zato v skladu s členom 3 te direktive zagotoviti, da lahko upravljavec zahteva obresti v primeru zamude pri plačilu zneskov, ki mu jih dolguje lokalna skupnost.

25

Predložitveno sodišče meni, da določbe zakona št. 549/95 glede na njihovo ubeseditev in njihovo konkretno uporabo niso skladne s členom 10 Direktive 1999/31 in členi od 1 do 3 Direktive 2000/35.

26

Italijanska vlada meni, da italijanska ureditev vsebuje pravne instrumente, na podlagi katerih je mogoče v razumnem roku od lokalnih skupnosti uporabnic doseči povrnitev vseh stroškov, ki jih je priglasil upravljavec odlagališča. Navaja zlasti, da ima ta upravljavec možnost vložitve regresnega zahtevka pri upravnem sodišču, ki je izključno pristojno za obravnavanje tega zahtevka.

27

V zvezi s tem je najprej treba opozoriti, da se vprašanje, ali se nacionalna določba, ker je v nasprotju s pravom Unije, ne uporablja, postavlja le, če ni mogoča nobena skladna razlaga te določbe (sodba z dne 24. januarja 2012 v zadevi Dominguez, C-282/10, točka 23).

28

V skladu z ustaljeno sodno prakso so nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava to dolžna razlagati, kolikor je mogoče ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določeni rezultat in s tem skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je dejansko neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (zgoraj navedena sodba Dominguez, točka 24 in navedena sodna praksa).

29

Načelo skladne razlage prav tako zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih nacionalno pravo priznava, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da bi zagotovila polni učinek zadevne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem (glej zgoraj navedeno sodbo Dominguez, točka 27 in navedena sodna praksa).

30

Zato mora nacionalno sodišče, preden v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ne uporabi nacionalnih določb, ob upoštevanju ne le navedenih določb, ampak tudi vsega nacionalnega prava, in na podlagi načinov razlage, ki jih priznava to pravo, preveriti, ali lahko pride do razlage navedenega nacionalnega prava, ki bi bila skladna z besedilom in ciljem zadevne direktive.

31

Iz tega izhaja, da mora predložitveno sodišče v obravnavani zadevi, preden ne uporabi upoštevnih določb zakona št. 549/95, ob upoštevanju celotnega nacionalnega materialnega in procesnega prava najprej preveriti, ali nikakor ne more priti do razlage svojega nacionalnega prava, ki bi bila skladna z besedilom in ciljem direktiv 1999/31 in 2000/35.

32

Če taka razlaga ne bi bila mogoča, je treba preučiti, ali imajo člen 10 Direktive 1999/31 in členi od 1 do 3 Direktive 2000/35 neposredni učinek in, če je potrebno, ali se družba Amia lahko sklicuje nanje proti Provincia Regionale di Palermo.

33

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da se lahko posamezniki v vseh primerih, ko se določbe direktive z vidika vsebine izkažejo za nepogojne in dovolj natančne, nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo, če ta v predpisanem roku direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno (glej zgoraj navedeno sodbo Dominguez, točka 33 in navedena sodna praksa).

34

V obravnavani zadevi člen 10 Direktive 1999/31 izpolnjuje ta merila, saj državam članicam z nedvoumnim besedilom nalaga natančno obveznost rezultata, ki ni odvisna od nikakršnega pogoja glede uporabe pravila, ki je v njem navedeno. Ta določba namreč zahteva, da morajo države članice sprejeti ukrepe za zagotovitev, da plačilo za odlaganje odpadkov na odlagališče pokriva vse stroške, povezane z gradnjo in obratovanjem odlagališča (zgoraj navedena sodba Pontina Ambiente, točka 35).

35

Čeprav člen 10 Direktive 1999/31 državam članicam ne nalaga nobene natančno določene metode za financiranje stroškov odlagališča, to ne vpliva na natančnost in nepogojnost obveznosti, ki jo določa ta člen.

36

Glede členov od 1 do 3 Direktive 2000/35 je treba poudariti, da člen 3 te direktive določa, da države članice zagotovijo, da v primeru zamude pri plačilu obresti zapadejo in je do njih upravičen upnik, ki je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti in ki zapadle vsote ni prejel pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za to zamudo.

37

Ta obveznost, ki je naložena državam članicam, je nepogojna in dovolj natančna, da ima lahko neposredni učinek. Ker za zneske, ki jih upravljavcu odlagališča dolguje lokalna skupnost, ki je tam odložila odpadke, kot so zneski, dolgovani zaradi vračila dajatve, velja Direktiva 2000/35, iz tega izhaja, da je ta upravljavec upravičen do obresti v primeru zamude pri plačilu navedenih zneskov, ki jih dolguje ta lokalna skupnost (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Pontina Ambiente, točka 48).

38

Ker člen 10 Direktive 1999/31 in členi od 1 do 3 Direktive 2000/35 izpolnjujejo pogoje za neposredno učinkovanje, so zavezujoči za vse organe držav članic, in sicer ne samo za nacionalna sodišča, temveč tudi za vse organe uprave, tudi decentralizirane, in jih morajo ti organi uporabiti (glej v tem smislu sodbi z dne 22. junija 1989 v zadevi Costanzo, 103/88, Recueil, str. 1839, točke od 30 do 33, in z dne 14. oktobra 2010 v zadevi Fuß, C-243/09, ZOdl., str. I-9849, točka 61 in navedena sodna praksa).

39

Tako je med subjekti, zoper katere se lahko uporabijo določbe direktive, ki bi lahko imele neposredni učinek, tudi organ, kot je Provincia Regionale di Palermo.

40

Iz tega izhaja, da se v postopku v glavni stvari družba Amia pred predložitvenim sodiščem lahko sklicuje na člen 10 Direktive 1999/31 in člene od 1 do 3 Direktive 2000/35 proti Provincia Regionale di Palermo.

41

Zato predložitveno sodišče, če ni mogoča skladna razlaga nacionalnega prava, v postopku v glavni stvari ne sme uporabiti nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju s členom 10 Direktive 1999/31 in členi od 1 do 3 Direktive 2000/35.

42

Zato je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da mora v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari:

43

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

V okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari: