1

Giacomo Santini, Marco Cellai, Domenico Ceravolo, Natalino Gatti, Rosa Maria Avitabile kot dedinja Antonia Mazzoneja, Luigi Moretti, Gabriele Sboarina, Lina Wuhrer, Patrizia Capraro in Luciana Meneghini kot dedinja Ferruccia Pisonija s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 10. februarja 2021, Santini in drugi/Parlament (T‑345/19, T‑346/19, od T‑364/19 do T‑366/19, od T‑372/19 do T‑375/19 in T‑385/19, EU:T:2021:78, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njihovo tožbo, prvič, za razglasitev ničnosti obvestil z dne 11. aprila 2019 in glede L. Meneghini kot dedinje F. Pisonija z dne 8. maja 2019, ki jih je za vsakega od pritožnikov izdal Evropski parlament (v nadaljevanju skupaj: sporne odločbe), in se nanašajo na prilagoditev zneska pokojnin, do katerih so pritožniki upravičeni od 1. januarja 2019, ko je začel veljati sklep št. 14/2018 Ufficio di Presidenza della Camera dei deputati (urad predsedstva poslanske zbornice, Italija) z dne 12. julija 2018 (v nadaljevanju: sklep št. 14/2018), in drugič, za povračilo škode, ki naj bi pritožnikom nastala zaradi teh aktov.

2

Člen 1 Priloge III k pravilniku o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem Evropskega parlamenta v različici, ki je veljala do 14. julija 2009 (v nadaljevanju: pravilnik PEAM), je določal:

„1.   Vsi poslanci Evropskega parlamenta imajo pravico do starostne pokojnine.

2.   Do uvedbe dokončnega sistema pokojninskega zavarovanja Evropskih skupnosti za vse poslance Evropskega parlamenta v primeru, da državni sistem ne predvideva pokojnin, ali v primeru, da višina in/ali pogoji niso enaki tistim, ki veljajo za poslance nacionalnega parlamenta v državi članici, v kateri je bil poslanec izvoljen, bo na prošnjo zadevnega poslanca plačana začasna starostna pokojnina iz proračuna Evropske unije, oddelek Parlament.“

3

Člen 2 Priloge III k pravilniku PEAM je določal:

„1.   Višina in pogoji začasne starostne pokojnine so enaki višini in pogojem starostne pokojnine poslancev spodnjega doma parlamenta države članice, v kateri je bil poslanec izvoljen.

2.   Poslanec, ki uveljavlja pravico v skladu s členom 1(2), mora plačati v proračun Evropske unije znesek, enak vsoti prispevkov, ki jih v skladu z nacionalnimi predpisi plača poslanec spodnjega doma v državi članici, kjer je bil poslanec izvoljen.“

4

Člen 3(1) in (2) Priloge III k pravilniku PEAM je določal:

„1.   Prošnja za vključitev v ta začasni sistem pokojninskega zavarovanja mora biti oddana v dvanajstih mesecih od začetka poslančevega mandata.

Po izteku tega roka bo vključitev v sistem pokojninskega zavarovanja pričela veljati prvi dan v mesecu, v katerem je bila prošnja prejeta.

2.   Prošnja za izplačilo pokojnine mora biti vložena v šestih mesecih po nastanku upravičenja.

Po izteku tega roka bo pokojnina izplačana od prvega dne meseca, v katerem je bila prošnja prejeta.“

5

Člen 25(1) in (2) Sklepa Evropskega parlamenta z dne 28. septembra 2005 o sprejetju statuta poslancev Evropskega parlamenta (2005/684/ES, Euratom) (UL 2005, L 262, str. 1, v nadaljevanju: Statut poslancev), ki je začel veljati 14. julija 2009, določa:

„1.   Poslanci, ki so pred začetkom veljavnosti tega statuta že bili v Parlamentu in bili vanj ponovno izvoljeni, se lahko glede plače, začasnega nadomestila in pokojnine odločijo za nacionalno ureditev za celotno obdobje opravljanja funkcije.

2.   Ta plačila se krijejo iz proračuna države članice.“

6

Člen 28 Statuta poslancev določa:

„Poslanec v polnem obsegu ohrani pravico do pokojnine, ki jo je pridobil v času veljavnosti tega statuta v skladu s predpisi posamezne države.“

7

V uvodni izjavi 7 Sklepa predsedstva Evropskega parlamenta 2009/C 159/01 z dne 19. maja in 9. julija 2008„o izvedbenih ukrepih v zvezi s Statutom poslancev Evropskega parlamenta“ (UL 2009, C 159, str. 1), kakor je bil spremenjen s Sklepom predsedstva Evropskega parlamenta 2010/C 340/06 z dne 13. decembra 2010 (UL 2010, C 340, str. 6) (v nadaljevanju: izvedbeni ukrepi), je navedeno:

„[V] prehodnih določbah [je treba] zagotoviti, da osebe, ki so na podlagi pravilnika PEAM upravičene do določenih dajatev, te po načelu [varstva] legitimnih pričakovanj prejemajo tudi po razveljavitvi tega pravilnika. Prav tako je treba zajamčiti spoštovanje pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi pravilnika PEAM pred začetkom veljavnosti statuta [poslancev].“

8

Člen 49(1) izvedbenih ukrepov določa:

Poslanci, ki so svoj mandat opravljali vsaj eno polno leto, so po koncu mandata upravičeni do doživljenjske starostne pokojnine, ki se začne izplačevati prvi dan meseca, ki sledi mesecu, v katerem so dopolnili 63 let.

Nekdanji poslanci ali njihovi zakoniti zastopniki vložijo vlogo za izplačilo starostne pokojnine v šestih mesecih po izpolnitvi pogojev, razen v primerih višje sile. Po tem roku se za datum začetka izplačevanja starostne pokojnine šteje prvi dan meseca, v katerem je bila vloga prejeta.“

9

Izvedbeni ukrepi so v skladu s členom 73 teh ukrepov začeli veljati isti dan kot statut poslancev, to je 14. julija 2009.

10

Člen 74 izvedbenih ukrepov določa, da ob upoštevanju prehodnih določb iz naslova IV, zlasti člena 75 teh ukrepov, pravilnik PEAM preneha veljati na dan začetka veljavnosti statuta poslancev.

11

Člen 75 izvedbenih ukrepov določa:

„1.   Vdovska in invalidska pokojnina, dodatna invalidska pokojnina za nepreskrbljene otroke in starostna pokojnina, dodeljena v skladu s prilogami I, II in III k pravilniku PEAM, se po določilih teh prilog še naprej izplačuje osebam, ki so bile do nje upravičene pred začetkom veljavnosti statuta [poslancev].

Kadar nekdanji poslanec, ki prejema invalidsko pokojnino, umre po 14. juliju 2009, se vdovska pokojnina izplačuje njegovemu zakonskemu partnerju, stalnemu zunajzakonskemu partnerju ali nepreskrbljenim otrokom v skladu s pogoji iz Priloge I k pravilniku PEAM.

2.   Pravice do starostne pokojnine, ki so po določilih prej omenjene Priloge III pridobljene do dneva začetka veljavnosti statuta [poslancev], se ohranijo. Osebe, ki so pridobile pravice v tem pokojninskem sistemu, bodo prejemale pokojnino, izračunano na podlagi njihovih pravic, ki izhajajo iz določil prej omenjene Priloge III, če izpolnjujejo pogoje, ki jih v tej zvezi predvideva nacionalna zakonodaja ustrezne države članice, in če so vložile zahtevek v skladu s členom 3(2) prej omenjene Priloge III.“

12

Člen 1, od (1) do (3), sklepa št. 14/2018 določa:

„1.   Od 1. januarja 2019 se zneski doživljenjskih rent, neposrednih in izplačljivih preživelim družinskim članom, in pro rata deleža doživljenjske rente v pokojninskih dajatvah, neposrednih in izplačljivih preživelim družinskim članom, katerih pravice so bile pridobljene na podlagi predpisov, ki so veljali 31. decembra 2011, izračunajo v skladu z novimi pogoji, določenimi v tem sklepu.

2.   Novi izračun iz prejšnjega odstavka se opravi tako, da se znesek individualnega prispevka pomnoži s pretvorbenim količnikom, ki se nanaša na starost poslanca na datum, ko je pridobil pravico do doživljenjske rente ali pokojninske dajatve pro rata.

3.   Uporabijo se pretvorbeni količniki iz preglednice 1, priložene temu sklepu.“

13

Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 14 do 21 izpodbijane sodbe. Za namene te pritožbe ga je mogoče povzeti, kot sledi.

14

Vsak od pritožnikov je bodisi nekdanji poslanec Evropskega parlamenta, izvoljen v Italiji, bodisi pravni naslednik takega nekdanjega evropskega poslanca, ki je upravičen do starostne pokojnine ali družinske pokojnine (v nadaljevanju: pokojnina).

15

Parlament je z vključitvijo opombe na pokojninske odrezke za januar 2019 pritožnike obvestil, da bo lahko na podlagi sklepa št. 14/2018 znesek njihove pokojnine spremenjen in da bo morda treba na podlagi tega novega izračuna izterjati neupravičeno izplačane zneske.

16

Parlament je s 1. januarjem 2019 ob uporabi tega sklepa na podlagi člena 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM zmanjšal znesek pokojnine pritožnikov.

17

Parlament je z nedatiranim obvestilom, ki ga je vodja oddelka za plače in socialne pravice poslancev pri generalnem direktoratu (GD) Parlamenta za finance (v nadaljevanju: vodja oddelka) priložil pokojninskim odrezkom pritožnikov za februar 2019, zadnjenavedene najprej opozoril, da je njegova parlamentarna pravna služba z mnenjem št. SJ-0836/18 z dne 11. januarja 2019 potrdila samodejno uporabo sklepa št. 14/2018 za njihov položaj (v nadaljevanju: pravno mnenje). Dalje, Parlament bo, takoj ko bo od Camera dei deputati (poslanska zbornica, Italija) prejel potrebne informacije, pritožnike uradno obvestil o novem znesku njihove pokojnine in morebitno razliko izterjal v naslednjih 12 mesecih. Nazadnje, pritožnike je obvestil, da bo končni znesek njihove pokojnine določen s formalnim aktom, zoper katerega bo mogoče vložiti pritožbo oziroma ničnostno tožbo.

18

Vodja oddelka je s spornimi odločbami pritožnike na prvem mestu obvestil, da bo znesek njihove pokojnine na podlagi člena 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM prilagojen glede na znižanje podobnih pokojnin, ki jih poslanska zbornica v Italiji izplačuje nekdanjim nacionalnim poslancem na podlagi sklepa št. 14/2018. Na drugem mestu, znesek pokojnin pritožnikov bo prilagojen od aprila 2019 z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2019 na podlagi osnutkov določitve novih zneskov pokojnin, poslanih v prilogi k tem odločbam. Na tretjem mestu, v spornih odločbah je bil pritožnikom postavljen 30-dnevni rok za pripombe, ki je začel teči s prejemom teh odločb. Če takih pripomb ni, se učinki navedenih odločb štejejo za dokončne in med drugim vključujejo vračilo neupravičeno prejetih zneskov za mesece od januarja do marca 2019.

19

Ker nobeden od pritožnikov ni predložil takih pripomb v določenem roku, so učinki spornih odločb zanje postali dokončni ob izteku tega roka.

20

Pritožniki so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. junija (zadevi T‑345/19 in T‑346/19), 20. junija (zadevi T‑364/19 in T‑365/19), 18. junija (zadeva T‑366/19), 20. junija (zadeve od T‑372/19 do T‑375/19) in 25. junija 2019 (zadeva T‑385/19) vložili tožbe za razglasitev ničnosti spornih odločb.

21

V utemeljitev tožb so pritožniki navedli osem tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na nepristojnost avtorja spornih odločb in na nezakonitost samodejne uporabe sklepa št. 14/2018. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev določb pravilnika PEAM, Statuta poslancev in izvedbenih ukrepov. Tretji tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 28 Statuta poslancev ter členov 75 in 76 izvedbenih ukrepov. Četrti tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in načela zakonitosti kazni ter na kršitev načel prepovedi retroaktivnosti in enakosti. Peti tožbeni razlog se je nanašal na kršitev lastninske pravice. Šesti tožbeni razlog se je nanašal na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti in varstva pridobljenih pravic. Sedmi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev načel primernosti, sorazmernosti in enakega obravnavanja. Osmi tožbeni razlog se je nanašal na druge kršitve načel primernosti, sorazmernosti, enakega obravnavanja in solidarnosti.

22

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse te tožbene razloge in posledično zavrnilo tudi tožbo.

23

Pritožniki Sodišču predlagajo, naj:

24

Parlament Sodišču predlaga, naj:

25

Enrico Falqui je 12. januarja 2022 v okviru zadeve C‑391/21 P v sodnem tajništvu Sodišča vložil kopijo sodbe št. 4/2021 Consiglio di giurisdizione della Camera dei deputati (svet za pravosodje poslanske zbornice, Italija) z dne 23. decembra 2021 (v nadaljevanju: sodba št. 4/2021), s katero je bil sklep št. 14/2018 razglašen za ničen. Ta dokument v tej fazi ni bil vključen v spis.

26

Pritožniki so 9. marca 2022 v sodnem tajništvu Sodišča vložili isto sodbo.

27

V obravnavani zadevi ter v zadevah Falqui/Parlament (C‑391/21 P) ter Coppo Gavazzi in drugi/Parlement (C‑725/20 P) je sodno tajništvo 16. marca 2022 strankam posredovalo ukrep procesnega vodstva, ki sta ga sprejela sodnik poročevalec in generalna pravobranilka na podlagi člena 62 Poslovnika Sodišče in v skladu s katerim so bile stranke pozvane, naj predložijo vse dokumente, ki bi lahko vplivali na predmet zadeve, ki se nanaša nanje, zlasti sodbo št. 4/2021.

28

Pritožniki v obravnavani zadevi so 23. marca 2022 predložili več dokumentov, vključno s sodbo št. 4/2021. Tudi Parlament je 29. marca 2022 predložil več dokumentov, med drugim sodbo št. 4/2021 in dokument, naslovljen „Nova pravila za izračun pokojnin, ki jih je sprejela italijanska poslanska zbornica“. Ta institucija je Sodišče prav tako obvestila, da bo po prejemu dodatnih pojasnil, ki jih je od poslanske zbornice zahtevala v zvezi s konkretno uporabo teh pravil, opravila nov izračun pokojnin pritožnikov in jim poslala nov osnutek odločbe o določitvi njihovih pokojninskih pravic, v zvezi s katerim bodo imeli možnost predložiti pripombe pred sprejetjem končne odločbe.

29

Parlament je 12. oktobra in 29. novembra 2022 v sodnem tajništvu Sodišča vložil končne odločbe o določitvi novega zneska pokojnin, ki naj bi se pritožnikom izplačevale od novembra 2022 z dolgovanimi zaostalimi zneski (v nadaljevanju: nove odločbe Parlamenta).

30

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 25. oktobra 2022 stranke pozval, naj pojasnijo, ali menijo, na eni strani, da so nove odločbe Parlamenta ex tunc nadomestile sporne odločbe, in na drugi strani, da pritožba po sprejetju teh novih odločb ohranja svoj predmet.

31

Parlament je 29. novembra 2022 pojasnil, da meni, da so bile z novimi odločbami Parlamenta sporne odločbe nadomeščene z učinkom ex tunc, vendar je pritožba ohranila svoj predmet. Bilo naj bi namreč v interesu strank in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, če bi Sodišče odločilo o utemeljenosti pritožbe, da se zagotovi jasnost glede vprašanja, ali je bilo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo in ali lahko Parlament na podlagi člena 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM ponovno izračuna pokojnine pritožnikov v primeru spremembe veljavnih nacionalnih predpisov.

32

Pritožniki so v dopisu, vloženem 29. novembra 2022, navedli, da so po njihovem mnenju vsi pritožbeni razlogi še vedno upoštevni in aktualni, saj nove odločbe Parlamenta niso nadomestile spornih odločb, ki še naprej ohranjajo polno učinkovitost in veljavnost. Nove odločbe Parlamenta naj bi, tako kot sporne odločbe, zajemale nov izračun zneska njihove pokojnine ter ob spremembi pogojev za njihovo pravico do pokojnine vsebovale ponovno opredelitev te pravice z retroaktivnim in trajnim učinkom. Sklep št. 14/2018 naj bi bil namreč spremenjen le v delu, ki se nanaša na pretvorbeni količnik v zvezi s starostjo poslanca, ki je upravičen do starostne pokojnine.

33

Pritožniki v okviru te pritožbe navajajo šest razlogov, s katerimi v bistvu izpodbijajo to, da je Splošno sodišče potrdilo utemeljenost razlage člena 75(1) izvedbenih ukrepov v povezavi s členom 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM (v nadaljevanju: notranja pravila Parlamenta), na podlagi katere je ta institucija uporabila sklep št. 14/2018, da bi spremenila znesek njihove starostne pokojnine. Prvi štirje pritožbeni razlogi, ki jih je treba obravnavati skupaj, se nanašajo na napačno razlago notranjih pravil Parlamenta, kršitev načel pravne varnosti, varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti, lastninske pravice iz člena 17 Listine ter na dejstvo, da Parlament ni sprejel akta. Peti pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago člena 25(3) Poslovnika Parlamenta. Šesti pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji, ali je obrazložitev spornih odločb pravilna.

34

Iz točke 29 te sodbe je razvidno, da je namen novih odločb Parlamenta, ki so bile sprejete med postopkom pred Sodiščem, določiti nov znesek pokojnin, ki so se pritožnikom izplačevale od novembra 2022, skupaj z dolgovanimi zaostalimi zneski.

35

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morata v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča tako predmet spora kot pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da mora obstajati možnost, da ima stranka, ki vloži pritožbo, od izida te pritožbe korist (sodba z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija,C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točka 43 in navedena sodna praksa).

36

Vendar pravni interes tožeče stranke ne preneha nujno zato, ker akt, ki ga ta stranka izpodbija, med postopkom neha učinkovati (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 62).

37

V nekaterih okoliščinah tožeča stranka lahko ohrani interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta, ki je bil razveljavljen med postopkom, zato da bi avtor izpodbijanega akta v prihodnje sprejel ustrezne popravke in da bi se tako preprečila nevarnost ponovitve nezakonitosti, ki jo izpodbijani akt domnevno vsebuje (sodba z dne 6. septembra 2018, Bank Mellat/Svet,C‑430/16 P, EU:C:2018:668, točka 64 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavanem primeru iz odgovora Parlamenta z dne 29. novembra 2022, povzetega v točki 31 te sodbe, nedvoumno izhaja, da želi ta institucija tudi v prihodnje na novo izračunati pokojnine nekdanjih evropskih poslancev v primeru spremembe nacionalnih predpisov, navedenih v členu 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM (v nadaljevanju: dinamična ureditev).

39

Čeprav je Parlament sporne odločbe nadomestil z novimi odločbami, ostaja dejstvo, da vse te odločbe temeljijo na razlagi notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora Parlament dinamično ureditev uporabljati za nekdanje evropske poslance, upravičene do starostne pokojnine, in za osebe, upravičene do družinske pokojnine, ki tako kot pritožniki spadajo na področje uporabe prilog k pravilniku PEAM (v nadaljevanju: zadevni nekdanji evropski poslanci).

40

Pritožniki pa v okviru tega pritožbenega postopka izpodbijajo prav to razlago. Iz tega izhaja, da pritožniki kljub nadomestitvi ex tunc spornih odločb ohranijo interes za to, da se ugotovi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je potrdilo utemeljenost te razlage, ki jo lahko Parlament v prihodnje uporabi pri sprejemanju odločb, podobnih spornim odločbam ali novim odločbam Parlamenta, tako da ne obstaja le nevarnost ponovitve zatrjevane nezakonitosti v smislu sodne prakse, navedene v točki 37 te sodbe, temveč tudi nevarnost, da bo Splošno sodišče v primeru ničnostne tožbe zoper take podobne odločbe znova storilo domnevne napake pri uporabi prava, zaradi katerih je potrdilo utemeljenost navedene razlage.

41

Poleg tega iz novih odločb izhaja, da Parlament še vedno meni, da je vodja oddelka pooblaščen za sprejemanje odločb o spremembi zneska pokojnin v primeru spremembe v nacionalnih predpisih in da ni nujno, da te odločbe vsebujejo obrazložitev glede njihove skladnosti s pravom Unije.

42

Iz tega sledi, da je treba šteti, da pritožniki ohranijo pravni interes pred Sodiščem v delu, v katerem je ta pritožba uperjena zoper obrazložitev izpodbijane sodbe, ki je bila nujna podlaga za presojo Splošnega sodišča, v skladu s katero, prvič, iz notranjih pravil Parlamenta izhaja, da mora Parlament za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev, drugič, da je vodja oddelka pristojen za sprejemanje odločb o spremembi zneska pokojnin teh nekdanjih poslancev, in tretjič, da Parlamentu v takih odločbah ni treba navesti razlogov, ki utemeljujejo njihovo skladnost s pravom Unije.

43

V utemeljitev prvih štirih pritožbenih razlogov se navajata dva različna očitka.

44

Pritožniki s prvim očitkom Splošnemu sodišču očitajo, prvič, da je v točki 81 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se Priloga III k pravilniku PEAM zanje po začetku veljavnosti Statuta poslancev še naprej uporabljala, in drugič, da je v točki 90 izpodbijane sodbe ugotovilo, da notranja pravila Parlamenta ne posegajo v pridobljene pravice zadevnih nekdanjih evropskih poslancev.

45

Pritožniki v zvezi s tem trdijo, da je bila Priloga III k pravilniku PEAM s členom 74 izvedbenih ukrepov razveljavljena in z njim naj bi v veljavi ostale le prehodne odločbe, vsebovane v naslovu IV teh ukrepov ter njihov člen 75. Od začetka veljavnosti Statuta poslancev naj bi se vsebina te Priloge III ob njeni razveljavitvi ohranila s členoma 74 in 75 navedenih ukrepov, kot naj bi izhajalo med drugim iz uvodne izjave 7 izvedbenih ukrepov.

46

Sklicevanje v členu 75 izvedbenih ukrepov na priloge k pravilniku PEAM naj bi bilo namreč treba šteti za sklicevanje na pokojninsko dajatev, ki se je uporabljala, ko so te priloge veljale. Cilj te določbe naj bi bil zaščititi pridobljene pravice zadevnih nekdanjih evropskih poslancev, kar naj bi potrjeval tudi člen 28 Statuta poslancev.

47

V teh okoliščinah naj bi ugotovitev, da znižanje zneska pokojnine ne vpliva na pridobljeno pravico do prejemanja pokojnine, zahtevala pojasnilo v zvezi z okoliščinami, v katerih to velja, in razlikovanje med odstavkoma 1 in 2 člena 75 izvedbenih ukrepov, česar naj Splošno sodišče ne bi storilo.

48

V obravnavanem primeru naj bi bil znesek pokojnin pritožnikov izračunan z uporabo množitelja, ki ga je urad predsedstva poslanske zbornice enostransko in retroaktivno določil na podlagi dogodkov, ki naj bi jih bilo treba v skladu z aktuarsko logiko šteti za negotove, ker naj bi bili povezani s prihodnjimi in negotovimi dogodki, kot sta povprečna verjetnost preživetja upravičenca na dan izplačila starostne pokojnine in verjeten obstoj zakonca ali dedičev, upravičenih do družinske pokojnine. Vendar naj bi bilo ob spremembi zneska pokojnin pritožnikov mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je do teh dogodkov že prišlo ali ne.

49

Tudi če bi se člen 2 Priloge III k pravilniku PEAM v obravnavanem primeru uporabljal na podlagi člena 75 izvedbenih ukrepov, naj se ta določba ne bi nanašala na pogoje za nastanek pravice do pokojnine. Sporne odločbe pa naj ne bi spreminjale le zneska zadevnih pokojnin, temveč tudi metodo izračuna tega zneska, s katero je bila metoda, ki je temeljila na prejemkih v času mandata zadevnih nekdanjih evropskih poslancev, nadomeščena z metodo, ki temelji na prispevkih, ki so jih plačali ti poslanci, in sicer tako, kot če bi se ti vedno računali po metodi, temelječi na metodi prispevkov. Pritožniki naj v času opravljanja svoje funkcije ne bi imeli niti možnosti predvideti spremembe, uvedene s spornimi odločbami, niti možnosti zvišati svojih prispevkov v ta pokojninski sistem, da bi ublažili negativne učinke te spremembe.

50

Podredno, in sicer v primeru, da bi se uporabljalo razlikovanje med pravico do pokojnine in pravico do pokojninskega prejemka, pritožniki trdijo, da nimajo le pravice do pokojnine, temveč tudi pravico do prejemanja fiksnega zneska pokojnine starostne pokojnine, kot naj bi izhajalo iz člena 75 izvedbenih ukrepov, tako da imajo pravico do prejemanja zneska pokojnine, ki ustreza tistemu, ki so ga lahko pričakovali ob plačevanju svojih prispevkov. Sporne odločbe naj bi povzročile neravnovesje v škodo pritožnikov, ker naj plačani prispevki takrat ne bi imeli nobenega vpliva na pridobitev pravice do pokojnine oziroma na obseg te pravice, in so bili zato v prvih parlamentarnih obdobjih nizki, kar naj bi trenutno kaznovalo zlasti najstarejše zadevne nekdanje evropske poslance, kot so pritožniki.

51

Pritožniki z drugim očitkom trdijo, da je Splošno sodišče kršilo načelo pravne varnosti, načelo varstva legitimnih pričakovanj, lastninsko pravico iz člena 17 Listine in načelo sorazmernosti.

52

Prvič, z določitvijo pokojninskih pravic na podlagi novih pravil naj bi bilo kršeno načelo pravne varnosti, ker to v skladu s smislom člena 28 Statuta poslancev in člena 75 izvedbenih ukrepov nasprotuje posegu v pridobljene pravice.

53

Drugič, s tem novim načinom določitve zneska starostne pokojnine naj bi bilo kršeno načelo varstva legitimnih pričakovanj, ker to načelo nasprotuje vsakršnemu spreminjanju pravil za izračun, h katerim so pritožniki prostovoljno pristopili. Zadevni nekdanji evropski poslanci naj namreč ne bi vedeli, da njihov pokojninski sistem temelji na samodejni napotitvi na zneske starostnih pokojnin nekdanjih poslancev parlamenta države članice, v kateri so bili izvoljeni.

54

Splošno sodišče naj prav tako ne bi upoštevalo dejstva, da je Parlament pritožnike o možnosti, da bo zanje uporabljen sklep št. 14/2018, obvestil šele januarja 2019, torej po datumu, ko bi se moralo uporabiti znižanje zneska njihove starostne pokojnine, to je 1. januarja 2019, s čimer naj bi jim dejansko zagotovil nadaljnji obstoj predhodno pridobljene pravice.

55

Poleg tega naj v sklepu št. 14/2018 zadevni nekdanji evropski poslanci ne bi bili nikjer navedeni.

56

Poslanska zbornica in Senato (senat, Italija) naj bi vsekakor dala zagotovila glede nespremenljivosti pravice pritožnikov do pokojnine v skladu s členoma 27 in 28 Statuta poslancev ter členom 75 izvedbenih ukrepov.

57

Tretjič, v zvezi z lastninsko pravico iz člena 17 Listine pritožniki opozarjajo, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je cilj, na katerega se je skliceval Parlament, da bi upravičil poseg v to pravico s spornimi odločbami, izrecno naveden v preambuli sklepa št. 14/2018. Vendar naj v tem sklepu ne bi bilo navedeno, da je njegov namen preiti na nov izračun zneska starostnih pokojnin. Poleg tega naj se niti Parlament niti sklep št. 14/2018 ne bi sklicevala na cilj v splošnem interesu, ki bi upravičeval ta poseg.

58

Pritožniki tudi poudarjajo, da je Splošno sodišče v točki 160 izpodbijane sodbe razlikovalo med poseganjem v pravico do pokojnine in zgolj prilagoditvijo zneska pokojnine. Vendar naj Splošno sodišče ne bi navedlo, kje je meja, prek katere sprememba zneska pokojnine ne spoštuje več bistvene vsebine lastninske pravice in povzroči kršitev pravice do pokojnine kot take.

59

Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 172 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je bil cilj znižanja zneska pokojnin pritožnikov prilagoditi znesek pokojnin, ki se izplačujejo vsem poslancem Evropskega parlamenta, po metodi izračuna prispevkov, pri čemer se je oprlo na vsebino sklepa št. 14/2018.

60

Po mnenju pritožnikov je to razlogovanje Splošnega sodišča krožno. Oprlo naj bi se namreč na določbe italijanskega prava, in ne na cilj v splošnem interesu, ki ga priznava pravni red Unije in ki naj bi vseeno spadal v okvir preizkusa skladnosti spornih odločb z lastninsko pravico, določeno v Listini.

61

Poleg tega naj bi bila z navedenim razlogovanjem izkrivljena metoda izračuna zneska starostnih pokojnin iz sklepa št. 14/2018, za katero ni mogoče šteti, da je prispevnega značaja, ker naj bi bil po eni strani v skladu s členom 1(4) tega sklepa znesek doživljenskih rent omejen. Po drugi strani naj nova metoda izračuna, določena v navedenem sklepu, ne bi temeljila na individualni stopnji prispevkov, temveč na enaki stopnji za vse zadevne nekdanje evropske poslance. Tako naj bi nekdanji evropski poslanec, ki bi v času svojega mandata plačeval prispevke, izračunane po stopnji, ki je višja od te enake stopnje, izgubil upravičenost do dela prispevka, ki presega navedeno stopnjo.

62

Četrtič, z metodo izračuna zneska starostnih pokojnin, uvedeno s sklepom št. 14/2018, naj bi bila dokazana tudi kršitev načela sorazmernosti, ker naj bi ta metoda temeljila na neindividualizirani stopnji prispevkov.

63

S spornimi odločbami naj bi bilo naloženo preveliko individualno breme, zlasti starejšim pritožnikom. N. Gatti, ki je trenutno star 80 let, naj bi bil najbolj prikrajšan, saj naj bi se znesek njegove starostne pokojnine zmanjšal za 61 %, čeprav naj bi v Parlamentu služil dve parlamentarni obdobji. D. Ceravolu, ki je trenutno star 91 let, pa naj bi se ta znesek zmanjšal za 47 %. F. Pisoniju, ki je bil ob smrti star 83 let, naj bi se navedeni znesek zmanjšal za 24 %, čeprav naj bi opravljal enako funkcijo v istem obdobju kot D. Ceravolo, čigar znesek naj bi se zmanjšal za 47 %.

64

Kršitev načela sorazmernosti glede na navedeno utemeljitev naj bi bila še toliko očitnejša, če se upošteva, da je bil pokojninski sistem na podlagi plačevanja prispevkov za starostne pokojnine v Italiji prvič uveden 1. januarja 1996 in je bil 1. januarja 2012 razširjen na večino delavcev. Nasprotno pa naj bi bil s spornimi odločbami sistem na podlagi plačevanja prispevkov pritožnikom naložen za obdobje plačevanja prispevkov precej pred letom 1995, ko ta sistem plačevanja prispevkov v Italiji ni obstajal za nikogar.

65

Parlament trdi, da je treba prve štiri pritožbene razloge zavreči kot delno nedopustne in zavrniti kot delno neutemeljene.

66

Pritožniki s prvim očitkom ob opiranju na notranja pravila Parlamenta izpodbijajo ohranitev dinamične ureditve po začetku veljavnosti Statuta poslancev in trdijo, da taka ureditev posega v pridobljene pravice do prejemanja starostne pokojnine.

67

Pritožniki s takim očitkom torej v bistvu izpodbijajo utemeljenost razlage notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora ta institucija za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev.

68

Enako velja za drugi očitek v delu, v katerem pritožniki z njim trdijo, da uporaba novih pravil za izračun zneska njihove pokojnine ni v skladu niti z načelom pravne varnosti, ker ta nova pravila posegajo v pridobljene pravice do prejemanja pokojnine, niti z načelom varstva legitimnih pričakovanj, saj to načelo nasprotuje kakršnemu koli znižanju zneska pokojnine, ki bi morala biti pritožnikom odobrena na podlagi prostovoljne vključitve v sistem, uveden s členom 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM.

69

Nasprotno pa v delu, v katerem pritožniki z drugim očitkom Splošnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo dejstva, prvič, da jih je Parlament prepozno obvestil o morebitni uporabi sklepa št. 14/2018, drugič, da v njem niso navedeni zadevni nekdanji evropski poslanci in, tretjič, da sta poslanska zbornica in senat dala zagotovila glede nespremenljivosti pravice pritožnikov do pokojnine, pritožniki ne grajajo, niti posredno, obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je nujna podlaga za odločbo Splošnega sodišča, s katero je bila potrjena utemeljenost razlage notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora ta institucija za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev.

70

V zvezi s tretjim očitkom, v okviru katerega pritožniki Splošnemu sodišču očitajo, da skladnosti spornih odločb z lastninsko pravico, določeno v Listini, ni presojalo glede na cilj, ki ga priznava pravo Unije, temveč glede na cilj, ki se uresničuje s sklepom št. 14/2018, je treba navesti, da se z njim v bistvu izpodbija skladnost razlage notranjih pravil Parlamenta, po kateri mora ta institucija za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev, s pravom Unije.

71

Pritožniki pa ne izpodbijajo utemeljenosti razlage notranjih pravil Parlamenta, ko Splošnemu sodišču očitajo, prvič, da ni določilo, kje je meja, prek katere sprememba zneska starostne pokojnine ne spoštuje več bistvene vsebine lastninske pravice in povzroči kršitev pravice do pokojnine kot take, drugič, da je presodilo, da je cilj, na katerega se je Parlament skliceval, da bi utemeljil poseg v to pravico s spornimi odločbami, izrecno naveden v preambuli sklepa št. 14/2018, in tretjič, da je izkrivilo metodo izračuna pokojnin, določeno v tem sklepu.

72

V zvezi s četrtim očitkom, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, je treba navesti, da pritožniki z njim trdijo, da sklep št. 14/2018 ni združljiv s tem načelom zaradi, prvič, metode izračuna pokojnin, določene v tem sklepu, drugič, učinka, ki ga ima ta metoda na položaj pritožnikov, in tretjič, zgodovinskega okvira, v katerega je umeščen navedeni sklep. Zato pritožniki s takim očitkom ne izpodbijajo, niti posredno, razlage notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora ta institucija za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev.

73

Iz tega sledi, da je treba prve štiri pritožbene razloge preučiti le v delu, v katerem pritožniki z njimi grajajo razlago notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora ta za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev, ker taka razlaga, prvič, ne izhaja iz teh pravil, drugič, ni združljiva z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, in tretjič, ni združljiva z lastninsko pravico iz člena 17 Listine.

74

Pritožniki Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je v točki 99 izpodbijane sodbe razsodilo, da se je Parlament pri uporabi dinamične ureditve za zadevne nekdanje evropske poslance lahko upravičeno oprl na svoja notranja pravila.

75

Najprej je treba poudariti, da so v skladu s členom 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM „[v]išina in pogoji začasne starostne pokojnine […] enaki višini in pogojem starostne pokojnine poslancev spodnjega doma parlamenta države članice, v kateri je bil poslanec izvoljen“.

76

Kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točki 86 izpodbijane sodbe, je iz izraza „[v]išina in pogoji začasne starostne pokojnine so enaki“ razvidno, da mora Parlament za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti pravila za izračun pokojnin, kot se uporabljajo za člane parlamenta države članice, v kateri so bili ti nekdanji evropski poslanci izvoljeni. Povedano drugače, ta institucija mora za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev.

77

Ta razlaga člena 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM je v skladu s ciljem te določbe, kot izhaja iz člena 1(2) te priloge.

78

V skladu z zadnjenavedeno določbo so namreč do pokojnine iz člena 2(1) navedene priloge upravičeni le nekdanji evropski poslanci, katerih pokojninski sistem države članice, v kateri so bili izvoljeni, ne določa pokojninskega načrta oziroma katerih višina in/ali način izračuna pokojnine, do katere so upravičeni, ni enak tistim, ki se uporabljajo za poslance nacionalnega parlamenta.

79

Zato je cilj člena 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM nekdanjim evropskim poslancem, ki so v položaju iz člena 1(2) te priloge, predvsem omogočiti, da se jih obravnava enako kot evropske poslance, katerih nacionalni pokojninski sistem je določal starostno pokojnino v višini in/ali z načinom izračuna, enako tistima, ki sta se uporabljala za poslance njihovega nacionalnega parlamenta.

80

Posledica razlage te določbe v smislu, da Parlamentu nalaga, da za zadevne nekdanje evropske poslance uporabi dinamično ureditev, je torej, da za zadevne nekdanje evropske poslance enako kot za te druge nekdanje evropske poslance veljajo spremembe pravil za izračun zneska pokojnin poslancev njihovega nacionalnega parlamenta.

81

Poleg tega se je pokojninski sistem, ki je bil uveden s členom 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM, po začetku veljavnosti Statuta poslancev v skladu z izvedbenimi ukrepi ohranil za zadevne nekdanje evropske poslance, ki so začeli prejemati starostno pokojnino na podlagi tega sistema pred tem začetkom veljavnosti.

82

Člen 74 izvedbenih ukrepov določa, prvič, da pravilnik PEAM preneha veljati na dan začetka veljavnosti tega statuta, pa tudi, drugič, da ta razveljavitev ne posega v prehodne določbe iz naslova IV teh ukrepov, zlasti njihov člen 75.

83

V skladu s členom 75(1) izvedbenih ukrepov se starostne pokojnine, dodeljene na podlagi Priloge III k pravilniku PEAM, še naprej izplačujejo osebam, ki so bile upravičene do teh prejemkov pred datumom začetka veljavnosti Statuta poslancev.

84

Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 88 izpodbijane sodbe, je treba iz besedila te določbe in, natančneje, iz zavezujoče narave formulacije „po določilih [Priloge III k pravilniku PEAM] še naprej izplačuje“ ter iz uporabe sedanjika v povednem naklonu v tej formulaciji sklepati, da se dinamična ureditev za zadevne nekdanje evropske poslance po začetku veljavnosti Statuta poslancev še naprej uporablja.

85

Zato Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, nikakor ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 81 izpodbijane sodbe ugotovilo, da določbe Priloge III k Pravilniku PEAM niso bile razveljavljene z začetkom veljavnosti Statuta poslancev.

86

Razlage člena 75(1) izvedbenih ukrepov, v skladu s katero se dinamična ureditev po začetku veljavnosti Statuta poslancev še naprej uporablja za zadevne nekdanje evropske poslance, v nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, ni mogoče ovreči niti z odstavkom 2 te določbe, niti z uvodno izjavo 7 izvedbenih ukrepov, niti s členom 28 Statuta poslancev.

87

Najprej, člen 75(2), prvi stavek, izvedbenih ukrepov določa, da se „[p]ravice do starostne pokojnine, ki so po določilih […] Priloge III [k pravilniku PEAM] pridobljene do dneva začetka veljavnosti statuta [poslancev], […] ohranijo.“

88

Iz te določbe pa v nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, ni mogoče izpeljati nobenega jamstva niti glede izplačila starostne pokojnine, izračunane na podlagi pravil za izračun nacionalnih pokojnin, ki so veljala na dan začetka veljavnosti Statuta poslancev, niti glede fiksnega in nespremenljivega zneska pokojnine ob vključitvi v pokojninski sistem, uveden s členom 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM.

89

Splošno sodišče je v točki 146 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da sta bila s Statutom poslancev in izvedbenimi ukrepi uvedena dva zaporedna pokojninska sistema, ki vključujeta dve vrsti pokojninskih pravic, in sicer, prvič, pravice do starostne pokojnine, pridobljene do 14. julija 2009, ko je začel veljati navedeni statut, na podlagi notranjih pravil Parlamenta, in drugič, pravice do starostne pokojnine, pridobljene po tem datumu, na podlagi člena 49 izvedbenih ukrepov.

90

Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 92 izpodbijane sodbe, se v tem okviru člen 75(1) izvedbenih ukrepov uporablja za zadevne nekdanje evropske poslance, med katerimi so nekateri pritožniki, ki so v proračun Unije vplačevali prispevke na podlagi člena 2(2) Priloge III k pravilniku PEAM in so začeli prejemati starostno pokojnino pred začetkom veljavnosti Statuta poslancev, medtem ko se člen 75(2) izvedbenih ukrepov uporablja za evropske poslance, ki so sicer tudi sami plačevali take prispevke, vendar na dan začetka veljavnosti Statuta poslancev še niso začeli prejemati starostne pokojnine.

91

V drugem stavku člena 75(2) izvedbenih ukrepov je namreč navedeno, da bodo „[o]sebe, ki so pridobile pravice [na podlagi Priloge III k pravilniku PEAM], […] prejemale pokojnino, izračunano na podlagi njihovih pravic, ki izhajajo iz določil [te priloge], če izpolnjujejo pogoje, ki jih v tej zvezi predvideva nacionalna zakonodaja ustrezne države članice, in če so vložile zahtevek v skladu s členom 3(2) prej omenjene Priloge III“.

92

Ker člen 75(2), drugi stavek, izvedbenih ukrepov določa pogoje, ki jih morajo nekdanji evropski poslanci izpolnjevati, da bi bili upravičeni do pokojnine, izračunane na podlagi njihovih pravic, pridobljenih na podlagi Priloge III k pravilniku PEAM, se ta določba ne uporablja za nekdanje evropske poslance, ki so začeli prejemati pokojnino na podlagi te priloge pred začetkom veljavnosti Statuta poslancev, kot so pritožniki.

93

Poleg tega, v delu, v katerem drugi stavek člena 75(2) izvedbenih ukrepov določa, da so zadevni nekdanji evropski poslanci upravičeni do starostne pokojnine v skladu s Prilogo III k pravilniku PEAM na podlagi pridobljenih pravic, je treba pojem „[pridobljene] pravice do starostne pokojnine“ v smislu tega člena 75(2) – kot je Splošno sodišče v bistvu pravilno poudarilo v točki 91 izpodbijane sodbe – razumeti tako, da se nanaša na pokojninske pravice, ki izhajajo iz prispevkov, ki jih je vsak od zadevnih nekdanjih evropskih poslancev plačal individualno, in ki pomenijo osnovo za izračun starostne pokojnine, ki jim je dodeljena na podlagi člena 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM. Tega pojma torej ni mogoče razumeti tako, da se nanaša na domnevno pravico do prejemanja fiksnega in nespremenljivega zneska starostne pokojnine, izračunanega na podlagi nacionalnih pravil, ki so veljala ob začetku veljavnosti Statuta poslancev ali ob vključitvi v pokojninski sistem, uveden s to določbo.

94

Dalje, v uvodni izjavi 7 izvedbenih ukrepov je navedeno, prvič, da „osebe, ki so na podlagi pravilnika PEAM upravičene do določenih dajatev, [morajo] te po načelu [varstva] legitimnih pričakovanj prejema[ti] tudi po razveljavitvi tega pravilnika“, in drugič, da „je treba [prav tako] zajamčiti spoštovanje pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi pravilnika PEAM pred začetkom veljavnosti statuta [poslancev]“.

95

Iz te uvodne izjave izhaja, da je v njej pojasnjeno, da se prejemki, odobreni v skladu s tem pravilnikom, še naprej izplačujejo, ne da bi bilo mogoče iz tega sklepati, da se ta pravilnik po navedenem datumu ne uporablja več.

96

Tako ima pojem „pridobljene pokojninske pravice“ v tej uvodni izjavi enak obseg kot pojem iz člena 75(2) izvedbenih ukrepov, kot je pojasnjen v točki 93 te sodbe.

97

V tem okviru preučitve notranjih pravil Parlamenta je Splošno sodišče v točki 90 izpodbijane sodbe lahko, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da notranja pravila Parlamenta ne posegajo v pridobljene pokojninske pravice.

98

Nazadnje, kar zadeva člen 28 Statuta poslancev, se ta določba, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 93 izpodbijane sodbe, uporablja za pokojninske pravice, ki jih nekdanji evropski poslanci niso pridobili na podlagi Priloge III k pravilniku PEAM, temveč na podlagi nacionalnih pokojninskih sistemov. Ta določba kot taka v nasprotju s tem, kar trdijo pritožniki, ne vpliva na razlago člena 75(1) izvedbenih ukrepov.

99

Zato iz besedila, sobesedila in namena notranjih pravil Parlamenta izhaja, da Splošno sodišče v točki 99 izpodbijane sodbe nikakor ni napačno uporabilo prava, ko je presodilo, da se je Parlament pri uporabi dinamične ureditve za zadevne nekdanje evropske poslance lahko upravičeno oprl na svoja notranja pravila.

100

Pritožniki trdijo, da je razlaga notranjih pravil Parlamenta, ki jo je podalo Splošno sodišče, v nasprotju z načeloma varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti ter lastninsko pravico iz člena 17 Listine.

101

V skladu s splošnim načelom razlage se akt Unije, kolikor je le mogoče, razlaga tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in v skladu z vsem primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine. Tako je treba, kadar se določba sekundarnega prava Unije lahko razlaga na več načinov, dati prednost tisti razlagi, na podlagi katere je določba skladna s primarnim pravom, ne pa tisti, ki bi pripeljala do ugotovitve njene nezdružljivosti s tem pravom (sodba z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains,C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 86 in navedena sodna praksa).

102

Najprej, v zvezi z načelom varstva legitimnih pričakovanj pritožniki trdijo, da jim dejstvo, da so se vključili v pokojninski sistem, uveden s členom 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM, na podlagi tega načela zagotavlja, da se znesek njihove starostne pokojnine izračuna v skladu s pravili, ki so veljala ob njihovi vključitvi v ta sistem.

103

V skladu s sodno prakso Sodišča se nihče ne more uspešno sklicevati na kršitev navedenega načela, kadar ni natančnih zagotovil, ki bi mu jih dala uprava. Možnost sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj se torej razteza na vsako osebo, pri kateri je institucija ustvarila utemeljena pričakovanja. S tega vidika so zagotovila, ki lahko – ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena – vzbudijo takšna pričakovanja, natančne, brezpogojne in usklajene informacije iz pooblaščenih in zanesljivih virov (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2019, Deza/ECHA,C‑419/17 P, EU:C:2019:52, točki 69 in 70 ter navedena sodna praksa).

104

Nasprotno pa se razumna in preudarna oseba, kadar lahko predvidi sprejetje ukrepa Unije, ki lahko posega v njene interese, v primeru sprejetja tega ukrepa ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2019, Deza/ECHA,C‑419/17 P, EU:C:2019:52, točka 71 in navedena sodna praksa).

105

Dejstvo, da so se pritožniki vključili v pokojninski sistem, uveden s členom 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM, pa jim ni dalo pravice do prejemanja predvidljivega, fiksnega in nespremenljivega zneska starostne pokojnine ob vključitvi v ta sistem. Kot je namreč Splošno sodišče pravilno presodilo v točkah 211 in 212 izpodbijane sodbe, je bilo edino natančno in brezpogojno zagotovilo, ki jim ga je Parlament lahko dal, to, da bodo na podlagi notranjih pravil Parlamenta prejemali starostno pokojnino, katere višina in način izračuna bosta enaka tistima, ki sta se uporabljala za člane parlamenta države članice, v kateri so bili izvoljeni, v skladu z dinamično ureditvijo.

106

Iz tega sledi, da je razlaga notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora ta za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev, združljiva z načelom varstva legitimnih pričakovanj.

107

Dalje, v zvezi z lastninsko pravico pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v točki 171 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da pri presoji cilja v splošnem interesu, ki se uresničuje s spornimi odločbami, ni mogoče prezreti ciljev, zaradi katerih je bil sprejet sklep št. 14/2018.

108

Spomniti je treba, da je Splošno sodišče v točki 163 izpodbijane sodbe presodilo, da sporne odločbe sicer ne pomenijo popolnega odvzema pokojnin pritožnikov, vendar ostaja dejstvo, da zmanjšujejo njihov znesek in tako omejujejo njihovo lastninsko pravico.

109

Splošno sodišče je nato v točkah od 164 do 179 izpodbijane sodbe preučilo, ali ta omejitev izpolnjuje zahteve iz člena 52(1) Listine, na katere je bilo opozorjeno v točki 157 te sodbe. V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 171 navedene sodbe razsodilo, da presoje cilja v splošnem interesu, ki se uresničuje s spornimi odločbami, ni mogoče opraviti brez upoštevanja ciljev, na podlagi katerih je bil sprejet sklep št. 14/2018. Zato je Splošno sodišče po preučitvi skladnosti teh odločb z lastninsko pravico, ki jo je opravilo v točkah od 172 do 178 iste sodbe ob upoštevanju teh ciljev, v njeni točki 180 odločilo, da je treba očitek, ki se je nanašal na kršitev lastninske pravice, zavrniti.

110

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba obseg te pravice v skladu s členom 52(3) Listine določiti ob upoštevanju člena 1 Dodatnega protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu, ki zagotavlja navedeno pravico (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi, C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 49).

111

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da so pravice, ki temeljijo na plačilu prispevkov za socialno varnost, premoženjske pravice za namen tega člena 1 (sodba z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi, C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 50).

112

Poleg tega znižanje zneska starostne pokojnine, ki lahko vpliva na kakovost življenja zadevne osebe, pomeni omejitev njene lastninske pravice (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 1. septembra 2015, Da Silva Carvalho Rico proti Portugalski, CE:ECHR:2015:0901DEC001334114, točka 33).

113

Ker lahko razlaga notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora ta za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev, pripelje do takega znižanja zneska njihove pokojnine, lahko ta razlaga vodi do omejitve lastninske pravice, določene v členu 17 Listine.

114

Vendar lastninska pravica ni absolutna in njeno izvajanje je torej lahko predmet omejitev, zlasti če so te omejitve upravičene s cilji v splošnem interesu, ki jim sledi Unija (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi, C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 51 in navedena sodna praksa).

115

V skladu s členom 52(1) Listine je namreč kakršno koli omejevanje lastninske pravice, določene v členu 17 Listine, združljivo z zadnjenavedeno določbo, če je predpisano z zakonom, če spoštuje bistveno vsebino lastninske pravice in če je ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebno in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če je potrebno zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

116

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da zahteva, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja temeljnih pravic predpisano z zakonom, pomeni, da mora biti v aktu, ki omogoča poseganje v te pravice, opredeljen obseg omejitve uresničevanja zadevne pravice, pri čemer je treba po eni strani pojasniti, da ta zahteva ne izključuje možnosti, da je zadevna omejitev oblikovana dovolj ohlapno, da se lahko prilagodi različnim primerom in spremembam položajev, in po drugi strani, da lahko Sodišče po potrebi z razlago pojasni konkretni obseg omejitve tako glede na samo besedilo zadevne ureditve Unije kot glede na njeno splošno sistematiko in cilje, ki se z njo uresničujejo, kot se razlagajo ob upoštevanju temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino (sodba z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains,C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 114).

117

Kot je bilo navedeno v točki 99 te sodbe, je iz besedila, sobesedila in cilja notranjih pravil Parlamenta, ki so za evropske poslance splošna in se torej na notranji ravni te institucije lahko štejejo za enakovredna „zakonu“ v smislu člena 52(1) Listine (glej po analogiji mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017, EU:C:2017:592, točki 145 in 146), razvidno, da mora navedena institucija za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev.

118

Na drugem mestu, Splošno sodišče je lahko kot sodišče, ki odloča meritorno, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točkah 160 in 179 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožniki niso predložili konkretnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je znižanje zneska njihovih pokojnin poseglo v bistveno vsebino njihove lastninske pravice ali da ga je treba opredeliti kot nesorazmerno.

119

Na tretjem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali sta dinamična ureditev in znižanje zneskov pokojnin, ki lahko iz tega izhaja, potrebna in dejansko ustrezata enemu ali več ciljem v splošnem interesu, ki jih priznava Unija, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 171 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je bilo ob upoštevanju člena 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM sprejetje spornih odločb nujno odvisno od odločitev pristojnih italijanskih organov, tako da „pri presoji zastavljenega cilja v splošnem interesu [spornih odločb] ni mogoče prezreti ciljev, zaradi katerih je bil sprejet sklep št. 14/2018“.

120

Cilji sklepa št. 14/2018, ki se na podlagi dinamične ureditve uporablja za zadevne nekdanje evropske poslance, so namreč povsem nacionalnega značaja. Zato kot taki ne morejo upravičiti znižanja zneska starostnih pokojnin, ker se ti zneski izplačujejo v pokojninski sistem, ki ni bil uveden na podlagi nacionalnega prava, temveč na podlagi prava Unije, in ker se krijejo iz proračuna Unije.

121

Zato je Splošno sodišče v točkah od 172 do 178 izpodbijane sodbe pri preučitvi, ali je bil poseg v lastninsko pravico pritožnikov, ki je bil posledica spornih odločb, upravičen, prav tako napačno upoštevalo cilje tega nacionalnega sklepa.

122

Vendar je treba spomniti, da če je iz obrazložitve sodbe Splošnega sodišča razvidna kršitev prava Unije, njen izrek pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te sodbe in je treba obrazložitev nadomestiti, pritožbo pa zavrniti (sodba z dne 14. decembra 2023, Komisija/Amazon.com in drugi, C‑457/21 P, EU:C:2023:985, točka 51 in navedena sodna praksa).

123

Zato je treba preveriti, ali je zavrnitev očitka, ki se nanaša na kršitev lastninske pravice iz člena 17 Listine, utemeljena iz drugih pravnih razlogov, kot so tisti, pri katerih je bila storjena napaka, ugotovljena v točkah 119 in 121 te sodbe.

124

V zvezi s tem je treba poudariti, da uporaba dinamične ureditve za nekdanje evropske poslance, ki so v položaju iz člena 1(2) Priloge III k pravilniku PEAM, sledi cilju v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, ker je namen te uporabe, kot je razvidno iz točke 79 te sodbe, enako obravnavati, na eni strani, evropske poslance, ki bodisi niso bili upravičeni do pokojninskega sistema v državi članici, v kateri so bili izvoljeni, bodisi so bili upravičeni do pokojninskega sistema, v okviru katerega višina in/ali način izračuna pokojnine nista bila enaka tistima, ki sta se uporabljala za člane nacionalnega parlamenta, in, na drugi strani, evropske poslance, katerih nacionalni pokojninski sistem je določal tako višino in/ali način izračuna pokojnine, enaka tistima, ki se uporabljata za člane nacionalnega parlamenta.

125

Uporaba dinamične ureditve za zadevne nekdanje evropske poslance dejansko ustreza temu cilju enakega obravnavanja, ker učinkuje tako, da za obe kategoriji evropskih poslancev, ki sta navedeni v prejšnji točki, vedno veljajo nacionalna pravila za izračun starostnih pokojnin članov parlamenta zadevne države članice.

126

Ta uporaba je bila poleg tega nujna za uresničitev navedenega cilja, saj lahko le uskladitev višine in/ali načina izračuna pokojnine, kot je določena v členu 2(1) Priloge III k pravilniku PEAM v povezavi s členom 1(2) te priloge, vodi do enakega obravnavanja navedenih kategorij evropskih poslancev.

127

Tako je očitno, da je kljub napačni uporabi prava, ugotovljeni v točkah 119 in 121 te sodbe, zavrnitev očitka, ki se je nanašal na kršitev lastninske pravice iz člena 17 Listine, utemeljena, saj zadevna omejitev lastninske pravice izpolnjuje vse pogoje iz člena 52(1) Listine.

128

Nazadnje, v zvezi z načelom pravne varnosti pritožniki trdijo, da razlikovanje med „pridobljenimi pokojninskimi pravicami“ in „zneski pokojnin“, kakršnega je uvedlo Splošno sodišče, vodi do napačne ugotovitve, da je dinamična ureditev skladna s tem načelom.

129

Splošno sodišče je v okviru preizkusa skladnosti spornih odločb z načelom pravne varnosti v točki 196 izpodbijane sodbe opozorilo, da je že iz točk od 81 do 97 te sodbe razvidno, da je treba „pridobljene pokojninske pravice“ razlikovati od „zneska pokojnin“. Splošno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da čeprav so „pokojninske pravice“ dokončno pridobljene in jih ni mogoče spremeniti in čeprav se starostne pokojnine še naprej izplačujejo, nič ne nasprotuje temu, da se znesek teh pokojnin prilagodi navzgor ali navzdol, kar naj bi moral Parlament v obravnavanem primeru storiti glede na svojo obveznost uporabe dinamične ureditve za zadevne nekdanje evropske poslance.

130

Splošno sodišče je v točki 206 izpodbijane sodbe analizo zaključilo s presojo, da pritožniki niso dokazali, da je bilo v obravnavanem primeru kršeno načelo pravne varnosti. Na podlagi notranjih pravil Parlamenta so namreč novi zneski starostnih pokojnin pritožnikov začeli veljati 1. januarja 2019. Splošno sodišče pa je opozorilo, da se ta notranja pravila časovno umeščajo precej pred 1. januar 2019, in ne po tem datumu. Poleg tega pritožniki niso niti dokazali niti trdili, da je Parlament te nove zneske uporabil pred 1. januarjem 2019, torej pred datumom, ki je bil za to določen v sklepu št. 14/2018. Nazadnje, po mnenju Splošnega sodišča je Parlament pritožnike januarja 2019 obvestil o možni uporabi pravil iz sklepa št. 14/2018 v zvezi z njimi, kar naj bi jim ta institucija potrdila februarja 2019. Splošno sodišče je na podlagi tega sklepalo, da so bili pritožniki seznanjeni s spremembo pravil, ki se uporabljajo za izračun zneska njihove starostne pokojnine, preden so bile sprejete sporne odločbe.

131

V zvezi s tem je treba opozoriti, da načelo pravne varnosti zahteva, da ureditev Unije osebam, na katere se nanaša, omogoči, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, ter da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi (sodba z dne 9. novembra 2023, Global Silicones Council in drugi/Komisija, C‑558/21 P, EU:C:2023:839, točka 99 in navedena sodna praksa).

132

Tako se novi zakoni, ki spreminjajo prejšnji zakon, uporabljajo za prihodnje učinke položajev, ki so nastali med veljavnostjo zadnjenavedenega zakona, razen če ni določeno drugače. Drugače velja le za položaje, ki so nastali in so bili dokončno utrjeni na podlagi prejšnjega zakona ter ki ustvarjajo pridobljene pravice. Pravica velja za pridobljeno, če se je dejstvo, na podlagi katerega nastane, uresničilo pred zakonsko spremembo. To pa ne velja za pravico, katere dejstvo, na podlagi katerega je nastala, se ni uresničilo v času veljavnosti zakonodaje, ki je bila spremenjena (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Grossetête/Parlament,C‑714/21 P, EU:C:2023:187, točka 84 in navedena sodna praksa).

133

Kar zadeva, natančneje, pravico do prejemanja starostne pokojnine, se načeloma šteje, da se ta pridobi šele takrat, ko nastane dogodek, na podlagi katerega nastane ta pravica, to je takrat, ko nastane obveznost za izplačilo pokojnine (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Grossetête/Parlament, C‑714/21 P, EU:C:2023:187, točke od 85 do 87 in navedena sodna praksa).

134

Vendar to ne pomeni, da vsaka sprememba načina izračuna pokojnine, ki povzroči znižanje tega zneska, ki se uporabi na podlagi ureditve, sprejete po tem, ko je nastala obveznost za izplačilo te pokojnine, pomeni poseg v te pridobljene pravice.

135

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v pravu Unije ni načela, v skladu s katerim pridobljenih pravic nikakor ni mogoče spremeniti ali zmanjšati. Pod določenimi pogoji je take pravice mogoče spremeniti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Grossetête/Parlament,C‑714/21 P, EU:C:2023:187, točki 88 in 89).

136

V obravnavanem primeru je Splošno sodišče na podlagi elementov, navedenih zlasti v točki 206 izpodbijane sodbe, lahko upravičeno ugotovilo, da je uporaba dinamične ureditve, kot je določena v Prilogi III k pravilniku PEAM in v členu 75 izvedbenih ukrepov, združljiva z načelom pravne varnosti.

137

Glede na vse navedeno je treba prve štiri pritožbene razloge v delu, v katerem pritožniki z njimi izpodbijajo razlago notranjih pravil Parlamenta, v skladu s katero mora ta za zadevne nekdanje evropske poslance uporabiti dinamično ureditev, zavrniti kot delno neutemeljene in delno brezpredmetne.

138

Pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v točkah od 70 do 72 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je bil vodja oddelka pristojen za sprejetje spornih odločb zaradi rednega nadaljnjega prenosa pooblastil.

139

Po eni strani naj bi iz informacij, predloženih na obravnavi pred Splošnim sodiščem, izhajalo, da je sporne odločbe v resnici sprejela pravna služba Parlamenta, saj se je navedeni vodja oddelka oprl na presojo te službe in sam ni opravil nobene analize ali pripravil lastne obrazložitve. Po drugi strani naj bi moralo sporne odločbe sprejeti predsedstvo Parlamenta, ker naj bi šlo za akte izrednega upravljanja. Ker namreč te odločitve izhajajo iz novega, zapletenega in nepredvidenega položaja, kar potrjuje tudi sodelovanje pravne službe Parlamenta, naj bi bilo treba njihovo skladnost s hierarhično višjimi predpisi in načeli pravnega reda Unije preveriti pred njihovim sprejetjem. Zato naj ne bi šlo za povsem tehnične odločitve, ki bi jih bilo mogoče prenesti na vodjo oddelka.

140

Parlament trdi, da je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

141

Pritožniki s petim pritožbenim razlogom izpodbijajo zlasti pristojnost vodje oddelka za sprejetje spornih odločb. Glede na sodno prakso, navedeno v točki 37 te sodbe, je treba preučiti utemeljenost tega očitka, ker se pritožniki z njim sklicujejo na nezakonitost, ki se lahko ponovi v prihodnosti.

142

Z očitkom, ki je prav tako naveden v okviru petega pritožbenega razloga in s katerim pritožniki vodji oddelka očitajo, da ni pripravil nobene analize ali obrazložitve, razen tiste, ki je vsebovana v mnenju pravne službe, pa je Sodišču predložena trditev glede dejanskega stanja, ki je brez navajanja, da gre za izkrivljanje dejstev ali napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča, v okviru pritožbe ne more preučiti.

143

V skladu s členom 256(1) PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je pritožba namreč omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je edino pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter za presojo dokazov. Presoja teh dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, torej ni pravno vprašanje, ki ga nadzira Sodišče v okviru pritožbe (sodba z dne 28. septembra 2023, Changmao Biochemical Engineering/Komisija,C‑123/21 P, EU:C:2023:708, točka 121 in navedena sodna praksa).

144

Iz tega sledi, da je treba peti pritožbeni razlog vsebinsko preučiti v delu, v katerem vsebuje očitek, ki se nanaša na nepristojnost navedenega vodje oddelka za sprejetje spornih odločb, v preostalem pa je ta pritožbeni razlog nedopusten.

145

Navesti je treba, da je Splošno sodišče v točki 71 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil vodja oddelka imenovan za odredbodajalca na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil za proračunsko postavko 1030, ki se nanaša na starostne pokojnine iz Priloge III k pravilniku PEAM, s sklepom generalnega direktorja Parlamenta za finance FINS/2019–01 z dne 23. novembra 2018 in da je v tem sklepu izrecno navedeno, da je vodja oddelka pooblaščen za določanje pravnih obveznosti in proračunskih obveznosti, potrjevanje izdatkov in odobritev plačil, pa tudi za pripravo ocene terjatev, ugotavljanje dodeljenih zneskov, ki jih je treba izterjati, in izdajo nalogov za izterjavo.

146

Splošno sodišče je v točki 72 izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da pravil, določenih z izvedbenimi ukrepi in pravilnikom PEAM, kot jih je sprejelo predsedstvo Parlamenta, vodja oddelka ni spremenil, ampak jih je samo izvajal.

147

V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 73 izpodbijane sodbe presodilo, da je bil vodja oddelka pristojen za sprejetje spornih odločb.

148

V delu, v katerem sklep generalnega direktorja Parlamenta za finance FINS/2019–01 z dne 23. novembra 2018 vodji oddelka med drugim dovoljuje določanje pravnih obveznosti in proračunskih obveznosti, potrjevanje izdatkov in odobritev plačil, pa tudi za pripravo ocene terjatev, ugotavljanje dodeljenih zneskov, ki jih je treba izterjati, in izdajo nalogov za izterjavo, je ta formuliran dovolj široko, da zajema položaje, na katere se sklicujejo pritožniki, in sicer položaje, ki so novi, zapleteni in na prenesenih področjih nepredvideni.

149

Poleg tega pritožniki ne trdijo, da ta sklep vsebuje pridržek v zvezi s pristojnostjo za uporabo primarnega prava Unije in zlasti določb Listine v okviru sprejemanja odločitev na teh področjih.

150

Člen 25(3) Poslovnika Parlamenta prav tako v nasprotju s trditvami pritožnikov ne vsebuje nobenega pridržka glede pristojnosti na tem področju v korist predsedstva Parlamenta. V skladu s to določbo namreč „[p]redsedstvo Parlamenta ureja finančna, organizacijska in upravna vprašanja v zvezi s poslanci na predlog generalnega sekretarja Parlamenta ali politične skupine“. Iz navedene določbe prav tako ni mogoče izpeljati domnevnega razlikovanja med akti izrednega upravljanja, katerih sprejetje naj bi bilo pridržano predsedstvu Parlamenta, in akti rednega upravljanja, ki naj bi bili preneseni na vodjo oddelka.

151

Zato očitek, ki se nanaša na nepristojnost vodje oddelka, ni utemeljen.

152

Iz tega izhaja, da je treba peti pritožbeni razlog deloma zavreči kot nedopusten in deloma zavrniti kot neutemeljen.

153

Pritožniki Splošnemu sodišču očitajo, da je pri presoji obrazložitve spornih odločb napačno uporabilo pravo.

154

Ker mora Parlament preučiti skladnost s hierarhično višjimi predpisi prava Unije, naj bi morala to preučitev spremljati obrazložitev v zvezi s tem. Mnenje pravne službe, na katero se sklicuje Parlament, naj za to ne bi zadostovalo, ker naj po eni strani ne bi bilo omenjeno v spornih odločbah niti naj jim ne bi bilo priloženo, po drugi strani pa naj bi vsebovalo zelo omejen in skrajšan preizkus spoštovanja hierarhično višjih predpisov in temeljnih načel Unije.

155

Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točkah 57 in 178 izpodbijane sodbe storilo napako, ker je štelo, da člen 1(7) sklepa št. 14/2018 zagotavlja splošno sorazmernost posredovanja s tem, da omogoča povišanje zneska pokojnine hudo bolnih oseb, ki ne prejemajo drugih letnih dohodkov. Obseg teh povišanj naj bi bil omejen in ta določba sklepa št. 14/2018 naj ne bi mogla pomeniti veljavne zaščitne klavzule v korist drugih oseb, ki v tem sklepu niso navedene. Poleg tega naj bi navedeno določbo svet za pravosodje poslanske zbornice razveljavil, tako da naj bi Splošno sodišče svojo presojo sorazmernosti oprlo na neobstoječo določbo.

156

Parlament trdi, da je treba šesti pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten in, podredno, zavrniti kot neutemeljen.

157

Pritožniki s šestim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo, da ni ugotovilo, da je Parlament kršil obveznost obrazložitve spornih odločb. Po mnenju pritožnikov bi moral Parlament ne le preveriti, ali je uporaba sklepa št. 14/2018 združljiva s pravom Unije, temveč v spornih odločbah tudi izrecno navesti razloge, iz katerih meni, da je tako. Splošno sodišče naj bi analizo sklepa št. 14/2018 iz mnenja pravne službe, ki se med drugim nanaša na sorazmernost tega sklepa, napačno opredelilo kot upoštevno.

158

Ta pritožbeni razlog se nanaša na razlago notranjih pravil Parlamenta, ker se z njim izpodbija to, da se lahko na podlagi teh pravil nacionalni pokojninski sistem samodejno uporablja za nekdanje evropske poslance brez obrazložene presoje združljivosti take uporabe s pravom Unije.

159

Zato je treba šesti pritožbeni razlog vsebinsko preučiti.

160

Kot izhaja iz preučitve prvih štirih pritožbenih razlogov, je lahko Splošno sodišče v točkah 86 in 89 izpodbijane sodbe upravičeno ugotovilo, da bi moral Parlament za pritožnike uporabiti enaka pravila o višini in pogojih pokojnin, kot jih določa italijansko pravo.

161

V istih točkah je Splošno sodišče prav tako pravilno navedlo, da se lahko Parlament izogne tej obveznosti, če bi taka uporaba privedla do kršitve hierarhično višjega predpisa prava Unije, kot je splošno načelo tega prava ali določba Listine.

162

Čeprav pritožniki tako pravilno poudarjajo, da se mora Parlament prepričati, da uporaba njegovih notranjih pravil, s katerimi se pokojnine njegovih nekdanjih poslancev prilagajajo razvoju nacionalnih sistemov, ni v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije ali Listine, iz tega ne izhaja, da bi morali biti v spornih odločbah navedeni razlogi, iz katerih je Parlament menil, da je zadevna prilagoditev združljiva s temi načeli in Listino.

163

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba zahtevo po obrazložitvi pravnih aktov Unije iz člena 296, drugi odstavek, PDEU presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se ta akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi akta torej ni treba podrobno navesti vseh dejanskih in pravnih elementov, ki bi jih bilo mogoče šteti za upoštevne (sodba z dne 30. januarja 2024, Agentsia Patna infrastruktura (Evropsko financiranje cestne infrastrukture), C‑471/22, EU:C:2024:99, točka 26 in navedena sodna praksa).

164

Glede na to sodno prakso je sicer treba šteti, da bi moral avtor spornih odločb v njih predstaviti razloge, ki se nanašajo na notranja pravila Parlamenta in zaradi katerih je ta institucija prilagodila pokojnine naslovnikov teh odločb.

165

Od tega avtorja pa ni mogoče zahtevati, naj poleg tega pojasni, zakaj je Parlament menil, da niti splošna načela prava Unije niti Listina ne nasprotujejo njegovi odločitvi. Če bi zahtevi po obrazložitvi pripisali tak obseg, bi moral avtor akta tako predstaviti ne le razloge za svojo odločitev, temveč tudi razloge, iz katerih meni, da ni treba opustiti njenega sprejetja. Razen v posebnih primerih, ki so drugačni od obravnavane zadeve, pa ni mogoče šteti, da je za razumevanje obrazložitve avtorja akta nujno, da ta zagotovi analizo združljivosti svoje odločbe s splošnimi načeli prava Unije in z Listino.

166

Iz tega sledi, da šesti pritožbeni razlog ni utemeljen.

167

Ker so bili vsi pritožbeni razlogi, ki so jih pritožniki navedli v utemeljitev pritožbe, zavrnjeni, je treba pritožbo zavrniti v celoti.

168

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

169

Ker pritožniki s predlogi niso uspeli in ker je Parlament predlagal, naj se jim naloži plačilo stroškov, jim je treba naložiti, da poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Parlamenta.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: