Zadeva C-258/04

Office national de l'emploi

proti

Ioannisu Ioannidisu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo cour du travail de Liège)

„Iskalci zaposlitve – Evropsko državljanstvo – Načelo prepovedi diskriminacije – Člen 39 ES – Denarna pomoč za čakanje za mlade iskalce prve zaposlitve – Dodelitev, ki je pogojena s končanim srednješolskim izobraževanjem v zadevni državi članici“

Povzetek sodbe

Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Denarna pomoč za čakanje za mlade iskalce prve zaposlitve – Dodelitev, ki je pogojena s končanim srednješolskim izobraževanjem v izobraževalni ustanovi zadevne države članice – Nedopustnost – Utemeljitev – Neobstoj

(člen 39 ES)

Člen 39 ES nasprotuje temu, da država članica zavrne pravico do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev državljanu druge države članice, iskalcu prve zaposlitve, ki ni vzdrževan otrok delavca migranta s prebivališčem v prvi državi, zgolj zato, ker je zainteresirani srednješolsko izobraževanje zaključil v drugi državi članici.

Ker je dodelitev denarne pomoči za čakanje pogojena z zahtevo, da je prosilec zahtevano diplomo pridobil v tej državi članici, lahko ta pogoj lažje izpolnijo državljani te države članice, v slabši položaj pa so postavljeni predvsem državljani drugih držav članic.

Tako razlikovanje v obravnavanju se lahko utemelji le na podlagi objektivnih ugotovitev, ki so neodvisne od državljanstva zadevnih oseb in sorazmerne s ciljem, ki ga legitimno zasleduje nacionalno pravo. Čeprav je za nacionalnega zakonodajalca legitimno, da želi zagotoviti dejansko povezavo med prosilcem za denarno pomoč za čakanje na zaposlitev in geografskim trgom dela, je edini pogoj glede kraja, v katerem je bila pridobljena diploma o končanem srednješolskem izobraževanju, preveč splošen in izključujoč ter presega tisto, kar je potrebno za doseganje zasledovanega cilja.

(Glej točke od 28 do 31, 38 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 15. septembra 2005(*)

„Iskalci zaposlitve – Evropsko državljanstvo – Načelo prepovedi diskriminacije – Člen 39 ES – Denarna pomoč za čakanje za mlade iskalce prve zaposlitve – Dodelitev, ki je pogojena s končanim srednješolskim izobraževanjem v zadevni državi članici“

V zadevi C-258/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Cour du travail de Liège (Belgija) z odločbo z dne 7. junija 2004, ki je na Sodišče prispela 17. junija 2004, v postopku

Office national de l’emploi

proti

Ioannisu Ioannidisu,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi, P. Jann, predsednik senata, N. Colneric, sodnica, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), M. Ilešič in E. Levits, sodniki,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Office national de l’emploi Y. Denoiseux in G. Lewalle, odvetnika,

–        za belgijsko vlado Y. Denoiseux in G. Lewalle, odvetnika,

–        za grško vlado S. Bodina, Z. Chatzipavlou in M. Apessos, zastopniki,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti M. Condou in D. Martin, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. junija 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 12 ES, 17 ES in 18 ES.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med I. Ioannidisom in Office national de l’emploi (državni urad za zaposlovanje, v nadaljevanju: ONEM) v zvezi z odločbo, s katero je bila stranki zavrnjena denarna pomoč za čakanje na zaposlitev, ki jo določa belgijska zakonodaja.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 12, prvi odstavek, ES določa:

„Kjer se uporablja ta pogodba, in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

4        Člen 17 ES določa:

„1.      S to pogodbo se uvede državljanstvo Unije. Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. […]

2.      Za državljane Unije veljajo pravice in dolžnosti po tej pogodbi.“

5        Člen 18(1) ES določa, da ima vsak državljan pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih z navedeno pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.

6        Na podlagi člena 39(2) ES prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

7        V skladu s členom 39(3) ES prosto gibanje delavcev „ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico:

a)      sprejeti ponujeno delovno mesto;

[...]“

8        Po členu 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992 (UL L 245, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1612/68), delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.

 Nacionalna ureditev

9        Belgijska zakonodaja določa, da se mladim iskalcem zaposlitve, ki so pred kratkim končali šolanje, dodeli denarno pomoč za brezposelnost, ki se imenuje „denarna pomoč za čakanje na zaposlitev“.

10      Člen 36(1), prvi pododstavek, kraljevega odloka z dne 25. novembra 1991 o ureditvi brezposelnosti (Moniteur belge z dne 31. decembra 1991, str. 29888), kot je bil spremenjen s kraljevim odlokom z dne 13. decembra 1996 (Moniteur belge z dne 31. decembra 1996, str. 32265, v nadaljevanju: kraljevi odlok), določa:

„Mladi delavec mora, da bi bil upravičen do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev, izpolnjevati naslednje pogoje:

1      ne sme biti šoloobvezen;

2      a)      ali je zaključil polno višje ali nižje srednješolsko tehnično ali poklicno izobraževanje v izobraževalni ustanovi, ki jo organizira, subvencionira ali priznava ena od skupnosti;

[...]

h)       ali se je šolal ali izobraževal v drugi državi članici Evropske unije, če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji:

–      mladi iskalec zaposlitve predloži dokumente, iz katerih je razvidno, da je šolanje ali izobraževanje na enaki stopnji in enakovredno naštetim zgoraj;

–      med vložitvijo vloge za denarno pomoč mladega iskalca zaposlitve vzdržujejo delavci migranti iz člena 48 Pogodbe ES, ki prebivajo v Belgiji;

[...]“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

11      I. Ioannidis, ki ima grško državljanstvo, je, ko je v Grčiji zaključil srednjo šolo, leta 1994 prišel v Belgijo. Potrdilo o šolanju, ki je bilo stranki izdano v Grčiji, je bilo priznano kot enakovredno podobnemu potrdilu višjega srednješolskega izobraževanja, ki v Belgiji omogoča dostop do višješolskega izobraževanja.

12      Po treh letih študija je I. Ioannidis 29. junija 2000 pridobil diplomo iz fizioterapije, ki jo je izdala Haute Ecole de la Province de Liège André Vésale, nato pa se je prijavil kot iskalec zaposlitve za polni delovni čas pri Office communautaire et régional de la formation professionnelle et de l’emploi (občinski in regionalni urad za poklicno izobraževanje in zaposlovanje).

13      Od 10. oktobra 2000 do 29. junija 2001 se je stranka v Franciji, v okviru pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila kot tehnik s poklicno civilno družbo zdravnikov, specialistov otorinolaringologije, za plačilo izobraževala na področju rehabilitacije notranjega ušesa.

14      I. Ioannidis je 7. avgusta 2001, potem ko se je vrnil v Belgijo, pri ONEM vložil vlogo za denarno pomoč za čakanje na zaposlitev.

15      Z odločbo z dne 5. oktobra 2001 je ONEM to vlogo zavrnil, z obrazložitvijo, da I. Ioannidis ni zaključil srednješolskega izobraževanja v izobraževalni ustanovi, ki jo organizira, subvencionira ali priznava ena izmed belgijskih skupnosti, kot to določa člen 36(1), prvi pododstavek, 2(a) kraljevega odloka.

16      I. Ioannidis je to odločbo izpodbijal pred Tribunal du travail de Liège (delovno sodišče v Liègu). S sodbo z dne 7. oktobra 2002 je to sodišče navedeno odločbo razglasilo za nično in ugotovilo, da „je bil med vložitvijo vloge za denarno pomoč prosilec sam delavec migrant, ki je delal v Franciji“ in da „je člen 36 kraljevega odloka […], kot ga razlagajo upravni organi, očitno v nasprotju s členom [39 ES]“.

17      Ko je ONEM vložil pritožbo zoper to odločbo pri Cour du travail de Liège, je to ugotovilo, da I. Ioannidis ne izpolnjuje nobenega izmed pogojev, ki jih alternativno določa nacionalna ureditev. Zlasti ne izpolnjuje ne zahtev iz člena 36(1), prvi pododstavek, 2(a) kraljevega odloka, ker ni zaključil srednješolskega izobraževanja v Belgiji, ne zahtev iz te določbe pod točko (h). Predložitveno sodišče opozarja, da je stranka v drugi državi članici zaključila višje srednješolsko izobraževanje, za katero je bilo s predloženimi dokumenti dokazano, da je enakovredno tistemu, ki je določeno v isti določbi pod točko (a) kraljevega odloka, in na enaki stopnji, kot je to. Nasprotno po mnenju tega sodišča iz nobenega dokumenta ali dokaza ne izhaja, da so bili starši I. Ioannidisa med vložitvijo vloge za denarno pomoč za čakanje na zaposlitev delavci migranti s prebivališčem v Belgiji.

18      Sprašujoč se o obstoju morebitne posredne diskriminacije proti I. Ioannidisu, upoštevajoč dejstvo, da je bila denarna pomoč za čakanje na zaposlitev stranki zavrnjena zgolj zato, ker ni končala višjega srednješolskega izobraževanja v ustanovi, ki jo organizirajo, subvencionirajo ali priznavajo belgijski javni organi, čeprav je zaključila enakovredno izobraževanje v svoji državi porekla, je Cour du travail de Liège prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali pravo Skupnosti (zlasti členi 12 [ES], 17 [ES] in 18 [...] ES) nasprotuje temu, da zakonodaja države članice (kot v Belgiji kraljevi odlok z dne 25. novembra 1991 o ureditvi brezposelnosti), ki iskalcem zaposlitve, načeloma mlajšim od 30 let, na podlagi zaključenega srednješolskega izobraževanja priznava denarno pomoč, imenovano denarna pomoč za čakanje na zaposlitev, postavlja tistim iskalcem, ki so državljani druge države članice, enako kot svojim državljanom, pogoj, po katerem se denarna pomoč odobri, le če je bilo zahtevano izobraževanje končano v izobraževalni ustanovi, ki jo organizira, subvencionira ali priznava ena izmed treh nacionalnih skupnosti (kot je določeno v zgoraj navedenem kraljevem odloku, člen 36(1), prvi pododstavek, 2(a) tako, da se denarna pomoč za čakanje na zaposlitev zavrne mlademu iskalcu zaposlitve, ki je, čeprav ni član družine delavca migranta, kljub temu državljan druge države članice, v kateri se je, preden se je začel gibati znotraj Unije, izobraževal in je zaključil srednješolsko izobraževanje, ki je priznano kot enakovredno izobraževanju, ki ga zahtevajo organi države, v kateri vloži vlogo za denarno pomoč za čakanje na zaposlitev?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

19      Predložitveno sodišče sprašuje, ali pravo Skupnosti nasprotuje temu, da država članica zavrne pravico do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev državljanu druge države članice, iskalcu prve zaposlitve, zgolj zato, ker je ta srednješolsko izobraževanje zaključil v drugi državi članici.

20      Uvodoma je treba povedati, da okoliščina, da je predložitveno sodišče vprašanje za predhodno odločanje oblikovalo sklicujoč se na določene določbe prava Skupnosti, ni ovira za to, da Sodišče nacionalnemu sodišču predloži vse elemente razlage, ki so lahko koristni pri sojenju v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih ta v vprašanjih navaja ali ne (glej zlasti sodbi z dne 12. decembra 1990 v zadevi SARPP, C‑241/89, Recueil, str. I-4695, točka 8, in z dne 7. septembra 2004 v zadevi Trojani, C‑456/02, ZOdl., str. I-7573, točka 38).

21      V okviru te zadeve je treba spomniti, da državljani države članice, ki iščejo zaposlitev v drugi državi članici, spadajo na področje uporabe člena 39 ES in imajo zato pravico do enakega obravnavanja, določenega v odstavku 2 te določbe.

22      Kot je Sodišče že presodilo, upoštevajoč uvedbo državljanstva Unije in razlago pravice do enakega obravnavanja, ki jo imajo državljani Unije, iz področja uporabe člena 39(2) ES ni več mogoče izključiti finančnih dajatev, namenjenih olajšanju dostopa do zaposlitve na trgu dela države članice (sodba z dne 23. marca 2004 v zadevi Collins, C-138/02, Recueil, str. I-2703, točka 63).

23      Res je, da je denarna pomoč za čakanje na zaposlitev, določena v nacionalni zakonodaji, ki je predmet obravnave v glavni stvari, socialna dajatev, katere cilj je mladim olajšati prehod z izobraževanja na trg dela (sodba z dne 11. julija 2002 v zadevi D’Hoop, C-224/98, Recueil, str. I-6191, točka 38).

24      Res je tudi, da je bil med vložitvijo vloge za to denarno pomoč I. Ioannidis državljan države članice, ki je po končanem šolanju iskal zaposlitev v drugi državi članici.

25      V teh okoliščinah se zainteresirana stranka upravičeno lahko sklicuje na člen 39 ES, ko zatrjuje, da ne more biti subjekt diskriminacije glede na državljanstvo v zvezi z dodelitvijo denarne pomoči za čakanje na zaposlitev.

26      V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja prepoveduje ne le očitnih diskriminacij glede na državljanstvo, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki ob uporabi drugih razlikovalnih meril dejansko vodijo k enakemu rezultatu (glej zlasti sodbi z dne 12. februarja 1974 v zadevi Sotgiu, 152/73, Recueil, str. 153, točka 11, in z dne 15. marca 2005 v zadevi Bidar, C‑209/03, ZOdl., str. I‑2119, točka 51).

27      Nacionalna zakonodaja, ki je predmet obravnave v glavni stvari, uvaja razlikovanje v obravnavanju med državljani, ki so srednješolsko izobraževanje zaključili v Belgiji, in med tistimi, ki so ga zaključili v drugi državi članici, saj imajo samo prvi pravico do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev.

28      Ta pogoj lahko postavi v slabši položaj predvsem državljane drugih držav članic. Ker dodelitev te denarne pomoči pogojuje z zahtevo, da je prosilec zahtevano diplomo pridobil v Belgiji, ta pogoj lažje izpolnjujejo belgijski državljani.

29      Tako razlikovanje v obravnavanju se lahko utemelji le na podlagi objektivnih ugotovitev, ki so neodvisne od državljanstva zadevnih oseb in sorazmerne s ciljem, ki ga legitimno zasleduje nacionalno pravo (sodba z dne 23. maja 1996 v zadevi O’Flynn, C‑237/94, Recueil, str. I-2617, točka 19, in zgoraj navedena sodba Collins, točka 66).

30      Kot je Sodišče že presodilo, je za nacionalnega zakonodajalca legitimno, da želi zagotoviti obstoj stvarne zveze med prosilcem za navedeno denarno pomoč in zadevnim geografskim trgom dela (zgoraj navedena sodba D’Hoop, točka 38).

31      Vendar je edini pogoj glede kraja, v katerem je bila pridobljena diploma o končanem srednješolskem izobraževanju, preveč splošen in izključujoč. Neupravičeno daje prednost elementu, ki ne pomeni nujno stvarne in dejanske stopnje povezave med prosilcem za denarno pomoč za čakanje na zaposlitev in geografskim trgom dela, pri čemer izključuje vsak drug predstavljajoč element. Tako prekoračuje okvire, ki so potrebni za doseganje zasledovanega cilja (zgoraj navedena sodba D’Hoop, točka 39).

32      Poleg tega iz člena 36(1), prvi pododstavek, 2(h), kraljevega odloka izhaja, da ima iskalec zaposlitve, ki srednješolskega izobraževanja ni zaključil v Belgiji, kljub temu pravico do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev, če se je na isti stopnji ali enakovredno izobraževal v drugi državi članici in če ga vzdržujejo delavci migranti v smislu člena 39 ES, ki prebivajo v Belgiji.

33      Dejstvo, da starši I. Ioannidisa niso delavci migranti, ki prebivajo v Belgiji, ne more v vseh primerih utemeljevati zavrnitve zaprošene denarne pomoči. Ta pogoj namreč ne more biti utemeljen z namenom, da se zagotovi obstoj stvarne zveze med prosilcem in zadevnim geografskim trgom. Temelji sicer na delu, ki se ga lahko šteje, da pomeni stvarno in dejansko stopnjo povezave. Vendar ne more biti izključeno, da bi oseba, kot je I. Ioannidis, ki je po zaključenem srednješolskem izobraževanju v državi članici nadaljevala višješolsko izobraževanje v drugi državi članici in tam pridobila diplomo, lahko utemeljila stvarno zvezo s trgom dela te države, čeprav je ne vzdržujejo delavci migranti, ki prebivajo v tej državi. Zato tak pogoj prekoračuje okvire, ki so potrebni za doseganje zasledovanega cilja.

34      Dodati je treba, da je denarna pomoč za čakanje na zaposlitev socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 (zgoraj navedena sodba D’Hoop, točka 17).

35      V skladu z ustaljeno sodno prakso pa načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 7 Uredbe št. 1612/68, ki združuje vse ugodnosti, ki so, povezane ali ne s pogodbo o zaposlitvi, na splošno priznane nacionalnim delavcem, predvsem zaradi njihovega statusa delavca ali zaradi preprostega dejstva, da prebivajo na nacionalnem ozemlju, namerava preprečiti tudi diskriminacijo v škodo potomcev, ki jih delavec vzdržuje (glej zlasti sodbe z dne 30. septembra 1975 v zadevi Cristini, 32/75, Recueil, str. 1085, točka 19; z dne 20. junija 1985 v zadevi Deak, 94/84, Recueil, str. 1873, točka 22, in z dne 8. junija 1999 v zadevi Meeusen, C‑337/97, Recueil, str. I-3289, točka 22).

36      Iz tega sledi, da za vzdrževane otroke delavcev migrantov, ki bivajo v Belgiji, pravica do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev izhaja iz člena 7(2) Uredbe št. 1612/68, neodvisno od dejstva, da v tem primeru obstaja stvarna zveza z zadevnim geografskim trgom dela.

37      Upoštevajoč zgornje ugotovitve, o razlagi členov 12 ES, 17 ES in 18 ES, ni treba odločati.

38      Zato je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti tako, da člen 39 ES nasprotuje temu, da država članica zavrne pravico do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev državljanu druge države članice, iskalcu prve zaposlitve, ki ni vzdrževan otrok delavca migranta s prebivališčem v prvi državi, zgolj zato, ker je zainteresirana stranka srednješolsko izobraževanje zaključila v drugi državi članici.

 Stroški

39      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 39 ES nasprotuje temu, da država članica zavrne pravico do denarne pomoči za čakanje na zaposlitev državljanu druge države članice, iskalcu prve zaposlitve, ki ni vzdrževan otrok delavca migranta s prebivališčem v prvi državi, zgolj zato, ker je zainteresirana stranka srednješolsko izobraževanje zaključila v drugi državi članici.

Podpisi

---

** Jezik postopka: francoščina.