–

tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. decembra 2021,

–

predloga Komisije za ustavitev postopka, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. marca 2022,

–

prilagoditvene vloge, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. novembra 2022,

–

pisnega stališča Komisije glede prilagoditvene vloge, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 29. aprila 2022,

–

sklepa z dne 7. julija 2022, s katerim je Splošno sodišče odločilo, da se odločanje o predlogu za ustavitev postopka pridrži za končno odločbo,

–

replike in duplike, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. oktobra oziroma 5. decembra 2022,

–

sklepa z dne 2. marca 2023, s katerim je Splošno sodišče s pripravljalnim ukrepom Komisiji naložilo, naj nekatere dokumente predloži v celoti,

1

Tožeče stranke, Fabien Courtois in druge fizične osebe, katerih imena so navedena v prilogi, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti Sklepa Evropske komisije C(2022) 1359 final z dne 28. februarja 2022, ki ga je sprejela na podlagi člena 4 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) in s katerim jim je odobrila delni dostop do nekaterih dokumentov v zvezi z nakupom cepiv s strani te institucije v okviru pandemije covida-19, ter francoske različice tega sklepa, ki je bila sporočena 31. marca 2022.

2

Svet Evropske unije je 14. aprila 2020 sprejel Uredbo (EU) 2020/521 o aktiviranju nujne pomoči v skladu z Uredbo (EU) 2016/369 in spremembi njenih določb zaradi upoštevanja izbruha COVID-19 (UL 2020, L 117, str. 3). S to uredbo je Svet aktiviral nujno pomoč, vzpostavljeno z Uredbo Sveta (EU) 2016/369 z dne 15. marca 2016 o zagotavljanju nujne pomoči v Uniji (UL 2016, L 70, str. 1), kot enega od ukrepov, s katerimi bi lahko Unija kot celota obravnavala krizo, povezano s pandemijo covida-19, v duhu solidarnosti v okviru omejitev, ki jih je povzročila hitra širitev virusa, in ker so narava ter posledice tega izbruha obsežne in nadnacionalne ter zato zahtevajo celovit odziv.

3

Komisija je 17. junija 2020 objavila sporočilo z naslovom „Strategija Evropske unije za cepiva proti COVID-19“ (COM(2020) 245 final). Ta strategija, katere cilj je bil pospeševanje razvoja, proizvodnje in uvajanja cepiv proti covidu-19, je temeljila na dveh stebrih. Prvi steber je bil zagotoviti zadostno proizvodnjo cepiv v Uniji in s tem zadostne zaloge za njene države članice prek vnaprejšnjih dogovorov o nabavi s proizvajalci cepiv v okviru instrumenta za nujno pomoč, kot je bil aktiviran z Uredbo 2020/521. Drugi steber je bil prilagoditi regulativni okvir Unije takratnim izrednim razmeram in izkoristiti obstoječo regulativno prožnost za pospešitev razvoja, odobritve in razpoložljivosti cepiv ob ohranjanju standardov za kakovost, varnost in učinkovitost cepiv.

4

S tega vidika je Komisija pojasnila, da bodo države članice sodelovale v postopku od samega začetka in da bodo vse sodelujoče države članice zastopane v usmerjevalnem odboru, ki bo Komisiji v pomoč pred podpisom za vse vidike vnaprejšnjih dogovorov o nabavi. Prav tako je pojasnila, da se bo o vnaprejšnjem dogovoru o nabavi pogajala skupna pogajalska skupina, sestavljena iz predstavnikov Komisije in majhnega števila strokovnjakov iz držav članic (v nadaljevanju: skupna pogajalska skupina), pri čemer morajo biti ti dogovori sklenjeni v imenu vseh sodelujočih držav članic. Komisija je tudi navedla, da bo v imenu držav članic odgovorna za postopek javnega naročanja in sklenitev vnaprejšnjih dogovorov o nabavi.

5

Po navedbah Komisije je bilo treba ta predlagani okvir analizirati kot „zavarovalno polico“, pri kateri gre za prenos nekaterih tveganj s farmacevtske industrije na javne organe v zameno za zagotovitev pravičnega in cenovno dostopnega dostopa do cepiva za države članice, če bi se to razvilo.

6

Z dopisom z dne 24. maja 2021, naslovljenim na predsednika Komisije, in elektronskim sporočilom z istega dne, naslovljenim na generalni sekretariat Komisije, evidentiranim 15. junija 2021 pod referenčno številko GESTDEM 2021/3395, sta dva odvetnika „v imenu in za račun prvih 86.000 vlagateljev peticije na platformi ‚https://dejavu/legal/‘“ (v nadaljevanju: peticija), ki sta jih zastopala in med katerimi so bile tudi tožeče stranke, v skladu z Uredbo št. 1049/2001 zaprosila za dostop do več dokumentov v zvezi z nakupom cepiv v okviru pandemije covida-19 s strani Komisije in v imenu držav članic Unije (v nadaljevanju: začetna prošnja). Dopis je vseboval tudi zahtevo za informacije.

7

Začetna prošnja se je nanašala na pogodbe o nakupu, ki jih je Komisija podpisala s proizvajalci cepiv, na identiteto predstavnikov Unije, ki so sodelovali v pogajanjih s temi proizvajalci, in na izjave o neposrednih ali posrednih interesih med temi predstavniki in navedenimi proizvajalci, v njej pa so bili navedeni naslednji dokumenti:

„1. Vse pogodbe, ki jih je Evropska komisija podpisala na podlagi [Uredbe 2020/521], in zlasti pogodbe z:

družbo Pfizer-Biontech;

družbo Moderna;

družbo Johnson & Johnson;

družbo Astrazeneca.

Pri tem:

2. Seznam, sklepi o imenovanju in celotna identiteta predstavnikov Evropske unije pri pogajanjih o pogodbi (ime, PRIIMEK, poklicna ali institucionalna vloga).

3. Izjave o neposrednih ali posrednih interesih med predstavniki Evropske unije iz točke 2 zgoraj ter proizvajalci, vlagatelji in financerji cepiv in drugih zdravil.“

8

Generalna direktorica Generalnega direktorata (GD) Komisije za zdravje in varnost hrane (v nadaljevanju: GD za zdravje) je z dopisom z dne 30. julija 2021 odgovorila na začetno prošnjo in navedla, da je identificirala 46 dokumentov, ki ustrezajo navedeni prošnji, in sicer štiri vnaprejšnje dogovore o nabavi in tri pogodbe o nakupu, ki jih je Komisija sklenila z družbami AstraZeneca, Pfizer‑BioNTech, Janssen in Moderna, 17 dokumentov, imenovanih „osnutki memorandumov o soglasju“ (draft term sheet), ter 22 izjav o neobstoju navzkrižja interesov. Navedla je, da je bil odobren delni dostop do zgoraj omenjenih vnaprejšnjih dogovorov o nabavi in pogodb o nakupu, katerih delno redigirane različice so bile objavljene na eni od spletnih strani generalnega direktorata. Odlomki so bili prikriti na podlagi izjem v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika, varstvom poslovnih interesov podjetij in varstvom postopka odločanja institucij, predvidenih v členu 4(1)(b), členu 4(2), prva alinea, in členu 4(3) Uredbe št. 1049/2001. Ti odlomki naj bi vsebovali občutljive poslovne informacije, ki se nanašajo zlasti na podjetja, njihove podizvajalce in povezane družbe, vključno z znanstvenimi podatki o cepivih, cenami, časovnim razporedom uporabe cepiv, proizvodno zmogljivostjo, znanjem in izkušnjami ter sodelovanjem strokovnjakov in partnerjev, poslovnimi strategijami in drugimi informacijami poslovne vrednosti. Delni dostop je bil odobren tudi za izjave o neobstoju navzkrižja interesov, od katerih je bil tožečim strankam poslan le en izvod, saj so se ti dokumenti razlikovali le glede imena podpisnika, podpisa in datuma podpisa. Informacije so bile prikrite na podlagi izjeme, ki se nanaša na varstvo zasebnosti in integritete posameznika in je določena v členu 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001. Komisija je po drugi strani navedla, da je bilo treba dostop do 17 „osnutkov memorandumov o soglasju“ v celoti zavrniti na podlagi izjem v zvezi z varstvom poslovnih interesov podjetij in varstvom postopka odločanja institucij, ki sta določeni v členu 4(2), prva alinea, in členu 4(3) Uredbe št. 1049/2001, v primeru šestih od teh „osnutkov memorandumov o soglasju“ pa tudi na podlagi izjeme, ki se nanaša na varstvo sodnih postopkov in je predvidena v členu 4(2), druga alinea, te uredbe.

9

Tožeče stranke so 13. avgusta 2021 v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1049/2001 vložile potrdilno prošnjo, s katero so zahtevale, naj Komisija ponovno preuči svoje stališče glede vseh dokumentov, do katerih je bil dostop delno ali v celoti zavrnjen (v nadaljevanju: potrdilna prošnja).

10

Komisija je 24. septembra 2021 obvestila tožeče stranke, da še vedno ne more odgovoriti na potrdilno prošnjo. Ker Komisija ni odgovorila na potrdilno prošnjo, je na ta datum v skladu s členom 8(3) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi s to prošnjo nastala zavrnilna odločba zaradi molka organa (v nadaljevanju: zavrnilna odločba zaradi molka organa).

11

Komisija je 28. februarja 2022 po posvetovanju z zadevnimi farmacevtskimi podjetji v skladu s členom 4(4) Uredbe št. 1049/2001 (v nadaljevanju: zadevna podjetja) na podlagi člena 4 Uredbe št. 1049/2001 sprejela Sklep C(2022) 1359 final (v nadaljevanju: izrecna odločba), ki je bil tožečim strankam v angleščini vročen 1. marca 2022. Komisija je navedla, da je bila izrecna odločba vročena v angleščini zaradi hitrosti in da bo tožečim strankam kmalu poslan francoski prevod te odločbe.

12

Komisija je v izrecni odločbi poudarila, da je generalni sekretariat pri presoji potrdilne prošnje ponovno preučil odgovor, ki ga je na začetno prošnjo podal GD za zdravje, da je bil po tej novi preučitvi spremenjen seznam dokumentov, ki ustrezajo prošnji za dostop do dokumentov, in da je bilo naštetih 66 dokumentov.

13

Konkretno je ta sprememba pomenila, da je bilo izbrisanih vseh 17 dokumentov, ki jih je GD za zdravje prej označil kot „osnutke memorandumov o soglasju“, do katerih je bil v odgovor na začetno prošnjo v celoti zavrnjen dostop (glej točko 8 zgoraj), ter da so bili dodani novi dokumenti, do katerih je bil odobren delni dostop in ki so vključevali vnaprejšnje dogovore o nabavi, pogodbe o nakupu in 31 dopisov, ki so spadali v korespondenco med Komisijo in državami članicami. Poleg tega je bil odobren širši delni dostop do štirih vnaprejšnjih dogovorov o nabavi in treh pogodb o nakupu, do katerih je bil delni dostop odobren že po začetni prošnji.

14

Tako je bil z izrecno odločbo odobren delni dostop do naslednjih vnaprejšnjih dogovorov o nabavi in poznejših pogodb o nakupu (v nadaljevanju: zadevne pogodbe):

15

Poleg tega je bil odobren delni dostop do naslednjih dokumentov:

16

Komisija je v izrecni odločbi navedla, da se izjema v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika uporablja za vse zadevne pogodbe in druge dokumente, naštete v točkah 14 in 15 zgoraj, ter da se v zvezi z zadevnimi pogodbami uporablja tudi izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov podjetij.

17

Dne 31. marca 2022 je bila tožečim strankam posredovana francoska različica izrecne odločbe.

18

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

19

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

20

Komisija je v svojem stališču o prilagoditveni vlogi in v dupliki izrazila nekatere pridržke glede procesnega upravičenja vseh tožečih strank. V zvezi s tem je trdila, da je težko z gotovostjo ugotoviti, ali so bile vse tožeče stranke dejansko med prvotnimi 86.000 podpisniki peticije, v imenu katerih in za račun katerih je bila vložena začetna prošnja.

21

Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva, ki je bil vročen 7. julija 2022, od tožečih strank zahtevalo, da predložijo dokaze, da je vsaj ena od njih del skupine 86.000 vlagateljev peticije, v imenu in za račun katerih je bila vložena začetna prošnja, in da imajo vse tožeče stranke procesno upravičenje.

22

V odgovor na ta ukrep procesnega vodstva so tožeče stranke predložile seznam elektronskih podpisov vlagateljev peticije, v katerem je za vsakega od njih naveden datum potrditve podpisa peticije.

23

V obravnavani zadevi je vsaj ena od tožečih strank, in sicer F. Courtois, ustrezno potrdila podpis peticije na dan pred vložitvijo začetne prošnje, in sicer je bil podpis potrjen 24. februarja 2021. Zato ima F. Courtois procesno upravičenje za to tožbo.

24

V skladu z dobro ustaljeno sodno prakso, ki temelji na razlogih ekonomičnosti postopka, v zvezi z eno in isto tožbo procesnega upravičenja drugih tožečih strank ni treba preizkusiti, če ima ena od njih procesno upravičenje (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2015, ClientEarth in International Chemical Secretariat/ECHA, T‑245/11, EU:T:2015:675, točka 97 in navedena sodna praksa).

25

Iz tega sledi, da ni treba preučiti, ali ima vsaka od drugih tožečih strank, katerih imena so navedena na seznamu podpisov vlagateljev peticije, procesno upravičenje.

26

Zavrnilna odločba zaradi molka organa, na katero se je prvotno nanašal predlog za razglasitev ničnosti v okviru tožbe, ki so jo vložile tožeče stranke, je bila po vložitvi tožbe nadomeščena z izrecno odločbo. Zaradi te nadomestitve so tožeče stranke v skladu s členom 86 Poslovnika Splošnega sodišča prilagodile svoje prvotne predloge in tožbene razloge v podporo tem predlogom.

27

Po prilagoditvi svojih predlogov so tožeče stranke predlagale razglasitev ničnosti francoske različice izrecne odločbe, ki jim je bila posredovana 31. marca 2022.

28

Komisija ni nasprotovala prilagoditvi tožbenih predlogov in razlogov tožečih strank, vendar trdi, da je francoska različica izrecne odločbe zgolj potrditveni prevod izpodbijanega akta, pri čemer je bila ta izrecna odločba sprejeta v angleščini 28. februarja 2022 in vročena 1. marca 2022.

29

Komisija je na obravnavi pojasnila, da bi poznejše posredovanje francoske različice izrecne odločbe, kot to zahtevajo člen 41(4) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 24, četrti odstavek, PDEU in člen 2 Uredbe št. 1 z dne 6. oktobra 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 517/2013 z dne 13. maja 2013 (UL 2013, L 158, str. 1), lahko povzročilo, da bi rok za izpodbijanje akta začel teči znova. Tožeče stranke pa so v bistvu navedle, da so predlagale razglasitev ničnosti izrecne odločbe v obeh jezikovnih različicah, da bi se izognile „postopkovni pasti“. Poudarile so, da so želele doseči odločitev Splošnega sodišča o utemeljenosti njihove tožbe, in ne o vprašanju jezika izrecne odločbe, in da niso zahtevale, naj začne rok za vložitev prilagoditvene vloge ponovno teči.

30

V zvezi s tem, če je bila odločba zaradi molka organa o zavrnitvi delnega dostopa umaknjena z naknadno sprejeto izrecno odločbo, je treba postopek glede tožbe v delu, v katerem je uperjena zoper navedeno odločbo zaradi molka organa, ustaviti (sodba z dne 2. julija 2015, Typke/Komisija, T‑214/13, EU:T:2015:448, točka 36; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točki 88 in 89). Zato se postopek v zvezi s to tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni predlog za razglasitev ničnosti zavrnilne odločbe zaradi molka organa, naveden v tožbi in repliki, ustavi.

31

Poleg tega se stranke niso sklicevale na nobeno razhajanje med francosko in angleško različico izrecne odločbe. Splošno sodišče tudi ni ugotovilo, da obstaja tako razhajanje, razen tretje uvodne točke v vsaki od teh jezikovnih različic, v kateri je pojasnjeno pošiljanje francoskega prevoda. Obstaja torej le ena izrecna odločba, sprejeta v dveh jezikovnih različicah.

32

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da imata drugi in tretji tožbeni predlog tožečih strank dejansko isti cilj, in sicer razglasitev ničnosti izrecne odločbe (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Ta tožbena predloga se bosta zato obravnavala skupaj.

33

Da bi Splošno sodišče obravnavalo tožbene razloge tožečih strank, je s sklepom z dne 2. marca 2023 Komisiji naložilo, naj v celoti predloži, prvič, zadevne pogodbe, do katerih je z izpodbijano odločbo delno zavrnila dostop, in drugič, 17 dokumentov, ki jih je GD za zdravje opredelil kot „osnutke memorandumov o soglasju“, do katerih je bil v odgovoru na začetno prošnjo dostop v celoti zavrnjen in ki so bili v izpodbijani odločbi črtani s seznama dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da ustrezajo prošnji za dostop do dokumentov, pri čemer je pojasnilo, da se v skladu s členom 104 Poslovnika ti dokumenti tožečim strankam ne bodo posredovali. Komisija je ti zahtevi izpolnila v postavljenih rokih. Predložitev teh dokumentov je Splošnemu sodišču omogočila, da tožbene razloge preuči ob poznavanju dejanskega stanja.

34

V utemeljitev svoje tožbe, kot je bila prilagojena, tožeče stranke v bistvu navajajo štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na nepopolnost seznama dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da so zajeti s prošnjo za dostop do dokumentov, drugič, na to, da ni mogoče uporabiti dveh izjem, na kateri se je sklicevala Komisija, da bi upravičila delno zavrnitev dostopa do zaprošenih dokumentov, tretjič, na obstoj prevladujočega javnega interesa, ki upravičuje popoln dostop do zaprošenih dokumentov, in četrtič, na kršitev načela sorazmernosti.

35

Utemeljitev tožečih strank v okviru prvega tožbenega razloga je sestavljena iz dveh delov.

36

V prvem delu tožeče stranke Komisiji očitajo, da je v izpodbijani odločbi s seznama dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da ustrezajo prošnji za dostop, črtala 17 dokumentov, ki so bili opredeljeni kot „osnutki memoranduma o soglasju“ in ki jih je GD za zdravje omenil v odgovoru na začetno prošnjo.

37

V drugem delu tožeče stranke navajajo, da Komisija s tem, da je posredovala le vzorce aktov ali redigirane različice bistvenih informacij iz zaprošenih dokumentov, ni spoštovala načela dostopa javnosti do dokumentov, je napačno razlagala izjeme, ki jih je mogoče uveljavljati v razmerju do prošnje za dostop do dokumentov, in ni pojasnila, kako bi lahko dostop do teh dokumentov škodoval domnevno varovanim interesom.

38

Komisija prereka to utemeljitev.

39

V zvezi s prvim delom prvega tožbenega razloga, kot je opisan v točkah 8, 12 in 13 zgoraj, je iz spisa razvidno, da je GD za zdravje v odgovoru na začetno prošnjo naštel 46 dokumentov, ki so ustrezali tej prošnji, vključno s 17 dokumenti, označenimi kot „osnutki memorandumov o soglasju“, do katerih je bil dostop zavrnjen. Po potrdilni prošnji je bil seznam dokumentov, ki ustrezajo začetni prošnji, povečan na 66 dokumentov, vendar je bilo 17 zgoraj omenjenih dokumentov črtanih, ker je Komisija menila, da so bili vključeni pomotoma. Po njenem mnenju niso bili zajeti z začetno prošnjo, saj jih je bilo treba v bistvu obravnavati kot pripravljalne dokumente.

40

V obravnavani zadevi zadostuje ugotoviti, da so tožeče stranke zaprosile le za dostop do „pogodb, ki jih je podpisala“ Komisija (glej točko 7 zgoraj), tako da njihove prošnje za dostop ni mogoče razumeti tako, da se nanaša tudi na pripravljalne dokumente za podpis teh pogodb, ki so v izpodbijani odločbi opredeljeni pod naslovom „Osnutki memoranduma o soglasju“, ki se nanašajo zgolj na osnutke ali začasne dokumente, namenjene pripravi pogodbenih določil, o katerih se bodo stranke dogovorile naknadno.

41

Te presoje ne more postaviti pod vprašaj pojasnilo iz točke 1(a) prošnje za dostop do dokumentov, v skladu s katerim „pogodba pomeni vsako pismo o nameri, preprosto naročilnico, memorandum of understanding, pogodbo, sporazum, dodatek k pogodbi, enostransko ali sinalagmatsko obljubo“. Vsi ti pojmi se namreč nanašajo na dokumente, ki so bili predmet zavezujoče izjave pravne volje ter nujno pomenijo trdno in nepreklicno zavezo. Nobenega od teh pojmov nikakor ni mogoče enačiti s pripravljalnim dokumentom, kot so preprosti osnutki ali začasni dokumenti za pripravo pogodbenih določil, ki naj bi bila pozneje predmet pogajanj in končnega sporazuma med strankami.

42

Zato pri razlagi obsega prošnje za dostop do dokumentov, ki jo je Komisija podala v izpodbijani odločbi, ni podana nobena napaka pri presoji.

43

Poleg tega v skladu s členoma 7 in 8 Uredbe št. 1049/2001 postopek dostopa do dokumentov institucij poteka v dveh fazah. Odgovor na začetno prošnjo v smislu člena 7(1) Uredbe št. 1049/2001 je tako le prvo stališče, ki se lahko ponovno preuči po predložitvi potrdilne prošnje v skladu s členom 7(2) navedene uredbe (glej v tem smislu sodbi z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točka 36 in navedena sodna praksa, ter z dne 11. decembra 2018, Arca Capital Bohemia/Komisija, T‑440/17, EU:T:2018:898, točke od 17 do 19).

44

Iz tega izhaja, da je Komisija v fazi izpodbijane odločbe s seznama dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da ustrezajo prošnji za dostop do dokumentov, lahko upravičeno črtala 17 zadevnih dokumentov. Nobeden od teh dokumentov namreč ne ustreza „pogodbi, ki jo je podpisala“ Komisija.

45

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

46

V delu, v katerem tožeče stranke s splošnimi in abstraktnimi trditvami iz drugega dela prvega tožbenega razloga izpodbijajo delno ali popolno zavrnitev dostopa do določenih dokumentov ali delov dokumentov, vključno z izjavami o neobstoju navzkrižja interesov in zadevnimi pogodbami, se te trditve ujemajo z drugim in tretjim tožbenim razlogom. Zato je treba napotiti na točke od 47 do 214 spodaj.

47

V utemeljitev drugega tožbenega razloga, ki je razdeljen na dva dela, tožeče stranke navajajo, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti dveh izjem, na kateri se je Komisija sklicevala za utemeljitev zavrnitve dostopa do zahtevanih dokumentov, in sicer izjeme v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika ter izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov podjetij.

48

V okviru prvega dela drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na delno zavrnitev dostopa do izjav o neobstoju navzkrižja interesov, tožeče stranke navajajo, da Komisija ni dokazala, kako bi razkritje identitete članov skupne pogajalske skupine konkretno poseglo v zasebnost ali integriteto teh članov. V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da je Komisija s tem, da je ravnala zgolj na podlagi domneve in brez tehtanja zadevnih interesov, obrnila dokazno breme.

49

Tožeče stranke trdijo, da je potreba po posredovanju zaprošenih podatkov, vsebovanih v izjavah o neobstoju navzkrižja interesov, do katerih je bil odobren delni dostop, izhajala iz potrebe po preverjanju neobstoja navzkrižja interesov oseb, ki so se pogajale o pogodbah, ter iz pravice in povečane potrebe državljanov po informacijah in preglednosti, zlasti glede članov skupne pogajalske skupine, ki jim je bilo podeljeno javno pooblastilo oziroma jim je vsaj bila zaupana naloga javne službe.

50

Komisija prereka to utemeljitev.

51

Komisija trdi, da premisleki, ki so jih tožeče stranke navedle v potrdilni prošnji, ne zadostujejo kot dokaz, da je bilo posredovanje zadevnih osebnih podatkov v obravnavanem primeru nujno. Dodala je, da so lahko tožeče stranke po razkritju anonimiziranih različic izjav o neobstoju navzkrižja interesov preverile, da so zadevni javni uslužbenci dejansko izpolnili obveznosti, povezane z vsemi postopki, ki se uporabljajo za javna naročila v Uniji. Prav tako trdi, da dokazno breme ni bilo obrnjeno, temveč da kadar, kot v obravnavanem primeru, obstajajo razlogi za domnevo, da bi zadevno razkritje lahko škodovalo zakonitim interesom posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ni treba posredovati podatkov, kot so zaprošeni podatki, zlasti v primeru javnih uslužbencev, ki v svoji instituciji nimajo pristojnosti za odločanje ali višjega hierarhičnega položaja. Poleg tega ugotavlja, da so tožeče stranke v fazi prilagoditvene vloge navedle nove trditve, s katerimi so želele dokazati potrebo po posredovanju osebnih podatkov, ki jih ob sprejetju izpodbijane odločbe ni mogla preučiti.

52

Spomniti je treba, da imajo v skladu s členom 15(3) PDEU vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ob upoštevanju načel in pogojev, ki se določijo v skladu z rednim zakonodajnim postopkom. Namen Uredbe št. 1049/2001 je, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 4 in členu 1, javnosti zagotoviti pravico do čim širšega dostopa do dokumentov institucij (sodbi z dne 28. junija 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, EU:C:2012:393, točka 111, in z dne 28. junija 2012, Komisija/Agrofert Holding, C‑477/10 P, EU:C:2012:394, točka 53; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 40).

53

Za načelo čim širšega dostopa javnosti do dokumentov pa kljub temu veljajo nekatere omejitve, ki temeljijo na javnem ali zasebnem interesu. Uredba št. 1049/2001 zlasti v uvodni izjavi 11 in členu 4 namreč določa ureditev izjem, s katero je institucijam, uradom in agencijam naloženo, da ne razkrijejo dokumentov, kadar bi to razkritje posegalo v katerega od teh interesov (glej v tem smislu sodbe z dne 28. junija 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, EU:C:2012:393, točka 111; z dne 28. junija 2012, Komisija/Agrofert Holding, C‑477/10 P, EU:C:2012:394, točka 53, in z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 40).

54

Ker izjeme, določene s členom 4 Uredbe št. 1049/2001, odstopajo od načela čim širšega dostopa javnosti do dokumentov, jih je treba razlagati in uporabljati ozko (glej v tem smislu sodbi z dne 21. julija 2011, Švedska/MyTravel in Komisija, C‑506/08 P, EU:C:2011:496, točka 75, in z dne 3. julija 2014, Svet/in’t Veld, C‑350/12 P, EU:C:2014:2039, točka 48).

55

V skladu s členom 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 institucije Unije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi njegovo razkritje oslabilo varstvo zasebnosti ali integritete posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Unije s področja varstva osebnih podatkov.

56

V skladu s sodno prakso iz tega izhaja, da če se s prošnjo prosi za dostop do osebnih podatkov v smislu člena 3(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL 2018, L 295, str. 39), se določbe te uredbe uporabljajo v celoti (glej po analogiji sodbo z dne 16. julija 2015, ClientEarth in PAN Europe/EFSA, C‑615/13 P, EU:C:2015:489, točka 44 in navedena sodna praksa).

57

Tako se lahko osebni podatki na podlagi Uredbe št. 1049/2001 posredujejo tretjim osebam le, če to posredovanje izpolnjuje pogoje iz člena 9(1)(a) ali (b) Uredbe št. 2018/1725 in če gre pri njem za zakonito obdelavo v skladu z zahtevami iz člena 5 te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točka 104).

58

V zvezi s tem se v skladu s členom 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 osebni podatki prenesejo uporabnikom, ustanovljenim v Uniji, ki niso institucije in organi Unije, le, če uporabnik izkaže, da je prenos podatkov potreben za konkreten namen v javnem interesu, in če upravljavec takrat, če obstajajo razlogi za domnevo, da bi ta prenos lahko posegal v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ugotovi, potem ko je na preverljiv način pretehtal različne navzkrižne interese, da je prenos osebnih podatkov za ta konkretni namen sorazmeren.

59

Zato je iz samega besedila člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 razvidno, da ta člen prenos osebnih podatkov pogojuje z izpolnitvijo več kumulativnih pogojev.

60

Oseba, ki prosi za dostop, mora najprej dokazati potrebo po prenosu osebnih podatkov za konkreten namen v javnem interesu. Za izpolnitev tega pogoja je treba dokazati, da je prenos osebnih podatkov najprimernejši ukrep med ukrepi, s katerimi je mogoče doseči cilj, ki mu sledi prosilec, in da je prenos s tem ciljem sorazmeren, kar prosilca zavezuje k predložitvi izrecnih in legitimnih utemeljitev (glej sodbo z dne 19. septembra 2018, Chambre de commerce et d’industrie métropolitaine Bretagne-Ouest (port de Brest)/Komisija, T‑39/17, neobjavljena, EU:T:2018:560, točka 42 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da uporaba pogoja, da se dokaže potreba po prenosu osebnih podatkov za konkretni namen v javnem interesu, pripelje do priznanja obstoja izjeme od pravila iz člena 6(1) Uredbe št. 1049/2001, v skladu s katerim prosilec ni dolžan utemeljiti svoje prošnje za dostop (sodba z dne 15. julija 2015, Dennekamp/Parlament, T‑115/13, EU:T:2015:497, točka 55).

61

Šele če je to dokazano, mora nato zadevna institucija preveriti, ali obstaja kakšen razlog za domnevo, da bi bili z zadevnim prenosom lahko kršeni zakoniti interesi zadevne osebe, in v takem primeru na preverljiv način pretehtati različne navzkrižne interese, da bi ocenila sorazmernost zaprošenega prenosa osebnih podatkov (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, ClientEarth in PAN Europe/EFSA, C‑615/13 P, EU:C:2015:489, točka 47 in navedena sodna praksa).

62

Ta del je treba analizirati na podlagi teh ugotovitev.

63

V tej zadevi je Komisija menila, da tožeče stranke niso dokazale nobene konkretne potrebe javnega interesa, ki bi upravičevala posredovanje osebnih podatkov, zlasti „glede na razkritje anonimne različice izjav o neobstoju navzkrižja interesov“. Dodala je, da obstajajo razlogi za domnevo, da bi razkritje osebnih podatkov ogrozilo zakonite interese posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, saj bi glede na občutljivost teme obstajalo resnično, in ne hipotetično tveganje, da bi razkritje poseglo v njihovo zasebnost in jih izpostavilo nezaželenim zunanjim stikom.

64

Komisija je zato sklenila, da v skladu s členom 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 dostopa do osebnih podatkov ni mogoče odobriti.

65

Zato je treba najprej preveriti, ali so tožeče stranke dokazale potrebo po prenosu osebnih podatkov v zvezi s člani skupne pogajalske skupine.

66

V zvezi s tem je treba priznati, da je bila v potrdilni prošnji za dostop omenjena zgolj okoliščina, da je bila „osebju, uradnikom, pooblaščenim predstavnikom ali drugim“ Unije, ki so se pogajali o zadevnih pogodbah, „zaupana naloga v javnem interesu“, ki je niso mogli prezreti glede na medijsko pokritost te teme, in da preglednost izhaja iz uresničevanja javnega interesa glede na izjemnost izvajanja nujnega postopka in sklenitve zadevnih pogodb. Tako bi lahko bilo v prošnji izrecneje navedeno, da tožeče stranke sledijo cilju preverjanja nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine.

67

Vendarle je treba poudariti, da je bila potrdilna prošnja za dostop napisana enako kot začetna prošnja. Poleg tega so tožeče stranke v začetni prošnji Komisiji postavile vprašanja, da bi izvedele, „[k]akšne so osebe, ki jih je Komisija […] pooblastila za pogajanja s proizvajalci cepiv“ in „[k]akšne so neposredne ali posredne povezave med interesi proizvajalcev cepiv, vlagateljev ali financerjev, povezanih s strankami“.

68

Zato je Komisija, ko so tožeče stranke zaprosile za informacije o identiteti teh članov in o morebitnih povezavah med njimi in proizvajalci cepiv, lahko razumela, da so prosilci za dostop uresničevali cilj iz točke 66 zgoraj, in sicer preveriti nepristranskost članov skupne pogajalske skupine.

69

Zato je treba ugotoviti, da so tožeče stranke navedle argumente, s katerimi naj bi dokazale potrebo po prenosu osebnih podatkov. Trditve Komisije, da so se tožeče stranke šele pred Splošnim sodiščem prvič sklicevale na tak konkreten namen v javnem interesu, je torej treba zavrniti.

70

Iz uvodne izjave 2 Uredbe št. 1049/2001 pa je razvidno, da preglednost zagotavlja, da so institucije Unije deležne večje zakonitosti ter so učinkovitejše in bolj odgovorne državljanom Unije v demokratičnem sistemu (glej sodbo z dne 22. januarja 2020, PTC Therapeutics International/EMA, C‑175/18 P, EU:C:2020:23, točka 53 in navedena sodna praksa). Poleg tega je lahko v skladu z uvodno izjavo 28 Uredbe 2018/1725 poseben namen v javnem interesu v smislu člena 9(1)(b) te uredbe povezan s preglednostjo institucij in organov Unije.

71

V tem okviru bi preglednost postopka, ki ga je Komisija vodila med pogajanji s proizvajalci cepiv proti covidu-19 in pri sklenitvi zadevnih pogodb v imenu držav članic, dejansko lahko predstavljala konkreten namen v javnem interesu v smislu člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725, saj bi lahko prispevala k povečanju zaupanja državljanov Unije v strategijo cepljenja, ki jo spodbuja ta institucija, in posledično zlasti k boju proti širjenju lažnih informacij v zvezi s pogoji pogajanj in sklenitve teh pogodb (glej v tem smislu sodbi z dne 7. septembra 2022, Saure/Komisija, T‑448/21, neobjavljena, EU:T:2022:525, točka 45, in z dne 7. septembra 2022, Saure/Komisija, T‑651/21, neobjavljena, EU:T:2022:526, točka 46), zlasti s tem, da državljanom Unije omogoča, da se prepričajo, da med člani skupne pogajalske skupine in temi proizvajalci cepiv ni navzkrižja interesov.

72

Poleg tega splošna narava utemeljitve prenosa osebnih podatkov ne vpliva neposredno na to, ali je prenos potreben za uresničitev cilja, ki mu sledi prosilec (sodba z dne 15. julija 2015, Dennekamp/Parlament, T‑115/13, EU:T:2015:497, tička 61).

73

Glede na te dejavnike Splošno sodišče meni, da so tožeče stranke zadostno navedle poseben namen v javnem interesu, ki so mu sledile, in potrebo po posredovanju zadevnih osebnih podatkov. Tožeče stranke so lahko preverile, da člani skupne pogajalske skupine niso bili v položaju navzkrižja interesov, le, če so poznale priimke, imena in poklicne ali institucionalne vloge teh članov.

74

Dalje, glede tveganja posega v zasebnost zadevnih oseb je treba poudariti, da je Komisija trdila, da bi razkritje identitete članov skupne pogajalske skupine lahko poseglo v zasebnost zadevnih oseb, ker bi jih izpostavilo nezaželenim zunanjim stikom, zlasti glede na občutljivost obravnavane teme.

75

V zvezi s tem je treba poudariti na protislovje v utemeljitvi tožečih strank, s katero so izpodbijale to presojo. Po eni strani trdijo, da razkritje identitete članov skupne pogajalske skupine zaradi njihove naloge, ki jo izvajajo v javnem interesu, ne bi pomenilo tveganja nezaželenih zunanjih stikov. Po drugi strani trdijo, da so ti člani zaradi same narave svojih nalog izpostavljeni nezaželenim zunanjim zahtevam.

76

Vsekakor je treba ugotoviti, da Komisija svojega stališča, da bi bili člani skupne pogajalske skupine izpostavljeni nezaželenim zunanjim stikom, ni utemeljila z naravo njihove naloge, temveč z njihovo vpletenostjo v predmet, ki se obravnava, torej v sklepanje pogodb za proizvodnjo in nakup cepiv proti covidu-19.

77

Tožeče stranke ne izpodbijajo posebnih okoliščin, v katerih so morali delati člani skupne pogajalske skupine, in sicer obdobja, za katero je bilo značilno veliko povpraševanje po cepivih proti covidu-19 in hkrati nezaupanje nekaterih državljanov Unije v strategijo cepljenja, ki jo je spodbujala Komisija. V teh okoliščinah izpostavljenost članov skupne pogajalske skupine nezaželenim zunanjim stikom po razkritju njihove identitete ni bila zgolj hipotetična.

78

Okoliščina, ki so jo navedle tožeče stranke, da niso zahtevale razkritja informacij v zvezi z naslovi članov skupne pogajalske skupine ali informacij, ki spadajo na področje uporabe člena 10 Uredbe 2018/1725, tega sklepa ne more ovreči, saj razkritje identitete osebe odpira možnost, da se opravi poizvedovanje o tej osebi in se torej najdejo take informacije.

79

Ker so tožeče stranke dokazale potrebo po prenosu osebnih podatkov in ker je Komisija upravičeno menila, da obstaja tveganje posega v zasebnost posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, je morala Komisija pretehtati zadevne interese.

80

V zvezi s tem je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija upoštevala, prvič, tehnično vlogo, ki so jo imeli člani skupne pogajalske skupine v postopku javnega naročanja, in drugič, okoliščino, da so imele tožeče stranke dostop do informacij zaradi delnega razkritja predmeta obravnave v pogodbeni dokumentaciji in razkritja anonimne različice izjav o neobstoju navzkrižja interesov in varstvu zaupnosti.

81

Vendar pri tem na eni strani ni pojasnila, zakaj naj bi dejstvo, da je bila vloga članov skupne pogajalske skupine zgolj tehnična, prevladalo nad ciljem, ki so si ga zastavile tožeče stranke, in sicer preveriti, ali pri teh članih ni prišlo do navzkrižja interesov.

82

V zvezi s tem iz izpodbijane odločbe ne izhajajo izrecno dodatni premisleki, navedeni v tej tožbi, ki se v bistvu nanašajo na tehtanje različnih konkurenčnih interesov in zlasti na morebitni hierarhični položaj članov skupne pogajalske skupine (glej točko 51 zgoraj).

83

Na drugi strani so bile tožeče stranke resda seznanjene zlasti z vsebino izjave o neobstoju navzkrižja interesov, ki so jo podpisali člani skupne pogajalske skupine.

84

Vendar brez razkritja identitete članov skupne pogajalske skupine ni mogoče doseči posebnega namena v javnem interesu, ki ga imajo tožeče stranke, in sicer omogočiti državljanom Unije, da se prepričajo, da med člani te skupine in proizvajalci cepiv ni navzkrižja interesov. Samo dejstvo, da so vsi člani skupne pogajalske skupine podpisali izjavo o neobstoju navzkrižja interesov, državljanu namreč ne omogoča, da bi se prepričal, da so ti člani opravljali svojo nalogo popolnoma neodvisno.

85

Iz vsega navedenega izhaja, da so tožeče stranke v nasprotju s tem, kar je Komisija menila v izpodbijani odločbi, dokazale potrebo po dostopu do priimkov in imen članov skupne pogajalske skupine, da bi dosegle konkreten namen v javnem interesu, in da je zato v obravnavanem primeru izpolnjen prvi od pogojev, ki jih zahteva člen 9(1)(b) Uredbe 2018/1725, da se dovoli posredovanje teh informacij. Poleg tega Komisija ni v zadostni meri upoštevala različnih okoliščin te zadeve, da bi ustrezno pretehtala zadevne interese.

86

Zdi pa se, da razkritje datuma podpisa teh izjav o neobstoju navzkrižja interesov in lastnoročnih podpisov članov skupne skupine ni potrebno za preverjanje njihove nepristranskosti.

87

Trditve Komisije ne ovržejo tega sklepa.

88

Prvič, drugače kot v tej zadevi tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. aprila 2022, Saure/Komisija (T‑506/21, neobjavljena, EU:T:2022:225), svoje prošnje za dostop ni utemeljila s potrebo, da se prepriča, da ni navzkrižja interesov med člani skupne pogajalske skupine, med katerimi so bili nekateri člani usmerjevalnega odbora, in proizvajalci cepiv. Zato je treba trditve Komisije, ki temeljijo na tej sodbi, zavrniti.

89

Drugič, Komisija tožečim strankam ne more utemeljeno očitati, da niso navedle nobenega konkretnega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče dvomiti o neodvisnosti članov skupne pogajalske skupine.

90

Komisija sicer pravilno ugotavlja, da je v sodbi z dne 16. julija 2015, ClientEarth in PAN Europe/EFSA (C‑615/13 P, EU:C:2015:489), Sodišče šele po ugotovitvi, da so bili očitki tožečih strank podprti s konkretnimi dokazi o vezeh nekaterih strokovnjakov, ki jih je izbrala Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), z industrijskim sektorjem, ki so bile vezi, na katerih so temeljile obtožbe glede pristranskosti, ki se je očitala EFSI in njenim strokovnjakom, razglasilo ničnost odločbe EFSE o zavrnitvi dostopa do imen strokovnjakov, ki so predložili posamične pripombe v okviru priprave osnutka smernic.

91

V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, pa so bile tožeče stranke obveščene o imenih zadevnih strokovnjakov in jim je bil omogočen dostop do njihovih izjav o interesu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, ClientEarth in PAN Europe/EFSA, C‑615/13 P, EU:C:2015:489, točka 58). V obravnavani zadevi pa tožeče stranke niso seznanjene z identiteto strokovnjakov, ki so jih imenovale države članice, zastopane v skupni pogajalski skupini, tako da niso mogle predložiti dokazov, ki bi vzbudili dvom o njihovi nepristranskosti.

92

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del drugega tožbenega razloga sprejeti.

93

V drugem delu drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na zadevne pogodbe, tožeče stranke navajajo, da izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov podjetja ne nasprotuje razkritju nekaterih informacij, ki so bile na podlagi te izjeme prikrite, zlasti pravnih in znanstvenih podatkov, ki obsegajo določila o lastnostih cepiv, določila o metodah nadzora kakovosti proizvodov, določila o odgovornosti in odškodnini ter določila o podizvajalcih.

94

Tožeče stranke tako očitajo Komisiji, da se je v izpodbijani odločbi napačno oprla na različne argumente, in sicer na občutljivost informacij, bojazen pred negativnimi posledicami, povezanimi z razkritjem podatkov, in bojazen pred tožbami, nevarnost zagotavljanja konkurenčne prednosti nekaterim proizvajalcem cepiv ali škodovanje ugledu proizvajalcev cepiv, ki so sklenili zadevne pogodbe s Komisijo, v očeh potrošnikov in poslovnih partnerjev, s katerimi je nasprotovala razkritju določil, navedenih v točki 93 zgoraj, in zlasti tistih, ki se nanašajo na odškodnino.

95

Komisija meni, da te trditve ne postavljajo pod vprašaj obrazložitve, navedene v izpodbijani odločbi.

96

Institucije Unije na podlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi njegovo razkritje ogrozilo zaščito poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino, razen če za razkritje zadevnega dokumenta ne prevlada javni interes.

97

V tem okviru je treba spomniti, da je iz samega besedila člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 razvidno, da je lahko že samo s posegom v zadevne interese upravičena uporaba – glede na primer – ene od izjem, ki so v njem naštete, ne da bi moral ta poseg doseči poseben prag resnosti (sodba z dne 22. januarja 2020, PTC Therapeutics International/EMA, C‑175/18 P, EU:C:2020:23, točka 90).

98

Iz sodne prakse – poleg tiste, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 52 do 54 zgoraj – izhaja, da ureditev izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, in zlasti njegovega odstavka 2, temelji na uravnoteženju interesov, ki so si v danih okoliščinah nasprotni, in sicer na eni strani interesov, ki so razkritju zadevnih dokumentov naklonjeni, in na drugi tistih, ki bi jih to razkritje ogrozilo. Odločitev o prošnji za dostop do dokumentov je odvisna od tega, kateremu interesu je v obravnavanem primeru treba dati prednost (sodbi z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 42, in z dne 23. septembra 2015, ClientEarth in International Chemical Secretariat/ECHA, T‑245/11, EU:T:2015:675, točka 168).

99

V zvezi s pojmom poslovnih interesov je treba poudariti, da Uredba št. 1049/2001 tega pojma ne opredeljuje, razen v delu, v katerem določa, da lahko ti interesi zajemajo intelektualno lastnino fizične ali pravne osebe. Poleg tega je treba spomniti, da za utemeljitev zavrnitve dostopa do dokumenta, katerega razkritje je bilo zahtevano, načeloma ni dovolj, da dokument spada na področje gospodarske dejavnosti, temveč mora zadevna institucija pojasniti, kako bi lahko dostop do tega dokumenta konkretno in dejansko škodil poslovnim interesom, in dokazati, da je mogoče to tveganje škodovanja razumno predvideti in ni zgolj hipotetično (glej v tem smislu sodbi z dne 3. julija 2014, Svet/in’t Veld, C‑350/12 P, EU:C:2014:2039, točka 52 in navedena sodna praksa, in z dne 27. februarja 2018, CEE Bankwatch Network/Komisija, T‑307/16, EU:T:2018:97, točke od 103 do 105 in navedena sodna praksa).

100

Poleg tega je treba pripomniti, da ni mogoče za vsako informacijo v zvezi z družbo in njenimi poslovnimi odnosi šteti, da je zajeta z varstvom, ki mora biti v skladu s členom 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 zagotovljeno poslovnim interesom, saj bi bila onemogočena uporaba splošnega načela, da se javnosti zagotovi čim širši dostop do dokumentov, ki jih imajo institucije (glej sodbo z dne 9. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, T‑516/11, neobjavljena, EU:T:2014:759, točka 81 in navedena sodna praksa). Vendar to varstvo lahko zajema poslovno občutljive podatke, kot so informacije, ki se nanašajo na poslovno strategijo podjetij, na zneske njihove prodaje, njihove tržne deleže ali odnose s strankami (glej v tem smislu sodbi z dne 28. junija 2012, Komisija/Agrofert Holding, C‑477/10 P, EU:C:2012:394, točke od 54 do 56, in z dne 9. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, T‑516/11, neobjavljena, EU:T:2014:759, točki 82 in 83).

101

Nazadnje, v okviru uporabe določb Uredbe št. 1049/2001 je namen obveznosti institucije, da obrazloži svoj sklep o zavrnitvi dostopa do dokumenta, na eni strani to, da se zainteresirani osebi ponudi dovolj podatkov, da lahko ugotovi, ali je odločitev utemeljena oziroma ali morebiti vsebuje napake, zaradi katerih bi lahko izpodbijala njeno veljavnost, ter na drugi strani, da se sodišču Unije omogoči izvajanje njegovega nadzora nad zakonitostjo sklepa. Obseg te obveznosti je odvisen od narave zadevnega akta in od okvira, v katerem je bil sprejet (glej sodbo z dne 6. februarja 2020, Compañía de Tranvías de la Coruña/Komisija, T‑485/18, EU:T:2020:35, točka 20 in navedena sodna praksa)

102

Ta del je treba analizirati na podlagi teh ugotovitev.

103

V delu, v katerem tožeče stranke trdijo, da izjeme, ki se nanaša na varstvo poslovnih interesov, ni mogoče uporabiti zaradi konteksta, v katerem so bile sklenjene zadevne pogodbe, Splošno sodišče v tem okviru poudarja, da zadevna podjetja, ki so vsa zasebne farmacevtske družbe, opravljajo gospodarske dejavnosti, v okviru katerih so izpostavljena konkurenci na notranjem trgu in na mednarodnih trgih, in da morajo zaradi teh okoliščin na teh trgih varovati svoje interese.

104

Vendar je iz sodne prakse razvidno, da če ima lahko podjetje v javni lasti poslovne interese, ki jih je mogoče varovati na enak način kot interese zasebnega podjetja (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2018, CEE Bankwatch Network/Komisija, T‑307/16, EU:T:2018:97, točka 108), mora to še toliko bolj držati za zasebno podjetje, tudi če prispeva k uresničevanju nalog v javnem interesu (sodba z dne 5. decembra 2018, Falcon Technologies International/Komisija, T‑875/16, neobjavljena, EU:T:2018:877, točka 49).

105

Zato zgolj dejstvo, da so zadevna podjetja s predplačili dela ali celotnega zneska iz javnih sredstev sodelovala pri uresničevanju nalog v javnem interesu, zlasti pri razvoju cepiv proti covidu-19, ne upravičuje ugotovitve, da njihovih poslovnih interesov ni mogoče varovati.

106

Poleg tega Splošno sodišče poudarja, da gre pri zadevnih pogodbah za pogodbe določenega pomena, ki lahko vsebujejo občutljive zaupne informacije v zvezi z zadevnimi podjetji in njihovimi poslovnimi odnosi v smislu sodne prakse, navedene v točki 100 zgoraj.

107

Iz tega izhaja, da okoliščine, v katerih so bile sklenjene zadevne pogodbe, ne izključujejo uporabe izjeme iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.

108

Tožeče stranke s prvim očitkom v bistvu izpodbijajo zadostnost in utemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe, s katero je bila na podlagi izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 utemeljena delna zavrnitev dostopa do določil v zvezi z lastnostmi cepiv in nadzorom kakovosti.

109

V zvezi s tem tožeče stranke poudarjajo, da je bil iz Priloge V glede lastnosti cepiv črtan dokument 13 in da sta bila iz določila I.6.13, naslovljenega „Preizkusi in preverjanja kakovosti“ (quality tests and checks), glede nadzora kakovosti črtana dokumenta 4 in 6.

110

Tožeče stranke trdijo, da so bila določila v zvezi z lastnostmi cepiv in postopki nadzora kakovosti prikrita, ne da bi to lahko upravičil kakršen koli poslovni interes. Poleg tega naj Komisija ne bi dokazala, kako bi razkritje postopkov za nadzor kakovosti cepiv škodovalo industrijski zmogljivosti zadevnih podjetij. Razkritje teh določil naj bi omogočilo zagotovitev potrebnih jamstev za kakovost cepiv in uresničevanje ciljev Unije. Po mnenju tožečih strank varstvo poslovnih ali konkurenčnih interesov teh podjetij ne more imeti prednosti pred pravico do življenja.

111

Komisija prereka to utemeljitev.

112

V točki 2.2.2 izpodbijane odločbe, ki se nanaša na tveganja v zvezi z organizacijo in industrijsko zmogljivostjo zadevnih podjetij, je Komisija navedla, da nekateri prikriti deli vsebujejo informacije, ki niso javne in so neposredno povezane z znanjem in izkušnjami (know-how) na področju proizvodnje cepiv. V primeru razkritja podatkov o proizvodu in tehnologiji, ki so jo razvila zadevna podjetja, bi jih lahko izkoristili njihovi konkurenti, zlasti tisti, ki bi isto tehnologijo uporabili za oblikovanje lastnih izdelkov, kar bi izničilo njihova industrijska prizadevanja, škodilo njihovemu položaju na trgu in ogrozilo samo izvajanje zadevnih pogodb.

113

Kot konkretne primere določil, ki bi spadala v to kategorijo, je Komisija navedla nekatere dele opredelitve „proizvoda“ (product) v dokumentu 7 in opredelitev „cepiva“ (vaccine) ali „prilagojenega cepiva“ (adapted vaccine) v dokumentu 5. Izpostavila je tudi informacije iz prilog k zadevnim pogodbam, ki se nanašajo na „specifikacijo proizvoda“ (specification of the product), vključno s prilogo IV k dokumentu 7. Nazadnje je opozorila na določila v zvezi s postopkom dobave, pri katerih bi bilo mogoče ekstrapolirati tehnične podrobnosti proizvodnega postopka. V tem okviru je kot primer navedla določilo o skladiščenju, prevozu in prevzemu proizvoda iz dokumenta 4 in prilogo k temu dokumentu, ki se nanaša na dobavne specifikacije in hladno verigo, ter celoten drugi del dokumenta 6.

114

Poleg tega je Komisija pojasnila, da je pri presoji uporabe izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov za prikrite informacije upoštevala različne dejavnike, vključno s posebnim položajem vsakega zadevnega podjetja, njegovimi značilnostmi, njegovimi odnosi z drugimi poslovnimi subjekti ter njegovimi tržnimi in poslovnimi strategijami ter tem, kako bi lahko razkrite informacije uporabili njegovi konkurenti.

115

Iz teh preudarkov je razvidno, da je Komisija predložila pojasnila s konkretnimi primeri, ne da bi razkrila vsebino prikritih informacij, s čimer bi izjemi v zvezi z varstvom poslovnih interesov odvzela njen bistveni namen, v zvezi z naravo prikritih določil, ki se nanašajo na znanje in izkušnje zadevnih podjetij in pogoje proizvodnje cepiv. Navedena pojasnila zajemajo določila o „lastnostih“ cepiv in „nadzoru kakovosti“, kolikor slednji zajema pogoje proizvodnje cepiv, na katere se sklicujejo tožeče stranke.

116

Podobno je Komisija podrobno pojasnila, kako bi lahko razkritje informacij konkretno in dejansko škodilo poslovnim interesom teh podjetij.

117

Poleg tega mora Komisija sicer navesti razloge, ki v zadevi, ki jo obravnava, upravičujejo uporabo ene od izjem od pravice do dostopa, določenih v Uredbi št. 1049/2001, ni ji pa treba predložiti informacij, ki niso nujne za to, da lahko prosilec za dostop razume razloge, na podlagi katerih je bil sprejet njen sklep, in za to, da Splošno sodišče opravi nadzor nad zakonitostjo tega sklepa (sodba z dne 30. januarja 2008, Terezakis/Komisija, T‑380/04, neobjavljena, EU:T:2008:19, točka 119).

118

Splošno sodišče poudarja, da so se tožeče stranke na določila v zvezi z lastnostmi cepiv, zlasti v dokumentu 13, in na določilo, naslovljeno „Preizkusi in preverjanja kakovosti“, v dokumentih 4 in 6, sklicevale šele v fazi prilagoditvene vloge.

119

Iz tega izhaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe tožečim strankam omogoča razumeti razloge, zaradi katerih je Komisija v zadevnih pogodbah prikrila določila o poslovno občutljivih informacijah, ki niso javno dostopne ter so povezane z znanjem in izkušnjami zadevnih podjetij ter pogoji proizvodnje cepiv, vključno z lastnostmi cepiv, sodišču Unije pa omogoča, da v smislu sodne prakse iz točk 101 in 117 zgoraj preveri zakonitost teh prikritij.

120

Zato je treba očitek, da je bila izpodbijana odločba v tem pogledu nezadostno obrazložena, zavrniti.

121

Kar zadeva utemeljenost obrazložitve v izpodbijani odločbi, s katero je bilo upravičeno delno prikritje spornih informacij, je treba ugotoviti, ali je Komisija podala prepričljiva pojasnila o tem, kako bi lahko dostop do prikritih informacij konkretno in dejansko oslabil varstvo poslovnih interesov in ali se zatrjevana škoda lahko šteje za razumno predvidljivo, in ne zgolj za hipotetično (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2020, Bronckers/Komisija, T‑166/19, EU:T:2020:557, točka 58).

122

V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 97 in 99 zgoraj, Komisiji ni treba dokazati obstoja gotove nevarnosti oslabitve varstva poslovnih interesov zadevnih podjetij.

123

Zadostuje, da izpodbijana odločba vsebuje nekaj očitnega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da je bila nevarnost škodovanja poslovnim interesom zadevnih podjetij ob njenem sprejetju razumno predvidljiva, in ne povsem hipotetična, in da so v njej navedeni objektivni razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče razumno predvidevati, da se bo tako oviranje zgodilo, če se informacije, za katere so zaprosile tožeče stranke, razkrijejo (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2011, Toland/Parlament, T‑471/08, EU:T:2011:252, točki 78 in 79).

124

V obravnavani zadevi, kot je navedeno v točki 112 zgoraj, je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija zavrnila popoln dostop do določil v zvezi z znanjem in izkušnjami zadevnih podjetij, da ne bi tvegala razkritja poslovno občutljivih informacij, ki bi jih lahko izkoristili njihovi konkurenti, in sicer v času, za katerega je bilo značilno veliko povpraševanje po cepivih proti covidu-19, in v zelo konkurenčnem okviru.

125

Splošno sodišče je po pregledu celotne različice dokumenta 13 ugotovilo, da ima priloga V naslov „Profil ciljnega proizvoda“ (target product profile) in orisuje glavne značilnosti cepiva, ki se še razvija. Poleg tega je javno znano, da je cepivo, ki ga je razvijalo to podjetje, pridobilo dovoljenje za promet šele po datumu sprejetja izpodbijane odločbe. Tudi iz odgovora na pisno vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo Komisiji, je razvidno, da so se dobave na podlagi tega istega vnaprejšnjega dogovora o nabavi začele šele v tretjem četrtletju leta 2022, torej po datumu sprejetja izpodbijane odločbe.

126

Splošno sodišče je še ugotovilo, kot navaja Komisija, da se določilo I.6.13, naslovljeno „Preizkusi in preverjanja kakovosti“, ki je prikrito v dokumentih 4, 5 in 6, ne nanaša na regulativne obveznosti Unije s področja nadzora kakovosti zdravila, temveč na pogodbeno zavezo v zvezi z notranjo organizacijo tega proizvajalca v povezavi s pogoji proizvodnje cepiva. Vsekakor je iz določila I.6.5 istih dokumentov, do katerih je Komisija odobrila dostop, razvidno, da mora zadevno podjetje izpolnjevati vse pogoje, določene v dovoljenjih za promet z njegovimi proizvodi.

127

Iz tega izhaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi upravičeno menila, da bi lahko popolno razkritje določil, ki se nanašajo na znanje in izkušnje zadevnih podjetij, konkurentom teh podjetij dalo na voljo poslovno občutljive informacije o njihovih proizvodih in tehnologijah (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2022, Saure/Komisija, T‑524/21, EU:T:2022:632, točke od 99 do 102).

128

Iz navedenega izhaja, da so pojasnila Komisije v izpodbijani odločbi glede obstoja razumno predvidljivega, in ne hipotetičnega tveganja oslabitve varstva poslovnih interesov zadevnih podjetij v zvezi z razkritjem določil o znanju in izkušnjah teh podjetij, zlasti priloge V k dokumentu 13 in določila I.6.13 dokumentov 4, 5 in 6, utemeljena.

129

Glede na navedeno je treba prvi očitek drugega dela drugega tožbenega razloga zavrniti.

130

Tožeče stranke z drugim očitkom v bistvu izpodbijajo zadostnost in utemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe, s katero je bila na podlagi izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 utemeljena delna zavrnitev dostopa do določil o odgovornosti in odškodnini.

131

Prvič, tožeče stranke izpodbijajo v izpodbijani odločbi navedene preudarke, da bi lahko popolno razkritje določil o odgovornosti in odškodnini pripeljalo do številnih zlorab neupravičenih tožb. Ti premisleki naj bi bili hipotetični in špekulativni, kar naj bi dokazovala uporaba pogojnika v izpodbijani odločbi.

132

Drugič, tožeče stranke navajajo, da domneva, da bi popolno razkritje zadevnih določil konkurentom zadevnega podjetja razkrilo „šibke točke“ njegovega zavarovanja odgovornosti in tem konkurentom zagotovilo konkurenčno prednost, ni bila dokazana in ne more prevladati nad pravico do življenja in pravico do odškodnine za škodo, ki jo povzročijo morebitna cepiva z napako.

133

Tretjič, tožeče stranke nasprotujejo temu, da bi popolno razkritje zadevnih določil vplivalo na splošni ugled zadevnih podjetij. Elementi, ki jih je izpostavila Komisija, naj bi bili hipotetični. Ugled zadevnih podjetij naj bi bil prizadet, ker naj bi se štelo, da škode, ki izhaja iz proizvodov z napako, „ni mogoče povrniti“, in zaradi nerazkritja teh določil. Poleg tega naj bi se zaprošeni dokumenti nanašali bolj na pravne in znanstvene elemente kot pa na informacije poslovnega interesa.

134

Komisija prereka to utemeljitev.

135

Komisija trdi, da so za zadevno podjetje zadevna določila enako gospodarsko in finančno pomembna kot kateri koli drug stroškovni element in da so bila predmet individualnih pogajanj.

136

Prvič, Komisija meni, da bi popolno razkritje zadevnih določil povečalo število odškodninskih zahtevkov zoper zadevno podjetje, saj bi lahko spodbudilo vložitev odškodninskih zahtevkov in tožeči stranki dalo več argumentov, s katerimi bi lahko poskušala dokazati neustreznost cepiva. Poudarja, da v nasprotju s trditvijo tožečih strank varovani poslovni interes ne pomeni, da so zadevna podjetja oproščena odgovornosti.

137

Drugič, Komisija trdi, da so v izpodbijani odločbi pravno zadostno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih bi imelo popolno razkritje zadevnih določil negativne poslovne posledice za zadevna podjetja, zlasti ker bi dajalo konkurenčno prednost konkurentom in razkrivalo obseg finančnega tveganja, ki so ga ta podjetja prevzela na podlagi zadevnih pogodb.

138

Tretjič, Komisija izpodbija trditev tožečih strank, da pravni ali znanstveni elementi ne pomenijo poslovnega interesa. V zvezi s tem poudarja, da so lahko pogoji finančnih obveznosti iz zadevnih pogodb ali znanstveni podatki poslovno občutljivi.

139

V obravnavani zadevi je Komisija v točki 2.2.1 izpodbijane odločbe navedla, da informacije, ki so prikrite na podlagi izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, vsebujejo poslovno občutljive informacije, ki se nanašajo zlasti na odgovornost in odškodnino. Navedla je, da bi lahko popolno razkritje takih informacij konkurentom zadevnega podjetja odkrilo natančno korist, ki iz pogajanj izhaja za to podjetje.

140

Nato je Komisija v točki 2.2.4 najprej v bistvu obravnavala nepogodbeno odgovornost zadevnih podjetij do tretjih oseb, zlasti za neželene učinke, ki izhajajo iz uporabe cepiva, in določila o morebitni odškodnini, torej povračilu, ki bi ga države članice izplačale zadevnim podjetjem, če bi bilo zadnjim naloženo plačilo odškodnine tretjim osebam iz naslova njihove nepogodbene odgovornosti. Potem je obravnavala različne vidike pogodbene odgovornosti zadevnih podjetij.

141

Komisija je tako pojasnila, da bi popolno razkritje zadevnih določil verjetno škodovalo poslovnim interesom navedenih podjetij v treh vidikih.

142

Prvič, natančno poznavanje meja odgovornosti zadevnega podjetja bi omogočilo strateško ravnanje v zvezi z njim, saj bi se lahko soočilo z ekonomskimi posledicami več tožb, pri katerih bi šlo za zlorabo in bi bile vložene neupravičeno, in sicer zgolj z namenom dobiti odškodnino, povezano z uporabo njegovega cepiva. Drugič, če bi države članice v celoti razkrile določila o odškodnini, izplačani zadevnim podjetjem, zlasti tista, v katerih so opredeljeni natančni pogoji, pod katerimi je odškodnina države članice izključena, bi to konkurentom zadevnega podjetja, tudi tistim, ki ne proizvajajo cepiva, neizogibno odkrilo „šibke točke“ kritja njegove odgovornosti in jim zagotovilo konkurenčno prednost, ki bi jo lahko izkoristili. Tretjič, natančno poznavanje meja odgovornosti zadevnega podjetja bi vplivalo tudi na njegov splošni ugled pri potrošnikih in potencialnih poslovnih partnerjih. Po mnenju Komisije je s temi razlogi pojasnjeno, zakaj ni mogoče razkriti nekaterih odlomkov v zvezi z odstopanjem od določila o odškodnini, in sicer pogojev, pod katerimi zadevno podjetje ne bo prejelo odškodnine. V tem okviru se je za primer sklicevala na prikrite dele v določilu I.12 dokumenta 4.

143

Nato je Komisija navedla, da imajo nekatera določila v zvezi s pogodbeno odgovornostjo poslovno razsežnost, ki se presoja in o kateri se pogaja z zadevnim podjetjem, pri čemer bi razkritje teh določil konkurentom tega podjetja razkrilo informacije o njegovih notranjih zmogljivostih in strategiji, zlasti če bi te informacije omogočale, da se natančno ugotovijo stroški, ki bi jih prenehanje pogodbe lahko povzročilo temu podjetju. Komisija je svoje navedbe ponazorila s primeri natančnih določil.

144

Komisija je pojasnila, da so bile prikrite informacije poslovno občutljive. Po eni strani bi razkritje teh informacij omogočilo natančno poznavanje stroškov, ki bi jih kršitev pogodbe lahko povzročila zadevnim podjetjem. Po drugi strani bi se razkritje teh informacij lahko izkazalo za škodljivo za zadevna podjetja, saj bi njihovim konkurentom dalo zelo realno predstavo o dejanskem dobičku, doseženem na podlagi zadevne pogodbe, medtem ko so se ta ista podjetja v času sprejetja izpodbijane odločbe s kupci v tretjih državah pogajala o pogodbah za dobavo cepiv proti covidu-19, pri čemer je konkurenca v zvezi s tem potekala na svetovnem trgu. Komisija je še pojasnila, da bi bil ta morebiten konflikt s poslovnimi interesi zadevnih podjetij še toliko bolj škodljiv, če bi se izvajanje nekaterih pogodb kmalu začelo, kot je bilo v času sprejetja izpodbijane odločbe zlasti z dokumentoma 5 in 6.

145

Nazadnje, Komisija je poudarila, da je treba v tem okviru pri presoji učinkov razkritja zadevnih določil na podlagi Uredbe št. 1049/2001 upoštevati svetovni trg, na katerem so delovala zadevna podjetja. Navedla je, da so bili pri presoji možnosti uporabe izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov upoštevani različni dejavniki, zlasti poseben položaj vsakega proizvajalca cepiva na trgu, njegove značilnosti, njegovi odnosi z drugimi poslovnimi subjekti, tržne in poslovne strategije ter to, kako bi razkrite informacije lahko uporabili njegovi konkurenti. Na podlagi tega je ugotovila, da bi popolno razkritje pogodb, sklenjenih z zadevnimi podjetji, škodovalo njihovim poslovnim interesom, predvsem zaradi ogrožanja njihove konkurenčnosti na svetovnih trgih.

146

Iz teh premislekov izhaja, da je Komisija predložila pojasnila glede poslovne občutljivosti informacij, ki jih vsebujejo določila o odgovornosti in odškodnini. Prav tako je Komisija pravno zadostno pojasnila, kako bi po njenem mnenju popolno razkritje navedenih določil lahko konkretno in dejansko škodovalo poslovnim interesom zadevnih podjetij, bodisi med njimi samimi bodisi med njimi in tretjimi osebami, ki jim konkurirajo.

147

Iz tega izhaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe tožečim strankam omogoča razumeti konkretne razloge, zaradi katerih je Komisija v zadevnih pogodbah delno prikrila določila o odgovornosti zadevnih podjetij, tako pogodbeni kot nepogodbeni, ter določila v zvezi s tem, da države članice povrnejo morebitne obveznosti, ki bi nastale zadevnim podjetjem v primeru uveljavljanja njihove nepogodbene odgovornosti, sodišču Unije pa omogoča, da v smislu sodne prakse iz točk 101 in 117 zgoraj preveri zakonitost teh prikritij.

148

Zato je treba očitek, da je bila izpodbijana odločba v tem pogledu nezadostno obrazložena, zavrniti.

149

Kar zadeva utemeljenost razlogov, ki jih je navedla Komisija za utemeljitev delnega prikritja določil o odgovornosti in odškodnini, je treba ugotoviti, ali je v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 97, 99, 121 in 123 zgoraj, Komisija podala prepričljiva pojasnila o tem, kako bi lahko dostop do prikritih informacij konkretno in dejansko oslabil varstvo poslovnih interesov zadevnih podjetij in ali se zatrjevana škoda lahko šteje za razumno predvidljivo, in ne zgolj za hipotetično.

150

V obravnavani zadevi, kot je navedeno v točkah od 143 do 145 zgoraj, je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija zavrnila popoln dostop do določil o pogodbeni odgovornosti zadevnih podjetij, da ne bi tvegala razkritja domnevno poslovno občutljivih informacij o ugotovljenih tveganjih v zvezi z izvajanjem zadevnih pogodb in finančnih pragov, ki so jih zadevna podjetja sprejela v zvezi s temi tveganji, v času, za katerega je bilo značilno veliko povpraševanje po cepivih proti covidu-19 in med katerim so pogajanja s kupci iz tretjih držav potekala oziroma jih je bilo vsaj mogoče predvideti.

151

Splošno sodišče je po pregledu celotnih različic zadevnih pogodb ugotovilo, da se določila o odgovornosti zadevnih podjetij v primeru kršitve, odpovedi ali prekinitve teh pogodb, zlasti v primeru zamud pri dobavi ali če dobave ni, razlikujejo. Poleg tega tožeče stranke ne izpodbijajo niti konteksta velikega povpraševanja po cepivih proti covidu-19 niti dejstva, da so pogajanja s kupci v tretjih državah potekala ali da jih je bilo vsaj mogoče predvideti.

152

Iz tega izhaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi upravičeno menila, da bi popolno razkritje teh določil konkurentom zadevnih podjetij in tretjim kupcem lahko dalo na voljo poslovno občutljive informacije v zvezi s stroškovnimi elementi, njihovimi notranjimi zmogljivostmi in strategijami ter sprejetimi finančnimi pragovi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2022, Saure/Komisija, T‑524/21, EU:T:2022:632, točke od 99 do 102).

153

Iz navedenega izhaja, da so pojasnila Komisije v izpodbijani odločbi glede obstoja razumno predvidljivega, in ne hipotetičnega tveganja oslabitve varstva poslovnih interesov zadevnih podjetij v zvezi s popolnim razkritjem določil o pogodbeni odgovornosti teh podjetij utemeljena.

154

Uvodoma je treba poudariti, da je v skladu s členoma 1 in 12 Direktive Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (85/374/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 257) proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, in da njegova odgovornost do oškodovanca ne sme biti omejena ali izključena s klavzulo, ki bi omejevala njegovo odgovornost ali ga oproščala odgovornosti. Kot je Komisija priznala na obravnavi, ker Direktiva 85/374 ni bila spremenjena, niti Komisija niti države članice tako niso imele pravice odstopati od določb te direktive.

155

Poleg tega nobena določba Direktive 85/374 ne prepoveduje tretji osebi, v tem primeru državi članici, da povrne škodo, ki jo je proizvajalec plačal za napako na njegovem proizvodu.

156

Splošno sodišče je tudi ugotovilo, da je bil člen 6, tretji odstavek, sporazuma z dne 16. junija 2020 o nakupu cepiv proti covidu-19, sklenjenega med Komisijo in državami članicami, 7. septembra 2020 objavljen na spletni strani Komisije in v celoti razkrit kot priloga k zadevnim pogodbam, razen dokumenta 1. Ta določba predvideva mehanizem, s katerim države članice zadevnim podjetjem povrnejo ekonomske stroške, torej morebitno škodo, ki bi običajno bremenila ta podjetja zaradi njihove odgovornosti za njihova cepiva. Podobno je v sporočilu COM(2020) 245 final, omenjenem v točki 3 zgoraj, navedeno, da je treba ta mehanizem analizirati kot „zavarovalno politiko“, pri kateri gre za prenos nekaterih ekonomskih tveganj s farmacevtske industrije na javne organe v zameno za zagotovitev pravičnega in cenovno dostopnega dostopa do cepiva za države članice, če bi se to razvilo.

157

Iz navedenega izhaja, da, prvič, mehanizem plačila odškodnine zadevnim podjetjem s strani držav članic nikakor ne vpliva na sistem pravne odgovornosti teh podjetij na podlagi Direktive 85/374 in, drugič, da je bila ta informacija javno znana že ob vložitvi začetne prošnje za dostop in ob sprejetju izpodbijane odločbe.

158

Splošno sodišče je po pregledu celotnih različic zadevnih pogodb ugotovilo, da čeprav vsi vnaprejšnji dogovori o nabavi in pogodbe o nakupu vsebujejo določilo o odškodnini, kot je bilo predvideno s členom 6 sporazuma z dne 16. junija 2020 o nakupu cepiv proti covidu-19, sklenjenega med Komisijo in državami članicami, podrobna vsebina teh določil ni enaka. V tem okviru je Splošno sodišče ugotovilo obstoj razlik glede, prvič, natančnih situacij, v katerih je bilo dogovorjeno, da država članica ne izplača odškodnine, pri čemer je večina teh situacij kljub temu ostala zelo podobna v zadevnih pogodbah, drugič, časovnega ali stvarnega področja uporabe morebitne odškodnine in, tretjič, načina obrambe v primeru morebitnih odškodninskih zahtevkov in izplačevanja morebitne odškodnine.

159

Po teh pojasnilih je treba še ugotoviti, ali je Komisija upravičeno zavrnila širše ali celo popolno razkritje določil o odškodnini.

160

V zvezi s tem ni mogoče sprejeti prvega razloga, navedenega v izpodbijani odločbi, in sicer da bi natančno poznavanje meja odgovornosti zadevnega podjetja omogočilo strateško ravnanje v zvezi z njim, saj bi se lahko soočilo z ekonomskimi posledicami več tožb, pri katerih bi šlo za zlorabo in bi bile vložene neupravičeno, in sicer zgolj z namenom dobiti odškodnino, povezano z uporabo njegovega cepiva.

161

Čeprav lahko izpostavljenost podjetja odškodninskim tožbam nedvomno povzroči visoke stroške, ne glede na to, ali je to v smislu finančnih sredstev, časa ali osebja, tudi če so te tožbe pozneje zavrnjene kot neutemeljene, pravica tretjih oseb, ki so morda utrpele škodo zaradi cepiva z napako, da vložijo odškodninske tožbe zoper zadevna podjetja, temelji na nacionalni zakonodaji, ki prenaša Direktivo 85/374. Ta pravica do tožbe ni odvisna od obstoja in vsebine določil o odškodnini.

162

Poleg tega interesa zadevnih podjetij, da se izognejo takim odškodninskim tožbam, če so dejansko proizvedla in dala v promet cepivo z napako, ni mogoče opredeliti kot poslovni interes in nikakor ne pomeni interesa, ki bi bil vreden varstva, zlasti ob upoštevanju pravice vsakega posameznika, da zahteva odškodnino za škodo, ki mu je bila povzročena s proizvodom z napako (glej po analogiji sodbo z dne 15. decembra 2011, CDC Hydrogene Peroxide/Komisija, T‑437/08, EU:T:2011:752, točka 49 in navedena sodna praksa). Podobno želja izogniti se večjim stroškom, povezanim s sodnim postopkom, ne pomeni interesa, varovanega s členom 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2019, Intercept Pharma in Intercept Pharmaceuticals/EMA, T‑377/18, neobjavljena, EU:T:2019:456, točki 55 in 56).

163

Poleg tega v izpodbijani odločbi ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo večje razkritje mehanizma izplačila odškodnin zadevnim podjetjem lahko povod za tožbe, vložene zoper ta podjetja. Namen takih tožb bo namreč vedno odrediti proizvajalcu cepiv plačilo odškodnine za nastalo škodo, ne glede na identiteto subjekta, ki bo na koncu kril plačano odškodnino.

164

V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da prvi razlog za zavrnitev širšega razkritja določila o odškodnini, naveden v izpodbijani odločbi, ne dokazuje, kot to zahteva sodna praksa, navedena v točki 99 zgoraj, obstoja predvidljivega, in ne zgolj hipotetičnega tveganja za poslovne interese zadevnih podjetij.

165

Drugi razlog, naveden v izpodbijani odločbi za zavrnitev popolnega razkritja določil o odškodnini, zlasti tistih, v katerih so opredeljeni natančni pogoji, pod katerimi je odškodnina države članice izključena, je, da bi to konkurentom zadevnega podjetja, tudi tistim, ki ne proizvajajo cepiva, neizogibno odkrilo „šibke točke“ kritja njegove odgovornosti in jim zagotovilo konkurenčno prednost, ki bi jo lahko izkoristili, na primer v oglaševanju in primerjalnem oglaševanju.

166

V zvezi s tem je treba spomniti, da je bil razlog, zaradi katerega so bila določila o odškodnini vključena v zadevne pogodbe, in sicer nadomestilo za tveganja, ki so jih zadevna podjetja imela zaradi krajšega časa, potrebnega za razvoj cepiv, javno znan pred sprejetjem izpodbijane odločbe.

167

Poleg tega vse zadevne pogodbe vsebujejo določilo o odškodnini, ki poleg tega na splošno podobno našteva glavne konkretne primere, v katerih je plačilo odškodnine s strani države članice zadevnemu podjetju izključeno.

168

Ker so imela vsa zadevna podjetja iz ugotovljenega in legitimnega razloga korist od določila o odškodnini, izpodbijana odločba ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bilo v primeru širšega razkritja določila o odškodnini tveganje škodovanja poslovnim interesom zadevnih podjetij, zlasti zaradi dajanja konkurenčne prednosti tem podjetjem med seboj, na dan njenega sprejetja razumno predvidljivo, in ne zgolj hipotetično.

169

V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da drugi razlog za zavrnitev širšega razkritja določila o odškodnini, naveden v izpodbijani odločbi, ne dokazuje, kot to zahteva sodna praksa, navedena v točki 99 zgoraj, obstoja predvidljivega, in ne zgolj hipotetičnega tveganja za poslovne interese zadevnih podjetij.

170

V zvezi s tretjim razlogom, navedenim v izpodbijani odločbi za zavrnitev popolnega razkritja določila o odškodnini, zlasti pogojev, pod katerimi je izključena odškodnina s strani države članice, in sicer da bi natančno poznavanje meja odgovornosti zadevnih podjetij imelo posledice za njihov ugled pri potrošnikih in njihovih morebitnih poslovnih partnerjih, je treba poudariti, da v nasprotju s trditvijo tožečih strank škoda na ugledu podjetja zagotovo pomeni škodo za njegove poslovne interese, saj je ugled vsakega gospodarskega subjekta, ki deluje na trgu, bistvenega pomena za opravljanje njegovih gospodarskih dejavnosti na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2018, Falcon Technologies International/Komisija, T‑875/16, neobjavljena, EU:T:2018:877, točki 51 in 53).

171

Vendar iz istih razlogov, kot so tisti, predstavljeni v točkah od 166 do 168 zgoraj, izpodbijana odločba ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bilo v primeru širšega razkritja določila o odškodnini tveganje škodovanja poslovnim interesom zadevnih podjetij, zlasti škodovanja njihovemu ugledu, na datum njenega sprejetja razumno predvidljivo, in ne zgolj hipotetično.

172

V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da tretji razlog za zavrnitev širšega razkritja določila o odškodnini, naveden v izpodbijani odločbi, ne dokazuje, kot to zahteva sodna praksa, navedena v točki 99 zgoraj, obstoja predvidljivega, in ne zgolj hipotetičnega tveganja za poslovne interese zadevnih podjetij.

173

Glede na zgoraj navedeno je drugi očitek drugega dela drugega tožbenega razloga utemeljen v delu, v katerem se nanaša na določila o odškodnini iz zadevnih pogodb.

174

Iz tega sledi, da je treba delno sprejeti drugi očitek drugega dela drugega tožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na določila o odškodnini, in ga zavrniti v delu, v katerem se nanaša na določila o pogodbeni odgovornosti zadevnih podjetij.

175

Tožeče stranke s tretjim očitkom izpodbijajo zadostnost in utemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe, s katero je bila na podlagi izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 utemeljena zavrnitev dostopa do informacij v zvezi s seznamom partnerjev v proizvodni mreži in podizvajalcev zadevnih podjetij.

176

Komisija prereka to utemeljitev.

177

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla, da je izbira proizvodnega obrata na določenem kraju ali uporaba določenega podizvajalca za določeno nalogo stvar notranje poslovne strategije zadevnih podjetij in je rezultat določene ekonomske odločitve. Lokacija teh obratov in njihov ekonomski ali industrijski odnos z zadevnim podjetjem naj ne bi bila javna. Ugotovila je, da bi razkritje prilog k vsem zadevnim pogodbam v zvezi s podizvajalci konkurentom zadevnih podjetij odkrilo pomembne informacije o njihovih industrijskih zmogljivostih in bi lahko škodovalo njihovim industrijskim zmogljivostim za proizvodnjo cepiva ali celo dolgoročno iz ekonomskih razlogov oviralo popolno izvršitev sklenjenih pogodb.

178

Pri tem je Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank podala dovolj pojasnil glede poslovno občutljive narave informacij, ki se nanašajo na seznam partnerjev v proizvodni mreži in podizvajalcev zadevnih podjetij, tako da je treba njihov očitek o nezadostnosti obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem zavrniti.

179

Splošno sodišče je po pregledu celotnih različic zadevnih pogodb ugotovilo, da so v njih različno podrobno navedeni identiteta in lokacija različnih podizvajalcev ali partnerjev zadevnih podjetij ter, odvisno od primera, razdelitev nalog med navedene subjekte. Poleg tega so bile v nekaterih primerih spremembe, kot so dopolnitve ali spremembe obratov ali partnerjev, v razmerju do vnaprejšnjega dogovora o nabavi izvedene v fazi pogodbe o nakupu.

180

Zato je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da informacije o seznamu partnerjev v proizvodni mreži in o podizvajalcih zadevnih podjetij, ki so bile prikrite v zadevnih pogodbah, spadajo v njihove poslovne odnose ter navsezadnje njihovo industrijsko in poslovno zmogljivost ter strategijo.

181

Kot je bilo navedeno v točki 100 zgoraj, lahko varstvo, ki ga je treba zagotoviti poslovnim interesom v skladu s členom 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, zajema take informacije.

182

Poleg tega, kot v bistvu poudarja Komisija, ni mogoče izključiti, da so poslovna razmerja, ki so jih zadevna podjetja sklenila s svojimi partnerji v proizvodni mreži in njihovimi podizvajalci, ustvarila sinergijo s tržno vrednostjo in da bi razkritje poimenskih podatkov v zvezi s temi razmerji lahko škodovalo poslovnim interesom zadevnih oseb ali škodovalo pošteni konkurenci (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. novembra 2022, Antea Polska in drugi, C‑54/21, EU:C:2022:888, točka 79).

183

Poleg tega informacij, ki jih vsebujejo zadevne pogodbe, ni mogoče šteti za zgodovinske (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2015, Axa Versicherung/Komisija, T‑677/13, EU:T:2015:473, točka 154 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 12. julija 2018, RATP/Komisija, T‑250/18 R, neobjavljen, EU:T:2018:458, točki 55 in 57). Ti podatki naj bi bili namreč stari manj kot dve leti in, kot izhaja iz odgovora Komisije na vprašanje, postavljeno v okviru ukrepa procesnega vodstva, naj bi se večina zadevnih pogodb v času sprejetja izpodbijane odločbe še vedno izvajala.

184

Nazadnje, tožeče stranke ne izpodbijajo niti visoko konkurenčnega konteksta, v katerem zadevna podjetja delujejo, niti konteksta velikega povpraševanja po cepivih proti covidu-19.

185

Iz tega izhaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi upravičeno menila, da bi lahko popolno razkritje seznama partnerjev v proizvodni mreži in podizvajalcev konkurentom zadevnih podjetij dalo na voljo poslovno občutljive informacije o njihovih industrijskih zmogljivostih (glej v tem smislu sodbi z dne 7. septembra 2022, Saure/Komisija, T‑651/21, neobjavljena, EU:T:2022:526, točki 108 in 109, in z dne 12. oktobra 2022, Saure/Komisija, T‑524/21, EU:T:2022:632, točke od 99 do 102).

186

Iz navedenega izhaja, da so pojasnila Komisije v izpodbijani odločbi glede obstoja razumno predvidljivega, in ne hipotetičnega tveganja oslabitve varstva poslovnih interesov navedenih podjetij v zvezi s popolnim razkritjem seznama partnerjev v proizvodni mreži in podizvajalcev zadevnih podjetij utemeljena.

187

Glede na navedeno je treba tretji očitek drugega dela drugega tožbenega razloga zavrniti.

188

Iz razlogov, navedenih v točkah od 65 do 92 in od 154 do 174 zgoraj, je treba prvi del drugega tožbenega razloga in drugi očitek drugega dela drugega tožbenega razloga sprejeti in izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, ki se nanaša na delno zavrnitev dostopa do izjav o neobstoju navzkrižja interesov in do določil o odškodnini, v preostalem delu pa je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

189

V utemeljitev svojega tretjega tožbenega razloga tožeče stranke navajajo, da je njihov zahtevek za dostop do dokumentov utemeljen s prevladujočim javnim interesom, ki lahko posebej upraviči razkritje prikritih občutljivih informacij. Tožeče stranke se sklicujejo zlasti na načelo dobrega upravljanja Unije in načelo preglednosti, ki naj bi imela poseben pomen, saj so bili zaprošeni dokumenti del kršitve njihovih temeljnih pravic. Prav tako se sklicujejo na temeljna načela, ki urejajo javna naročila v Uniji, ter na pravice do poštenega sojenja, dobrega upravljanja in osebne celovitosti. Prizadevajo si, da bi lahko ocenili in preverili prakse institucionalnih akterjev, odgovornih za pogajanja in sklepanje zadevnih pogodb, nadzorovali zakonitost teh pogodb, zagotovili pravilno uporabo javnih sredstev, ki jih dodeljuje Komisija, ter svobodno in informirano privolili v cepljenje. Sklicujejo se na zadržanost številnih državljanov do cepljenja, na dejstvo, da bi bili prisiljeni v cepljenje glede na omejitve svobode gibanja zaradi javnega zdravja, ki so jih uvedle države članice, in na njihovo željo, da bi imele dostop do zadevnih pogodb zaradi ustrezne obveščenosti in privolitve v zdravstveni poseg.

190

Komisija prereka to utemeljitev.

191

V zvezi s tem Splošno sodišče uvodoma na eni strani poudarja, da se preučitev tretjega tožbenega razloga nanaša le na zadevne pogodbe, in sicer na dokumente, za katere je Komisija ugotovila, da spadajo pod izjemo iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.

192

Določbe člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 namreč ne urejajo tehtanja med javnim interesom glede zasebnosti in glede integritete posameznika ter prevladujočim javnim interesom (sodba z dne 15. julija 2015, Dennekamp/Parlament, T‑115/13, EU:T:2015:497, točka 62). Zato se tretji tožbeni razlog ne nanaša na izjave o neobstoju navzkrižja interesov, obravnavane v prvem delu drugega tožbenega razloga.

193

Na drugi strani Splošno sodišče opozarja, da je treba delno sprejeti drugi očitek drugega dela drugega tožbenega razloga, ker razlogi za zavrnitev širšega razkritja določil o odškodnini ne dokazujejo obstoja predvidljivega, in ne zgolj hipotetičnega tveganja škodovanja poslovnim interesom zadevnih podjetij, kar pomeni kršitev člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001. Iz tega izhaja, da se preučitev tretjega tožbenega razloga ne nanaša na ta vidik izpodbijane odločbe.

194

V skladu s členom 4(2), zadnji del stavka, Uredbe št. 1049/2001 institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo med drugim varstvo poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, „razen če ne prevlada javni interes za razkritje“. Iz tega izhaja, da institucije Unije ne morejo zavrniti dostopa do dokumenta, kadar je razkritje utemeljeno s prevladujočim javnim interesom, tudi če bi to razkritje lahko oslabilo varstvo poslovnih interesov dane fizične ali pravne osebe.

195

V tem okviru je treba tehtati na eni strani poseben interes, ki ga je treba varovati z nerazkritjem zadevnega dokumenta, in na drugi strani zlasti splošni interes, da se omogoči dostop do dokumenta, ob upoštevanju prednosti, ki izhajajo, kot je navedeno v uvodni izjavi 2 Uredbe št. 1049/2001, iz povečane preglednosti, to je tesnejšega sodelovanja državljanov v postopku odločanja in večje legitimnosti v upravi ter njenega učinkovitejšega in odgovornejšega ravnanja v razmerju do državljanov v demokratičnem sistemu (glej sodbo z dne 21. oktobra 2010, Agapiou Joséphidès/Komisija in EACEA, T‑439/08, neobjavljena, EU:T:2010:442, točka 136 in navedena sodna praksa; sodba z dne 5. februarja 2018, PTC Therapeutics International/EMA, T‑718/15, EU:T:2018:66, točka 107).

196

Okoliščine, na katerih temelji prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje zadevnih dokumentov, mora konkretno navesti prosilec (glej sodbi z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 94 in navedena sodna praksa, in z dne 16. julija 2015, ClientEarth/Komisija, C‑612/13 P, EU:C:2015:486, točka 90 in navedena sodna praksa). Tisti, ki zatrjujejo obstoj prevladujočega javnega interesa v smislu zadnjega dela stavka člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, morajo namreč tega dokazati (sodba z dne 25. septembra 2014, Spirlea/Komisija, T‑306/12, EU:T:2014:816, točka 97).

197

V tem okviru mora oseba, ki želi nasprotovati razlogu za zavrnitev razkritja, prvič, uveljavljati obstoj javnega interesa, ki lahko prevlada nad tem razlogom, in drugič, natančno dokazati, da bi v konkretnem primeru razkritje zadevnih dokumentov konkretno prispevalo k zagotavljanju varstva tega javnega interesa v taki meri, da ima načelo preglednosti prednost pred varstvom interesov, zaradi katerih je bilo razkritje zavrnjeno (glej v tem smislu sklep z dne 21. maja 2019, Pint/Komisija, C‑770/18, neobjavljen, EU:C:2019:436, točka 18), in sicer v tem primeru varstvo poslovnih interesov zadevnih podjetij.

198

Ni treba, da se prevladujoč javni interes, ki lahko upraviči razkritje dokumenta, razlikuje od načel, na katerih temelji Uredba št. 1049/2001. Vendar splošnih premislekov ni mogoče sprejeti kot utemeljitev za dostop do zaprošenih dokumentov, ki zahteva, da je načelo preglednosti v danem primeru posebej pomembno, zaradi česar bi prevladalo nad razlogi za zavrnitev razkritja zadevnih dokumentov (glej v tem smislu sodbi z dne 14. novembra 2013, LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točki 92 in 93 ter navedena sodna praksa, in z dne 16. julija 2015, ClientEarth/Komisija, C‑612/13 P, EU:C:2015:486, točki 92 in 93).

199

V potrdilni prošnji so se tožeče stranke sklicevale na prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje zaprošenih dokumentov, ki v bistvu temelji na preglednosti, ki izhaja iz „dobrega upravljanja, ki vodi delovanje Unije v skladu s členom 15 PDEU“. Ta javni interes naj bi prevladoval nad poslovnimi interesi zadevnih podjetij zaradi izrednih zdravstvenih razmer.

200

Komisija je v izpodbijani odločbi, s katero je odobrila širši dostop do dokumentov 1, od 3 do 6, 8 in 9, ki so bili predhodno razkriti, ter delni dostop do dokumentov 2, 7 in od 10 do 13, ki dotlej niso bili javno razkriti, v redigirani obliki, navedla, da priznava izredne razmere, povezane s pandemijo covida-19, da se strinja s pomembnostjo zaupanja javnosti v njene ukrepe v zvezi z nakupom cepiv in da se zaveda visoke stopnje potrebne preglednosti. Vendar je menila, da tožeče stranke niso dokazale potrebe po razkritju prikritih poslovno občutljivih informacij na podlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001. Argumenti v zvezi z dobrim upravljanjem in preglednostjo naj bi bili namreč splošni. Spomnila je, da je redno zagotavljala informacije o napredku pogajanj z zadevnimi podjetji in različnih sprejetih ukrepih, vključno pri Evropskem parlamentu, za zagotovitev preglednosti. Pojasnila je, da se je posvetovala z zadevnimi podjetji, da bi omogočila čim širši dostop do zadevnih pogodb. Vendar je poudarila, da pravica dostopa do dokumentov ni splošna in absolutna pravica. V nadaljevanju je spomnila, da splošni premisleki, vključno z varovanjem javnega zdravja, ne zadostujejo za utemeljitev prevladujočega javnega interesa, ne da bi bili navedeni konkretni razlogi, ki bi utemeljevali obseg, v katerem bi razkritje služilo temu javnemu interesu. Pojasnila je, da ni mogla ugotoviti nobenega javnega interesa, ki bi lahko prevladal nad javnim in zasebnim interesom, varovanim s členom 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001. Nazadnje je menila, da je dejstvo, da se zadevne pogodbe nanašajo na upravni postopek in ne na zakonodajne akte, okrepilo sklep, da noben prevladujoč javni interes ne upravičuje razkritja prikritih delov.

201

V obravnavanem primeru Komisija pri svoji presoji ni napačno uporabila prava na podlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.

202

Tožeče stranke so se v potrdilni prošnji sklicevale le na splošne premisleke v zvezi s preglednostjo in dobrim upravljanjem. Vendar s temi premisleki ni mogoče dokazati, da je bil interes v zvezi s preglednostjo v obravnavanem primeru posebej pomemben in da bi lahko prevladal nad razlogi za zavrnitev razkritja prikritih delov zadevnih pogodb.

203

Vsekakor je treba ugotoviti, da Komisija ni zanikala obstoja javnega interesa za pridobitev informacij v zvezi z nakupom cepiv in zadevnimi pogodbami, vendar je v izpodbijani odločbi menila, da je bil ta interes izpolnjen z različnimi ukrepi za zagotovitev preglednosti, vključno z objavo posodobljenih informacij o napredku pogajanj ter sporočanjem informacij Parlamentu v ustni in pisni obliki. Prav tako je treba ugotoviti, da prikrite informacije ne vsebujejo nobenih znanstvenih podatkov v zvezi z učinkovitostjo in varnostjo cepiv, ki bi se nanašali na morebitne bojazni javnosti glede uporabe cepiv.

204

Tega sklepa ne ovržejo trditve, ki so jih tožeče stranke navedle v svoji prilagoditveni vlogi.

205

Prvič, v nasprotju s trditvami tožečih strank iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija preučila vprašanje obstoja prevladujočega javnega interesa, saj je temu vprašanju posvečena točka 3 te odločbe.

206

Drugič, ker so tožeče stranke v potrdilni prošnji trdile, da obstaja prevladujoč javni interes, ki upravičuje popolno razkritje zadevnih pogodb, je bila njihova naloga, da navedejo konkretne okoliščine, ki upravičujejo tako razkritje. Trditev tožečih strank, da bi morala Komisija po uradni dolžnosti preveriti obstoj takega interesa, čeprav se nanj niso sklicevale, ne more izpodbiti te ugotovitve.

207

Res je, da člen 6(1) Uredbe št. 1049/2001, ki določa praktična pravila za prošnje za dostop do dokumentov na podlagi te uredbe, določa, da „[p]rosilec ni dolžan navesti razlogov za prošnjo“. Vendar če institucija, ki je prejela prošnjo za dostop, ugotovi, da bi zadevno razkritje lahko ogrozilo varstvo enega od interesov iz člena 4(2) te uredbe, kot je to storila Komisija v svojem odgovoru na začetno prošnjo, mora prosilec, ki želi, da zadevna institucija spremeni svoje stališče, in zatrjuje obstoj prevladujočega javnega interesa, v ta namen predložiti argumente, kot je ugotovljeno v točkah 196 in 197 zgoraj.

208

Tretjič, v zvezi s splošnimi trditvami o želji, da bi lahko nadzirale prakse institucionalnih akterjev, odgovornih za sklepanje zadevnih pogodb, in zakonitost teh pogodb ter zagotovile pravilno uporabo javnih sredstev, ki jih dodeljuje Komisija, tožeče stranke ne navedejo konkretnih razlogov, ki bi v obravnavanem primeru upravičevali širše razkritje zadevnih pogodb. V zvezi s tem je treba poudariti, da ni naloga tožečih strank ugotavljati, v kolikšni meri sta bila upoštevana pravo Unije o oddaji javnih naročil in belgijsko pravo, ki je pravo, ki ureja zadevne pogodbe. Prav tako ni njihova naloga, da zagotovijo varstvo finančnih interesov Unije. Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1) in Uredba 2016/369, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2020/521, ter zadevne pogodbe namreč vsebujejo določbe, ki Komisijo, Evropsko računsko sodišče in Evropsko javno tožilstvo pooblaščajo, da v skladu s svojimi pristojnostmi izvedejo revizije in preiskave. Poleg tega tožeče stranke ne pojasnijo, kako bi jim razkritje prikritih poslovno občutljivih informacij omogočilo oblikovanje informiranega mnenja o skupni oddaji naročil za cepiva proti covidu-19 ali o uporabi javnih sredstev, če bi se te iste informacije lahko uporabile proti zadevnim podjetjem ali celo proti Komisiji in državam članicam v okviru poznejših pogodb o nakupu. Iz tega izhaja, da tožeče stranke niso natančno dokazale, kako bi razkritje prikritih informacij konkretno prispevalo k zagotavljanju varstva interesov, na katere se sklicujejo.

209

Četrtič, ker tožeče stranke v bistvu trdijo, da bi bilo potrebno širše razkritje zadevnih pogodb, da bi bile dobro obveščene in da bi lahko dale informirano privolitev v cepljenje proti covidu-19, te trditve poleg tega, da so splošne, temeljijo na domnevi, da prikriti deli zadevnih pogodb vsebujejo znanstvene podatke, ki lahko odpravijo morebitne bojazni javnosti glede uporabe cepiv. Vendar, kot je poudarjeno v točki 202 zgoraj, to ne drži in, kot je navedeno v točki 126 zgoraj, zadevna podjetja morajo izpolnjevati vse pogoje iz dovoljenj za promet. Zato ni mogoče šteti, da so tožeče stranke dokazale, da bi razkritje prikritih informacij konkretno prispevalo k zagotavljanju varstva javnega interesa, na katerega se sklicujejo.

210

Petič, zavrniti je treba utemeljitev tožečih strank, da je preglednost posebej pomembna, saj so bile zadevne pogodbe del kršitev njihovih temeljnih pravic. Zadevne pogodbe namreč ne določajo obveznosti cepljenja proti covidu-19 niti obveznosti predložitve dokazila o cepljenju kot pogoja za odpravo omejitev prostega gibanja, ki so jih države članice uvedle iz razlogov javnega zdravja. V zvezi s tem obveznosti v tem smislu izhajajo izključno iz nacionalnega prava držav članic (glej v tem smislu sklep z dne 29. aprila 2022, Abenante in drugi/Parlament in Svet, T‑527/21, neobjavljen, EU:T:2022:278, točki 22 in 23).

211

Nazadnje, v delu, v katerem se tožeče stranke sklicujejo na željo po izvajanju demokratičnega nadzora nad dejanji Komisije, kot je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, njena upravna dejavnost ne zahteva enakega obsega dostopa do dokumentov, kot ga zahteva zakonodajna dejavnost institucije Unije (glej po analogiji sodbi z dne 29. junija 2010, Komisija/Technische Glaswerke Ilmenau, C‑139/07 P, EU:C:2010:376, točka 60, in z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW, C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 91).

212

V obravnavani zadevi pa so zadevne pogodbe del upravne dejavnosti.

213

V teh okoliščinah je Komisija na dan sprejetja izpodbijane odločbe, ne da bi napačno uporabila pravo, uveljavljala izjemo, ki se nanaša na varstvo poslovnih interesov zadevnih podjetij, pri čemer je treba razumeti, da se ta izjema, kot izhaja iz člena 4(7) Uredbe št. 1049/2001, ne uporablja neomejeno, temveč le toliko časa, dokler je tako varstvo utemeljeno z vsebino zadevnega dokumenta (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2010, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točki 56 in 57).

214

Iz tega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog, kot je opisan v točkah od 191 do 193 zgoraj, zavrniti kot neutemeljen.

215

V utemeljitev četrtega tožbenega razloga tožeče stranke navajajo, da so ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, v nasprotju z načelom sorazmernosti.

216

Komisija predlaga, da se te trditve zavrnejo.

217

V obravnavani zadevi se iz razlogov, navedenih v točkah od 85 do 92 in 193 zgoraj, preučitev četrtega tožbenega razloga ne nanaša na delno zavrnitev dostopa niti do izjav o neobstoju navzkrižja interesov niti do določil o odškodnini v zadevnih pogodbah.

218

V zvezi z očitkom, da Komisija ni preverila, ali je razkritje sorazmerno s škodo, povzročeno interesom tožečih strank, je treba poudariti, da člen 4(6) Uredbe št. 1049/2001 določa, da se, če ena ali več izjem velja le za del zaprošenega dokumenta, drugi deli dokumenta razkrijejo in da je treba delni dostop do tega dokumenta Komisije preveriti ob upoštevanju načela sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2001, Svet/Hautala, C‑353/99 P, EU:C:2001:661, točki 27 in 28).

219

V sodni praksi se namreč poudarja, da iz besedila člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da mora institucija ali organ preučiti, ali je treba delni dostop do dokumentov, na katere se nanaša prošnja za dostop, dovoliti tako, da se morebitna zavrnitev omeji zgolj na podatke, na katere se nanašajo zadevne izjeme. Institucija ali organ mora tak delni dostop dovoliti, če je cilj, ki ga uresničuje ob zavrnitvi dostopa do dokumenta, mogoče doseči s tem, da bi ta institucija ali organ zgolj prikril odlomke, ki lahko posežejo v varovani javni interes (sodba z dne 12. septembra 2013, Besselink/Svet, T‑331/11, neobjavljena, EU:T:2013:419, točka 84; glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2001, Svet/Hautala, C‑353/99 P, EU:C:2001:661, točka 29).

220

Iz podrobne preučitve različnih dokumentov, zajetih z izpodbijano odločbo, izhaja, da je Komisija preučila prošnjo za dostop do dokumentov ob popolnem spoštovanju načela sorazmernosti, katerega uporaba na področju dostopa do dokumentov je bila opisana s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 218 in 219.

221

Glede na navedeno je treba četrti tožbeni razlog, kot je opisan v točki 217 zgoraj, zavrniti kot neutemeljen.

222

Glede na vse navedene premisleke je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem je bil v nasprotju s členom 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 zavrnjen širši dostop do izjav o neobstoju navzkrižja interesov, ki so jih podpisali člani skupne pogajalske skupine, in v delu, v katerem je bil v nasprotju s členom 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 zavrnjen širši dostop do določil o odškodnini, v preostalem delu pa je treba tožbo zavrniti.

223

V tem okviru je treba spomniti, da Splošno sodišče ni pristojno, da bi nadomeščalo Komisijo in navedlo dele dokumentov, za katere bi moral biti odobren popolni ali delni dostop, institucija pa mora ob izvršitvi te sodbe in v skladu s členom 266 PDEU upoštevati v njej navedene tozadevne razloge (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2006, Franchet in Byk/Komisija, T‑391/03 in T‑70/04, EU:T:2006:190, točka 133).

224

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Poleg tega Splošno sodišče v skladu s členom 137 Poslovnika, če se postopek ustavi, o stroških odloči po prostem preudarku. Ker Komisija s svojimi predlogi v glavnem ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožečih strank naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo:

I. Dejansko stanje

II. Predlogi strank

III. Pravo

A. Procesno upravičenje tožečih strank

B. Predmet spora

C. Vsebinska presoja

1. Prvi tožbeni razlog: nepopolnost seznama dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da so zajeti s prošnjo za dostop do dokumentov

2. Drugi tožbeni razlog: neuporabljivost dveh izjem, na kateri se je Komisija sklicevala za utemeljitev zavrnitve dostopa do zaprošenih dokumentov

a) Prvi del drugega tožbenega razloga: neuporabljivost izjeme v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika (člen 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001)

b) Drugi del drugega tožbenega razloga: neuporabljivost izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov podjetij (člen 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001)

1) Delna zavrnitev dostopa do določil v zvezi z lastnostmi cepiv in nadzorom kakovosti

i) Obrazložitev izpodbijane odločbe

ii) Utemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe

2) Delna zavrnitev dostopa do določil o odškodnini

i) Obrazložitev izpodbijane odločbe

ii) Utemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe

– Določila o pogodbeni odgovornosti

– Določila o odškodnini

3) Zavrnitev dostopa do seznama partnerjev v proizvodni mreži in podizvajalcev zadevnih podjetij

c) Sklepna ugotovitev glede drugega tožbenega razloga

3. Tretji tožbeni razlog: obstoj prevladujočega javnega interesa, ki upravičuje popoln dostop do zaprošenih dokumentov

4. Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

IV. Stroški