—

Tožeči stranki menita, da Komisija ni dokazala, da presojan davčni ukrep daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“, kot to zahteva člen 107(1) PDEU. Komisija zgolj sklepa, da je ta ukrep selektiven zaradi dejstva, da se uporablja samo za pridobitev deležev v tujih družbah (v tem konkretnem primeru, družbah iz tretjih držav, ki niso članice EU) in ne v nacionalnih družbah. Tožeči stranki menita, da je takšno razlogovanje napačno in se vrti v krogu: dejstvo, da uporaba presojanega ukrepa – enako kot katere koli druge davčne določbe – temelji na izpolnjevanju določenih objektivnih pogojev, ne pomeni, da je tak ukrep selektiven de iure ali de facto. Španija je predložila podatke, ki dokazujejo, da gre za splošen ukrep, ki je na voljo – de iure in de facto – vsem družbam, ki so zavezane k plačilu španskega davka od dohodkov pravnih oseb, ne glede na njihovo velikost, vrsto, sektor ali izvor.

—

Drugič, prima facie različno obravnavanje iz člena 12(5) TRLIS – daleč od tega, da bi pomenilo selektivno prednost – služi vzpostavitvi davčne enakosti za vse transakcije pridobitve deležev, bodisi domače bodisi tuje. V tretjih državah obstajajo resne ovire za združitve, ki jih v praksi onemogočajo; nasprotno pa so združitve mogoče v Španiji in se zanje prizna amortizacija finančnega dobrega imena. Zato člen 12(5) TRLIS ne stori drugega kot razširja takšno amortizacijo na nakup deležev v družbah tretjih držav, ki je transakcija, ki je najbližji – in izvedljiv – funkcionalni ekvivalent domačim združitvam in je zato del sistematike in logike španskega sistema.

—

Komisija napačno ugotavlja, da ni ovir za združitve z družbami tretjih držav in posledično napačno določa referenčni sistem za ugotavljanje selektivnosti, pri čemer ne sprejema argumentov davčne nevtralnosti. Zlasti se moti pri analizi transakcij, izvedenih v Združenih državah, Braziliji in Mehiki.

—

Podredno, sklep bi moral biti ničen vsaj v primerih prevzema večinskega nadzora v družbah tretjih držav, primerljivih z domačimi združitvami in zato utemeljenih s sistematiko in logiko španskega sistema.

—

Podredno in tudi če se šteje, da člen 12(5) vsebuje elemente državne pomoči – quod non – bi morala Komisija opraviti izčrpno ekonomsko analizo za ugotovitev, kdo so bili imetniki koristi od potencialne pomoči. Tožeči stranki menita, da so imetniki koristi od pomoči (v obliki previsoke cene za nakup deležev) prodajalci deležev in ne, kot meni Komisija, španske družbe, ki so uporabile navedeni ukrep.

—

Podredno in če se člen 12(5) šteje za pomoč, Komisija z omejitvijo področja uporabe ratione temporis načela varstva legitimnih pričakovanj do objave sklepa o uvedbi formalnega postopka preiskave (21. december 2007), zaradi česar zahteva vračilo v zvezi s tistimi transakcijami, ki so bile izvedene po tem datumu (razen v primeru transakcij pridobitev večinskih deležev, izvedenih v Indiji in na Kitajskem, za katere se varstvo legitimnih pričakovanj podaljšuje do 21. maja 2011, ki je datum objave končnega sklepa, ker meni, da v teh primerih pa obstajajo izrecne pravne ovire za mednarodne združitve) ne upošteva sodne prakse sodišča Evropske unije.

—

Tožeči stranki zatrjujeta, da uvedba formalnega postopka preiskave v skladu s prakso Komisije in sodno prakso ne prejudicira narave ukrepa, zaradi česar ne more služiti za končni rok (dies ad quem), ampak bi ta moral v vsakem primeru sovpadati s datumom objave končnega sklepa v Uradnem listu Evropske unije.

—

Poleg tega vsebinske omejitve, ki jih [izpodbijani] sklep določa za varstvo legitimnih pričakovanj od uporabe sklepa o uvedbi postopka do končnega sklepa – saj je varstvo omejeno na pridobitve večinskih deležev na Kitajskem in v Indiji – niso utemeljene. Takšno varstvo legitimnih pričakovanj bi se moralo v skladu s sodno prakso raztezati na vse transakcije v kateri koli tretji državi.