–

za E. N. M. J. A. Rinkes, advocaat,

–

za S. S. M. H. R. de Boer, advocaat,

–

za J. Y. D. P. J. Cain, advocaat,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, M. H. S Gijzen in P. Huurnink, agentke,

–

za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,

–

za Evropsko komisijo C. Cattabriga in F. Wilman, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 27(3) in člena 29(1) in (2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru sporov med Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska) (v nadaljevanju: državni sekretar), na eni strani, ter E. N., S. S. in J. Y., državljani tretjih držav, na drugi strani, v zvezi z odločbami državnega sekretarja o zavrnitvi njihovih prošenj za mednarodno zaščito brez obravnave in odreditvi njihove predaje drugim državam članicam.

3

V uvodnih izjavah 4 in 5 Uredbe Dublin III je navedeno:

4

Poglavje VI te uredbe, naslovljeno „Postopki za sprejem in ponovni sprejem“, v delu IV, naslovljenem „Postopkovni zaščitni ukrepi“, vsebuje člen 27 z naslovom „Pravna sredstva“, ki v odstavkih 1, 3 in 4 določa:

„1.   Prosilec […] ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

[…]

3.   Za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo:

4.   Države članice lahko določijo, da […] lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled.“

5

V delu VI poglavja VI navedene uredbe, naslovljenem „Predaje“, člen 29 z naslovom „Načini in roki“ v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Predaja prosilca […] iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo[,] ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

[…]

2.   Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.“

6

Nasprotne stranke v postopku v glavni stvari so 12. julija 2019, 7. oktobra 2019 oziroma 22. novembra 2020 na Nizozemskem vložile prošnje za mednarodno zaščito. Državni sekretar je organom drugih držav članic poslal zahteve za sprejem ali ponovni sprejem navedenih nasprotnih strank. Ti organi so 27. oktobra 2019, 20. novembra 2019 in 19. januarja 2021 te zahteve izrecno ali implicitno sprejeli.

7

Državni sekretar je 9. januarja 2020, 8. februarja 2020 in 16. februarja 2021 odločil, da se prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih vložile nasprotne stranke v postopku v glavni stvari, brez obravnave zavrnejo in da so te stranke predane državam članicam, ki so sprejele navedene zahteve.

8

Nasprotne stranke v postopku v glavni stvari so zoper te odločbe vložile ničnostne tožbe pri prvostopenjskih sodiščih.

9

Ta sodišča so 25. februarja 2020, 16. septembra 2020 in 1. aprila 2021 navedene odločbe razglasila za nične. Navedena sodišča so državnemu sekretarju tudi naložila, naj sprejme nove odločbe o prošnjah za mednarodno zaščito, ki so jih vložile nasprotne stranke v postopku v glavni stvari.

10

Državni sekretar je zoper sodbe, ki so jih izdala ista sodišča, vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče. V pritožbi je predlagal tudi izdajo začasnih ukrepov, in sicer da pred odločitvijo o pritožbah ni treba sprejeti nove odločbe in da se rok za predajo zadrži. Sodnik predložitvenega sodišča, pristojen za izdajo začasne odredbe, je tema predlogoma 3. marca 2020, 18. septembra 2020 in 8. aprila 2021 ugodil.

11

Vendar predložitveno sodišče sprašuje, ali člena 27 in 29 Uredbe Dublin III nasprotujeta temu, da se ugodi predlogu za izdajo začasnega ukrepa, ki ga je uprava vložila poleg pritožbe, ki jo je vložila zoper sodno odločbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično, in sicer naj se rok za predajo zadrži. Če bi bilo tako, bi moralo to sodišče ugotoviti, da se je ta rok iztekel in da je torej Kraljevina Nizozemska postala odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložile nasprotne stranke v postopku v glavni stvari.

12

Predložitveno sodišče meni, da bi lahko okoliščina, da so v členu 27(3) te uredbe omenjeni le začasni ukrepi, odrejeni na zahtevo zadevne osebe, in cilj hitre določitve odgovorne države članice upravičila tako rešitev.

13

Vendar poudarja, da se zdi, da navedena uredba ne nasprotuje temu, da lahko zadevna oseba od pritožbenega sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji. V nasprotnem primeru bi bila ta oseba lahko predana drugi državi članici in bi jo Nizozemska morala ponovno sprejeti, če bi bilo njeni pritožbi ugodeno.

14

Zato naj bi bilo mogoče, da ima tudi državni sekretar možnost, da v pritožbenem postopku predlaga zadržanje roka za predajo. Nasprotna rešitev naj bi lahko državnemu sekretarju odvzela vsako konkretno možnost vložitve pritožbe, ker rok za predajo ne bi bil vedno zadosten za to, da bi predložitveno sodišče odločilo o pritožbi.

15

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali je treba člen 27(3) in člen 29 Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da – če je v pravnem sistemu zadevne države članice za zadeve, kakršna je obravnavana, na voljo druga stopnja – pritožbeno sodišče med obravnavanjem zadeve na predlog pristojnega organa države članice izda začasno odredbo, s katero se rok za predajo zadrži?“

16

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27(3) te uredbe razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodišču, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bila za nično razglašena odločba o predaji, omogoča, da na predlog pristojnih organov sprejme začasni ukrep, ki tem organom omogoča, da do odločitve o tem pravnem sredstvu ne sprejmejo nove odločbe, in katerega predmet ali učinek je zadržanje roka za predajo do te odločitve.

17

Člen 29(1) Uredbe Dublin III določa, da se predaja zadevne osebe v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica zadevno osebo sprejela ali ponovno sprejela, ali po končni odločitvi o pritožbi, če v skladu s členom 27(3) te uredbe obstaja odložilni učinek.

18

Člen 29(2) navedene uredbe določa, da kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

19

Čeprav v zvezi s tem iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III izhaja, da je zakonodajalec Evropske unije nameraval dati prednost hitri izvršitvi odločb o predaji, pa ni nameraval žrtvovati sodnega varstva prosilcev za mednarodno zaščito zaradi zahteve po hitrosti obravnavanja njihove prošnje in je zaradi zagotavljanja tega varstva določil, da je lahko v nekaterih primerih izvršitev teh odločb odložena (glej v tem smislu sodbi z dne 14. januarja 2021, The International Protection Appeals Tribunal in drugi, C‑322/19 in C‑385/19, EU:C:2021:11, točka 88, in z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točki 40 in 60).

20

Člen 27(3) te uredbe tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko pripelje do odloga izvršitve odločbe o predaji, sprejete v zvezi z njimi (sodba z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 41).

21

V skladu s to določbo morajo države članice določiti, bodisi, prvič, da pravno sredstvo zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je to odločitev sprejela, do zaključka postopka s pravnim sredstvom, bodisi, drugič, da se po vložitvi pravnega sredstva zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, bodisi, tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pravno sredstvo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njeno pravno sredstvo zoper to odločitev obravnava (sodba z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 42)

22

Poleg tega člen 27(4) Uredbe Dublin III navedeno določbo dopolnjuje s tem, da državam članicam dovoljuje, da določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da izvršitev odločitve o predaji odložijo, če njena odložitev ne bi izhajala niti iz učinka zakona niti sodne odločbe, kadar okoliščine v zvezi s to izvršitvijo pomenijo, da mora biti zadevni osebi za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice, ki je sprejela odločitev o predaji, do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točki 54 in 61).

23

Če se izvršitev odločitve o predaji odloži na podlagi uporabe člena 27(3) ali (4) Uredbe Dublin III, iz člena 29(1) te uredbe izhaja, da rok za predajo ne začne teči od odobritve zahteve za sprejem ali ponovni sprejem, temveč, z odstopanjem, od končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev o predaji (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točki 44 in 49).

24

Tako je iz člena 29(1) Uredbe Dublin III in zlasti iz uporabe izraza „dokončna odločitev“ razvidno, da je zakonodajalec Unije predvidel, da začne rok za predajo teči šele, ko odločitev o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji postane pravnomočna po izčrpanju pravnih sredstev, določenih v pravnem redu zadevne države članice, pod pogojem, da je bila izvršitev odločitve o predaji odložena na podlagi člena 27 (3) ali (4) te uredbe.

25

Vendar je treba ugotoviti, da ta zakonodajalec ni natančno določil, v skladu s katerimi postopkovnimi pravili je treba to pravilo uporabiti v primeru vložitve drugostopenjskega pravnega sredstva in, zlasti, ali uporaba navedenega pravila lahko pomeni, da sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu, izda začasne ukrepe.

26

Najprej, iz samega besedila člena 27(3) Uredbe Dublin III je namreč razvidno, da se ta nanaša na postopke „za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji“. Zato je treba sklicevanji na „pritožbo“ in „zahtevo za ponovni pregled“ iz navedene določbe razumeti tako, da napotujeta le na pritožbe in zahteve za ponovni pregled, vložene zoper odločbo o predaji iz člena 27(1) te uredbe. Te pritožbe in te zahteve za ponovni pregled pa morajo biti na podlagi zadnjenavedene določbe dane na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pa pristojni organi poleg tega nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev.

27

Zato je treba člen 27(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da je njegov namen urejati le začasne ukrepe, ki so lahko po samem zakonu ali na zahtevo zadevne osebe posledica vložitve prvostopenjske pritožbe ali zahteve za ponovni pregled zoper tako odločbo. Namen te določbe pa, nasprotno, ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi.

28

Dalje, čeprav iz člena 27(4) Uredbe Dublin III izhaja, da lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi, je ta določba, kot je bilo opozorjeno v točki 22 te sodbe, dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji.

29

Iz tega sledi, da člena 27(4) Uredbe Dublin III ni mogoče uporabiti v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bila odločba o predaji na prvi stopnji razglašena za nično. V takem položaju namreč v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi, odločitev o predaji, katere izvršitev bi se lahko odložila, ne obstaja več.

30

Nazadnje, ker Uredba Dublin III, splošneje, ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točka 33).

31

Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42).

32

V tem okviru, zlasti ker je iz predložitvene odločbe razvidno, da se nacionalna ureditev, na katero se nanaša ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, v nizozemskem pravnem redu uporablja za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu, lahko taka ureditev določa, da lahko sodišče, ki odloča o takem drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe. Po drugi strani pa ta ureditev ne sme odstopati od člena 29(1) Uredbe Dublin III s tem, da določa, da imajo taki ukrepi zunaj primerov iz te določbe učinek odložitve teka roka za predajo in tako odložitve njegovega izteka.

33

Kot pa je razvidno iz točk 23 in 24 te sodbe, iz člena 29(1) Uredbe Dublin III izhaja, da lahko rok za predajo začne teči od končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev o predaji, le, če je bila njena izvršitev za čas obravnavanja prvostopenjskega pravnega sredstva odložena na podlagi člena 27(3) ali (4).

34

Iz tega sledi, da je začasni ukrep, katerega učinek je zadržanje roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu, mogoče sprejeti le, če je bila izvršitev odločitve o predaji v skladu z zadnjenavedenima določbama odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu.

35

V takem položaju, po eni strani, podaljšanje odloga teka roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu omogoča zagotovitev enakosti orožij in učinkovitost postopkov s pravnim sredstvom, tako da zagotavlja, da se ta rok ne izteče, ko je izvršitev odločbe o predaji postala nemogoča zaradi vložitve pravnega sredstva zoper to odločbo.

36

Po drugi strani, odločitev, da se s sprejetjem začasnega ukrepa pogoji podaljšanje ‐ v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva ‐ odložilnega učinka prvostopenjskega pravnega sredstva zoper odločbo o predaji, kar zadeva tek roka za predajo, omogoča izognitev temu, da se z vložitvijo drugostopenjskega pravnega sredstva zoper sodbo, s katero je odločba o predaji razglašena za nično, sistematično, tudi kadar se za to pravno sredstvo razumno zdi, da ne more biti uspešno, ta tek odloži, s čimer bi se lahko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito zadevne osebe zavleklo.

37

Tako pravilo zato lahko spodbuja uresničitev ciljev navedene uredbe, ki se, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 4 in 5, nanašajo na uvedbo jasnega in izvedljivega načina, temelječega na objektivnih merilih, ki so pravična za države članice in za zadevne osebe, za hitro določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje take zaščite in ne da bi bil ogrožen cilj hitrega obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito (glej v tem smislu sodbi z dne 19. marca 2019, Jawo, C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 58, in z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 et C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 56).

38

Tako to pravilo krepi uporabo zavezujočih rokov, s katerimi je zakonodajalec Unije omejil postopke za sprejem in ponovni sprejem. Ti roki odločilno prispevajo k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, z zagotovitvijo, da se bodo navedeni postopki izvajali brez nepotrebnega odlašanja, ter kažejo na poseben pomen, ki ga ta zakonodajalec pripisuje hitri določitvi države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in s tem, da mora ob upoštevanju cilja zagotavljanja učinkovitega dostopa do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in neogrožanja tega cilja hitre obravnave take prošnje po potrebi obravnavati država članica, ki ni tista, ki je bila določena za odgovorno na podlagi meril iz poglavja III te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2018, X in X, C‑47/17 et C‑48/17, EU:C:2018:900, točki 69 in 70).

39

Nasprotno pa bi, kadar – kot se zdi, da s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, velja v sporih o glavni stvari – izvršitev odločbe o predaji ni bila odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu, možnost, da se v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva predlaga izdaja začasnega ukrepa, kot je ta iz postopka v glavni stvari, dejansko omogočila pristojnim organom, ki niso niti menili, da je koristno uporabiti možnost, ki jim jo daje člen 27(4) Uredbe Dublin III, da bi zagotovili učinkovito sodno varstvo zadevnih oseb, niti niso v času obravnavanja tega pravnega sredstva izvršili odločbe o predaji, da odložijo tek roka za predajo iz člena 29(1) te uredbe in tako preprečijo, da bi se odgovornost za obravnavanje prošenj teh oseb na podlagi člena 29(2) navedene uredbe prenesla na državo članico, ki poda zahtevo, in tako neupravičeno zavlečejo potek postopka za mednarodno zaščito, s čimer se posega v cilje te uredbe, navedene v točkah 37 in 38 te sodbe.

40

Glede na prej navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27(3) te uredbe razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnemu sodišču, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično, omogoča, da na predlog pristojnih organov sprejme začasni ukrep, ki tem organom omogoča, da do odločitve o tem pravnem sredstvu ne sprejmejo nove odločbe, in katerega predmet ali učinek je zadržanje roka za predajo do te odločitve, pod pogojem, da je tak ukrep lahko sprejet le, kadar je bila izvršitev odločbe o predaji na podlagi člena 27(3) ali (4) te uredbe odložena za čas obravnave prvostopenjskega pravnega sredstva.

41

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 29(1) in (2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v povezavi s členom 27(3) te uredbe

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnemu sodišču, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično, omogoča, da na predlog pristojnih organov sprejme začasni ukrep, ki tem organom omogoča, da do odločitve o tem pravnem sredstvu ne sprejmejo nove odločbe, in katerega predmet ali učinek je zadržanje roka za predajo do te odločitve, pod pogojem, da je tak ukrep lahko sprejet le, kadar je bila izvršitev odločbe o predaji na podlagi člena 27(3) ali (4) te uredbe odložena za čas obravnave prvostopenjskega pravnega sredstva.