—

za I. Bogiatzi, poročeno Ventouras, M. Thewes, odvetnik,

—

za Société Luxair, société luxembourgeoise de navigation aérienne SA, L. Schaack in C. Brault, odvetnika,

—

za Veliko vojvodstvo Luksemburg J. Medernach, odvetnik,

—

za Foyer Assurances SA J. Medernach, odvetnik,

—

za francosko vlado G. de Bergues in J. S. Pilczer, zastopnika,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti R. Vidal Puig in E. Cujo, zastopnika.

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 2027/97 z dne 9. oktobra 1997 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč (UL L 285, str. 1) v povezavi s Konvencijo o poenotenju nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisano v Varšavi , kakor je bila spremenjena s štirimi dodatnimi Montrealskimi protokoli z dne (v nadaljevanju: Varšavska konvencija).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med I. Bogiatzi, poročeno Ventouras, na eni strani ter družbo Luxair, société luxembourgeoise de navigation aérienne SA (v nadaljevanju: družba Luxair), in nemškim združenjem Deutscher Luftpool na drugi glede solidarne povrnitve škode, ki jo je I. Bogiatzi utrpela kot žrtev nesreče pri vkrcanju v letalo družbe Luxair.

3

Skupnost ni podpisnica Varšavske konvencije, ki jo je v času dejanskega stanja, upoštevnega v postopku v glavni stvari, podpisalo petnajst držav članic Evropske unije.

4

Varšavska konvencija je bila večkrat spremenjena in dopolnjena, in sicer s Haaškim protokolom z dne 28. septembra 1955, Guadalajarsko konvencijo z dne , Gvatemalskim protokolom z dne in štirimi dodatnimi Montrealskimi protokoli z dne .

5

Člen 29 Varšavske konvencije določa:

„1.   Pravica do odškodnine preneha, če tožba ni vložena v dveh letih od dneva prihoda v namembni kraj ali od dneva, ko bi letalo moralo prispeti, ali od dneva, ko je prevoz prenehal.

2.   Način računanja tega roka se določi po pravu sodišča, ki mu je primer predložen.“

6

V uvodnih izjavah od 1 do 5 Uredbe št. 2027/97 je navedeno:

7

V uvodni izjavi 7 te uredbe je navedeno, da:

„[…] je primerno odpraviti vse denarne omejitve odgovornosti v smislu člena 22(1) Varšavske konvencije oziroma vsakršne druge zakonske ali pogodbene omejitve, v skladu z zdajšnjimi trendi na mednarodni ravni“.

8

V členu 2(1) Uredbe št. 2027/97 so opredeljeni pojmi „letalski prevoznik“, „letalski prevoznik Skupnosti“, „oseba, upravičena do odškodnine“, „ecu“, „SDR“ in „Varšavska konvencija“.

9

Člen 2(2) Uredbe št. 2027/97 določa:

„Pojmi, vsebovani v tej uredbi, ki niso opredeljeni v prvem odstavku, ustrezajo pojmom, uporabljenim v Varšavski konvenciji.“

10

Člen 5(1) in (3) te uredbe določa:

„1.   Letalski prevoznik Skupnosti mora brez odlašanja, v vsakem primeru pa najkasneje petnajst dni po tem, ko je ugotovljena identiteta fizične osebe, upravičene do odškodnine, izplačati predplačilo, kakršno bi bilo potrebno za pokritje takojšnjih materialnih potreb, v sorazmerju z materialno škodo, ki jo je oseba pretrpela.

[…]

3.   Predplačilo ne predstavlja priznanja odgovornosti in ga je mogoče kompenzirati pri kasnejših zneskih, izplačanih na podlagi odgovornosti letalskega prevoznika Skupnosti, ni pa vračljivo, razen v primerih, predpisanih v členu 3(3), oziroma v okoliščinah, ko je naknadno dokazano, da je oseba, ki je prejela predplačilo, povzročila škodo ali k tej prispevala iz malomarnosti, oziroma da ta oseba ni bila upravičena do odškodnine.“

11

Uredba št. 2027/97 je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002 (UL L 140, str. 2), ki za spor o glavni stvari ni upoštevna.

12

I. Bogiatzi je 21. decembra 1998 pri vkrcanju v letalo družbe Luxair padla na asfaltni stezi luksemburškega letališča.

13

I. Bogiatzi je 22. decembra 2003 na podlagi Uredbe št. 2027/97 in Varšavske konvencije pri Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (luksemburško okrožno sodišče) vložila odškodninsko tožbo zoper Deutscher Luftpool, združenje nemškega civilnega prava, ki združuje zavarovalnice, ki ponujajo zavarovanja za tveganja v letalskem prometu, in zoper družbo Luxair. Tožba I. Bogiatzi, ki je bila vložena pet let po nastanku dejstev, upoštevnih v postopku v glavni stvari, je bila zavržena kot nedopustna. To sodišče je namreč menilo, da je dveletni rok za prenehanje pravice, ki ga za vložitev odškodninske tožbe določa člen 29 Varšavske konvencije, prekluziven in ga ni mogoče zadržati ali prekiniti.

14

Nedopustnost je bila potrjena na pritožbeni stopnji. I. Bogiatzi se je zato pritožila na Cour de cassation.

15

Cour de cassation je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

16

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je Varšavska konvencija del pravnega reda Skupnosti, ki ga je Sodišče pristojno razlagati na podlagi člena 234 ES.

17

Najprej je treba odgovoriti na trditve družbe Luxair, da Sodišče v postopku v glavni stvari ni dolžno razlagati Varšavske konvencije, ampak uporabiti člen 307 ES, v skladu s katerim, ob koliziji med normo Skupnosti in sporazumom, sklenjenim pred Pogodbo ES, načelo primarnosti ne vpliva na zaveze države članice do tretjih držav.

18

V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je namen člena 307, prvi odstavek, ES v skladu z načeli mednarodnega prava pojasniti, da uporaba Pogodbe ne vpliva na dolžnost zadevne države članice spoštovati pravice tretjih držav, ki izhajajo iz predhodnega mednarodnega sporazuma, in izpolniti svoje obveznosti (glej sodbe z dne 14. oktobra 1980 v zadevi Burgoa, 812/79, Recueil, str. 2787, točka 8; z dne v zadevi Budějovický Budvar, C-216/01, Recueil, str. I-13617, točki 144 in 145, z dne v zadevi Komisija proti Avstriji, C-205/06, ZOdl., str. I-1301, točka 33, in z dne v zadevi Komisija proti Švedski, C-249/06, ZOdl., str. I-1335, točka 34).

19

Kljub temu je iz prav tako ustaljene sodne prakse razvidno, da se na določbe sporazuma, sklenjenega pred začetkom veljavnosti Pogodbe, ni mogoče sklicevati v odnosih znotraj Skupnosti (glej zlasti sodbe z dne 22. septembra 1988 v zadevi Deserbais, 286/86, Recueil, str. 4907, točka 18; z dne v združenih zadevah RTE in ITP proti Komisiji, C-241/91 P in C-242/91 P, Recueil, str. I-743, točka 84, in z dne v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-473/93, Recueil, str. I-3207, točka 40).

20

Člena 307 ES torej ni treba uporabiti.

21

V teh okoliščinah se je treba vrniti k vprašanju o pristojnosti Sodišča za razlago Varšavske konvencije.

22

V zvezi s tem je treba za uvod spomniti, da je v skladu s členom 234 ES Sodišče pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodbe ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij Skupnosti.

23

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da sporazum, ki ga na podlagi členov 300 ES in 310 ES sklene Svet, v okviru Skupnosti velja za akt, ki ga je sprejela ena od njenih institucij v smislu člena 234, prvi odstavek, točka (b), ES. Določbe takega sporazuma so od začetka njegove veljavnosti sestavni del pravnega reda Skupnosti, Sodišče pa je v okviru tega reda pristojno za sprejetje predhodne odločbe o razlagi tega sporazuma (glej sodbe z dne 30. aprila 1974 v zadevi Haegeman, 181/73, Recueil, str. 449, točke od 4 do 6; z dne v zadevi Demirel, 12/86, Recueil, str. 3719, točka 7; z dne v zadevi Andersson in Wåkerås-Andersson, C-321/97, Recueil, str. I-3551, točka 26, in z dne v zadevi Merck Genéricos – Produtos Farmacêuticos, C-431/05, ZOdl., str. I-7001, točka 31).

24

Vendar pa je v postopku v glavni stvari gotovo, da Skupnost ni podpisnica Varšavske konvencije. Zato Sodišče načeloma ni pristojno za razlago določb te konvencije v okviru postopka predhodnega odločanja (glej sodbo z dne 27. novembra 1973 v zadevi Vandeweghe in drugi, 130/73, Recueil, str. 1329, točka 2, in sklep z dne v zadevi Hartmann, C-162/98, Recueil, str. I-7083, točka 9).

25

Kljub temu je Sodišče tudi presodilo, da če in v delu, v katerem je Skupnost na podlagi Pogodbe prevzela pristojnosti, ki so jih pred tem na področju izvajanja neke mednarodne konvencije izvrševale države članice, in če so zato določbe te konvencije za Skupnost zavezujoče, je ta za njeno razlago pristojna, tudi če je ni ratificirala (glej v tem smislu sodbe z dne 12. decembra 1972 v združenih zadevah International Fruit Company in drugi, od 21/72 do 24/72, Recueil, str. 1219, točka 18; z dne v zadevi Peralta, C-379/92, Recueil, str. I-3453, točka 16, in z dne v zadevi Intertanko in drugi, C-308/06, Recueil, str. I-4057, točka 48).

26

V postopku v glavni stvari je gotovo, da so bile v času nastanka dejstev v glavni stvari vse države članice Skupnosti podpisnice Varšavske konvencije.

27

Zato je treba v tej zadevi preučiti, ali je Skupnost na podlagi Pogodbe prevzela pristojnosti, ki so jih pred tem na področju uporabe Varšavske konvencije, ki ureja ves mednarodni letalski prevoz potnikov, prtljage in tovora, izvrševale države članice.

28

V času dejstev, upoštevnih v glavni stvari, je Skupnost na podlagi člena 80(2) ES sprejela tri uredbe na področju uporabe Varšavske konvencije.

29

Najprej je treba obravnavati Uredbo Sveta (EGS) št. 295/91 z dne 4. februarja 1991 o vzpostavitvi skupnih pravil za sistem odškodnin za zavrnjeno vkrcanje v rednem zračnem prevozu (UL L 36, str. 5). Cilj te uredbe je vzpostaviti skupna minimalna pravila, ki veljajo za potnike glede škode, ki jim jo morajo povrniti letalski prevozniki zaradi zavrnitve vkrcanja na redni let zaradi prevelikega števila rezervacij. Vendar je, drugače kot s to uredbo, s katero je urejena samo zavrnitev vkrcanja, z Varšavsko konvencijo urejena odgovornost letalskih prevoznikov tudi v primeru zamud letov.

30

Dalje, s členom 7 Uredbe Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov (UL L 240, str. 1) je predpisana obveznost, da mora biti letalski prevoznik zavarovan za odgovornost za škodo v primeru nesreč, zlasti za potnike in prtljago. Vendar, drugače kot z Varšavsko konvencijo, s to uredbo niso urejeni pogoji za nastanek odgovornosti teh letalskih prevoznikov.

31

Nazadnje, Uredba št. 2027/97 se drugače kot Varšavska konvencija nanaša samo na škodo, ki nastane potnikom v primeru smrti, ranitve ali katere koli druge telesne poškodbe, ne pa tudi na materialno škodo na prtljagi in tovoru.

32

Iz tega sledi, da Skupnost ni popolnoma prevzela pristojnosti, ki so jih prej na področju izvajanja Varšavske konvencije izvrševale države članice.

33

Glede na to, da pristojnosti, ki so jih pred tem izvrševale države članice, niso bile popolnoma prenesene na Skupnost, je samo zato, ker so bile v času nastanka dejstev v glavni stvari vse države članice podpisnice Varšavske konvencije, ne morejo zavezovati pravila iz te konvencije, ki jih ni odobrila tudi sama (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Intertanko in drugi, točka 49).

34

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da Varšavska konvencija ni sestavni del določb prava Skupnosti, ki jih je Sodišče pristojno razlagati na podlagi člena 234 ES.

35

Z drugim vprašanjem – glede na to, da Uredba št. 2027/97 posega v področje, ki je urejeno z Varšavsko konvencijo, katere podpisnice so bile v času nastanka dejstev v glavni stvari vse države članice, in ob upoštevanju načela primarnosti prava Skupnosti – predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 2027/97 razlagati tako, da ne nasprotuje uporabi nekaterih določb navedene konvencije, zlasti člena 29, kadar potnik zahteva ugotovitev odgovornosti letalskega prevoznika zaradi škode, ki jo je utrpel na letu med državama članicama Skupnosti.

36

Za uvod je treba ugotoviti, da člen 29 Varšavske konvencije določa, da pravica do odškodnine preneha, če tožba zoper letalske prevoznike v primeru nesreče ni vložena v roku dveh let od dneva prihoda v namembni kraj ali od dneva, ko bi letalo moralo prispeti, ali od dneva, ko je prevoz prenehal. V Uredbi št. 2027/97 pa, nasprotno, ni izrecne določbe glede zastaralnega roka za vložitev take odškodninske tožbe niti izrecnega napotila na člen 29 navedene konvencije.

37

I. Bogiatzi v bistvenem navaja, da če v Uredbi št. 2027/97 ni izrecnega napotila na določbe Varšavske konvencije, upoštevne v postopku v glavni stvari, niti iz nje izrecno ne izhaja, da se za to zadevo uporabi ta konvencija in zlasti njen člen 29, je treba to uredbo uporabiti in razlagati samostojno.

38

Ugotoviti je treba, da tako iz besedila Uredbe št. 2027/97 kakor tudi iz njenega konteksta izhaja, da ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.

39

V teh okoliščinah je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za razlago določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo in kontekst, ampak tudi cilje ureditve, katere del je (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 18. maja 2000 v zadevi KVS International, C-301/98, Recueil, str. I-3583, točka 21; z dne v zadevi ZVK, C-300/05, ZOdl., str. I-11169, točka 15, in z dne v zadevi Klarenberg, C-466/07, ZOdl., str. I-803, točka 37).

40

Glede cilja, ki mu sledi Uredba št. 2027/97, je v njeni uvodni izjavi 1 navedeno, da je njen namen v okviru skupne prometne politike izboljšati raven zaščite potnikov, udeleženih v letalskih nesrečah.

41

Dalje je iz pripravljalnih del za sprejetje Uredbe št. 2027/97 in iz njenih uvodnih izjav 3, 5 in 15 razvidno, da je namen izboljšati raven zaščite potnikov, udeleženih v letalskih nesrečah, konkretno izražen z uvedbo določb, katerih cilj je glede letalskega prevoza med državami, članicami Skupnosti, nadomestiti nekatere določbe Varšavske konvencije, katere ponovni pregled in temeljita revizija se pričakujeta.

42

Zakonodajalec Skupnosti je zlasti menil, da so omejitve, ki jih za odgovornost letalskih prevoznikov določa Varšavska konvencija, po ekonomskih in socialnih standardih, ki so veljali v času priprave Uredbe št. 2027/97, prenizke. Zato se je odločil, da bo nekatere omejitve zaostril.

43

Po drugi strani pa je iz uvodnih izjav 2 in 4 Uredbe št. 2027/97 ter iz njenega člena 2(2) razvidno, da ta uredba na področju, na katerem zaradi izboljšanja ravni zaščite potnikov ne odpravi uporabe Varšavske konvencije, za namen te zaščite dopolnjuje ureditev, temelječo na konvenciji, in ji je enakovredna.

44

Vendar člen 29 Varšavske konvencije s tem, da ureja samo en način uveljavljanja odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreče, ne spada med določbe, katerih uporabo je zakonodajalec Skupnosti želel odpraviti.

45

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 2027/97 razlagati tako, da ne nasprotje uporabi člena 29 Varšavske konvencije, kadar potnik zahteva ugotovitev odgovornosti letalskega prevoznika zaradi škode, ki jo je utrpel na letu med državama članicama Skupnosti.

46

Glede na odgovor na prvo vprašanje na tretje ni treba odgovoriti.

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: