Zadeva C-221/06

Stadtgemeinde Frohnleiten in Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH

proti

Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof)

„Izločitev dokumenta“

Povzetek sklepa

Postopek – Predložitev mnenj pravnih služb nacionalnih organov pred Sodiščem – Pogoji

(Poslovnik Sodišča, člen 45(2)(b))

Bilo bi v nasprotju z javnim interesom, v skladu s katerim naj bi imeli nacionalni organi možnost uporabiti mnenja svojih pravnih služb, pripravljena v popolni neodvisnosti, če bi se priznalo, da se taki notranji dokumenti – kadar jim nacionalna zakonodaja ne daje javnega značaja – lahko predložijo v postopku pred Sodiščem, ne da bi to predložitev odobril pristojni organ zadevne države članice oziroma, odvisno od primera, ne da bi jo Sodišče odredilo na podlagi člena 45(2)(b) svojega Poslovnika.

(Glej točko 19.)

SKLEP SODIŠČA (prvi senat)

z dne 23. marca 2007(*)

„Izločitev dokumenta“

V zadevi C‑221/06,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (Avstrija) z odločbo z dne 27. aprila 2006, ki je prispela na Sodišče 15. maja 2006, v postopku

Stadtgemeinde Frohnleiten,

Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH

proti

Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft,

ob udeležbi

Republike Avstrije,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, R. Schintgen, A. Tizzano, A. Borg Barthet in M. Ilešič (poročevalec), sodniki,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

po opredelitvi generalne pravobranilke

sprejema naslednji

Sklep

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 10 ES, 12 ES, 23 ES, 25 ES, 49 ES in 90 ES.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Stadtgemeinde Frohnleiten (mestno občino Frohnleiten) in Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH (podjetjem mestne občine Frohnleiten) na eni strani ter Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft (zveznim ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in vodno gospodarstvo; v nadaljevanju: minister) na drugi strani zaradi naložitve takse za odlaganje odpadkov, ki izvirajo iz Italije, na odlagališču odpadkov mestne občine Frohnleiten.

3        Na podlagi člena 3(1), točka 1, zakona o sanaciji onesnaženih površin (Altlastensanierungsgesetz) z dne 7. junija 1989 (BGBl. št. 299/1989, v nadaljevanju: ALSAG) se „Altlastenbeitrag“ (dajatev iz naslova onesnaženih površin) naloži za „dolgoročno odlaganje odpadkov, skupaj s prenosom odpadkov na odlagališče odpadkov, tudi če so s tem povezani nameni v zvezi s tehnično izgradnjo odlagališča odpadkov ali drugi nameni“.

4        Člen 3(2), točka 1, ALSAG pa določa, da so plačila Altlastenbeitrag oproščeni odlaganje, shranjevanje in prevoz odpadkov, ki dokazano izvirajo iz varovanja ali sanacije potencialno onesnaženih površin, vpisanih v registru potencialno onesnaženih površin, ali onesnaženih površin, vpisanih v atlasu onesnaženih površin.

5        Verwaltungsgerichtshof meni, da se že po sami naravi stvari v register potencialno onesnaženih površin in v atlas onesnaženih površin lahko vpišejo le površine v Avstriji, tako da se oprostitev iz člena 3(2), točka 1, ALSAG lahko uporabi le za odpadke, ki izvirajo iz varovanja ali sanacije onesnažene ali potencialno onesnažene površine v Avstriji.

6        Na podlagi člena 4(1) ALSAG je med drugim zavezanec za plačilo Altlastenbeitrag „upravljavec odlagališča odpadkov oziroma deponije“.

7        Družba Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH, katere edini delničar je Stadtgemeinde Frohnleiten, upravlja z občinskim odlagališčem odpadkov Frohnleitena.

8        V četrtem trimesečju leta 2001 in v prvem trimesečju leta 2002 je bilo na tem odlagališču odpadkov odloženih več ton zdrobljenih odpadkov iz Italije. Njihov prevoz v Avstriji so odobrili avstrijski organi.

9        Ti odpadki so izvirali z zemljišča v občini Rovigo (Italija), katerega sanacijo je, kot je potrebno, določal italijanski načrt sanacije onesnaženih površin, kot izhaja iz člena 22 uredbe-zakona št. 22 z dne 5. februarja 1997 (redni dodatek h GURI št. 38 z dne 15. februarja 1997) in uredbe italijanskega ministra za okolja z dne 16. maja 1989 (GURI št. 121 z dne 26. maja 1989, str. 12).

10      Ker sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari menili, da bi navedeni odpadki morali biti deležni oprostitve iz člena 3(2), točka 1, ALSAG – ker so izvirali z onesnažene površine –, sta pri Bezirkshauptmannschaft Graz-Umgebung (upravi okrožja Gradca z okolico, v nadaljevanju: BH) vložili zahtevo za ugotovitev te oprostitve.

11      BH je z odločbo z dne 11. maja 2004 presodilo, da so zadevni odpadki bili na podlagi 3(2), točka 1, ALSAG oproščeni plačila Altlastenbeitrag. Zoper to odločbo so se pritožili avstrijski zvezni organi, Landeshauptmann von Steiermark (vodja regionalne vlade dežele Štajerske, v nadaljevanju LH) pa je z odločbo z dne 30. novembra 2004 odločbo potrdil. Tako BH kot LH sta menila, da bi vsakršna diskriminacija med odpadki – ki izvirajo iz zakonitih ukrepov sanacije ali varovanja onesnaženih površin – na podlagi tega, ali prihajajo iz Avstrije ali druge države članice, pomenila kršitev člena 90 ES.

12      Minister je z odločbo z dne 10. januarja 2005 odločbo LH razglasil za nično in presodil, da je za zadevne odpadke potrebno plačilo Altlastenbeitrag, saj odpadki ne izvirajo s površine, vpisane v registru potencialno onesnaženih površin ali v atlasu onesnaženih površin. Minister je menil, da se za Altlastenbeitrag ne uporabi člen 90 ES, saj naj bi Altlastenbeitrag ne bil taksa na odpadke kot take, ampak taksa, vezana na dejavnost.

13      Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta zoper to ministrsko odločbo vložili tožbo pri Verwaltungsgerichtshof. V bistvu zatrjujeta, da Altlastenbeitrag sodi na področje uporabe člena 90 ES in da bi ta določba bila kršena, če bi se ta taksa obračunala različno glede na to, ali se naloži za uvožene izdelke ali za enakovrstne nacionalne izdelke, pri čemer bi tako razlikovanje podražilo uvožene izdelke.

14      V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali členi 10 ES, 12 ES, 23 ES, 25 ES, 49 ES ali 90 ES ne dopuščajo nacionalnega davčnega predpisa, ki za odlaganje odpadkov na odlagališču odpadkov določa takso (‚Altlastenbeitrag‘), vendar določajo oprostitev plačila te takse za odlaganje odpadkov, ki so dokazano nastali med varovanjem ali sanacijo onesnaženih površin, če so bile te površine (onesnažene površine ali potencialno onesnažene površine) vpisane v zakonsko določene upravne sezname (register potencialno onesnaženih površin ali atlas onesnaženih površin), pri čemer se lahko v te registre vpišejo le površine na nacionalnem ozemlju, zaradi česar je oprostitev takse mogoča le za odlaganje odpadkov, ki izvirajo z onesnaženih površin ali potencialno onesnaženih površin, ki so na nacionalnem ozemlju?“

15      Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta svoja stališča predložili v sodnem tajništvu Sodišča 28. julija 2006. Predvsem zatrjujeta, da sta najprej pri Zollamt Graz (graškem carinskem uradu) – ki je bil pristojni sprejemni organ – vložili deklaracijo o neobdavčljivosti za odpadke, ki izvirajo z onesnažene površine Roviga; da je Bundesministerium für Finanzen (zvezno ministrstvo za finance), pod katerega sodijo carinski uradi, nato od Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst (službe za ustavne zadeve pri uradu zveznega kanclerja) zahtevalo pravno mnenje, da bi presodilo, ali je ALSAG v skladu s pravom Skupnosti, zlasti s členom 90 ES; da je bilo to mnenje izdano 20. septembra 2002; da je Zollamt Graz nazadnje zahtevalo plačilo Altlastenbeitrag, zaradi česar sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari morali pri BH vložiti zahtevo, navedeno v točki 10 tega sklepa.

16      Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta priložili izvleček navedenega pravnega mnenja, in sicer kot prilogo B k svojim stališčem.

17      Avstrijska vlada je z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča prejelo 20. februarja 2007, na podlagi člena 91(1) Poslovnika vložila ugovor, s katerim je predlagala, naj se pravno mnenje Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst z dne 20. septembra 2002 ne uporabi v tej zadevi. Avstrijska vlada v podporo svoji zahtevi zatrjuje, da je namen takih mnenj podati pojasnila zveznim ministrstvom, ki za pravna mnenja zaprosijo pri svojem pripravljanju zakonskih aktov in pri svojih drugih nalogah. Šlo naj bi za preprosta notranja delovna orodja, ki niso namenjena javni objavi. Njihova uporaba zunaj tega okvira bi občutno prizadela dobro sodelovanje med Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst in zveznimi ministrstvi, saj bi bila ta odvrnjena od tega, da zaprosijo za taka mnenja, s čimer bi izgubila koristno orodje za zagotovitev zakonitosti svojih ravnanj.

18      Čeprav je sodno tajništvo Sodišča tožeči stranki v postopku v glavni stvari pozvalo, naj glede tega postopkovnega dejanja podata svoja stališča, ti tega nista storili.

19      V zvezi s tem je treba poudariti, da bi bilo v nasprotju z javnim interesom, v skladu s katerim naj bi imeli nacionalni organi možnost uporabiti mnenja svojih pravnih služb, pripravljena v popolni neodvisnosti, če bi se priznalo, da do predložitve takih notranjih dokumentov – kadar jim nacionalna zakonodaja ne daje javnega značaja – lahko pride v postopku pred Sodiščem, ne da bi to predložitev odobril pristojni organ zadevne države članice oziroma, odvisno od primera, ne da bi jo Sodišče odredilo na podlagi člena 45(2)(b) svojega Poslovnika (glej po analogiji glede mnenj, ki jih izdajo pravne službe institucij Skupnosti, sklep z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00, Recueil, str. I-9151, točka 12).

20      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, prvič, da je avstrijska vlada navedla – ne da bi ji kdo pri tem ugovarjal –, da so pravna mnenja, ki jih Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst poda zveznim ministrstvom, notranji dokumenti avstrijske uprave, ki jih ni zakonsko dolžna objaviti.

21      Drugič, tožeči stranki v postopku v glavni stvari nista zatrjevali, da naj bi jima avstrijski organi predložili pravno mnenje Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst z dne 20. septembra 2002. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da avstrijski organi niso niti tožečima strankama v postopku v glavni stvari predložili navedenega mnenja niti niso odobrili, da se to tožečima strankama predloži.

22      Poleg tega okoliščina – ki sta jo tožeči stranki v postopku v glavni stvari navedli v svojih stališčih, predloženih 28. julija 2006 –, da je BH od ministra zahtevalo predložitev pravnega mnenja Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst z dne 20. septembra 2002, ne dopušča sklepa, da naj bi to mnenje bilo del postopka v glavni stvari. Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta namreč navedli, da je minister zavrnil predložitev navedenega mnenja BH, ki je potem odločalo brez tega mnenja. Poleg tega nista zatrjevali, da je bil navedeni minister zakonsko dolžan ugoditi taki zahtevi za predložitev.

23      V teh okoliščinah je treba ugoditi predlogu avstrijske vlade in iz spisa zadeve C‑221/06 izločiti izvleček pravnega mnenja Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst z dne 20. septembra 2002 iz priloge B k pisnim stališčem tožečih strank v postopku v glavni stvari.

24      Odločitev o stroških je pridržana.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) sklenilo:

1.      Izvleček pravnega mnenja Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst z dne 20. septembra 2002, ki sta ga Stadtgemeinde Frohnleiten in Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH predložila v prilogi B k svojim pisnim stališčem, se izloči iz spisa zadeve C-221/06.

2.      Odločitev o stroških je pridržana.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.