Zadeva C-198/08

Evropska komisija

proti

Republiki Avstriji

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 95/59/ES – Davki, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov – Člen 9(1) – Svobodno določanje najvišjih drobnoprodajnih cen za svoje izdelke s strani proizvajalcev in uvoznikov – Nacionalna ureditev, s katero so določene najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak – Utemeljitev – Varovanje javnega zdravja – Okvirna konvencija Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka“

Povzetek sodbe

Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Davki, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov

(Direktiva Sveta 95/59, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/10, člen 9(1))

Država članica, ki sprejme in ohrani v veljavi zakonodajo, v skladu s katero javni organi določijo najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak za zvijanje cigaret, ne izpolni obveznosti iz člena 9(1) Direktive 95/59 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/10, če tak sistem nikakor ne omogoča, da bi se izključilo, da naložene najnižje cene škodujejo konkurenčni prednosti, ki bi jo lahko imeli nekateri proizvajalci ali uvozniki tobačnih izdelkov zaradi nižjih proizvodnih cen. Zaradi takega sistema, ki poleg tega določa najnižjo ceno glede na povprečno ceno na trgu, bi se namreč lahko odpravile razlike med cenami konkurenčnih proizvodov in te cene približale ceni najdražjega proizvoda. Navedeni sistem torej škoduje svobodi proizvajalcev in uvoznikov glede določitve njihove najvišje drobnoprodajne cene, zagotovljeni s členom 9(1), drugi pododstavek, Direktive 95/59.

Okvirna konvencija Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka nima vpliva na združljivost takega sistema s členom 9(1) Direktive 95/59, ker podpisnicam z vidika cenovne politike pri tobačnih izdelkih ne določa konkretnih obveznosti in določa samo mogoče načine ravnanja, da bi se upoštevali nacionalni zdravstveni cilji nadzora tobaka. Člen 6(2) te konvencije določa samo, da podpisnice sprejemajo ali ohranjajo v veljavi ukrepe, „med katere lahko spada“ uresničevanje davčne in „po potrebi“ cenovne politike tobačnih izdelkov.

Države članice se ne morejo sklicevati na člen 30 ES, da bi kršitev člena 9(1) Direktive 95/59 utemeljile s ciljem varovanja zdravja in življenja oseb. Člena 30 ES namreč ni mogoče razumeti tako, da dovoljuje ukrepe, ki niso količinske omejitve pri uvozu in izvozu, ter ukrepe z enakim učinkom iz členov 28 ES in 29 ES.

Kljub temu Direktiva 95/59 državam članicam ne preprečuje boja proti odvisnosti od kajenja, kar spada k cilju varovanja javnega zdravja.

(Glej točke 33, 34, 38, 39, 45 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 4. marca 2010(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 95/59/ES – Davki, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov – Člen 9(1) – Svobodno določanje najvišjih drobnoprodajnih cen za izdelke s strani proizvajalcev in uvoznikov – Nacionalna ureditev, s katero so določene najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak – Utemeljitev – Varovanje javnega zdravja – Okvirna konvencija Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka“

V zadevi C‑198/08,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 14. maja 2008,

Evropska komisija, ki jo zastopata W. Mölls in R. Lyal, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Republiki Avstriji, ki jo zastopajo E. Riedl, J. Bauer in C. Pesendorfer, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik drugega senata, v funkciji predsednika tretjega senata, P. Lindh, sodnica, A. Rosas, U. Lõhmus in A. Arabadjiev (poročevalec), sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. junija 2009,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 22. oktobra 2009

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Avstrija s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi zakonodajo, na podlagi katere javni organi določijo najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak za zvijanje cigaret, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L 291, str. 40), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/10/ES z dne 12. februarja 2002 (UL L 46, str. 26, v nadaljevanju: Direktiva 95/59).

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

2        V uvodnih izjavah 2, 3 in 7 Direktive 95/59 je navedeno:

„(2)      ker je cilj Pogodbe [ES] vzpostavitev ekonomske unije, znotraj katere je zdrava konkurenca, katere značilnosti so podobne tistim na domačem trgu; glede tobačnih izdelkov doseganje tega cilja predpostavlja, da v državah članicah obdavčenje, ki vpliva na porabo izdelkov iz tega sektorja, ne izkrivlja pogojev konkurenčnosti in ne ovira prostega pretoka znotraj Skupnosti;

(3)      ker mora, kar zadeva trošarine, uskladitev struktur imeti za posledico konkurenco med različnimi kategorijami tobačnih izdelkov iz iste skupine, ki naj je obračunavanje davkov ne izkrivlja in mora pripeljati do odprtja nacionalnih trgov držav članic;

[…]

(7)      ker konkurenca zahteva sistem svobodnega oblikovanja cen za vse skupine tobačnih izdelkov.“

3        Člen 2(1) te direktive določa:

„Za tobačne izdelke se štejejo:

(a)      cigarete;

(b)      cigare in cigarilosi;

(c)      tobak za kajenje:

–        drobno rezan tobak za zvijanje cigaret,

–        drug tobak za kajenje;

kot so določeni v členih 3 do 7.“

4        Člen 8 Direktive 95/59 določa:

„1.      Cigarete, proizvedene v Skupnosti, in tiste, uvožene iz držav nečlanic, se obdavčijo s proporcionalno trošarino, izračunano glede na najvišjo [maloprodajno] drobnoprodajno ceno, vključno s carinami, in tudi s specifično trošarino, ki se izračuna po enoti izdelka.

2.      Odstotek proporcionalne trošarine in znesek specifične trošarine sta za vse cigarete enaka.

[…]“

5        Člen 9(1) te direktive določa:

„Fizična ali pravna oseba s sedežem v Skupnosti, ki predela tobak v končne izdelke, pripravljene za [maloprodajo] drobnoprodajo, se šteje za proizvajalca.

Proizvajalci oziroma njihovi zastopniki ali pooblaščeni posredniki v Skupnosti in uvozniki tobaka iz držav nečlanic lahko svobodno določijo najvišjo drobnoprodajno ceno za vsak svoj izdelek in za vsako državo članico, v kateri se zadevni izdelki sprostijo v porabo.

Vendar pa drugi odstavek ne sme ovirati delovanja nacionalnih pravnih sistemov glede nadzora cen ali upoštevanja predpisanih cen, če so sistemi združljivi z zakonodajo Skupnosti.“

6        Člen 16 navedene direktive določa:

„1.      Znesek specifične trošarine od [za] cigaret[e] se določi glede na najbolje prodajane cigarete [cigarete cenovnega razreda, po katerem je največje povpraševanje], v skladu s podatki, ki so na voljo 1. januarja vsakega leta, z začetkom na dan 1. januar 1978.

2.      Specifična trošarina ne sme biti nižja od 5 % ali višja od 55 % zneska celotne davčne obremenitve, ki vključuje agregacijo proporcionalne trošarine, specifične trošarine in prometnega davka, ki se obračunajo od cigaret.

[…]

5.      Države članice lahko obračunavajo najnižjo trošarino za cigarete, prodajane po ceni, ki je nižja od drobnoprodajne cene za cigarete cenovnega razreda, po katerem je največje povpraševanje, pod pogojem, da taka trošarina ne presega zneska trošarine, ki se obračunava za cigarete cenovnega razreda, po katerem je največje povpraševanje.“

7        Direktiva Sveta 92/79/EGS z dne 19. oktobra 1992 o približevanju davkov na cigarete (UL L 316, str. 8) in Direktiva Sveta 92/80/EGS z dne 19. oktobra 1992 o približevanju davkov na predelani tobak razen cigaret (UL L 316, str. 10), kakor sta bili spremenjeni z Direktivo Sveta 2003/117/ES z dne 5. decembra 2003 (UL L 333, str. 49), določata najnižje stopnje in/ali zneske skupne trošarine za cigarete in za predelani tobak razen cigaret. Direktiva 92/80 vsebuje tudi nekatera pravila v zvezi s strukturo trošarin za predelani tobak.

8        Okvirna konvencija Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru tobaka, podpisana 21. maja 2003 v Ženevi (v nadaljevanju: Konvencija SZO), je bila v imenu Skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2004/513/ES z dne 2. junija 2004 (UL L 213, str. 8). Člen 6 te konvencije z naslovom „Cenovni in davčni ukrepi za zmanjšanje povpraševanja po tobaku“ določa:

„1. Podpisnice priznavajo, da so cenovni in davčni ukrepi učinkovito in pomembno sredstvo za zmanjšanje porabe tobaka pri različnih skupinah prebivalstva, zlasti pri mladih.

2. Ne glede na suverene pravice podpisnice glede določanja in sprejemanja njihove davčne politike vsaka podpisnice upošteva svoje nacionalne zdravstvene cilje o nadzoru tobaka in sprejema oziroma ohranja v veljavi ukrepe, med katere lahko spada:

(a)      uresničevanje davčne in cenovne politike tobačnih izdelkov kot sredstvo za uresničevanje zdravstvenih ciljev, katerih namen je zmanjšanje porabe tobaka […]

[…]“

 Nacionalna ureditev

9        Člen 2(4) zveznega zakona o proizvodnji in dajanju na trg tobačnih izdelkov ter o oglaševanju tobačnih izdelkov in varovanju nekadilcev (zakon o tobaku) (Bundesgesetz über das Herstellen und das Inverkehrbringen von Tabakerzeugnissen sowie die Werbung für Tabakerzeugnisse und den Nichtraucherschutz (Tabakgesetz) z dne 30. junija 1995 (BGBl. 431/1995), kakor je bil spremenjen z zveznim zakonom z dne 30. marca 2006 (BGBl. I, 47/2006), določa:

„Zvezni minister za zdravje in ženske lahko v soglasju z zveznim ministrom za finance zaradi preprečevanja odvisnosti od kajenja z uredbo določi najnižjo drobnoprodajno ceno za tobačne izdelke, da se zagotovi najnižja raven cen. Prodaja tobačnih izdelkov pod to najnižjo drobnoprodajno ceno je prepovedana.“

10      Člen 1 uredbe z dne 27. aprila 2006 zveznega ministra za zdravje in ženske, ki uvaja sistem najnižje drobnoprodajne cene za tobačne izdelke, da bi se zagotovila najnižja raven cen (Verordnung der Bundesministerin für Gesundheit und Frauen über die Festsetzung des Mindestkleinverkaufspreises für Tabakerzeugnisse zur Sicherstellung eines Mindestpreisniveaus) (BGBl. II, 171/2006), določa:

„V skladu s to uredbo je najnižja drobnoprodajna cena cena, pod katero prodaja tobačnih izdelkov potrošnikom ni dovoljena.“

11      Člen 2 te uredbe določa:

„(1)      Najnižja drobnoprodajna cena za cigarete znaša najmanj 92,75 % ponderirane povprečne cene vseh prodanih cigaret v preteklem koledarskem letu.

(2)      Najnižja drobnoprodajna cena za drobno rezan tobak znaša najmanj 90 % ponderirane povprečne cene za gram izdelka vsega prodanega drobno rezanega tobaka v preteklem koledarskem letu.“

12      V skladu s členom 4 navedene uredbe se najnižje drobnoprodajne cene uporabljajo od 15. maja 2006.

 Predhodni postopek

13      Komisija je po tem, ko je Republiki Avstriji omogočila, da predstavi svoja stališča v zvezi z zatrjevano nezdružljivostjo avstrijske zakonodaje o določanju najnižjih drobnoprodajnih cen za cigarete in drobno rezan tobak s členom 9(1) Direktive 95/59, z dopisom z dne 27. junija 2007 na to državo članico naslovila obrazloženo mnenje, s katerim jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev od prejetja tega mnenja izpolni obveznosti iz te določbe. Ker je Komisija menila, da je ob upoštevanju odgovora Republike Avstrije položaj ostal nezadovoljiv, je vložila to tožbo.

 Tožba

 Trditve strank

14      Komisija meni, da člen 9(1) Direktive 95/59 določa načelo, da imajo proizvajalci in uvozniki pravico svobodno določiti najvišje drobnoprodajne cene za tobačne izdelke. Z zadevno avstrijsko zakonodajo pa naj bi bila – ker uvaja sistem posredno določenih najnižjih drobnoprodajnih cen za cigarete in drobno rezan tobak – proizvajalcem in uvoznikom teh proizvodov prepovedana prodaja po cenah, nižjih od navedenih najnižjih cen, zato naj bi bila njihova pravica do svobodnega določanja cen omejena. Ta ureditev naj bi bila torej v nasprotju s pravom Skupnosti.

15      Zadevna nacionalna ureditev naj ne bi bila utemeljena s trditvami o varovanju javnega zdravja. Te naj bi upošteval že zakonodajalec Skupnosti pri sprejemanju direktiv o trošarinah za tobak. Ker najvišja stopnja skupne trošarine ni določena, naj bi pravila Skupnosti o obdavčenju tobačnih izdelkov državam članicam omogočala, da povišajo stopnjo tega davka in tako ohranijo dovolj visoke cene, da bi odvračale od porabe tobaka. Davčna politika naj bi torej zadostovala za zagotovitev želene ravni varovanja javnega zdravja.

16      Komisija meni, da ponderirane povprečne cene, določene v Avstriji kot najnižje drobnoprodajne cene za zadevne tobačne izdelke, ne izhajajo iz tržnih procesov, ampak iz ukrepanja javnih organov, katerega namen je ravno nevtralizirati navedene procese. Dejstvo, da so te najnižje cene aritmetično izračunane na podlagi opazovanih povprečnih cen na trgu, naj ne bi vzbujalo dvoma o tej analizi. Poleg tega naj ne bi bilo gotovo, da ta sistem najnižjih cen manj vpliva na konkurenco kot sistemi drugih držav članic, preizkušeni v prejšnjih sodbah Sodišča. Vsekakor naj se za prepoved uvedbe sistemov najnižjih cen za tobačne izdelke iz člena 9(1) Direktive 95/59 ne bi zahtevala presoja obsega učinka vsakega od teh sistemov glede na sistem, na katerem temelji.

17      Poleg tega Komisija meni, da je člen 93 ES zadostna pravna podlaga tudi za člen 9 Direktive 95/59. Davčna narava te direktive državam članicam ne omogoča neupoštevanja njenih določb, ker bi te uresničevale drugačne cilje, zlasti varovanje javnega zdravja. Poleg tega se države članice ne morejo sklicevati na člen 30 ES, saj gre za vprašanje, ki je bilo usklajeno.

18      Komisija meni tudi, da je člen 9(1) Direktive 95/59 združljiv s Konvencijo SZO, ker ta konvencija podpisnicam ne nalaga, da morajo določiti najnižje cene za tobačne izdelke. Komisija meni, da bi bila v nasprotnem primeru ta direktiva spremenjena, kar se ni zgodilo. Poleg tega navedena konvencija državam članicam ne daje pravice, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati proti Skupnosti, do izbire med uporabo davčnih politik in uporabo cenovnih politik, saj to vprašanje spada v notranje delovanje Skupnosti.

19      Nazadnje, določbe Priporočila Sveta 2003/54/ES z dne 2. decembra 2002 o preprečevanju odvisnosti od kajenja in o ukrepih za izboljšan nadzor tobaka (UL 2003, L 22, str. 31), na katere se sklicuje Republika Avstrija, naj ne bi bile zavezujoče in jih naj nikakor ne bi bilo mogoče razlagati tako, da napeljujejo h kršitvi člena 9(1) Direktive 95/59.

20      Republika Avstrija meni, da je sistem določitve najnižjih cen edino učinkovito in zanesljivo sredstvo za hitro zoperstavljanje padcu cen za tobačne izdelke, na katere se nanaša zadevna nacionalna zakonodaja, kadar gre za cenovno vojno. Davčnim ukrepom bi lahko namreč nasprotovali gospodarski subjekti, ki delujejo v tobačnem sektorju, ker ne preprečujejo prodaje po dampinških cenah z namenom približanja novim razredom potrošnikov za ceno začasnih finančnih izgub. Člen 9(1) Direktive 95/59 ne daje neomejene pravice do svobodnega določanja cen. Zlasti ta določba držav članic ne ovira pri sprejemanju ukrepov, ki so primerni in nujni za zagotavljanje varovanja javnega zdravja v smislu člena 30 ES.

21      Republika Avstrija prav tako meni, da zadevni sistem najnižjih cen ne more izkrivljati konkurence, ker te cene dejansko določa trg, pristojni minister pa le vzame povprečno ceno na tem trgu za osnovo. Navedeni sistem naj bi zato imel manjši vpliv kot določbe držav članic, ki so bile med drugim preučene v sodbah z dne 19. oktobra 2000 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑216/98, Recueil, str. I‑8921) in z dne 27. februarja 2002 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑302/00, Recueil, str. I‑2055), ki so določale na primer povišanje cen za najmanj 20 % v primerjavi z veljavnimi cenami. Obseg učinka nacionalnega ukrepa naj bi bil pomemben tudi za presojo njegove sorazmernosti, ker je treba preveriti, ali bi bilo mogoče za doseganje želenega cilja uporabiti manj omejevalna sredstva.

22      Ta država članica meni, da je treba člen 9(1) Direktive 95/59 ob upoštevanju njegove pravne podlage, in sicer člena 93 ES, ki ne dovoljuje uresničevanja drugih ciljev, ki ne temeljijo na davčnem pravu, niti ne omejuje uresničevanja teh drugih ciljev, razlagati restriktivno. Države članice naj bi imele torej pravico opredeliti stopnjo javnega zdravja, za katero menijo, da je primerna, in ukrepe, ki so ustrezni in nujni za dosego te stopnje, med katerimi je lahko določitev najnižjih cen za tobačne izdelke. Zato naj bi se svoboda proizvajalcev in uvoznikov, da določijo ceno za tobačne izdelke, uveljavljala le v mejah, ki jih določajo politike držav članic glede javnega zdravja.

23      Poleg tega bi bilo treba Direktivo 95/59 razlagati ob upoštevanju najnovejšega razvoja prava, in sicer, na eni strani, člena 6(2)(a) Konvencije SZO in, na drugi strani, točke 7 Priporočila 2003/54. Vendar naj ti določbi, ki dovoljujeta uporabo mehanizmov najnižjih cen, ne bi bili upoštevani v sodni praksi Sodišča na tem področju.

24      Republika Avstrija nazadnje meni, da mehanizmi, ki jih določajo direktive na področju trošarin za tobačne izdelke, državam članicam ne omogočajo uporabe trošarin kot instrumenta za zagotovljanje dovolj visoke ravni cen, ki bi odvračala od porabe. Na eni strani namreč te direktive omejujejo možnost povišanja trošarin samo za cigarete, katerih drobnoprodajne cene so najnižje, ne da bi hkrati vplivale na obdavčenje drugih razredov cigaret. Na drugi strani bi se proizvajalci in uvozniki lahko odločili, da povišanja davčnega bremena ne bodo prenesli na končno ceno. Poleg tega bi se lahko zaradi tega povišanja povečala nezakonita čezmejna trgovina.

 Presoja Sodišča

25      Najprej je treba spomniti, da je iz uvodne izjave 3 Direktive 95/59 razvidno, da je ta direktiva del politike uskladitve struktur trošarin za tobačne izdelke, katere cilj je ne izkrivljati konkurence med različnimi kategorijami tobačnih izdelkov iz iste skupine in tako odpreti nacionalne trge držav članic.

26      Člen 8(1) te direktive s tem namenom določa, da se cigarete, proizvedene v Skupnosti, in tiste, uvožene iz držav nečlanic, v vsaki državi članici obdavčijo s proporcionalno trošarino, izračunano glede na najvišjo drobnoprodajno ceno, vključno s carinami, in tudi s specifično trošarino, ki se izračuna po enoti izdelka (zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji, točka 19).

27      Poleg tega je iz uvodne izjave 7 Direktive 95/59 razvidno, da konkurenca zahteva sistem svobodnega oblikovanja cen za vse skupine tobačnih izdelkov.

28      Člen 9(1) te direktive v zvezi s tem določa, da lahko proizvajalci ali – kadar je to potrebno – njihovi zastopniki ali pooblaščeni posredniki v Skupnosti in uvozniki tobaka iz držav nečlanic svobodno določijo najvišjo drobnoprodajno ceno za vsak svoj izdelek, da bi se dejansko zagotovila konkurenca med njimi (zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji, točka 20). Namen te določbe je zagotoviti, da se za osnovo za izračun proporcionalne trošarine za tobačne izdelke, in sicer najvišjo drobnoprodajno ceno za te proizvode, v vseh državah članicah uporabljajo enaka pravila. Njen namen je tudi, kot zatrjuje generalna pravobranilka v točki 40 sklepnih predlogov, ohraniti svobodo zgoraj navedenih gospodarskih subjektov, ki jim omogoča, da dejansko izkoristijo konkurenčno prednost, ki jo imajo na podlagi morebitnih nižjih proizvodnih cen.

29      Dejstvo, da javni organi določijo najnižje drobnoprodajne cene, pomeni, da najnižja drobnoprodajna cena, ki jo določijo proizvajalci in uvozniki, nikakor ne more biti nižja od predpisane najnižje cene. Ureditev, s katero je določena ta najnižja cena, torej lahko škodi konkurenci s tem, da nekaterim proizvajalcem ali uvoznikom onemogoča izkoristiti nižje proizvodne cene, zaradi katerih bi lahko predlagali privlačnejše drobnoprodajne cene.

30      Sistema najnižje drobnoprodajne cene za tobačne izdelke zato ni mogoče šteti za združljivega s členom 9(1) Direktive 95/59, ker nikakor ni zastavljen tako, da bi zagotovil, da ni škode za konkurenčno prednost, ki bi jo lahko imeli nekateri proizvajalci ali uvozniki takih proizvodov zaradi nižjih proizvodnih cen, in da tako ne pride do izkrivljanja konkurence (glej sodbi z dne 4. marca 2010 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑197/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 38, in Komisija proti Irski, C‑221/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 41).

31      Zadevno nacionalno ureditev je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.

32      S to ureditvijo je proizvajalcem in uvoznikom, ki delujejo na avstrijskem trgu, naložena najnižja drobnoprodajna cena za cigarete, ki znaša 92,75 % ponderirane povprečne cene vseh prodanih cigaret v preteklem koledarskem letu, in za drobno rezan tobak, ki znaša 90 % ponderirane povprečne cene za gram izdelka vsega prodanega drobno rezanega tobaka v preteklem koledarskem letu.

33      Ta sistem nikakor ne omogoča, da bi se izključilo, da naložene najnižje cene škodujejo konkurenčni prednosti, ki bi jo lahko imeli nekateri proizvajalci ali uvozniki tobačnih izdelkov zaradi nižjih proizvodnih cen. Nasprotno, kot je Komisija poudarila na obravnavi, ne da bi ji Republika Avstrija glede tega nasprotovala, bi se lahko zaradi takega sistema, ki poleg tega določa najnižjo ceno glede na povprečno ceno na trgu, odpravile razlike med cenami konkurenčnih proizvodov in te cene približale ceni najdražjega proizvoda. Navedeni sistem torej škoduje svobodi proizvajalcev in uvoznikov glede določitve njihove najvišje drobnoprodajne cene, zagotovljeni s členom 9(1), drugi pododstavek, Direktive 95/59.

34      Kot poudarja generalna pravobranilka v točkah 50 in 51 sklepnih predlogov, Konvencija SZO podpisnicam z vidika cenovne politike pri tobačnih izdelkih ne določa konkretnih obveznosti in določa samo mogoče načine ravnanja, da bi se upoštevali nacionalni zdravstveni cilji nadzora tobaka. Člen 6(2) te konvencije določa samo, da podpisnice sprejemajo ali ohranjajo v veljavi ukrepe, „med katere lahko spada“ uresničevanje davčne in „po potrebi“ cenovne politike tobačnih izdelkov.

35      Iz Priporočila 2003/54, ki sicer ni zavezujoče, prav tako ni razvidna nobena konkretna navedba v zvezi z uporabo sistema najnižjih cen. Odlomek, na katerega se sklicuje Republika Avstrija, izraža le stališče, da je posledica visokih cen tobačnih izdelkov odvračanje od njihove porabe.

36      Vsekakor, kot je razvidno iz točke 30 te sodbe, Direktiva 95/59 ne nasprotuje cenovni politiki, če ta ni v nasprotju s cilji navedene direktive, predvsem s ciljem preprečevanja izkrivljanja konkurence med različnimi kategorijami tobačnih izdelkov, ki spadajo v isto skupino.

37      Republika Avstrija zatrjuje tudi, da je zadevni sistem najnižjih cen utemeljen s ciljem varovanja zdravja in življenja oseb, ki je določen v členu 30 ES. Ta država članica meni, da povišanje davčne stopnje ne bi moglo zagotoviti dovolj visokih cen tobačnih izdelkov, ker bi lahko posledice tega povišanja nosili proizvajalci ali uvozniki s tem, da bi se odpovedali delu svojega dobička oziroma celo da bi prodajali z izgubo.

38      V zvezi s tem je treba spomniti, da člena 30 ES ni mogoče razumeti tako, da dovoljuje ukrepe, ki niso količinske omejitve pri uvozu in izvozu, ter ukrepe z enakim učinkom iz členov 28 ES in 29 ES (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji z dne 27. februarja 2002, točka 33). Komisija pa se v obravnavanem primeru ni sklicevala na kršitev zadnjenavedenih določb.

39      Kljub temu Direktiva 95/59 Republiki Avstriji ne preprečuje boja proti odvisnosti od kajenja, kar spada k cilju varovanja javnega zdravja.

40      Prav tako ni mogoče trditi, da se ta cilj v okviru te direktive ne upošteva, ker je sprejeta na podlagi člena 93 ES.

41      Kot je namreč navedeno v uvodni izjavi 7 Direktive 2002/10, ki je zadnji akt, s katerim je bila spremenjena Direktiva 95/59/ES, katere člen 9 pa je ostal nespremenjen, Pogodba ES, predvsem člen 152(1), prvi pododstavek, zahteva, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Skupnosti zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi.

42      V tej uvodni izjavi je navedeno tudi, da je stopnja obdavčenja glavna sestavina cene tobačnih izdelkov, ta pa vpliva na kadilske navade potrošnikov. Sodišče je že tudi odločilo, da je pri tobačnih izdelkih davčna zakonodaja pomembno in učinkovito orodje boja zoper porabo teh proizvodov in torej varovanje javnega zdravja (sodba z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Valeško, C‑140/05, ZOdl., str. I‑10025, točka 58) in da je mogoče cilj, ki je zagotavljanje zelo visokih cen navedenih proizvodov, ustrezno doseči z višjo obdavčitvijo teh proizvodov, saj mora povišanje trošarin neizogibno povzročiti povišanje drobnoprodajnih cen, ne da bi to posegalo v svobodo določanja cen (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Grčiji, točka 31).

43      Poleg tega, če želijo države članice dokončno izločiti vsako možnost, da bi proizvajalci ali uvozniki nosili, čeprav začasno, posledice vpliva davkov na drobnoprodajne cene tobačnih izdelkov, tako da bi jih prodajali z izgubo, lahko navedenim proizvajalcem in uvoznikom prepovejo prodajo tobačnih izdelkov po ceni, nižji od zneska proizvodne cene in vseh davkov, in jim hkrati omogočijo, da izkoristijo konkurenčno prednost, ki bi jo lahko imeli zaradi nižjih proizvodnih cen (glej zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji z dne 4. marca 2010, točka 53, in Komisija proti Irski, točka 55).

44      Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba tožbi Komisije ugoditi.

45      Zato je treba ugotoviti, da Republika Avstrija s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi zakonodajo, v skladu s katero javni organi določijo najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak za zvijanje cigaret, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 9(1) Direktive 95/59.

 Stroški

46      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Avstriji naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1.      Republika Avstrija s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi zakonodajo, v skladu s katero javni organi določijo najnižje drobnoprodajne cene za cigarete in za drobno rezan tobak za zvijanje cigaret, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 9(1) Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/10/ES z dne 12. februarja 2002.

2.      Republiki Avstriji se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.