–

za HF S. Schomburg in M. Weber, Rechtsanwälte,

–

za Generalstaatsanwaltschaft München F. Halabi, agent,

–

za nemško vlado J. Möller, P. Busche, M. Hellmann in U. Kühne, agenti,

–

za Evropsko komisijo L. Baumgart in M. Wasmeier, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 2, str. 9), ki je bila podpisana v Schengenu 19. junija 1990 in je začela veljati 26. marca 1995 (v nadaljevanju: KISS), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (UL 2013, L 182, str. 1), in člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru prošnje za izročitev, ki so jo organi Združenih držav Amerike naslovili na organe Zvezne republike Nemčije zaradi kazenskega pregona proti HF, srbskemu državljanu.

3

KISS je bila sklenjena za zagotovitev izvajanja Sporazuma med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, podpisanega v Schengenu 14. junija 1985 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 2, str. 3).

4

Člen 20 KISS, ki je v poglavju 4, naslovljenem „Pogoji, ki veljajo za gibanje tujcev“, naslova II, v odstavku 1 določa:

„Tujci, za katere se ne zahteva vizum, se lahko prosto gibljejo na ozemljih pogodbenic največ tri mesece v obdobju šestih mesecev od prvega vstopa, če izpolnjujejo pogoje za vstop iz člena 5(1)(a), (c), (d) in (e).“

5

Člen 54 KISS, ki je v poglavju 3, naslovljenem „Uporaba načela ne bis in idem“, naslova III te konvencije, določa:

„Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.“

6

KISS je bila v pravo Unije vključena s Protokolom o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije, ki je bil z Amsterdamsko pogodbo priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (UL 1997, C 340, str. 93), kot del „schengenskega pravnega reda“, kakor je opredeljen v Prilogi k temu protokolu.

7

Člen 2(1), drugi pododstavek, navedenega protokola določa:

„Svet [Evropske unije] […] v skladu z ustreznimi določbami [P]ogodb […] določi pravno podlago za vsako določbo ali sklep, ki tvorijo schengenski pravni red.“

8

Na podlagi te določbe je Svet 20. maja 1999 sprejel Sklep o določitvi pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji (1999/436/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 152). Iz člena 2 tega sklepa in Priloge A k temu sklepu izhaja, da je Svet določil člena 34 in 31 EU kot pravno podlago člena 54 KISS.

9

Člen 1 Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike z dne 25. junija 2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 161), v nadaljevanju: Sporazum EU-ZDA) določa:

„Pogodbenici se v skladu z določbami tega sporazuma zavezujeta, da bosta okrepili sodelovanje v okviru veljavnih odnosov med državami člani[cami] in Združenimi državami Amerike, ki urejajo izročanje storilcev kaznivih dejanj.“

10

Člen 3 Sporazuma EU-ZDA, naslovljen „Obseg uporabe tega sporazuma glede na dvostranske pogodbe o izročitvi z državami članicami“, določa pogoje in postopke, v skladu s katerimi določbe členov od 4 do 14 tega sporazuma nadomeščajo ali dopolnjujejo določbe dvostranskih pogodb o izročitvi, ki so jih države članice sklenile z Združenimi državami.

11

Člen 16 navedenega sporazuma, naslovljen „Uporaba v času“, določa:

„1.   Ta sporazum se uporablja za kazniva dejanja, storjena pred in po začetku njegove veljavnosti.

2.   Ta sporazum se uporablja za zaprosila za izročitev, izdana po začetku njegove veljavnosti. […]“

12

Člen 17 tega sporazuma, naslovljen „Neodstopanja“, določa:

„1.   Ta sporazum ne posega v možnost, ki jo zaprošeni državi daje dvostranska pogodba o izročitvi v veljavi med državo članico in Združenimi državami Amerike, da uveljavlja razloge za zavrnitev, izhajajoče iz zadev, ki jih ta sporazum ne ureja.

2.   Če ustavna načela ali zavezujoče dokončne sodne odločbe zaprošene države članice lahko predstavljajo oviro za izpolnitev obveznosti izročitve in če v tem sporazumu ali v veljavni dvostranski pogodbi ni predvideno, kako rešiti zadevo, se zaprošena država in država prosilka o tem posvetujeta.“

13

Člen 6(1), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL 2016, L 77, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/1240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. septembra 2018 o vzpostavitvi Evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) ter spremembi uredb (EU) št. 1077/2011, (EU) št. 515/2014, (EU) 2016/399, (EU) 2016/1624 in (EU) 2017/2226 (UL 2018, L 236, str. 1) (v nadaljevanju: Zakonik o schengenskih mejah), določa:

„Za načrtovano bivanje na ozemlju držav članic, ki ni daljše od 90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, kar zajema vsak dan bivanja v zadnjem 180 dnevnem obdobju, veljajo za državljane tretjih držav naslednji pogoji za vstop:

[…]“

14

Ta določba je nadomestila člen 5(1) Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL 2006, L 105, str. 1), ki je sam nadomestil člen 5(1) KISS. Člen 20(1) KISS je torej treba razlagati tako, da zdaj napotuje na ta člen 6(1) Zakonika o schengenskih mejah.

15

Člen 3(1) Uredbe 2018/1806 določa:

„Državljani tretjih držav, navedenih na seznamu v Prilogi I, morajo imeti ob prehodu zunanjih meja držav članic vizum.“

16

Člen 4(1) te uredbe določa:

„Državljani tretjih držav, navedenih na seznamu v Prilogi II, so izvzeti iz obveznosti, določene v členu 3(1), za bivanja, ki ne presegajo 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju.“

17

Med tretjimi državami, vključenimi na seznam v navedeni prilogi II, je Republika Srbija.

18

Člen 1 Auslieferungsvertrag zwischen der Bundesrepublik Deutschland und den Vereinigten Staaten von Amerika (pogodba o izročitvi med Zvezno republiko Nemčijo in Združenimi državami Amerike) z dne 20. junija 1978 (BGBl. 1980 II, str. 647, v nadaljevanju: pogodba o izročitvi Nemčija-ZDA), naslovljen „Obveznost izročitve“, v odstavku 1 določa:

„Pogodbenici se zavezujeta, da si bosta vzajemno v skladu z določbami te pogodbe izročili osebe, ki se preganjajo zaradi kaznivega dejanja, storjenega na ozemlju države prosilke, ali zaradi izvršitve kazni oziroma varnostnega ukrepa, in ki so na ozemlju druge pogodbenice.“

19

Člen 2 te pogodbe, naslovljen „Kazniva dejanja, zaradi katerih je mogoča izročitev“, kakor je bil spremenjen z Zusatzvertrag zum Auslieferungsvertrag zwischen der Bundesrepublik Deutschland und den Vereinigten Staaten von Amerika (dodatna pogodba k pogodbi o izročitvi med Zvezno republiko Nemčijo in Združenimi državami Amerike) z dne 21. oktobra 1986 (BGBl. 1988 II, str. 1087), določa:

„(1)   Kazniva dejanja, zaradi katerih je mogoča izročitev v skladu s to pogodbo, so dejanja, ki jih je mogoče kaznovati po pravu obeh pogodbenic. […]

(2)   Izročitev se odobri za kaznivo dejanje, za katero je mogoča izročitev,

[…].“

20

Člen 8 navedene pogodbe, naslovljen „Ne bis in idem“, določa:

„Izročitev se ne odobri, če so pristojni organi zaprošene pogodbenice zahtevano osebo za kaznivo dejanje, zaradi katerega se zaproša za izročitev, že pravnomočno oprostili ali obsodili.“

21

Po navedbah predložitvenega sodišča je bila pogodba o izročitvi Nemčija-ZDA prilagojena Sporazumu EU-ZDA z Zweiter Zusatzvertrag zum Auslieferungsvertrag zwischen der Bundesrepublik Deutschland und den Vereinigten Staaten von Amerika (druga dodatna pogodba k pogodbi o izročitvi med Zvezno republiko Nemčijo in Združenimi državami Amerike) z dne 18. aprila 2006 (BGBl. 2007 II, str. 1634, v nadaljevanju: druga dodatna pogodba).

22

HF, srbski državljan, je bil 20. januarja 2022 v Nemčiji priprt na podlagi rdeče mednarodne tiralice, ki jo je Mednarodna organizacija kriminalistične policije (Interpol) razpisala na zahtevo organov Združenih držav Amerike, ki so zaprosili za izročitev HF zaradi kazenskega pregona v zvezi s kaznivimi dejanji, storjenimi med septembrom 2008 in decembrom 2013. Ta rdeča mednarodna tiralica je bila objavljena na podlagi naloga za prijetje, ki ga je 4. decembra 2018 izdalo United States District Court for the District of Columbia (zvezno okrožno sodišče Združenih držav Amerike za Kolumbijsko okrožje).

23

HF je tako od 20. januarja 2022 v Nemčiji v izročitvenem priporu zaradi tega postopka izročitve.

24

Kazniva dejanja, na katerih temelji prošnja za izročitev, glede na opis v predložitveni odločbi zajemajo dogovor o udeležbi v koruptnih organizacijah pod kriminalnim vplivom in dogovor o storitvi bančne goljufije in goljufije s pomočjo telekomunikacijskih zmogljivosti v skladu s Title 18, U. S. Code, člen 1962(d) in člen 1349.

25

Organi Združenih držav so z dopisom z dne 25. januarja 2022 nemškim organom poslali nalog za prijetje z dne 4. decembra 2018 skupaj z obtožnico velike porote United States Court of Appeals for the District of Columbia (zvezno višje sodišče Združenih držav Amerike za Kolumbijsko okrožje) z istega dne.

26

HF je ob prijetju navedel, da prebiva v Sloveniji, ter je predložil srbski potni list, izdan 11. julija 2016 in veljaven do 11. julija 2026, slovensko dovoljenje za prebivanje, izdano 3. novembra 2017, ki je poteklo 3. novembra 2019, ter kosovsko osebno izkaznico. Po navedbah iz predložitvene odločbe so slovenski organi leta 2020 zavrnili prošnjo HF za podaljšanje tega dovoljenja za prebivanje.

27

Slovenski organi so na prošnjo Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija), predložitvenega sodišča, ki odloča o prošnji za izročitev HF Združenim državam, in Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu, Nemčija) posredovali v nadaljevanju navedene informacije.

28

Na prvem mestu, HF naj bi bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru (Slovenija) z dne 6. julija 2012, ki je postala pravnomočna 19. oktobra 2012, zaradi kaznivega dejanja „napada na informacijski sistem“ v smislu odstavka 4 člena 221 Kazenskega zakonika v povezavi z odstavkom 2 tega člena, ki ga je storil med decembrom 2009 in junijem 2010, obsojen na kazen odvzema prostosti enega leta in treh mesecev.

29

Na drugem mestu, ta kazen odvzema prostosti naj bi bila nadomeščena s 480 urami dela v splošno korist, ki ga je HF v celoti opravil do 25. junija 2015.

30

Na tretjem mestu, Okrožno sodišče v Kopru (Slovenija) naj bi s sklepom z dne 23. septembra 2020 zavrnilo prošnjo za izročitev HF, ki so jo slovenskim organom poslali organi Združenih držav zaradi kazenskega pregona, in sicer z obrazložitvijo, da je Okrožno sodišče v Mariboru v zvezi z dejanji, predstavljenimi v tej prošnji in storjenimi pred julijem 2010, izdalo sodbo, navedeno v točki 28 te sodbe. Za druga dejanja, opisana v navedeni prošnji za izročitev in storjena po juniju 2010, naj sum storitve kaznivega dejanja ne bi bil podan.

31

Na četrtem in zadnjem mestu, ta sklep Okrožnega sodišča v Kopru naj bi bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru (Slovenija) z dne 8. oktobra 2020 in naj bi postal pravnomočen.

32

Predložitveno sodišče trdi, prvič, da se prošnja za izročitev, ki je bila prej poslana slovenskim organom, in prošnja za izročitev, obravnavana v sporu o glavni stvari, nanašata na ista kazniva dejanja ter, drugič, da gre pri dejanjih, o katerih je Okrožno sodišče v Mariboru odločilo v sodbi, navedeni v točki 28 te sodbe, za ista dejanja kot v zadnjenavedeni prošnji za izročitev v delu, v katerem so opisana kazniva dejanja, storjena do junija 2010.

33

Predložitveno sodišče tako meni, da je zakonitost prošnje za izročitev v delu, ki se nanaša na dejanja, storjena pred julijem 2010, odvisna od vprašanja, ali se načelo ne bis in idem, kot je potrjeno v členu 54 KISS v povezavi s členom 50 Listine, uporablja za spor o glavni stvari.

34

Vendar to sodišče ugotavlja, da sodba z dne 12. maja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Interpolova rdeča mednarodna tiralica) (C‑505/19, v nadaljevanju: sodba Interpolova rdeča mednarodna tiralica, EU:C:2021:376), ne omogoča rešitve tega vprašanja zaradi razlik med sporom o glavni stvari in sporom, v zvezi s katerim je bila izdana navedena sodba.

35

Prvič, to sodišče namreč poudarja, da HF ni državljan Unije.

36

Drugič, spor o glavni stvari naj bi se nanašal na uradno prošnjo za izročitev, in ne samo na objavo Interpolove rdeče mednarodne tiralice za začasno prijetje za namene morebitne izročitve.

37

Tretjič, če bi Zvezna republika Nemčija morala zavrniti izročitev HF zaradi obveznosti spoštovanja načela ne bis in idem v smislu člena 50 Listine, bi kršila obveznost izročitve iz člena 1(1) pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA, ker naj bi kaznivo dejanje, ki se očita HF, izpolnjevalo pogoje iz člena 2(1) in (2) te pogodbe.

38

Okoliščina, da je bil HF za del kaznivih dejanj, ki so predmet prošnje za izročitev iz spora o glavni stvari, in sicer za dejanja, storjena do junija 2010, že pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6. julija 2012 in da je bila izrečena kazen že v celoti izvršena, naj ne bi ovirala izročitve HF. Kot naj bi jasno izhajalo iz njegovega besedila, naj bi člen 8 pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA namreč zaprošeni državi prepovedoval odobritev izročitve zaradi načela ne bis in idem samo v primeru, v katerem bi bil sodni postopek proti zahtevani osebi že pravnomočno končan pred pristojnimi organi te države, in sicer v tem primeru Zvezne republike Nemčije. Tega člena naj ne bi bilo mogoče razlagati tako, da zajema tudi obsodbe, izrečene v drugih državah članicah.

39

Poleg tega naj bi Zvezna republika Nemčija in Združene države Amerike med pogajanji za sklenitev pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA izrecno soglašali, da odločbe, izdane v tretjih državah, niso ovira za izročitev.

40

Nazadnje, ta razlaga člena 8 pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA naj bi izhajala tudi iz tega, da z drugo dodatno pogodbo, s katero je bila pogodba o izročitvi Nemčija‑ZDA prilagojena Sporazumu EU-ZDA, ni bila sprejeta posebna določba za razširitev prepovedi dvojnega kaznovanja na vse države članice.

41

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali ni Zvezni republiki Nemčiji s členom 50 Listine v povezavi s členom 54 KISS naloženo, da mora zavrniti izročitev HF zaradi kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je bil sodni postopek proti njemu že pravnomočno končan pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

42

V zvezi s tem, na prvem mestu, to sodišče trdi, da so pogoji za uporabo načela ne bis in idem, potrjenega v členu 50 Listine in členu 54 KISS, v postopku v glavni stvari izpolnjeni.

43

Najprej, HF naj bi namreč pravnomočno obsodilo sodišče ene od držav članic, izrečena kazen pa naj bi bila v celoti izvršena.

44

Dalje, določbi, navedeni v točki 42 te sodbe, naj se ne bi uporabljali samo za državljane Unije.

45

Poleg tega naj bi glede na točki 94 in 95 sodbe Interpolova rdeča mednarodna tiralica začasno prijetje osebe, na katero se nanaša rdeča mednarodna tiralica, ki jo je Interpol razpisal na zahtevo tretje države, v eni od držav članic pomenilo kazenski pregon v smislu člena 54 KISS. Zato naj bi bilo treba tudi odločitev o zakonitosti izročitve, kot je ta iz spora o glavni stvari, ki privede do predaje zadevne osebe tretji državi prosilki zaradi kazenskega pregona, šteti za kazenski pregon.

46

Nazadnje, odločitev o zakonitosti izročitve državljana tretje države, prijetega v državi članici, Združenim državam naj bi pomenila izvajanje prava Unije v smislu člena 51 Listine. Taka odločitev naj bi se vsekakor nanašala na Sporazum EU‑ZDA, pri izvajanju katerega naj bi bilo treba upoštevati temeljne pravice, potrjene v Listini. Poleg tega predložitveno sodišče meni, da je HF ob prijetju imel pravico do prostega gibanja na podlagi člena 20(1) KISS v povezavi s členom 6(1), prvi pododstavek, točka (b), Zakonika o schengenskih mejah in členom 4(1) Uredbe 2018/1806, ker je bil kot srbski državljan izvzet iz vizumske obveznosti. Tako naj bi bilo treba v okviru uporabe člena 20 KISS upoštevati navedene temeljne pravice.

47

Na drugem mestu, ob tem ima predložitveno sodišče pomisleke glede vprašanja, ali je lahko posledica člena 50 Listine v povezavi s členom 54 KISS ta, da državljana tretje države ni mogoče izročiti Združenim državam.

48

V zvezi s tem navaja, da se je Sodišče v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica sklicevalo na pravico do prostega gibanja v smislu člena 21 PDEU, ki jo je imela oseba, nemški državljan, na katero se je nanašala rdeča mednarodna tiralica, preden je sklenilo, da za to osebo velja načelo ne bis in idem, kot je zagotovljeno v členu 54 KISS, v okviru objave Interpolove rdeče mednarodne tiralice za začasno prijetje te osebe za njeno morebitno izročitev tretji državi.

49

Vendar naj HF kot srbski državljan ne bi imel pravice do prostega gibanja v smislu člena 21(1) PDEU. Imel pa naj bi pravico do prostega gibanja v smislu člena 20 KISS, ker je izvzet iz vizumske obveznosti. Tako naj bi bilo treba preučiti, ali je v okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, pravica do prostega gibanja v smislu zadnjenavedene določbe lahko omejena.

50

V zvezi s tem naj bi se predložitveno sodišče nagibalo bolj k mnenju, da povezane določbe člena 54 KISS in člena 50 Listine ne nasprotujejo izročitvi HF Združenim državam, ker mora to sodišče spoštovati obveznost izročitve, določeno v pogodbi o izročitvi Nemčija-ZDA.

51

Predložitveno sodišče se za to ugotovitev opira na razlago člena 351, prvi odstavek, PDEU, na podlagi katere naj bi se člen nanašal tudi na sporazume, ki se – čeprav so bili sklenjeni po 1. januarju 1958 – nanašajo na področje, za katero je Unija postala pristojna šele po sklenitvi navedenih sporazumov na podlagi povečanja pristojnosti Unije, ki ga zadevna država članica ob sklenitvi teh sporazumov ni mogla objektivno predvideti.

52

Pogodba o izročitvi Nemčija-ZDA pa je začela veljati 30. julija 1980, to je, preden so bili sklenjeni 14. junija 1985 Sporazum med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah ter, a fortiori, 19. junija 1990 KISS in 2. oktobra 1997 protokol, priložen Amsterdamski pogodbi, s katerim je bil schengenski pravni red vključen v okvir Unije. Zvezna republika Nemčija naj torej ob sklenitvi pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA ne bi mogla predvideti, da bosta načelo ne bis in idem na evropski ravni ali pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah vključeni na področja v pristojnosti Unije.

53

Poleg tega, ker naj Sporazum EU-ZDA ne bi določal takega načela ne bis in idem na evropski ravni, naj bi bilo mogoče iz tega nasprotno sklepati, da bi se morala dvostranska pogodba o izročitvi, ki zgolj določa nacionalno prepoved dvojnega kaznovanja, še naprej spoštovati.

54

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 54 [KISS] v povezavi s členom 50 [Listine] razlagati tako, da ti določbi nasprotujeta temu, da organi države pogodbenice tega sporazuma in države članice Unije izročijo državljana tretje države, ki ni državljan Unije v smislu člena 20 PDEU, tretji državi, če je bil v drugi državi članici Evropske unije sodni postopek proti tej osebi, ki se je nanašal na ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji prošnja za izročitev, pravnomočno končan, ta sodba pa izvršena, in če bi se bilo mogoče za zavrnitev izročitve te osebe zadevni tretji državi odločiti le ob sprejetju, da se s tem krši dvostranska pogodba o izročitvi, sklenjena s to tretjo državo?“

55

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 23a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča.

56

V utemeljitev predloga je predložitveno sodišče navedlo, da je HF od 20. januarja 2022 v izročitvenem priporu v Nemčiji zaradi postopka izročitve, ki je predmet spora o glavni stvari, in da bi odgovor na postavljeno vprašanje lahko imel posledice za navedeni pripor.

57

Na prvem mestu, navesti je treba, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša med drugim na razlago člena 54 KISS in da je Svet, kot je razvidno iz člena 2 Sklepa 1999/436 in Priloge A k temu sklepu, člena 34 in 31 EU določil kot pravno podlago člena 54 KISS.

58

Čeprav je bil člen 34 EU razveljavljen z Lizbonsko pogodbo, so bile določbe člena 31 EU povzete v členih 82, 83 in 85 PDEU. Zadnjenavedene določbe spadajo v naslov V tretjega dela Pogodbe DEU o področju svobode, varnosti in pravice. Ta predlog bi se zato lahko obravnaval po nujnem postopku predhodnega odločanja v skladu s členom 23a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 107(1) Poslovnika.

59

Na drugi strani, v zvezi z merilom nujnosti iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je to merilo izpolnjeno, če je osebi, na katero se nanaša postopek v glavni stvari, na dan vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe odvzeta prostost in je njeno nadaljnje pridržanje odvisno od rešitve spora o glavni stvari (sodba z dne 28. aprila 2022, C in CD (Pravne ovire za izvršitev odločbe o predaji), C‑804/21 PPU, EU:C:2022:307, točka 39 in navedena sodna praksa).

60

V obravnavani zadevi iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je HF zdaj začasno priprt in da bi glede na odgovor na postavljeno vprašanje predložitveno sodišče lahko odredilo izpustitev HF na prostost.

61

V teh okoliščinah je drugi senat Sodišča 15. julija 2022 na predlog sodnice poročevalke in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.

62

Poleg tega je na podlagi člena 113(2) Poslovnika odločil, da to zadevo vrne Sodišču za dodelitev velikemu senatu.

63

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 54 KISS ob upoštevanju člena 50 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da organi države članice izročijo državljana tretje države drugi tretji državi, če je bil na eni strani ta državljan pravnomočno obsojen v drugi državi članici za ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji prošnja za izročitev, in je prestal kazen, ki je bila izrečena v tej državi, ter če na drugi strani prošnja za izročitev temelji na dvostranski pogodbi o izročitvi, ki omejuje obseg načela ne bis in idem na sodbe, izrečene v zaprošeni državi članici.

64

Uvodoma je treba opozoriti, da je načelo ne bis in idem temeljno načelo prava Unije, ki je zdaj določeno v členu 50 Listine (sodbi z dne 22. marca 2022, bpost, C‑117/20, EU:C:2022:202, točka 22, in z dne 22. marca 2022, Nordzucker in drugi, C‑151/20, EU:C:2022:203, točka 28).

65

Poleg tega to načelo, ki je določeno tudi v členu 54 KISS, izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. Zadnjenavedeni člen je torej treba razlagati ob upoštevanju člena 50 Listine, katerega spoštovanje bistvene vsebine zagotavlja (glej v tem smislu sodbo Interpolova rdeča mednarodna tiralica, točka 70 in navedena sodna praksa).

66

Ob upoštevanju pomislekov, ki jih je izrazilo predložitveno sodišče in so predstavljeni v točkah od 47 do 53 te sodbe, je treba najprej preučiti elemente razlage v zvezi s členom 54 KISS in nato obravnavati morebitni vpliv pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA in člena 351, prvi odstavek, PDEU na uporabo prvonavedenega člena v sporu o glavni stvari.

67

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba Interpolova rdeča mednarodna tiralica, točka 77 in navedena sodna praksa).

68

Kot izhaja iz besedila člena 54 KISS, ta nasprotuje temu, da država članica osebo, proti kateri je bil sodni postopek v drugi državi članici pravnomočno končan, preganja za ista dejanja, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji zadnjenavedene države ni več mogoče izvršiti.

69

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče Sodišče posebej sprašuje, na eni strani, o uporabi te določbe za uradno prošnjo za izročitev in, na drugi strani, o tem, ali pojem „oseba“ iz te določbe vključuje državljana tretje države.

70

V zvezi s tem je treba, prvič, šteti, da pojem „pregon“ v smislu člena 54 KISS zajema prošnjo za izročitev. Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu ugotovil v točki 46 sklepnih predlogov, če je začasno prijetje osebe, na katero se nanaša Interpolova rdeča mednarodna tiralica, katerega cilj je omogočiti morebitno izročitev te osebe tretji državi, zajeto s tem pojmom, to še toliko bolj velja za izvršitev prošnje za izročitev, ker je taka izvršitev dejanje države članice, ki prispeva k dejanski izvedbi kazenskega pregona v zadevni tretji državi.

71

Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali pojem „oseba“ iz člena 54 KISS vključuje državljana tretje države, je treba poudariti, da ta člen zagotavlja varovanje načela ne bis in idem, če je bil sodni postopek proti „osebi“ v eni od držav članic pravnomočno končan.

72

Tako je treba najprej ugotoviti, da z besedilom člena 54 KISS ni določen pogoj državljanstva države članice.

73

Dalje, ta ugotovitev je potrjena s kontekstom te določbe.

74

Člen 50 Listine, ob upoštevanju katerega je treba razlagati člen 54 KISS, namreč določa, da „nihče“ ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Zato člen 50 Listine tudi ne vzpostavlja povezave s statusom državljana Unije. Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 49 sklepnih predlogov, ta člen 50 ni umeščen v naslov V Listine, ki se nanaša na „[p]ravice državljanov“, ampak v naslov VI te listine v zvezi s „[s]odnim varstvom“.

75

Nazadnje, razlaga člena 54 KISS, v skladu s katero pojem „oseba“ iz te določbe vključuje državljana tretje države, je potrjena tudi s cilji, ki jim sledi navedena določba.

76

Na eni strani namreč iz sodne prakse izhaja, da je načelo ne bis in idem iz navedenega člena namenjeno temu, da se na območju svobode, varnosti in pravice prepreči, da bi se zoper osebo, proti kateri je bil sodni postopek pravnomočno končan, zaradi uresničevanja njene pravice do prostega gibanja na ozemlju več držav članic začel pregon zaradi istih dejanj, in sicer zato, da bi se s spoštovanjem odločb javnih organov, ki so postale pravnomočne, zagotovila pravna varnost (glej v tem smislu sodbo Interpolova rdeča mednarodna tiralica, točka 79).

77

Na drugi strani je Sodišče presodilo, da je namen načela ne bis in idem kot posledice načela res iudicata, da se zagotovita pravna varnost in pravičnost s tem, da zagotavlja, da je lahko zadevna oseba, če je bil zoper njo izveden pregon in je bila, odvisno od okoliščin primera, obsojena, prepričana, da za isto kršitev ne bo ponovno preganjana (sodba z dne 22. marca 2022, Nordzucker in drugi, C‑151/20, EU:C:2022:203, točka 62). Člen 54 KISS tako osebam, proti katerim je bil po njihovem pregonu sodni postopek pravnomočno končan, zagotavlja varstvo pred ponovnim pregonom (sodba z dne 28. septembra 2006, Gasparini in drugi, C‑467/04, EU:C:2006:610, točka 27).

78

Tako je treba ob upoštevanju ciljev, ki jim sledi člen 54 KISS, ugotoviti, da uporaba te določbe ne more biti omejena samo na državljane države članice, saj je ta določba širše namenjena zagotovitvi, da se lahko oseba, ki je bila obsojena in je prestala kazen, ki ji je bila izrečena, oziroma ki je bila v državi članici pravnomočno oproščena, znotraj schengenskega območja giblje, ne da bi se ji bilo treba bati, da bo za ista dejanja preganjana v drugi državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2016, Kossowski, C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 45).

79

Dodati je treba še, da je bilo na obravnavi postavljeno vprašanje, ali je zakonitost oziroma nezakonitost prebivanja HF ob njegovem prijetju upoštevna za določitev, ali je ta oseba s členom 54 te konvencije zajeta ali ne.

80

Vendar tak element nima vpliva na uporabo člena 54 KISS. Tudi če prebivanje zadevne osebe ob njenem prijetju ne bi bilo ali ne bi bilo več zakonito, ta okoliščina namreč ne bi povzročila, da bi bila izvzeta iz varstva, ki ga zagotavlja ta člen.

81

Kot je bilo poudarjeno v točki 76 te sodbe, je sicer cilj načela ne bis in idem iz člena 54 KISS med drugim zagotoviti, da se oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni državi članici pravnomočno končan, lahko giblje znotraj schengenskega območja, ne da bi se ji bilo treba bati, da bo za ista dejanja preganjana v drugi državi članici.

82

Vendar iz te določbe nikakor ne izhaja, da bi bila upravičenost do pravice iz tega člena pri državljanih tretjih držav odvisna od spoštovanja pogojev v zvezi z zakonitostjo njihovega prebivanja ali pravico do prostega gibanja znotraj schengenskega območja. Edina zahteva, ki je določena v navedenem členu in se uporablja v vseh primerih, je namreč zahteva, da je bil sodni postopek v eni od držav članic pravnomočno končan, pri čemer je potrebno, da je izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali da je po zakonodaji države, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.

83

Poudariti je treba tudi, da nobena druga določba KISS ne določa, da je uporaba člena 54 te konvencije odvisna od pogojev v zvezi z zakonitostjo prebivanja zadevne osebe ali pravico do prostega gibanja znotraj schengenskega območja. Poleg tega, čeprav je ta določba uvrščena v naslov III KISS, to je „Policija in varnost“, so določbe o pogojih gibanja tujcev vsebovane v naslovu II te konvencije, to je „Odprava kontrol na notranjih mejah in gibanje oseb“.

84

Kot je bilo poleg tega opozorjeno v točkah 76 in 77 te sodbe, je namen načela ne bis in idem iz člena 54 KISS tudi zagotavljati pravno varnost na območju svobode, varnosti in pravice s spoštovanjem odločb javnih organov držav članic, ki so postale pravnomočne.

85

Zaščita vsake osebe, proti kateri je bil sodni postopek v eni od držav članic pravnomočno končan, neodvisno od njenega državljanstva in zakonitosti njenega prebivanja, pred ponovnim pregonom za ista dejanja v drugi državi članici pa prispeva k uresničevanju tega cilja.

86

Iz tega sledi, da je treba v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, neodvisno od vprašanja, ali je bilo prebivanje zadevne osebe ob prijetju zakonito ali nezakonito, in torej od tega, ali je imela ali ne pravico do prostega gibanja na podlagi člena 20(1) KISS, šteti, da je ta oseba zajeta s členom 54 te konvencije.

87

Te ugotovitve ne omaja dejstvo, da se je Sodišče, kot poudarja predložitveno sodišče, v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica večkrat sklicevalo na pravico do prostega gibanja v smislu člena 21 PDEU.

88

Iz te sodbe, zlasti iz njenih točk od 89 do 93 in 106, namreč izhaja, da je Sodišče v navedeni sodbi člen 54 KISS razlagalo samo ob upoštevanju člena 50 Listine, in ne člena 21 PDEU. Poleg tega, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 52 sklepnih predlogov, je sklicevanja na člen 21 PDEU v tej sodbi mogoče pojasniti z okoliščinami zadeve, v kateri je bila ta sodba izdana in v kateri se je nemški državljan pritoževal, da zaradi Interpolove rdeče mednarodne tiralice, katere predmet je bil, ni mogel uresničevati pravice do prostega gibanja, ki jo je imel na podlagi tega člena, saj ni mogel oditi v drugo državo članico razen Zvezne republike Nemčije, ne da bi tvegal prijetje.

89

Poleg tega Sodišče v sodbi z dne 27. maja 2014, Spasic (C‑129/14 PPU, EU:C:2014:586, točke od 61 do 63), ni izrazilo zadržkov glede uporabe člena 54 KISS v povezavi s členom 3(2) PEU v sporu o glavni stvari, čeprav se je ta spor, enako kot zadeva iz postopka v glavni stvari, nanašal na srbskega državljana, ki ni imel pravice do prostega gibanja, zagotovljene s členom 21 PDEU.

90

Iz tega sledi, da člen 54 KISS v povezavi s členom 50 Listine nasprotuje temu, da organi države članice državljana tretje države izročijo drugi tretji državi, če je bil na eni strani proti temu državljanu v drugi državi članici pravnomočno končan sodni postopek za ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji prošnja za izročitev, ter če je bila na drugi strani izrečena kazen tudi izvršena, je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji te druge države članice ni več mogoče izvršiti.

91

Te razlage člena 54 KISS ni mogoče izpodbiti s trditvami, ki sta jih generalno državno tožilstvo v Münchnu in nemška vlada navedla v pisnih stališčih in na obravnavi ter v skladu s katerimi bi bilo treba v primeru prošnje za izročitev državljana tretje države drugi tretji državi navedeni člen razlagati ozko, da bi se zagotovila pravilno delovanje sodnega sistema in učinkovitost kazenskega pregona. V tem okviru ti zainteresirani stranki izražata zadržke glede vprašanja, ali so bili v postopku pred slovenskimi sodišči upoštevani vsi pomembni elementi za odločitev o dejanjih, ki jih je HF storil v obdobju, ki so ga obravnavala navedena sodišča, zlasti nekatere informacije, ki naj bi jih imeli organi Združenih držav.

92

V zvezi s tem je treba opozoriti, da sta tako načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami kot tudi načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja (sodba z dne 15. oktobra 2019, Dorobantu, C‑128/18, EU:C:2019:857, točka 46 in navedena sodna praksa).

93

Sodišče je zlasti v zvezi s členom 54 KISS odločilo, da ta člen nujno implicira, da obstaja vzajemno zaupanje med državami članicami v njihove sisteme kazenskega pravosodja in da vsaka od teh držav sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah članicah, tudi če bi izvajanje njenega nacionalnega prava pripeljalo do drugačne rešitve. To vzajemno zaupanje zahteva, da zadevni pristojni organi druge države članice upoštevajo pravnomočno odločbo, sprejeto na ozemlju prve države članice, kot je bila sporočena njenim organom (glej v tem smislu sodbo Interpolova rdeča mednarodna tiralica, točka 80 in navedena sodna praksa).

94

Razlaga člena 54 KISS, kot jo zagovarjata generalno državno tožilstvo v Münchnu in nemška vlada, pa bi – ker bi omogočila izvajanje več kazenskih pregonov proti isti osebi za ista dejanja, kot so ta, zaradi katerih je bila že pravnomočno obsojena ali oproščena v drugi državi članici – v odnosih med državami članicami omajala sam temelj območja svobode, varnosti in pravice kot območja brez notranjih meja ter kršila načeli vzajemnega zaupanja in vzajemnega priznavanja sodnih odločb v kazenskih zadevah, na katerih temelji ta določba.

95

Predložitveno sodišče želi izvedeti tudi, ali bi to, da na eni strani Sporazum EU‑ZDA ne določa razloga za zavrnitev na podlagi načela ne bis in idem in da na drugi strani pogodba o izročitvi Nemčija-ZDA omejuje obseg načela ne bis in idem na sodbe, izdane v zaprošeni državi, lahko vplivalo na odgovor, ki ga je treba dati na vprašanje za predhodno odločanje.

96

V zvezi s tem iz člena 1 Sporazuma EU-ZDA izhaja, da so se Unija in Združene države v skladu z določbami tega sporazuma zavezale, da bodo okrepile sodelovanje „v okviru veljavnih odnosov med državami člani[cami] in Združenimi državami Amerike, ki urejajo izročanje storilcev kaznivih dejanj“.

97

Poleg tega iz člena 3 tega sporazuma, naslovljenega „Obseg uporabe tega sporazuma glede na dvostranske pogodbe o izročitvi z državami članicami“, izhaja, da določbe Sporazuma EU-ZDA v njegovih členih od 4 do 14 v skladu z določbami in postopki iz tega člena 3 nadomeščajo ali dopolnjujejo določbe dvostranskih pogodb o izročitvi, sklenjenih med državami članicami in Združenimi državami.

98

Zato se Sporazum EU-ZDA uporablja za odnose med državami članicami in Združenimi državami na področju izročitev, in sicer za odnose, ki jih urejajo veljavne dvostranske pogodbe o izročitvi, kot je pogodba o izročitvi Nemčija‑ZDA. Kot trdi Evropska komisija, navedeni sporazum tako zagotavlja skupni okvir, ki se uporablja za postopke izročitve Združenim državam in v katerega se uvrščajo obstoječe dvostranske pogodbe o izročitvi.

99

Poleg tega člen 16 Sporazuma EU-ZDA v odstavku 1 določa, da se ta uporablja za kazniva dejanja, storjena pred in po začetku njegove veljavnosti, to je 1. februarja 2010, v odstavku 2 pa, da se uporablja za prošnje za izročitev, izdane po začetku njegove veljavnosti.

100

Ker pa ta sporazum ne določa neposredno postopka izročitve, temveč se opira na postopke izročitve, predvidene v veljavnih dvostranskih pogodbah o izročitvi, morajo biti prošnje za izročitev iz njegovega člena 16(2) nujno izdane na podlagi dvostranske pogodbe o izročitvi med državo članico in Združenimi državami, kot je pogodba o izročitvi Nemčija-ZDA.

101

Iz tega sledi, da se Sporazum EU-ZDA uporablja za postopek izročitve, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ker je bila prošnja za izročitev izdana na podlagi pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA po začetku veljavnosti tega sporazuma (glej po analogiji sodbo z dne 10. aprila 2018, Pisciotti, C‑191/16, EU:C:2018:222, točka 32).

102

Sporazum EU-ZDA sicer ne določa izrecno, da bi možnost uporabe načela ne bis in idem organom držav članic omogočala zavrnitev izročitve, za katero so zaprosile Združene države Amerike (sodba Interpolova rdeča mednarodna tiralica, točka 97).

103

Vendar se člen 17(2) Sporazuma EU-ZDA nanaša na položaje, v katerih ustavna načela zaprošene države ali zavezujoče dokončne sodne odločbe lahko predstavljajo oviro za izpolnitev obveznosti izročitve ter za katere niti Sporazum EU-ZDA niti veljavna dvostranska pogodba ne predvidevata, kako zadevo rešiti, pri čemer določa, da se v takih položajih zaprošena država in država prosilka o tem posvetujeta (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2018, Pisciotti, C‑191/16, EU:C:2018:222, točka 40).

104

Ta člen 17(2) torej načeloma omogoča, da država članica na podlagi pravil svojega ustavnega prava ali zavezujočih dokončnih sodnih odločb osebam, proti katerim je bil sodni postopek že pravnomočno končan za isto kaznivo dejanje, kot je to, zaradi katerega se zaproša za izročitev, prizna poseben status in njihovo izročitev prepove (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2018, Pisciotti, C‑191/16, EU:C:2018:222, točka 41). Tako pomeni avtonomno in podredno pravno podlago za uporabo načela ne bis in idem v okviru prošnje za izročitev, ki jo Združene države naslovijo na državo članico, če veljavna dvostranska pogodba ne omogoča, da se zadeva reši.

105

Toda predložitveno sodišče opozarja, da čeprav člen 8 pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA določa, da se izročitev ne odobri, če so pristojni organi zaprošene države proti zahtevani osebi zaradi kaznivega dejanja, za katero se zaproša za izročitev, že pravnomočno končali sodni postopek, take možnosti ne določa v primeru pravnomočne sodbe, izdane v drugi državi.

106

Vendar se mora pristojnost, ki jo imajo države članice, da sprejmejo pravila o postopkih izročitve, izvajati v skladu s pravom Unije, katerega del sta člen 54 KISS in člen 50 Listine, ki se za spor o glavni stvari uporablja ob upoštevanju ugotovitev, predstavljenih v točkah 86 in 101 te sodbe. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da čeprav ob neobstoju pravil prava Unije, ki urejajo postopke izročitve tretji državi, države članice ostajajo pristojne za sprejetje takih pravil, morajo te države članice to pristojnost izvajati ob spoštovanju prava Unije (glej v tem smislu sodbo Interpolova rdeča mednarodna tiralica, točka 100 in navedena sodna praksa).

107

Predložitveno sodišče pa v predložitveni odločbi navaja, da je treba člen 8 pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA razlagati tako, da izključuje sodbe, izdane v drugih državah članicah.

108

Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, v primeru, da ne more podati skladne razlage, nalaga dolžnost zagotoviti polni učinek zahtev tega prava v sporu, o katerem odloča, pri čemer po potrebi po uradni dolžnosti odloči, da ne bo uporabilo nobene nacionalne ureditve, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te nacionalne ureditve po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 37 in navedena sodna praksa).

109

Glede tega je Sodišče v zvezi z načelom ne bis in idem iz člena 50 Listine presodilo, da ima ta določba neposredni učinek (sodbi z dne 20. marca 2018, Garlsson Real Estate in drugi, C‑537/16, EU:C:2018:193, točka 68, in z dne 24. oktobra 2018, XC in drugi, C‑234/17, EU:C:2018:853, točka 38). Glede na sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 65 te sodbe, enako velja za člen 54 KISS.

110

Zato mora predložitveno sodišče, kot je zahtevano v sodni praksi, navedeni v točki 108 te sodbe, zagotoviti polni učinek člena 54 KISS in člena 50 Listine v sporu o glavni stvari, tako da po uradni dolžnosti ne uporabi nobene določbe pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA, ki ni združljiva z načelom ne bis in idem, potrjenim v teh členih, ne da bi mu bilo treba čakati, da Zvezna republika Nemčija začne morebitna nova pogajanja o navedeni pogodbi.

111

V zvezi s tem ni pomembno, da so, kot navaja predložitveno sodišče, Zvezna republika Nemčija in Združene države Amerike med pogajanji za sklenitev te pogodbe, ki so potekala leta 1978, soglašale, da odločbe, izdane v tretjih državah, ne bodo ovira za izročitev. Ne da bi to vplivalo na preučitev člena 351 PDEU v točkah od 115 do 127 te sodbe, taka zaveza namreč ne more prevladati nad obveznostmi, ki za to državo članico izhajajo iz določb prava Unije, navedenih v prejšnji točki te sodbe, od začetka njihove veljavnosti.

112

Dodati je treba, da je treba v primeru, da je izključena razlaga upoštevnih določb pogodbe o izročitvi Nemčija-ZDA, ki bi bila skladna s členom 54 KISS in členom 50 Listine, kot sta razložena v točki 90 te sodbe, ugotoviti, da navedena pogodba ne omogoča, da se reši vprašanje uporabe načela ne bis in idem, kot se postavlja v sporu o glavni stvari, tako da je treba to vprašanje rešiti na podlagi člena 17(2) Sporazuma EU-ZDA ob upoštevanju navedenega člena 50.

113

Ob upoštevanju ugotovitve v točki 104 te sodbe in kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 67 in 68 sklepnih predlogov, sodna odločba, kot je sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6. julija 2012, namreč lahko spada v okvir člena 17(2) Sporazuma EU-ZDA, ker iz samega besedila te določbe izhaja, da bi zavezujoča dokončna sodna odločba lahko pomenila oviro za obveznost izročitve, ki jo ima zaprošena država, v položaju, v katerem dvostranska pogodba o izročitvi, sklenjena med zadevno državo članico in Združenimi državami, ne omogoča, da se reši vprašanje uporabe načela ne bis in idem.

114

Iz tega sledi, da okoliščina, da pogodba o izročitvi Nemčija-ZDA omejuje obseg načela ne bis in idem na sodbe, izdane v zaprošeni državi, ne more poseči v uporabo člena 54 KISS v sporu, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki izhaja iz razlage te določbe v točki 90 te sodbe.

115

Preučiti je treba še, ali je člen 351, prvi odstavek, PDEU, kot trdi predložitveno sodišče, mogoče razlagati tako, da določbe prava Unije ne vplivajo na pogodbo o izročitvi Nemčija-ZDA, tako da bi nemški organi lahko ugodili prošnji za izročitev, ki je predmet spora o glavni stvari, ne da bi kršili pravo Unije.

116

V skladu s členom 351, prvi odstavek, PDEU določbe Pogodb ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani, sklenjenih pred 1. januarjem 1958 ali za države, ki pristopajo, pred datumom njihovega pristopa.

117

Ugotoviti je treba, kot priznava predložitveno sodišče samo, da se ta določba glede na svoje besedilo ne uporablja za spor o glavni stvari, ker je bila pogodba o izročitvi Nemčija-ZDA podpisana 20. junija 1978 in je začela veljati 30. julija 1980, to je po 1. januarju 1958.

118

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali ne bi bilo treba te določbe razlagati široko, tako da se nanaša tudi na sporazume, ki jih je država članica sklenila po 1. januarju 1958 ali datumu svojega pristopa, vendar pred datumom, ko je Unija postala pristojna na področju, na katero se ti sporazumi nanašajo.

119

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je člen 351, prvi odstavek, PDEU pravilo, ki lahko, če so pogoji za njegovo uporabo izpolnjeni, omogoča izjeme od uporabe prava Unije, vključno s primarnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 301 in navedena sodna praksa).

120

Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da je treba izjeme razlagati ozko, zato da splošna pravila ne izgubijo pomena (sodba z dne 26. februarja 2015, Wucher Helicopter in Euro-Aviation Versicherung, C‑6/14, EU:C:2015:122, točka 24 in navedena sodna praksa).

121

Taka ozka razlaga je še posebej nujna v zvezi s členom 351, prvi odstavek, PDEU, ker ta določba omogoča, da se odstopa ne od konkretnega načela, temveč od uporabe katere koli določbe Pogodb.

122

Poleg tega je taka ozka razlaga nujna tudi v zvezi z obveznostjo, ki jo imajo države članice na podlagi člena 351, drugi odstavek, PDEU, da ustrezno ukrepajo, zato da bi odpravile nezdružljivosti med sporazumom in Pogodbama (glej v tem smislu sodbe z dne 3. marca 2009, Komisija/Avstrija, C‑205/06, EU:C:2009:118, točka 45; z dne 3. marca 2009, Komisija/Švedska, C‑249/06, EU:C:2009:119, točka 45, in z dne 22. oktobra 2020, Ferrari, C‑720/18 in C‑721/18, EU:C:2020:854, točka 67).

123

Poleg tega je bilo sklicevanje v členu 351, prvi odstavek, PDEU na datum 1. januarja 1958 ali za države, ki pristopajo, na datum njihovega pristopa vstavljeno z Amsterdamsko pogodbo, ki je začela veljati 1. maja 1999. Člen 234 Pogodbe ES je namreč do takrat uporabljal izraz „pred začetkom veljavnosti te pogodbe“.

124

Ko so torej države članice na pogajanjih o Amsterdamski pogodbi spremenile to, kar je zdaj člen 351, prvi odstavek, PDEU, so se odločile, da kot upoštevna datuma določijo 1. januar 1958 in za države, ki pristopajo, datum njihovega pristopa. To besedilo ob sprejetju Pogodbe iz Nice in Lizbonske pogodbe ni bilo spremenjeno.

125

Čeprav so se države članice ob sklenitvi teh pogodb zavedale, da se pristojnosti Unije lahko sčasoma bistveno spremenijo, tudi na področjih, ki so bila urejena s sporazumi, ki so jih sklenile s tretjimi državami, niso predvidele možnosti, da se za namene člena 351, prvi odstavek, PDEU upošteva datum, ko je Unija postala pristojna na nekem področju.

126

Iz tega sledi, da je treba to določbo o odstopanju razlagati tako, da se nanaša samo na sporazume, sklenjene pred 1. januarjem 1958 ali za države, ki pristopajo, pred datumom njihovega pristopa.

127

Zato se člen 351, prvi odstavek, PDEU ne uporablja za pogodbo o izročitvi Nemčija-ZDA.

128

Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil čim bolj koristen odgovor, je treba še opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča merilo, upoštevno za presojo obstoja istega kaznivega dejanja v smislu člena 50 Listine, merilo istovetnosti materialnih dejstev, ki se razume kot obstoj skupka konkretnih okoliščin, ki so neločljivo medsebojno povezane in ki so pripeljale do pravnomočne oprostitve ali obsodbe zadevne osebe. Tako je s tem členom prepovedano za isto dejansko stanje naložiti več sankcij kazenske narave ob koncu različnih postopkov, ki za to potekajo (sodba z dne 22. marca 2022, bpost, C‑117/20, EU:C:2022:202, točka 33 in navedena sodna praksa).

129

Zato pogoj v zvezi z obstojem istega kaznivega dejanja zahteva, da so materialna dejstva enaka. Načelo ne bis in idem pa se ne uporablja, kadar zadevni dejanski stanji nista identični, temveč le podobni (sodba z dne 22. marca 2022, bpost, C‑117/20, EU:C:2022:202, točka 36).

130

Istovetnost materialnih dejstev se namreč razume kot skupek konkretnih okoliščin, ki izhajajo iz dogodkov, ki so v bistvu isti, ker jih je povzročil isti storilec ter ker so med seboj časovno in prostorsko neločljivo povezani (sodba z dne 22. marca 2022, bpost, C‑117/20, EU:C:2022:202, točka 37).

131

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe na eni strani razvidno, da se prošnja za izročitev, obravnavana v postopku v glavni stvari, nanaša na kazniva dejanja, ki naj bi jih HF storil med septembrom 2008 in decembrom 2013. Na drugi strani predložitveno sodišče poudarja, da so dejanja, za katera je bil sodni postopek proti HF v Sloveniji pravnomočno končan, ista kot dejanja, na katerih temelji ta prošnja za izročitev, v delu, v katerem so opisana kazniva dejanja, storjena do junija 2010. Tako ugotavlja, da obsodba, ki so jo izrekla slovenska sodišča, zajema samo del dejanj, ki so predmet navedene prošnje za izročitev.

132

Vprašanje, postavljeno v tej zadevi, pa temelji na premisi, da so dejanja, na katerih temelji prošnja za izročitev, ista kot ta, zaradi katerih so zahtevano osebo že pravnomočno obsodila sodišča druge države članice.

133

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za odločanje o dejanskem stanju, in ne Sodišče, ugotoviti, ali so dejanja, ki so predmet prošnje za izročitev iz postopka v glavni stvari, ista kot ta, v zvezi s katerimi je bil postopek pred slovenskimi sodišči pravnomočno končan (glej po analogiji sodbi z dne 28. septembra 2006, Gasparini in drugi, C‑467/04, EU:C:2006:610, točka 56, in z dne 22. marca 2022, bpost, C‑117/20, EU:C:2022:202, točka 38). Ob tem lahko Sodišče navedenemu sodišču v okviru presoje istovetnosti dejanskega stanja poda elemente za razlago prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. marca 2022, Nordzucker in drugi, C‑151/20, EU:C:2022:203, točka 42).

134

V zvezi s tem je treba ob upoštevanju sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 128 do 130 te sodbe, pojasniti, prvič, da načelo ne bis in idem v smislu člena 54 KISS v povezavi s členom 50 Listine ne more ovirati izročitve zaradi kaznivih dejanj, ki jih je domnevno storila zadevna oseba in katerih dejanski elementi so bili glede na presojo sodišča zaprošene države članice na podlagi spisa, ki ga ima na voljo, storjeni zunaj obdobja, upoštevanega za obsodbo, ki so jo izrekla sodišča druge države članice.

135

Drugič, načelo ne bis in idem ne more zajemati morebitnih kaznivih dejanj, na katerih temelji prošnja za izročitev, ki bi se – čeprav so bila storjena v obdobju, upoštevanem za to obsodbo – nanašala na druga materialna dejstva, in ne tista, ki so bila predmet navedene obsodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2010, Mantello, C‑261/09, EU:C:2010:683, točka 50).

136

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 54 KISS v povezavi s členom 50 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da organi države članice izročijo državljana tretje države drugi tretji državi, če je bil na eni strani ta državljan pravnomočno obsojen v drugi državi članici za ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji prošnja za izročitev, in je prestal kazen, ki je bila izrečena v tej državi, ter če na drugi strani prošnja za izročitev temelji na dvostranski pogodbi o izročitvi, ki omejuje obseg načela ne bis in idem na sodbe, izrečene v zaprošeni državi članici.

137

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 54 Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana v Schengenu 19. junija 1990 in je začela veljati 26. marca 1995, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, v povezavi s členom 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

nasprotuje temu, da organi države članice izročijo državljana tretje države drugi tretji državi, če je bil na eni strani ta državljan pravnomočno obsojen v drugi državi članici za ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji prošnja za izročitev, in je prestal kazen, ki je bila izrečena v tej državi, ter če na drugi strani prošnja za izročitev temelji na dvostranski pogodbi o izročitvi, ki omejuje obseg načela ne bis in idem na sodbe, izrečene v zaprošeni državi članici.