1.

Tudi matere gredo v zapor.

2.

Včasih je namreč obsojena oseba mati majhnih otrok. Sodišče prvič odloča o položaju, v katerem je bil evropski nalog za prijetje (v nadaljevanju: ENP) izdan zoper takšno mater zaradi izvršitve zaporne kazni. Ali so za izvršitev takega ENP pomembne koristi otroka?

3.

Predložitveno sodišče, Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija), tako prosi za razlago okvirnega sklepa o ENP: ( 2 ) ali je mogoče izvršitev ENP zavrniti ali preložiti, če je zahtevana oseba mati, ki živi s svojimi mladoletnimi otroki?

4.

Belgijski pravosodni organ je 26. junija 2020 izdal ENP zoper osebo GN za izvršitev kazni petih let zapora zaradi kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in omogočanja nezakonitega priseljevanja. Oseba GN je bila obsojena v nenavzočnosti in je bila v skladu z belgijskim pravom o postopku pravilno obveščena.

5.

Osebo GN so 2. septembra 2021 prijeli v Bologni (Italija). Ob prijetju je bil njen mladoletni sin, ki je dotlej živel z njo, zaupan socialnim službam. Ker oseba GN ni soglašala s predajo, ji je bil odrejen pripor, ki je bil nato nadomeščen s hišnim priporom, takrat pa je bila združena s sinom.

6.

Na obravnavi 17. septembra 2021 je Corte d’appello di Bologna (višje sodišče v Bologni, Italija) v skladu s členom 15(2) okvirnega sklepa o ENP od odreditvenega pravosodnega organa zahtevalo informacije. Vprašalo je, kako v Belgiji prestajajo zaporno kazen matere, ki živijo z mladoletnimi otroki, kakšne zaporniške obravnave bi bila deležna oseba GN, kakšni ukrepi bi bili sprejeti glede njenega mladoletnega sina in ali je mogoče ponovno sojenje glede na to, da je sodni postopek, v katerem je bila oseba GN obsojena, potekal v njeni nenavzočnosti. Kraljevo državno tožilstvo v Antwerpnu je odgovorilo, da bi na zastavljena vprašanja lahko odgovorila zvezna javna služba za pravosodje v Belgiji. Po tem odgovoru pravosodna organa nista več komunicirala.

7.

Corte d’appello di Bologna (višje sodišče v Bologni) je s sodbo z dne 15. oktobra 2021 zavrnilo predajo osebe GN odreditvenemu pravosodnemu organu, ker je bila ta mati otroka, mlajšega od treh let, ki je v času prijetja živel samo z njo, in odredilo njeno takojšnjo izpustitev na prostost. Ker odreditveni pravosodni organ ni odgovoril, navedeno sodišče ni bilo prepričano, da so v belgijskem pravnem redu priznani načini odvzema prostosti, podobni tistim v Italiji, ki varujejo pravico matere, da se ji ne prepreči odnos z otroki, in ki otrokom zagotavljajo potrebno pomoč matere in družine, ki jo zagotavljajo italijanska ustava, člen 3 Konvencije o otrokovih pravicah ( 3 ) in člen 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

8.

Zoper zgoraj navedeno sodbo sta procuratore generale presso la Corte di appello di Bologna (državni tožilec pri višjem sodišču v Bologni, Italija) in oseba GN ločeno vložila kasacijsko pritožbo. Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) je v pritožbenem postopku odločilo, da Sodišču v predhodno odločanje predloži ti vprašanji:

9.

Pisna stališča so predložili oseba GN, državni tožilec pri višjem sodišču v Bologni, italijanska, madžarska in nizozemska vlada ter Svet Evropske unije in Evropska komisija. Na obravnavi 28. marca 2023 so oseba GN, italijanska in nizozemska vlada, Svet in Evropska komisija ustno predstavili stališča.

10.

Da bi se temu sodišču dal koristen odgovor, predlagam, da se vprašanji predložitvenega sodišča preoblikujeta. Predložitveno sodišče želi na prvem mestu ugotoviti, ali ima pravico zavrniti izvršitev ENP, če bi se s tako predajo tvegala kršitev temeljnih pravic matere, katere predaja se zahteva, ter temeljne pravice mladoletnih otrok, ki živijo z njo. Podredno predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko tako predajo preloži. Sporne so pravica do družinskega življenja, ki jo zagotavlja člen 7 Listine, in koristi otroka, zagotovljene s členom 24 Listine.

11.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče dvomi o združljivosti okvirnega sklepa o ENP z zadevnima temeljnima pravicama, če ga je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, izključuje zavrnitev ali preložitev izvršitve ENP. To vprašanje tako postane pomembno, samo če bi Sodišče zavrnilo možnost, da se izvršitev ENP zavrne. Glede na odgovor, ki ga bom Sodišču predlagala za prvo vprašanje, na drugo vprašanje ne bo treba odgovoriti.

12.

Problem, ki ga navaja predložitveno sodišče, je hkrati standarden in nov. Standarden je zato, ker je še en v vrsti predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki postavljajo vprašanje, ali bi tveganje kršitve temeljne pravice lahko bilo razlog za zavrnitev izvršitve ENP poleg izrecnih razlogov za obvezno ali fakultativno neizvršitev iz členov 3, 4 in 4a okvirnega sklepa o ENP. ( 4 )

13.

Kljub temu je tudi popolnoma nov, ker bi se neizvršitev prvič lahko utemeljila z morebitno kršitvijo temeljnih pravic ne (samo) zahtevane osebe, ampak (tudi) tretje osebe: mladoletnega otroka matere, katere predaja se zahteva.

14.

Po mojem mnenju je treba med tem dvojim razlikovati. Zato bom najprej proučila okoliščine, v katerih bi lahko materina pravica do družinskega življenja, kot jo zagotavlja člen 7 Listine, upravičila zavrnitev predaje. Na to vprašanje je mogoče odgovoriti na podlagi že dobro razvite sodne prakse o razlagi člena 1(3) okvirnega sklepa o ENP. Nato bom analizirala posledice, ki nastanejo za izvršitveni organ zaradi obveznosti, da ukrepa ob upoštevanju otrokovih koristi, kakor zahteva člen 24 Listine. Zagovarjala bom stališče, da pravice otroka lahko upravičijo zavrnitev predaje. Nazadnje bom posebej obravnavala možnost preložitve predaje.

15.

Šele leta 2016 je Sodišče s sodbo Aranyosi in Căldăraru priznalo možnost, da se izvršitev ENP zavrne iz razloga, ki ni izrecno določen v samem okvirnem sklepu o ENP. ( 5 )

16.

V navedeni zadevi je Sodišče štelo, da bi resna nevarnost kršitve prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, absolutne temeljne pravice, zagotovljene s členom 4 Listine, lahko bila razlog za zavrnitev predaje. Sklicevalo se je na člen 1(3) okvirnega sklepa o ENP in razsodilo, da je zavrnitev pogojena z zahtevo, da izvršitveni organ potrdi, prvič, da v odreditveni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti glede spoštovanja člena 4 Listine, in drugič, da obstaja nevarnost, da bo zadevna pravica te osebe kršena. ( 6 )

17.

To je tako imenovani preizkus v dveh fazah. ( 7 ) Sodišče je v več poznejših sodbah, v katerih je bilo zaprošeno večinoma za razlago obsega preiskave, ki jo mora opraviti izvršitveni pravosodni organ, ko uporabi ta preizkus, potrdilo stališče iz sodbe Aranyosi in Căldăraru. ( 8 )

18.

V drugi vrsti zadev, v katerih so bile predstavljene enake trditve kot v zadevi Aranyosi in Căldăraru, je Sodišče štelo, da je zavrnitev predaje pod pogoji preizkusa v dveh fazah upravičena tudi glede morebitne kršitve pravice zahtevane osebe do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja člen 47 Listine. Tako je bilo odločeno v zadevi LM ( 9 ) in potrjeno v več poznejših zadevah. ( 10 )

19.

V vseh navedenih zadevah je bila brez izjeme ogrožena temeljna pravica zahtevane osebe. V obravnavani zadevi bi se pojavilo podobno vprašanje kakor v zadevah, omenjenih v predhodnih točkah, če bi bilo Sodišče vprašano, ali bi lahko oseba GN nasprotovala predaji s sklicevanjem na pravico do družinskega življenja, kot je določena v členu 7 Listine.

20.

Možnost odstopa od obveznosti izvršitve ENP je bila doslej potrjena samo v zvezi z dvema temeljnima pravicama, in sicer iz členov 4 in 47 Listine. ( 11 ) Vendar ne vidim nobenega načelnega razloga, da enako ne bi veljajo, če bi se pojavil sum obstoja sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti pri varstvu druge temeljne pravice, ( 12 ) na primer pravice do družinskega življenja kot v obravnavani zadevi.

21.

Izhodišče za trenutno proučitev je dejstvo, da bi naložitev zaporne kazni, kot je na obravnavi pravilno opozorila Komisija, nujno posegla v pravico osebe GN do družinskega življenja. Vendar se ta omejitev načeloma šteje za nujno zaradi uresničevanja drugega družbenega interesa, namreč, da storilci kaznivih dejanj ne bi ostali nekaznovani. ( 13 ) Kljub temu morajo države članice pri uporabi svoje pristojnosti za izvajanje prisilnih ukrepov nad posamezniki spoštovati načelo sorazmernosti. Torej imajo dolžnost, da materam v zaporu pravico do družinskega življenja omejijo čim manj. Imajo pa diskrecijsko pravico izbrati, kako bodo poskrbele za spoštovanje te pravice. ( 14 )

22.

Zato menim, da se oseba GN lahko sklicuje na pravico do družinskega življenja, da se upraviči neizvršitev ENP, samo če ima izvršitveni organ razlog za sum, da odreditvena država ne bo spoštovala njene pravice do družinskega življenja.

23.

Kot je Sodišče že večkrat ponovilo, ( 15 ) mehanizem ENP temelji na domnevi, da države članice spoštujejo temeljne pravice.

24.

Torej se skladno s členom 1(3) okvirnega sklepa o ENP izhaja iz tega, da ima odreditvena država članica v svojem pravnem redu in praksi vzpostavljene ukrepe, ki pravice zaprte osebe, da ohranja družinske vezi, ne omejuje nesorazmerno. O tej domnevi je mogoče podvomiti, samo če izvršitveni organ ve, ( 16 ) da v odreditveni državi obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti pri zagotavljanju pravice zaprtih oseb do družinskega življenja.

25.

Ključno pri tem je, da navedena ugotovitev ne more temeljiti na okoliščini, da je glede varstva družinskega življenja zaprtih oseb odreditvena država članica izbrala drugačno zakonodajno možnost kakor izvršitvena država članica.

26.

Brez izjeme je v vseh zadevah, v katerih se je člen 1(3) okvirnega sklepa o ENP razlagal tako, da dovoljuje zavrnitev predaje, preizkus v dveh fazah sprožilo spoznanje izvršitvenega organa, da v odreditveni državi obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti pri varstvu zadevne temeljne pravice. Samo v takih okoliščinah je smel izvršitveni organ odstopiti od načela vzajemnega zaupanja in raziskati varstvo temeljnih pravic v odreditveni državi z uporabo preizkusa v dveh fazah.

27.

V obravnavani zadevi ni razloga za začetek preizkusa v dveh fazah. Potrebnega sprožilca – suma, da Belgija materam, ki prestajajo zaporno kazen, sistematično krši pravico do družinskega življenja – ni.

28.

V takih okoliščinah izvršitveni organ ne more zavrniti izvršitve ENP na podlagi mogoče kršitve pravice osebe GN do družinskega življenja.

29.

Vseeno se lahko upravičeno vprašamo, ali bodo pravice osebe GN pretirano omejene (na primer v hipotetičnem položaju, v katerem bi pravila v zaporu, kjer prestaja kazen, dovoljevala samo en obisk na teden). Seveda ni v nobenem položaju mogoče izključiti individualne kršitve.

30.

Kljub temu se sistem vzajemnega priznavanja, na katerem temeljijo EPN in drugi, podobni instrumenti prava Unije, ( 17 ) ne zanaša na (neverjetno) pričakovanje, da temeljne pravice ne bodo nikoli kršene. Namesto tega temelji na domnevi, da bo individualna kršitev temeljne pravice obravnavana. To pa je odgovornost odreditvene države. ( 18 ) Posamezne primere kršitev temeljnih pravic mora rešiti odreditvena, in ne izvršitvena država članica, tudi z zagotovitvijo dostopa do svojih sodišč. ( 19 )

31.

Poleg tega, čeprav individualnih kršitev ni mogoče izključiti, jih izvršitveni organ ne bi mogel predvideti, razen če bi obstajali indici, da se v odreditveni državi članici dogajajo sistematično.

32.

Ker v obravnavani zadevi ni nobenega indica o obstoju sistematičnih ali splošnih pomanjkljivosti pri jamstvih družinskega življenja zaprtih oseb v Belgiji, menim, da izvršitveni organ ne more zavrniti predaje na tej podlagi. ( 20 )

33.

Drugačna ugotovitev bi popolnoma odvzela vsebino načelu medsebojnega zaupanja, na katerem temelji vzajemno priznavanje.

34.

Druga oseba (oziroma osebi, saj je bilo sporočeno, da je po izdaji ENP oseba GN rodila drugega otroka), katerih temeljne pravice se obravnavajo v tej zadevi, sta otroka osebe GN.

35.

Tudi njena otroka uživata pravico do družinskega življenja. Kar zadeva otroke, je poleg tega njihovo pravico do družinskega življenja vedno treba razlagati ob upoštevanju še ene določbe Listine, to je njenega člena 24. ( 21 )

36.

Člen 24 Listine varuje pravice otroka. V obravnavani zadevi je posebno pomemben zlasti odstavek 2 tega člena. Ta določa: „Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka.“ Odstavek 3 dalje določa: „Vsak otrok ima pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi.“ ( 22 )

37.

Mogoča kršitev temeljnih pravic otrok osebe GN je z ENP povezana samo posredno: otroka sta potencialni stranski žrtvi izvršitve ENP, na podlagi katerega naj bi bila njuna mati predana.

38.

Toda člen 24 Listine se uporablja za vse dejavnosti, ki izhajajo iz uporabe prava Unije, tudi kadar otroka ne zadevajo neposredno, vendar imajo zanj pomembne posledice. ( 23 )

39.

Torej lahko na odločitev, ali naj se ENP izvrši, vpliva skrb za koristi otroka.

40.

Ker pa ENP otroke zadeva samo posredno, ( 24 ) se vprašanje varovanja njihovih pravic razlikuje od vprašanja v središču predhodnih zadev, v katerih se je razlagal člen 1(3) okvirnega sklepa o ENP.

41.

Vprašanje morebitne neizvršitve ENP, zato da se zaščitijo otrokove koristi, ni povezano z vzajemnim zaupanjem. Na otrokove koristi je treba biti pozoren, tudi kadar odreditvena država članica zagotavlja visoko stopnjo varstva otrok, katerih mati je v zaporu.

42.

Zaščita teh koristi po naravi zahteva drugačno presojo: izhodišče vsakršne analize je konkretni položaj zadevnega otroka, ne pa razmere v odreditveni državi članici. Kako odreditvena država članica obravnava zapornike z majhnimi otroki, vpliva na odločitev izvršitvenega organa ne zaradi nezaupanja do odreditvene države članice, ampak kot dejavnik pri odločanju, kaj je najbolje za posameznega otroka.

43.

V tem smislu preizkus v dveh fazah kot varuh načela medsebojnega zaupanja ni koristen za odgovor na vprašanje, ali se izvršitev ENP lahko zavrne, da bi se zaščitile otrokove koristi. ( 25 )

44.

Preden se posvetim temu, ali morejo otrokove koristi upravičiti zavrnitev predaje in kako morata izvršitveni in odreditveni organ postopati glede tega, bom na kratko predstavila, kako je bila ta temeljna pravica obravnavana v sodni praksi Sodišča.

45.

V literaturi so otrokove koristi opisane kot „eden najbolj brezobličnih in najmanj razumljenih pravnih pojmov“. ( 26 ) Podobno so si drugi teoretiki prizadevali odkriti natančno naravo obveznosti iz člena 24 Listine ( 27 ) in poudarjali potrebo po natančnejši določitvi, kako naj se uporablja v pravu Unije. ( 28 ) Kaj o otrokovih koristih izvemo iz sodne prakse Sodišča?

46.

Sodba Sodišča v zadevi Piotrowski je edini primer, ki se je nanašal posebej na sistem ENP. ( 29 ) V zadevi se je obravnavala možnost izvršitve ENP, kadar je zahtevana oseba mladoletna. Sodišče je poudarilo, da je bila Direktiva 2016/800 ( 30 ) sprejeta zato, da se v takih položajih zaščitijo pravice otroka. Določilo je minimalna pravila, ki se nanašajo prav na procesne pravice otrok, ki so predmet ENP. ( 31 ) Dejansko ni samodejne zavrnitve izvršitve ENP, kadar je zahtevana oseba mladoletna, razen če še ni dosegla starosti za kazensko odgovornost. ( 32 )

47.

Vendar po mojem mnenju ta odločitev ni posebno koristna v položajih, kakršen je zadevni, kjer otrok, čigar pravice se obravnavajo, ni sam zahtevana oseba.

48.

Kljub temu navedena sodba ponavlja poudarek Sodišča na potrebi po konkretni presoji položaja zadevnega otroka. Enako je bilo poudarjeno na drugih področjih prava Unije. Na primer, na področju azila je Sodišče glede vrnitve mladoletnika brez spremstva ugotovilo, da je „le na podlagi celovite in temeljite presoje položaja zadevnega mladoletnika brez spremstva mogoče opredeliti ‚koristi otroka‘“. ( 33 )

49.

Poleg tega je glede odločbe o vrnitvi očeta mladoletne hčere Sodišče naštelo zelo natančne okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri sprejetju odločbe o vrnitvi. Med njimi so starost otroka, otrokov telesni in čustveni razvoj, stopnja njegovega čustvenega razmerja z vsakim od staršev ter tveganje, da bo imela ločitev od zadevnega od staršev škodljive posledice za ravnovesje tega otroka. ( 34 )

50.

Poleg tega je Sodišče glede združitve družine državljanov tretje države ugotovilo, da je pri vsaki presoji posamezne odločitve, ki bi lahko vplivala na otroka, treba upoštevati otrokovo potrebo, da vzdržuje redne osebne stike s starši. ( 35 ) Organ, ki sprejema odločitev, ki vpliva na otroka, mora upoštevati tudi raven otrokove čustvene navezanosti na skrbnika in stopnjo odvisnosti otroka od skrbnikov s tega vidika, da skrbnika izvajata starševsko skrb in nosita pravno in finančno breme, ki ga pomeni otrok. ( 36 )

51.

Drug pomemben vidik sta sposobnost zadevnega od staršev, da sprejme polno odgovornost za varstvo in vzgojo otroka, ( 37 ) ter otrokova odvisnost od njega. ( 38 )

52.

Tem sodbam je skupno, da je pri presoji otrokovih koristi prvi korak vsake odločitve vedno ugotovitev otrokovega položaja, ugotoviti pa je treba konkretni položaj otroka. ( 39 )

53.

To nam nekaj pove o zahtevi iz člena 24(2) Listine, v skladu s katero se morajo upoštevati predvsem koristi otroka: kadar koli je vpleten otrok, se njegove koristi presodijo prve in vedno glede na njegov konkretni položaj. ( 40 )

54.

Samo ko se opravi taka presoja, ima pristojni organ dovolj informacij, da sprejme ustrezno odločitev – v našem primeru, ali naj se ENP izvrši.

55.

Ali to, da je treba upoštevati predvsem otrokove koristi, pomeni tudi, da je vsaka odločitev, ki jih ovira, kategorično prepovedana? Ali pa otrokove koristi zahtevajo, da se te koristi primerjajo z drugimi javnimi interesi, ki so obravnavani v posamezni zadevi? ( 41 )

56.

Kot bom pokazala v naslednjem oddelku, menim, da otrokove koristi niso a priori absolutna ovira za izvršitev ENP. Kljub temu so kar velika ovira: kot bom predlagala, je ta ovira prevelika, da bi jo izvršitveni pravosodni organ, ki odloča o ENP v obravnavani zadevi, lahko premagal.

57.

Najprej, člen 1(3) okvirnega sklepa o ENP se ne uporablja samo za zahtevane osebe, ampak tudi za vse druge osebe, na katere bi ENP lahko vplival. ( 42 ) Nič ne kaže, da bi določba varovala pred kršitvijo temeljnih pravic le zahtevano osebo. Dalje, tudi če v okvirnem sklepu o ENP ne bi bilo člena 1(3), se takrat, ko se uporablja pravo Unije, prav tako uporabljajo temeljne pravice, vsebovane v Listini. ( 43 )

58.

Torej ima izvršitveni pravosodni organ brez dvoma obveznost, da sprejme odločitev, ki varuje koristi otrok osebe GN.

59.

Prvi korak v vsaki zadevi, ki se nanaša na pravice otroka, mora biti konkretna in podrobna presoja individualnega položaja zadevnega otroka. ( 44 ) Izvršitveni pravosodni organ mora upoštevati vse informacije, ki so pomembne za to oceno.

60.

Ključno za uporabo ENP je, da zbiranje takih informacij vključuje ( 45 ) komuniciranje z odreditvenim pravosodnim organom v skladu s členom 15(2) okvirnega sklepa o ENP. ( 46 )

61.

V obravnavani zadevi je izvršitveni pravosodni organ odreditvenemu res poslal zahtevo za dodatne informacije na podlagi člena 15(2) okvirnega sklepa o ENP. Spraševal je, kakšne so razmere v belgijskih zaporih za matere majhnih otrok. Odreditveni pravosodni organ na vprašanje ni odgovoril, temveč je izvršitveni pravosodni organ napotil na belgijsko zvezno javno službo za pravosodje, ki je pristojna za te zadeve. Izvršitveni pravosodni organ ni poslal nadaljnjih vprašanj.

62.

Ali je to zadovoljiva uporaba komunikacijskega mehanizma iz člena 15(2) okvirnega sklepa o ENP?

63.

Nikakor ne.

64.

Sodišče je ob več priložnostih poudarilo pomen komunikacijskega mehanizma med pravosodnimi organi za izvršitev ENP. Navedlo je, da je izraz obveznosti lojalnega sodelovanja, pri katerem „se države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb“. ( 47 )

65.

To je Sodišče pripeljalo do sklepa, da pravosodna organa morata v celoti uporabljati instrumente, ki so določeni v okvirnem sklepu o ENP, ( 48 ) kot je komunikacijski mehanizem iz člena 15(2) okvirnega sklepa o ENP.

66.

V obravnavani zadevi to pomeni, da zadevna pravosodna organa morata uporabiti člen 15(2) okvirnega sklepa o ENP, da bi bil izvršitveni pravosodni organ zadostno seznanjen s položajem, v katerem bi bili oseba GN in njuna otroka v Belgiji.

67.

Mogoče si je predstavljati, da bo v tem komunikacijskem procesu odreditveni pravosodni organ predložil informacije o razmerah v zaporu za matere z majhnimi otroki ali vzpostavljenih alternativah. Vendar je prav tako mogoče, da bo zavrnil sprejem otrok osebe GN. Možnosti je neskončno. Vsaka taka informacija je pomembna za ugotovitev, ali je izvršitev ENP zoper osebo GN v korist njenih otrok.

68.

Pomembno vprašanje z vidika izvršitvenega pravosodnega organa, zlasti v zadevi, kot je obravnavana, je, kakšne so posledice, če odreditveni pravosodni organ prezre zahtevo za informacije. Ali naj bi to vodilo do samodejne neizvršitve ENP?

69.

Komisija je na obravnavi trdila, da bi to pravzaprav morala biti posledica, če v razumem času ne bi bilo odgovora. ( 49 )

70.

Ne strinjam se, da je na podlagi okvirnega sklepa o ENP samodejna posledica tega, da odreditveni pravosodni organ ne odgovori, neizvršitev.

71.

Vseeno pa otrokove koristi, ki jih je treba upoštevati na prvem mestu, tukaj dobijo konkretno obliko. Če izvršitveni organ ne prejme zadostnih informacij, na podlagi katerih bi lahko bil brez dvoma prepričan, da izvršitev ENP ne bo nasprotovala otrokovim koristim, bi predajo moral zavrniti.

72.

V takem primeru bi bile otrokove koristi namreč prevelika ovira, da bi jo lahko izvršitveni pravosodni organ premostil.

73.

Velik del sodne prakse, v kateri se razlagajo pomen in učinki otrokovih koristi, se nanaša na področje azila in migracij. Čeprav je ta sodna praksa koristna za določanje meril, ki se nanašajo na otrokove koristi, se na navedenem pravnem področju ne pojavlja nevarnost nekaznovanosti.

74.

V obravnavani zadevi ima zato Sodišče priložnost, da cilj skrbi za otrokove koristi, ki jih je treba upoštevati na prvem mestu, uskladi s ciljem preprečitve nekaznovanosti, ki je eden od ciljev sistem ENP. ( 50 )

75.

Udeleženci tega postopa so v pisnih stališčih in na obravnavi razpravljali o drugih možnostih obravnavanja otrokovih koristi. Namen teh razprav je bil poiskati alternativo zavrnitvi izvršitve ENP (in tako preprečiti nekaznovanost osebe GN), hkrati pa zagotoviti zaščito otrokovih koristi.

76.

Uvedba vsakršne nove rešitve je sicer v pristojnosti zakonodajalca EU, in ne Sodišča, vendar mislim, da okvirni sklep o ENP ponuja nekaj orodij, ki so koristna za reševanje položajev, kakršen je obravnavani. Po mojem mnenju je z njimi mogoče zmanjšati nevarnost nekaznovanosti, ko se varujejo otrokove koristi. Med temi določbami so zlasti člen 23(4) ter člena 4(6) in 5(3) okvirnega sklepa o ENP.

77.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče ne sprašuje samo, ali je mogoče izvršitev ENP zavrniti, ampak tudi, ali jo je alternativno mogoče preložiti.

78.

Udeleženci postopka pred Sodiščem so razpravljali o možnosti uporabe člena 23(4) okvirnega sklepa o ENP v tej zadevi. Navedena določba se glasi: „Predaja se lahko izjemoma začasno preloži iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo predaja očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. [ENP] se izvrši, kakor hitro ti razlogi prenehajo. Izvršitveni pravosodni organ nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.“

79.

Državni tožilec pri višjem sodišču v Bologni meni – in enako je na obravnavi trdila italijanska vlada – da izvršitve nikakor ni mogoče zavrniti, ampak se lahko le preloži v skladu s členom 23(4) okvirnega sklepa o ENP, dokler otrok ne doseže višje stopnje zrelosti. Svet je predlagal, da je mogoče resno nevarnost za otroka razlagati kot resen humanitarni razlog, ki bi upravičil uporabo člena 23(4) okvirnega sklepa o ENP.

80.

Komisija se na obravnavi ni strinjala in je dodala, da je to določbo mogoče uporabiti, šele ko je odločitev o izvršitvi dejansko sprejeta.

81.

Tudi če se prezre, da se člen 23(4) okvirnega sklepa o ENP nanaša posebej na zahtevano osebo, ga po mojem mnenju v zadevi, kakršna je obravnavana, ni mogoče uporabiti. Samo besedilo določbe omenja resne humanitarne razloge in za ponazoritev navaja očitno ogroženost zdravja zahtevane osebe (ne tretje osebe).

82.

V sodbi E. D. L. je Sodišče ugotovilo, da se člen 23(4) okvirnega sklepa o ENP lahko uporabi, kadar ima izvršitveni pravosodni organ resne in objektivne razloge za prepričanje, da bo „zaradi predaje zahtevane hudo bolne osebe ta oseba izpostavljena dejanskemu tveganju bistvenega skrajšanja svoje pričakovane življenjske dobe ali hitrega, resnega in nepopravljivega poslabšanja svojega zdravstvenega stanja“. ( 51 )

83.

Po mojem mnenju je ta pristop vsekakor primeren, da se uporabi za zahtevano osebo: čeprav ni razloga za zavrnitev izvršitve ENP, je njena preložitev nujna zaradi stanja zahtevane osebe.

84.

V obravnavani zadevi je treba otrokove koristi upoštevati glede druge osebe od zahtevane – namreč glede njenih otrok. Če obstaja nevarnost, da bo premestitev matere resno ogrozila njena otroka (na primer njuno zdravje ali čustveni razvoj), potem bi se po mojem mnenju to moralo upoštevati že pred odločanjem o predaji.

85.

Tudi če prezremo besedilo člena 23(4) okvirnega sklepa o ENP in si predstavljamo, da bi se lahko uporabil za otroka zahtevane osebe, čakanje, da otrok doseže bolj zrelo starost, kot predlaga italijanska vlada, ne bi doseglo standarda humanitarnih razlogov, kot jih je Sodišče razložilo v sodbi E. D. L.

86.

To bi po mojem mnenju popačilo namen člena 23(4) okvirnega sklepa o ENP.

87.

V tej zadevi uporaba člena 23(4) okvirnega sklepa o ENP torej ni v pomoč.

88.

Člen 4, točka 6, okvirnega sklepa o ENP je še ena možnost, ki bi jo izvršitveni pravosodni organi lahko uporabili, ko ugotovijo, da je v otrokovo korist, da se mati in otrok zadržita v izvršitveni državi članici.

89.

Izvršitvenemu pravosodnemu organu ponuja možnost, da ne izvrši ENP, ki je bil izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države in se ta država zaveže, da bo kazen ali ukrep izvršila.

90.

Glavni namen te določbe je izvršitvenemu pravosodnemu organu omogočiti, da posebej upošteva morebitno izboljšanje možnosti zahtevane osebe za ponovno vključitev v družbo, potem ko se naložena kazen izteče. ( 52 )

91.

Vendar ni nobenega razloga, da se ta določba ne uporabi tudi zaradi zaščite otrokovih koristi in hkratne preprečitve nekaznovanosti. Uporaba člena 4, točka 6, okvirnega sklepa o ENP je lahko najboljša možnost, če bi iz kakršnega koli razloga, povezanega z zadevnim otrokom, bilo v njegovo korist, da ne zapusti izvršitvene države članice, vendar bi bilo hkrati pomembno, da ohrani redne stike in tesen odnos z materjo (na primer, če bi drugi od staršev ali širša družina živela v izvršitveni državi članici).

92.

Po navedbah predložitvenega sodišča je Italija člen 4, točka 6, okvirnega sklepa o ENP prenesla v svoje pravo tako, da je določila pogoj, da mora zahtevana oseba vsaj pet let prebivati v Italiji, da bi lahko izkoristila to določbo.

93.

Sodišče je štelo, da sta izraza „se nahaja“ in „prebivalec“ iz člena 4, točka 6, okvirnega sklepa o ENP samostojna pojma prava Unije, katerih pomena ne morejo opredeliti države članice. ( 53 ) Po ugotovitvah Sodišča se ta pojma „nanašata na položaje, ko oseba, zoper katero je izdan [ENP], v izvršitveni državi članici dejansko prebiva ali pa je z njo vzpostavila podobne vezi, kot izhajajo iz prebivališča, ker se v tej državi že nekaj časa neprekinjeno zadržuje“. ( 54 )

94.

To predložitvenemu sodišču nalaga obveznost, da nacionalno pravo razlaga skladno s samostojno razlago teh pojmov, ki jo je podalo Sodišče in ki ne zahteva petletnega nahajanja v državi.

95.

Res je, da člen 4, točka 6, okvirnega sklepa o ENP izvršitvenemu pravosodnemu organu daje možnost – in ne ustvarja obveznosti – da zaporno kazen izvrši v izvršitveni državi članici. Vendar pri zaščiti otrokovih koristi ta možnost pravzaprav postane obveznost, če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da je v otrokovo korist, da ne zapusti izvršitvene države članice. ( 55 )

96.

Po mojem mnenju ta določba torej ponuja še eno procesno orodje, s katerim lahko izvršitveni pravosodni organ zmanjša nevarnost nekaznovanosti in jo uskladi z otrokovimi koristmi.

97.

Člen 5, točka 3, okvirnega sklepa o ENP določa, da v primerih, ko se ENP izda z namenom uvedbe kazenskega postopka zoper osebo, ki je državljan ali prebivalec ( 56 ) izvršitvene države članice, je to osebo mogoče predati pod pogojem, da se po obravnavi vrne izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, ki ju je izrekla odreditvena država članica.

98.

Trditi je mogoče, da je ta določba druga plat člena 4, točka 6, okvirnega sklepa o ENP: najsi je ENP izdan zaradi kazenskega pregona (kot pri členu 5, točka 3) ali zaradi izvršitve kazni (člen 4, točka 6), prebivalci izvršitvene države lahko izkoristijo prestajanje kazni v državi članici svojega prebivališča.

99.

Člen 5, točka 3, se nanaša na položaje, v katerih je ENP izdan zaradi kazenskega pregona, kar tukaj verjetno ne drži. Oseba GN je bila obsojena v Belgiji, ENP pa je bil izdan izrecno zaradi izvršitve zaporne kazni.

100.

Toda na obravnavi sta oseba GN in Komisija pojasnili, da je zato, ker je bila oseba GN obsojena v nenavzočnosti, v Belgiji mogoče ponovno sojenje, tako da bi bil ta ENP po njunem mnenju namenjen tudi kazenskemu pregonu.

101.

V takih okoliščinah bi člen 5, točka 3, okvirnega sklepa izvršitvenemu pravosodnemu organu omogočal, da predajo oseb, ki so državljani ali prebivalci izvršitvene države članice, pogojuje s tem, da se zadevna oseba vrne zaradi prestajanja zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.

102.

Prvič, dejansko stanje obravnavane zadeve vzbuja dvom o tem, da je oseba GN prebivalka Italije. Toda tako presojo mora opraviti predložitveno sodišče.

103.

Drugič, napovedni stavek člena 5 okvirnega sklepa o ENP določa, da izvršitveni organ lahko izkoristi to možnost. Člen 5, točka 3, okvirnega sklepa o ENP je torej še ena možnost, ki bi jo izvršitveni pravosodni organi lahko uporabili, ko ugotovijo, da je v otrokovo korist, da se mati in otrok zadržita v izvršitveni državi članici.

104.

Ker pa je bil ENP zoper osebo GN izdan izrecno zaradi izvršitve zaporne kazni, menim, da v obravnavani zadevi te določbe ni mogoče uporabiti.

105.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija), odgovori: