Zadeva C-511/09 P

Dongguan Nanzha Leco Stationery Mfg. Co. Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Pritožba – Damping – Uvoz vzvodnih mehanizmov v obliki loka s poreklom iz Kitajske – Uredba (ES) št. 1136/2006 – Določitev stopnje dampinga – Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – Uredba (ES) št. 384/96 – Člen 2(7)(a) in (10)“

Povzetek sodbe

1.        Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – Prilagoditve

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(10))

2.        Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz iz države, ki nima tržnega gospodarstva, kot določa člen 2(7)(a) Uredbe št. 384/96

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(1), (3) in (7))

1.        V okviru uporabe protidampinških ukrepov se normalna vrednost in izvozna cena določata z različnimi pravili. Prodajnih, upravnih in drugih splošnih stroškov zato ni nujno treba v vseh primerih obravnavati enako. Vendar bi bilo morebitne razlike med eno in drugo vrednostjo mogoče obravnavati v okviru prilagoditev, določenih s členom 2(10) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96.

V zvezi s tem tako iz besedila kot iz sistematike člena 2(10) osnovne uredbe št. 384/96 izhaja, da se lahko prilagoditev izvozne cene ali normalne vrednosti izvede le zato, da se upoštevajo razlike med dejavniki, ki vplivajo na cene in tako na njihovo primerljivost, da bi se s tem zagotovilo, da se primerjava opravi na isti trgovinski ravni. Da bi izvedli tako prilagoditev, se instituciji Unije lahko opreta na prodajne stroške, ki izhajajo iz trženja proizvodov na trgu Skupnosti, če sta bili normalna vrednost in izvozna cena določeni na dveh različnih trgovinskih ravneh in so prodajni stroški taki, da odločilno vplivajo na primerljivost te izvozne cene in te normalne vrednosti.

(Glej točke 25, 26, 37 in 39.)

2.        Čeprav je v členu 2(1) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 izraženo splošno načelo, v skladu s katerim normalna vrednost navadno temelji na cenah, ki so jih neodvisni kupci pri rednem trgovanju v državah izvoznicah plačali ali jih plačujejo, niti iz besedila niti iz sistematike člena 2(7) te uredbe ali sodne prakse Sodišča ne izhaja, da bi – če institucije Unije normalno vrednost določijo „na drugi razumni osnovi“ – te normalne vrednosti morale vedno ustrezati normalni vrednosti, po kateri se izdelek dobavi prvi neodvisni stranki. Taka razlaga bi posegala v diskrecijsko pravico institucij Unije v zvezi z določitvijo normalne vrednosti za države, ki nimajo tržnega gospodarstva.

Člen 2(3) navedene osnovne uredbe, ki se nanaša le na izračun normalne vrednosti izvozne družbe, ki deluje v tržnem gospodarstvu, ni v nasprotju s takim sklepom.

(Glej točki 33 in 34.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 27. oktobra 2011(*)

„Pritožba – Damping – Uvoz vzvodnih mehanizmov v obliki loka s poreklom iz Ljudske republike Kitajske – Uredba (ES) št. 1136/2006 – Določitev stopnje dampinga – Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – Uredba (ES) št. 384/96 – Člen 2(7)(a) in (10)“

V zadevi C‑511/09 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 4. decembra 2009,

Dongguan Nanzha Leco Stationery Mfg. Co. Ltd s sedežem v Dongguanu (Kitajska), ki jo zastopa P. Bentley, QC,

pritožnica,

drugi stranki v postopku sta

Svet Evropske unije, ki ga zastopata J.-P. Hix in B. Driessen, zastopnika, skupaj z G. Berrischem, odvetnikom,

tožena stranka na prvi stopnji,

Evropska komisija, ki jo zastopata H. van Vliet in C. Clyne, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

IML Industria Meccanica Lombarda Srl, ki jo zastopa R. Bierwagen, odvetnik,

intervenientki na prvi stopnji,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, J. Malenovský, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, E. Juhász in G. Arestis (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. decembra 2010,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. januarja 2011

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družba Dongguan Nanzha Leco Stationery Mfg. Co. Ltd (v nadaljevanju: družba Dongguan) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 23. septembra 2009 v zadevi Dongguan Nanzha Leco Stationery proti Svetu (T‑296/06, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), v delu, v katerem je bil zavrnjen prvi del prvega tožbenega razloga, ki ga je navedla družba Dongguan, in Sodišču predlaga, naj samo odloči o sporu, tako da Uredbo Sveta (ES) št. 1136/2006 z dne 24. julija 2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz vzvodnih mehanizmov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 205, str. 1, v nadaljevanju: dokončna uredba), razglasi za nično v delu, v katerem za vzvodne mehanizme v obliki loka (v nadaljevanju: VM), ki jih izdeluje družba Dongguan, nalaga protidampinško dajatev, ki presega znesek dajatve, ki bi moral biti plačan, če sporne prilagoditve izvozne cene ne bi izvedli.

 Pravni okvir

2        Določbe, s katerimi je urejena uporaba protidampinških ukrepov, ki jih izvaja Evropska unija, so določene z Uredbo Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2117/2005 z dne 21. decembra 2005 (UL L 340, str. 17, v nadaljevanju: osnovna uredba).

3        Člen 2, od (1) do (7), osnovne uredbe določa normalno vrednost izdelkov, za katere se šteje, da so predmet dampinga. V skladu s temi določbami velja:

„1.      Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici.

[…]

3.      Če ni, ali pa ni dovolj, prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali če zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave, se normalna vrednost podobnega izdelka izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v primerno tretjo državo, pod pogojem, da so te cene reprezentativne.

[…]

7.      a)     V primeru uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva se določi normalna vrednost na podlagi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom ali cene, ki velja pri izvozu iz te tretje države v druge države, vključno s Skupnostjo, ali, kjer to ni mogoče, na kateri koli drugi razumni osnovi, vključno s ceno, ki se je dejansko plačevala ali se plačuje v Skupnosti za podoben proizvod, po potrebi primerno prilagojeni, tako da vsebuje razumno profitno maržo.

[…]

b)      Pri proti dampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz Ljudske republike Kitajske, Vietnama, Kazahstana ter katere koli države, ki nima tržnega gospodarstva in je članica [Svetovne trgovinske organizacije] (WTO) na dan začetka preiskave, se normalna vrednost določi v skladu z odstavki od 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega izdelka. Kadar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a).

[…]“

4        Člen 2(8) osnovne uredbe določa:

„Izvozna cena je cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v Skupnost.“

5        Člen 2(10) osnovne uredbe določa:

„Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena, ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev ustrezno upoštevajo v vsakem primeru, odvisno od pomena, razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji:

[…]

(i)      provizije

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v provizijah, ki se plačujejo v zvezi z obravnavano prodajo. Izraz ‚provizije‘ se razume tako, da vključuje pribitek, ki ga je prejel trgovec izdelka ali podobnega izdelka, če so funkcije takšnega trgovca podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije.

[…]“

 Dejansko stanje

6        Iz točk od 8 do 24 izpodbijane sodbe je razvidno dejansko stanje v tem postopku:

„Začetek postopka preiskave

8      Pritožnica, Dongguan […], je družba kitajskega prava s sedežem v Dongguanu (Kitajska). Izdeluje [VM], ki se navadno uporabljajo za vstavljanje listov ali drugih listin v fascikle in mape.

9      Pritožnica svojo celotno proizvodnjo prodaja družbi World Wide Stationery Ltd (v nadaljevanju: WWS) s posredovanjem družbe Leco Stationery Manufacturing Co. Ltd (v nadaljevanju: LECO), ki je njen glavni delničar, družbi WWS in LECO pa imata obe sedež v Hongkongu (Kitajska). Družba WWS proizvodnjo pritožnice nato prodaja strankam na kitajskem trgu in zunaj Kitajske, z izvozom navedene proizvodnje v Evropsko skupnost in druge tretje države.

10      Komisija Evropskih skupnosti je 11. marca 2005 prejela pritožbo treh proizvajalcev Skupnosti, družbe Interkov spol. s r.o., družbe MI.ME.CA. Srl in družbe NIKO – kovinarsko podjetje, d.d., Železniki, ki imajo skupaj več kot 50‑odstotni delež celotne proizvodnje VM v Skupnosti. Pritožbo je podprla družba IML Industria Meccanica Lombarda Srl (v nadaljevanju: družba IML]. V pritožbi so trdili, da uvoz VM s poreklom iz Kitajske predstavlja dampinški uvoz in tako industriji Skupnosti povzroča znatno škodo.

11      V skladu s členom 5 osnovne uredbe je bilo 28. aprila 2005 v Uradnem listu Evropske unije (UL C 103, str. 18) objavljeno obvestilo o začetku protidampinškega postopka glede uvoza VM s poreklom iz Kitajske.

12      Po začetku preiskovalnega postopka je Komisija poslala vprašalnike vsem strankam, za katere je znano, da jih preiskava zadeva. Pritožnica je vprašalnik izpolnila, nato pa na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe vložila zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo, podredno pa zahtevek za individualno obravnavo na podlagi člena 9(5) iste uredbe. Komisija je prvi zahtevek zavrnila, drugemu pa ugodila.

13      Komisija je z elektronskim dopisom z dne 16. septembra 2005 pritožnico pozvala, naj ji pomaga pripraviti obisk v Dongguanu in Hongkongu od 17. do 19. oktobra 2005, da bi tam lahko opravila preverjanja v okviru preiskave. Po faksu z dne 4. oktobra 2005 je pritožnici poslala uradno potrdilo o svojem obisku. Vendar je z elektronskim dopisom z dne 5. oktobra 2005 pritožnico obvestila, da je morala zaradi nepredvidenih okoliščin načrtovani obisk odpovedati.

Začasna uredba in nadaljevanje preiskovalnega postopka

14      Komisija je 26. januarja 2006 sprejela Uredbo (ES) št. 134/2006 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz vzvodnih mehanizmov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 23, str. 13, v nadaljevanju: začasna uredba). Z navedeno uredbo je bila uvedena začasna protidampinška dajatev v višini 33,3 % na uvoz VM, ki jih izdeluje pritožnica, in sicer od 28. januarja 2006, in v višini 48,1 % na ves drug uvoz VM s poreklom iz Kitajske.

15      Normalna vrednost VM je bila za proizvajalce izvoznike, ki ne uživajo tržnogospodarske obravnave, kot je tudi pritožnica, določena v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe na podlagi preverjenih podatkov, ki jih je predložil proizvajalec iz primerljive države. Komisija je v zvezi s tem začasno sklenila, da je Iran najprimernejša izbira. Normalna vrednost je bila torej določena kot ustrezajoča ponderirani povprečni prodajni ceni na iranskem notranjem trgu, ki jo določa iranski proizvajalec, pri sodelovanju z neodvisnimi strankami.

16      Izvozna cena VM je bila v zvezi z izvozom v Skupnost s strani izvoznikov, ki uživajo individualno obravnavo, ki se izvede s posredovanjem povezanih družb s sedežem zunaj Skupnosti, v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe določena na podlagi cene nadaljnje prodaje neodvisnim strankam v Skupnosti. Natančneje, izvozna cena VM pritožnice je bila določena na podlagi cen, po katerih je družba WWS prodajala prvi neodvisni stranki v Skupnosti, z odbitkom 12,6 % za nekatere stroške, ki nastanejo med tovarno in mejo Skupnosti, in sicer za prevoz, zavarovanje, pretovarjanje itd.

17      V skladu z začasno uredbo so se normalna vrednost in izvozne cene primerjale na podlagi cene franko tovarna in na isti trgovinski ravni. Da bi se zagotovila poštena primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno, so bile v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe upoštevane razlike v dejavnikih, v zvezi s katerimi je bilo zahtevano in dokazano, da vplivajo na cene in njihovo primerljivost. V zvezi s pritožnico je bila opravljena prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe, ker je bil izvoz izveden s posredovanjem povezane družbe iz države, ki ni zadevna država ali je zunaj Skupnosti. S to prilagoditvijo se je od izvozne cene VM odbilo 18,6 % iz naslova prodajnih, upravnih in drugih splošnih stroškov družbe WWS, 1,8 % iz naslova stroškov družbe LECO in 5 % iz naslova razumne stopnje dobička teh dveh družb.

18      Pritožnica je z dopisom z dne 3. marca 2006 predložila svoja pisna stališča o uporabi začasne uredbe. V svojih navedbah je trdila, da ni bilo pravilno, da se je od izvozne cene družbe WWS odbil določen znesek iz naslova prodajnih, upravnih in drugih splošnih stroškov ter dobička družb LECO in WWS, saj naj v tem primeru primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno ne bi bila opravljena na isti trgovinski ravni. Pritožnica je tudi pripomnila, da je pri izračunu prodajnih, upravnih in drugih splošnih stroškov družbe WWS prišlo do napak in še zlasti, da so bili nekateri neposredni prodajni stroški šteti dvakrat.

19      Pritožnica je bila 21. aprila 2006 zaslišana na obravnavi. Po obravnavi, in sicer 26. aprila 2006, je pritožnica predložila dopolnjena pisna stališča.

20      Komisija je ob upoštevanju člena 20(1) osnovne uredbe z dopisom z dne 24. maja 2006 pritožnici posredovala dokončno razkritje bistvenih dejstev in stališč, na podlagi katerih je nameravala predlagati določitev dokončne izravnalne dajatve. Pritožnica je pisna stališča v zvezi s tem dokumentom predložila z dopisom z dne 5. junija 2006. Dne 21. junija 2006 je na obravnavi predstavila tudi svoja ustna stališča. Z dopisom z dne 3. julija 2006 je Komisija odgovorila na stališča pritožnice z dodatnimi pripombami.

Dokončna uredba

21      Svet Evropske unije je 24. julija 2006 sprejel [dokončno uredbo]. Dokončna stopnja dampinga za pritožnico je bila 27,1 %, za druge proizvajalce pa 47,4 %.

22      Svet je v zvezi z izračunom normalne vrednosti VM v dokončni uredbi po nadaljnji preučitvi vseh razpoložljivih podatkov, ki jih je pridobil od proizvajalca v Iranu, sklenil, da informacije niso bile popolne in/ali so bile protislovne in jih zato ni bilo mogoče uporabiti kot podlago pri izračunu normalne vrednosti VM na dokončni ravni. Zato je bilo treba uporabiti drugo primerno podlago za izračun normalne vrednosti v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe. V zvezi s tem je v dokončni uredbi navedeno, da se je zaradi nezadostnih informacij iz tretjih držav, v katerih se proizvajajo VM, štelo, da so podatki iz pritožbe in podatki industrije Skupnosti najprimernejša podlaga za določitev normalne vrednosti VM na dokončni ravni. Poleg tega iz dokončne uredbe izhaja, da so bile izvedene prilagoditve, da se upoštevajo določeni preverjeni podatki, pridobljeni v preiskavi, zlasti podatki o cenah surovin in prevoza.

23      Izvozna cena je bila določena po metodologiji iz začasne uredbe (glej točko 16 zgoraj).

24      Kot je navedeno v dokončni uredbi, so bile normalna vrednost in izvozne cene primerjane na podlagi cene franko tovarna in na isti trgovinski ravni. Zaradi poštene primerjave normalne vrednosti in izvozne cene je bila v zvezi s pritožnico – v nasprotju z njeno prvo trditvijo iz dopisa z dne 3. marca 2006 – v skladu s členom 2(10)(i) ohranjena prilagoditev izvozne cene družbe WWS. Instituciji Skupnosti sta potrdili svoje stališče, da je bilo razmerje med pritožnico na eni strani ter družbama LECO in WWS na drugi podobno položaju subjekta, ki dela na podlagi provizij. Kljub temu pa se je s preučitvijo druge trditve pritožnice iz dopisa z dne 3. marca 2006 v zvezi z dvojnim štetjem določenih prodajnih stroškov družb LECO in WWS izkazalo, da se je pri izračunu teh stroškov pojavila napaka. To je povzročilo znižanje odbitka prodajnih, upravnih in splošnih stroškov družbe WWS z 18,6 % na 3,2 %. Nenazadnje se je zaradi prilagoditve s strani institucij Skupnosti od izvozne cene odbilo 3,2 % predvsem iz naslova stroškov neposredne prodaje, upravnih in drugih splošnih stroškov družbe WWS, 1,8 % iz naslova stroškov družbe LECO in 5 % iz naslova stopnje dobička teh dveh družb.“

 Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

7        Družba Dongguan je s tožbo, ki je na Splošno sodišče prispela 19. oktobra 2006, vložila predlog za razglasitev delne ničnosti. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 16. februarja 2007 dopustil intervencijo Komisije v podporo predlogom Sveta. S sklepom z dne 19. aprila 2007 pa je dopustil intervencijo družbe IML v podporo predlogom Sveta.

8        Družba Dongguan je v utemeljitev svoje tožbe navedla dva tožbena razloga.

9        Prvi tožbeni razlog se je v prvem delu nanašal na kršitev člena 2(10) osnovne uredbe, ker naj bi instituciji primerjali normalno vrednost in izvozne cene VM na različnih trgovinskih ravneh, v drugem delu pa na kršitev načel dobre uprave in „skrbnega nadzora“, ker naj instituciji ne bi na primeren način preverili podatkov, ki so jima bili posredovani. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 2(7)(a) osnovne uredbe, ker naj bi instituciji z dokončno uredbo spremenili metodo za izračun normalne vrednosti VM, navedeno v začasni odredbi, ne da bi za to obstajali resni razlogi.

10      Splošno sodišče je v zvezi s prvim delom prvega tožbenega razloga, ki edini zadeva ta pritožbeni postopek, sklenilo, da je bila prilagoditev na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe, ki vključuje odbitek prodajnih stroškov, ki so nastali pri trgovanju družbe Dongguan z VM na trgu Skupnosti, od izvozne cene, nujna, da bi se izognili nesorazmerju zaradi primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno navedenih VM.

11      Splošno sodišče je zlasti v točkah od 40 do 53 izpodbijane sodbe ugotovilo:

„40      V uvodu je treba opozoriti na to, da imajo institucije Skupnosti na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučevati (sodba Sodišča z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točka 40, in sodba Splošnega sodišča z dne 8.julija 2008 v zadevi Huvis proti Svetu, T‑221/05, neobjavljena v ZOdl., točka 38).

41      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da na področju ukrepov trgovinske zaščite nadzor, ki ga nad presojo institucij izvaja sodišče Skupnosti, obsega le preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, in ali je podana očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja ali zloraba pooblastil (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T‑35/01, ZOdl., str. II‑3663, točki 48 in 49 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, T‑300/03, ZOdl., str. II‑3911, točka 28 in navedena sodna praksa). Ta omejeni sodni nadzor obsega še posebej izbiro med različnimi metodami izračuna stopnje dampinga in ocenitev normalne vrednosti izdelka (glej zgoraj v točki 40 navedeno sodbo Ikea Wholesale, točka 41 in navedena sodna praksa).

42      Poleg tega je v skladu s sodno prakso tako iz besedila kot iz sistematike člena 2(10) osnovne uredbe razvidno, da se lahko prilagoditev izvozne cene ali normalne vrednosti izvede le zato, da se upoštevajo razlike med dejavniki, ki vplivajo na cene in tako na njihovo primerljivost (sodba Splošnega sodišča z dne 21. novembra 2002 v zadevi Kundan in Tata proti Svetu, T‑88/98, Recueil, str. II‑4897, točka 94). Z drugimi besedami, namen prilagoditve je ponovna vzpostavitev simetrije med normalno vrednostjo in izvozno ceno, tako da če je bila prilagoditev veljavno opravljena, to pomeni, da je bila z njo ponovno vzpostavljena simetrija med normalno vrednostjo in izvozno ceno. Nasprotno pa, če prilagoditev ni bila veljavno opravljena, to pomeni, da se je z njo ohranila ali celo nastala asimetrija med normalno vrednostjo in izvozno ceno (sodba Splošnega sodišča z dne 10. marca 2009 v zadevi Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP proti Svetu, T‑249/06, [ZOdl., str. II‑383,] točki 194 in 195).

43      V tem okviru mora Splošno sodišče preučiti vprašanje, ali je bila raven primerjave, ki sta jo izbrali instituciji, spoštovana pri izračunu normalne vrednosti in izvozne cene, ter nato preveriti, ali je bil rezultat prilagoditve ponovna vzpostavitev simetrije pri primerjavi teh dveh dejavnikov ali pa je, nasprotno, vodila v primerjavo na različnih trgovinskih ravneh.

44      V obravnavani zadevi iz uvodne izjave 22 dokončne uredbe izhaja, da sta instituciji normalno vrednost in izvozno ceno VM s poreklom iz Kitajske primerjali na isti trgovinski ravni, in sicer na podlagi cene franko tovarna. Natančneje, v zvezi z VM, ki jih proizvaja tožeča stranka, je v dopisu z dne 3. julija 2006 pojasnjeno, da sta bili normalna vrednost in izvozna cena teh izdelkov določeni pred vključitvijo morebitnega posrednika pri prodaji, to je pred vključitvijo družb LECO in WWS v trženje VM tožeče stranke.

45      Dalje je treba v zvezi z izvozno ceno, na eni strani, ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da je bil njen izračun izveden skladno s členom 2(8) osnovne uredbe. Tožeča stranka namreč priznava, skupaj z institucijama, da izvozna cena njenih VM ustreza cenam družbe WWS za neodvisne stranke na trgu Skupnosti, kot je bilo ugotovljeno v uvodni izjavi 21 dokončne uredbe in, prek sklicevanja v tej določbi, v uvodnih izjavah 41 in 42 začasne uredbe.

46      Na drugi strani pa tožeča stranka v zvezi z normalno vrednostjo nasprotno meni, da bi bilo treba to vrednost določiti skladno s členom 2(1) in (3) osnovne uredbe in bi morala torej ustrezati ceni njenih VM, po kateri jih prodaja družba WWS na nacionalnem kitajskem trgu.

47      V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da iz besedila člena 2(7)(b) osnovne uredbe izhaja, da je določanje normalne vrednosti izdelkov s poreklom iz Kitajske na podlagi pravil iz člena 2, od (1) do (6), iste uredbe omejeno na posebne primere, v katerih zadevni proizvajalci v zvezi s tistim, kar jih zadeva, v skladu z merili in postopki iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe predložijo ustrezno utemeljene zahtevke, s katerimi izkažejo, da zanje veljajo pogoji tržnega gospodarstva (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Changzhou Hailong Electronics & Light Fixtures in Zhejiang Yankon proti Svetu, T‑255/01, Recueil, str. II‑4741, točka 40).

48      V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da je bil glede na uvodno izjavo 14 dokončne uredbe zahtevek tožeče stranke na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe zavrnjen. Zato normalne vrednosti VM tožeče stranke ni mogoče določiti tako, da ustreza cenam teh izdelkov na nacionalnem trgu tožeče stranke, in sicer cenam družbe WWS na kitajskem trgu, ker je bilo ugotovljeno, da niso predmet običajnega poteka trgovanja.

49      Poleg tega je treba ugotoviti, da sklicevanje tožeče stranke na točke od 15 do 18 sodbe [Sodišča z dne 5. oktobra 1988 v zadevi Brother Industries proti Svetu (250/85, Recueil, str. 5683)] v obravnavani zadevi ni upoštevno. V navedeni sodbi je namreč, čeprav je Sodišče menilo, da sta instituciji normalno vrednost uvoza s poreklom iz Japonske pravilno izračunali na podlagi cen nadaljnje prodaje s strani distributerja na nacionalnem trgu, ta presoja temeljila na tem, da je bila Japonska država s tržnim gospodarstvom.

50      Dalje je treba ugotoviti, da je bila normalna vrednost VM, ki jih proizvaja tožeča stranka, glede na uvodno izjavo 17 dokončne uredbe izračunana na razumni osnovi v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe. V skladu s sodno prakso je namen te določbe prav preprečiti upoštevanje cen in stroškov iz države, ki nima tržnega gospodarstva, ker tam ti dejavniki niso običajna posledica delovanja tržnih sil (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 11. julija 1990 v združenih zadevah Neotype Techmashexport proti Komisiji in Svetu, C‑305/86 in C‑160/87, Recueil, str. I‑2945, točka 26, in z dne 22. oktobra 1991 v zadevi Nölle, C‑16/90, Recueil, str. I‑5163, točka 10). Natančneje, v zvezi z VM tožeče stranke iz dopisa z dne 3. julija 2006 izhaja, da je bila normalna vrednost izračunana na podlagi proizvodnih, upravnih in drugih splošnih stroškov primerljivih skupnostnih proizvajalcev ter ocene razumnega dobička. Vendar pa v ta izračun ni smel biti vključen noben strošek neposredne prodaje, saj sta bili, kot tožeča stranka večkrat priznava – med drugim v odgovorih na vprašalnik, ki jih je med preiskavo poslala Komisiji, in v dopisu z dne 5. junija 2006 – za trženje izdelkov tožeče stranke zadolženi družbi LECO in WWS.

51      Iz načina izračuna normalne vrednosti VM tožeče stranke, še posebej zato, ker vanj niso bili vključeni prodajni stroški, torej izhaja, da bi pri primerjavi normalne vrednosti in izvozne cene VM tožeče stranke prišlo do neravnovesja, če instituciji ne bi izvedli prilagoditve na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe, tako da sta od izvozne cene odbili prodajne stroške, ki izhajajo iz trženja VM tožeče stranke na trgu Skupnosti.

52      Zato je treba skleniti, da instituciji s tem, ko sta na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe izvedli prilagoditev izvozne cene VM, ki jih proizvaja tožeča stranka, nista storili očitne napake pri presoji.

53      Na podlagi navedenega je treba prvi del prvega tožbenega razloga tožeče stranke zavrniti.“

 Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

12      Družba Dongguan s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen prvi del prvega tožbenega razloga družbe Dongguan na prvi stopnji;

–        dokončno uredbo razglasi za nično v delu, v katerem za VM, ki jih proizvaja družba Dongguan, nalaga protidampinško dajatev, ki presega znesek dajatve, ki bi moral biti plačan, če sporne prilagoditve izvozne cene ne bi izvedli, in

–        Svetu naloži plačilo stroškov tega postopka, vključno s stroški postopka na prvi stopnji.

13      Svet z odgovorom na pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–        zavrne pritožbo;

–        podredno, zavrne tožbo in

–        v vsakem primeru družbi Dongguan naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

14      Komisija izjavlja, da zavzema stališče Sveta.

15      Družba IML podpira predloge Sveta.

 Pritožba

16      Družba Dongguan z edinim pritožbenim razlogom predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo prvi del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev člena 2(10) osnovne uredbe, ker naj bi instituciji primerjali normalno vrednost in izvozne cene VM na različnih trgovinskih ravneh.

 Trditve strank

17      Po navedbah družbe Dongguan Splošno sodišče pojmu normalne vrednosti, kot je opredeljen v členu 2(7)(a) osnovne uredbe, ni dalo pravilnega pravnega učinka.

18      Zato je po navedbah družbe Dongguan Splošno sodišče napačno presodilo, da taka primerna normalna vrednost ustreza vrednosti v trenutku, ko VM zapustijo proizvodnjo v Dongguanu na Kitajskem, čeprav je bilo v sami izpodbijani sodbi ugotovljeno, da prodajni, upravni in drugi splošni stroški tako za domačo prodajo kot za izvoz niso nastali družbi na Kitajskem, ampak povezanim družbam v državi s tržnim gospodarstvom – v Hongkongu.

19      Kot izhaja iz točk 38, 50, 60 in 63 izpodbijane sodbe, družba Dongguan tudi navaja, da je očitno, da so bili prodajni, upravni in drugi splošni stroški družb LECO in WWS v Hongkongu stroški zaradi izvoza in prodaje na Kitajskem in da dejstvo, da družba Dongguan na Kitajskem ni imela prodajnih stroškov, ni bilo izpodbijano. V zvezi s tem po navedbah družbe Dongguan kršitev člena 2(10) osnovne uredbe izhaja neposredno iz argumenta v zvezi s členom 2(7)(a) te uredbe.

20      Po navedbah družbe Dongguan dejstvo, da sta bili družbi LECO in WWS zadolženi za trženje njenih izdelkov, nikakor ni povezano z določanjem normalne vrednosti, saj je ta vrednost primerljiva normalna vrednost in zato ne temelji na njenih stroških. Zato naj bi bila zmotna ugotovitev Splošnega sodišča v točki 50 izpodbijane sodbe, da v izračun ne bi mogel biti vključen noben neposredni prodajni strošek, ker sta bili družbi LECO in WWS zadolženi za trženje njenih izdelkov družbe Dongguan.

21      Nasprotno pa naj bi bila ugotovitev, da sta bili družbi LECO in WWS zadolženi za trženje izdelkov družbe Dongguan, upoštevna pri določanju tiste stopnje v distribucijski verigi pritožnice, na kateri je bila normalna vrednost, določena v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe, resnično primerljiva normalna vrednost. Po navedbah družbe Dongguan naj bi v tem primeru stopnja, ki jo je treba upoštevati v distribucijski verigi pritožnice, ustrezala stopnji „izhodiščne cene družbe WWS“, to je normalni vrednosti, po kateri se izdelek prvič dobavi nepovezani osebi na notranjem trgu.

22      Svet opozarja, da ni nihče izpodbijal dejstev, na katerih temelji ta pritožba. Trdi, da sta instituciji za družbo, ki po podatkih industrije Skupnosti ni imela nobenih neposrednih prodajnih stroškov s prodajo svojih izdelkov na notranjem trgu Skupnosti, pravilno izračunali računsko določeno normalno vrednost, in sicer na ravni „franko tovarna“. Izvozna cena naj bi bila določena na podlagi cen, ki jih je družba WWS zaračunala prvi neodvisni stranki.

23      Vendar naj bi instituciji v skladu s členom 2(10)(i) osnovne uredbe izvedli prilagoditev izvozne cene družbe Dongguan, ker ta svojih izdelkov neodvisnim strankam ni prodajala neposredno, ampak je ves izvoz izvajala s posredovanjem svojih dveh povezanih družb, to je družb LECO in WWS. V zvezi s tem naj bi instituciji sklenili, da je razmerje med družbo Dongguan na eni strani ter njenima povezanima družbama LECO in WWS na drugi primerljivo položaju subjekta, ki dela na podlagi provizij.

24      Po navedbah Sveta družba Dongguan ni trdila, da sta instituciji kršili člen 2, od (1) do (3) in (7)(a) osnovne uredbe, ker v računsko določeno normalno vrednost nista vključili prodajnih stroškov. Svet nazadnje navaja, da zatrjevanje kršitve člena 2(10)(i) osnovne uredbe temelji izključno na navedbah, da je normalna vrednost ustrezala stopnji „izhodiščne cene družbe WWS“. Ta trditev naj bi bila očitno napačna in v vsakem primeru nedopustna, saj naj bi bila v nasprotju z navedbami Splošnega sodišča glede dejanskega stanja. Zato je treba zavrniti tudi zatrjevanje kršitve člena 2(10)(i) osnovne uredbe.

 Presoja Sodišča

25      Pojasniti je treba, da se normalna vrednost in izvozna cena določata z različnimi pravili, zato prodajnih, upravnih in drugih splošnih stroškov ni nujno treba v vseh primerih obravnavati enako. Vendar bi bilo morebitne razlike med eno in drugo vrednostjo mogoče obravnavati v okviru prilagoditev, določenih s členom 2(10) osnovne uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu, C‑69/89, Recueil, str. I‑2069, točka 73).

26      V zvezi s tem tako iz besedila kot iz sistematike člena 2(10) osnovne uredbe izhaja, da se lahko prilagoditev izvozne cene ali normalne vrednosti izvede le zato, da se upoštevajo razlike med dejavniki, ki vplivajo na cene in tako na njihovo primerljivost, da bi se s tem zagotovilo, da se primerjava opravi na isti trgovinski ravni.

27      Družba Dongguan v tej zadevi v bistvu navaja, da bi morala biti primerljiva normalna vrednost, določena v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe, primerljiva normalni vrednosti, ki v tej zadevi ustreza stopnji „izhodiščne cene družbe WWS“. Dalje navaja, da bi v konkretnem primeru, v katerem zadevna država nima tržnega gospodarstva, normalna vrednost, določena v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe, morala biti primerljiva z normalno vrednostjo, določeno v pogojih tržnega gospodarstva, ki ustreza normalni vrednosti, po kateri se izdelek prvič dobavi nepovezani osebi na notranjem trgu, torej prvi neodvisni stranki.

28      Po navedbah družbe Dongguan je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo znižanje izvozne cene na stopnjo, ki je pred stopnjo „izhodiščne cene družbe WWS“, in je zato kršilo načelo simetrije med normalno vrednostjo in izvozno ceno, ki bi morala stopnji „izhodiščne cene družbe WWS“ ustrezati, kar pomeni kršitev člena 2(10) osnovne uredbe.

29      V tej zadevi iz uvodne izjave 18 dokončne uredbe izhaja, da je bila normalna vrednost določena na podlagi podatkov, ki izhajajo iz industrije Skupnosti. V skladu z uvodno izjavo 21 dokončne uredbe je bila potrjena metodologija, opredeljena v uvodnih izjavah 41 in 42 začasne uredbe.

30      V skladu z uvodno izjavo 22 dokončne uredbe je bila primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno teh VM opravljena na ravni „franko tovarna“ in na enaki trgovinski ravni. Kot izhaja iz te uvodne izjave, so se – da bi se opravila pravična primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe upoštevale razlike med dejavniki, za katere je bilo navedeno in dokazano, da vplivajo na cene in njihovo primerljivost. Dejavniki, za katere so bile sprejete prilagoditve, so povezani s stroški, ki izhajajo iz trgovanja družbe Dongguan z VM na trgu Skupnosti.

31      Vendar družba Dongguan ob sklicevanju na zgoraj navedeno sodbo Brother Industries proti Svetu (točke od 15 do 18) na prvem mestu navaja, da se bistveno vprašanje v zadevi nanaša na določitev stopnje v njeni distribucijski verigi, ki bi ji morala ustrezati primerljiva normalna vrednost v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe, to je normalna vrednost, določena v pogojih tržnega gospodarstva.

32      Res je, da iz navedene sodbe izhaja, da je bilo ob upoštevanju dejstva, da se z izračunavanjem normalne vrednosti skuša določiti prodajna cena izdelka, kot bi bila, če bi ta izdelek prodajali v državi njegovega porekla ali izvoza, v tem konkretnem primeru upravičeno uporabiti cene ponovne prodaje povezanega distributerja, ker jih je bilo mogoče obravnavati kot cene prve prodaje proizvoda v redni trgovini. Vendar je zadevna država iz navedene zadeve imela tržno gospodarstvo. Nasprotno pa je bila v obravnavani zadevi normalna vrednost VM določena na razumni osnovi, opisani v točki 27 te sodbe, v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe, ker država, ki je predmet obravnavane zadeve, nima tržnega gospodarstva.

33      Čeprav je v členu 2(1) osnovne uredbe izraženo splošno načelo, v skladu s katerim normalna vrednost navadno temelji na cenah, ki so jih neodvisni kupci pri rednem trgovanju v državah izvoznicah plačali ali jih plačujejo, niti iz besedila niti iz sistematike člena 2(7) te uredbe ali sodne prakse Sodišča ne izhaja, da bi – če institucije Unije normalno vrednost določijo „na drugi razumni osnovi“ – te normalne vrednosti morale vedno ustrezati normalni vrednosti, po kateri se izdelek dobavi prvi neodvisni stranki. Taka razlaga bi posegala v možnost institucij Unije, da presodijo glede določanja normalne vrednosti za države, ki nimajo tržnega gospodarstva (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Ikea Wholesale, točka 40).

34      Člen 2(3) osnovne uredbe, ki se nanaša le na izračun normalne vrednosti izvozne družbe, ki deluje v tržnem gospodarstvu, ni v nasprotju s takim sklepom.

35      Ob upoštevanju navedenih stališč je treba ugotoviti, da sta instituciji pravilno izračunali računsko določeno normalno vrednost na ravni „franko tovarna“, ker družba, ki je predmet te zadeve, za svojo prodajo na notranjem trgu nima nobenih neposrednih prodajnih stroškov.

36      Splošno sodišče je v točki 51 izpodbijane sodbe sklenilo, da bi pri primerjavi normalne vrednosti in izvozne cene VM družbe Dongguan lahko prišlo do neravnovesja, če instituciji ne bi izvedli prilagoditve na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe, tako da sta od izvozne cene odbili prodajne stroške, ki so izhajali iz trženja VM družbe Dongguan na trgu Skupnosti, ker prodajni stroški niso bili vključeni v določitev normalne cene.

37      Da bi lahko izvedli tako prilagoditev, bi se morali instituciji opreti na dejavnike, kot so prodajni stroški, ki izhajajo iz trženja VM družbe Dongguan na trgu Skupnosti, ki odločilno vplivajo na primerljivost izvozne cene in normalne vrednosti.

38      V tej zadevi sta instituciji določili izvozno ceno na podlagi cen, ki sta jih družbi, povezani z družbo Dongguan, zaračunali prvi neodvisni stranki. Splošno sodišče v točki 45 izpodbijane sodbe izrecno navaja, da družba Dongguan priznava, instituciji pa potrjujeta, da izvozna cena njenih VM ustreza cenam družbe WWS za neodvisne stranke na trgu Skupnosti.

39      Zato sta bili računsko določena normalna vrednost in izvozna cena v zadevi določeni na dveh različnih trgovinskih ravneh in je bila prilagoditev opravičljiva.

40      Zato je treba skleniti, da je upoštevanje neobstoja neposredne prodaje družbe Dongguan neodvisnim strankam – da bi institucije Unije v skladu s členom 2(10)(i) osnovne uredbe izvedle prilagoditev – omogočilo, kar zadeva določitev stopnje dampinga, primerjavo normalne vrednosti in izvozne cene na isti trgovinski ravni, in to v skladu z zahtevami glede pravične primerjave iz istega člena. Iz te prilagoditve izhaja, da nobeden od obeh dejavnikov ne vsebuje stroškov neposredne prodaje.

41      Zato niti instituciji niti Splošno sodišče niso storili napake pri izvajanju zadevne prilagoditve v skladu s členom 2(10)(i) osnovne uredbe.

42      V teh okoliščinah je treba edini pritožbeni razlog družbe Dongguan zavrniti.

 Stroški

43      V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker družba Dongguan s predlogom ni uspela in ker sta Svet in družba IML predlagala, naj se družbi Dongguan naloži plačilo stroškov, se ji naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4), ki tudi velja v pritožbenem postopku na podlagi navedenega člena 118, Komisija – intervenientka na prvi stopnji – nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Družbi Dongguan Nanzha Leco Stationery Mfg. Co. Ltd se poleg plačila lastnih stroškov naloži tudi plačilo stroškov, ki sta jih priglasila Svet Evropske unije in družba IML Industria Meccanica Lombarda Srl.

3.      Evropska komisija nosi lastne stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.