1

Družbi H. Lundbeck A/S in Lundbeck Ltd s pritožbo predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 8. septembra 2016, Lundbeck/Komisija (T‑472/13, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:449), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njuno tožbo za, prvič, razglasitev delne ničnosti Sklepa Evropske komisije C(2013) 3803 final z dne 19. junija 2013 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.39226 – Lundbeck) (v nadaljevanju: sporni sklep) in drugič, za znižanje zneska glob, ki so jima bile s tem sklepom naložene.

2

Člen 23(2)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) določa:

„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

3

Točke 6, 13 in 22 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006), določajo:

„6.   […] kombinacija vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, in trajanja [kršitve se] šteje kot ustrezen približek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi. Sklicevanje na ta pokazatelja lahko samo dokaj natančno pokaže red velikosti globe in se ne bi smelo razumeti kot osnova za metodo avtomatskega in aritmetičnega izračuna.

[…]

13.   Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno […] povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja [Evropskega gospodarskega prostora (EGP)]. Komisija bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi (v nadaljnjem besedilu ‚vrednost prodaje‘).

[…]

22.   Pri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne.“

4

Točka 29 Smernic o uporabi člena 101 [PDEU] za sporazume o prenosu tehnologije (UL 2014, C 89, str. 3, v nadaljevanju: Smernice o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2014) določa:

„Načeloma se pogodbenici sporazuma ne štejeta za konkurenta, če se enostransko ali obojestransko blokirata. Do enostranskega blokiranja pride, če tehnološke pravice ni mogoče izkoriščati brez kršitve druge legitimne tehnološke pravice, ali če ena pogodbenica ne more tržno učinkovito delovati na upoštevnem trgu, ne da bi pri tem kršila legitimno tehnološko pravico druge pogodbenice. To na primer velja, kadar ena tehnološka pravica zajema izboljšavo druge tehnološke pravice in izboljšanja ni mogoče zakonito uveljavljati brez licence za osnovno tehnološko pravico. Do obojestranskega blokiranja pride, če nobene od tehnoloških pravic ni mogoče izkoriščati brez kršitve druge legitimne tehnološke pravice, ali če nobena od pogodbenic ne more tržno učinkovito delovati na upoštevnem trgu, ne da bi pri tem kršila legitimno tehnološko pravico druge pogodbenice in če morata pogodbenici tako druga od druge pridobiti licenco ali se odpovedati svoji pravici nasproti drugi pogodbenici […]. V praksi pa ne bo vedno mogoče z gotovostjo ugotoviti ali je posamezna tehnološka pravica legitimna in ali je kršena.“

5

Ta pritožba spada v okvir šestih povezanih pritožb zoper šest sodb Splošnega sodišča, izdanih na podlagi ničnostnih tožb, vloženih zoper sporni sklep, in sicer poleg te pritožbe tudi pritožba v zadevi C‑586/16 P (Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija) zoper sodbo z dne 8. septembra 2016, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija (T‑460/13, neobjavljena, EU:T:2016:453), pritožba v zadevi C‑588/16 P (Generics (UK)/Komisija) zoper sodbo z dne 8. septembra 2016, Generics (UK)/Komisija (T‑469/13, neobjavljena, EU:T:2016:454), pritožba v zadevi C‑601/16 P (Arrow Group in Arrow Generics/Komisija) zoper sodbo z dne 8. septembra 2016, Arrow Group in Arrow Generics/Komisija (T‑467/13, neobjavljena, EU:T:2016:450), pritožba v zadevi C‑611/16 P (Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija) zoper sodbo z dne 8. septembra 2016, Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija (T‑471/13, neobjavljena, EU:T:2016:460), in pritožba v zadevi C‑614/16 P (Merck/Komisija) zoper sodbo z dne 8. septembra 2016, Merck/Komisija (T‑470/13, neobjavljena, EU:T:2016:452).

6

Dejansko stanje je bilo v točkah od 1 do 75 izpodbijane sodbe opisano tako:

„I – Družbe, obravnavane v tej zadevi

II – Zadevni proizvod in patenti v zvezi z njim

III – Sporni sporazumi

A – Sporazuma s podjetjem Merck (GUK)

B – Sporazuma s podjetjem Arrow

C – Sporazum s podjetjem Alpharma

D – Sporazum s podjetjem Ranbaxy

IV – Ukrepanje Komisije v farmacevtskem sektorju in upravni postopek

[…]

V – [Sporni] sklep

7

Družbi H. Lundbeck in Lundbeck Ltd (v nadaljevanju skupaj: družba Lundbeck) sta 30. avgusta 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa in znižanje glob, ki jima jih je naložila Komisija.

8

Družba Lundbeck je v utemeljitev tožbe navedla deset tožbenih razlogov, od katerih se v okviru te pritožbe izpodbija le zavrnitev prvega, drugega, tretjega, četrtega, petega, šestega, devetega in desetega tožbenega razloga. Družba Lundbeck je s prvim tožbenim razlogom izpodbijala trditev iz spornega sklepa, da so bili proizvajalci generičnih zdravil in družba Lundbeck v času sklenitve spornih sporazumov vsaj potencialni konkurenti. Drugi, tretji, četrti, peti in šesti tožbeni razlog so se v bistvu nanašali na kršitev člena 101(1) PDEU, ker je Komisija sporne sporazume opredelila kot „omejevanje konkurence zaradi cilja“. Družba Lundbeck je z devetim in desetim tožbenim razlogom podredno izpodbijala naložitev glob tej družbi in, še bolj podredno, izračun zneska teh glob.

9

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo to tožbo v celoti zavrnilo.

10

Družba Lundbeck je 18. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to pritožbo.

11

Družba Lundbeck je 24. novembra 2016 v sodnem tajništvu Sodišča vložila vlogo, s katero je Sodišču predlagala, naj v razmerju do združenja European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations (EFPIA), intervenienta na prvi stopnji, zaupno različico spornega sklepa obravnava zaupno, tako kot jo je glede istega sklepa obravnavalo Splošno sodišče v okviru zadeve T‑472/13 (Lundbeck/Komisija). Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 13. decembra 2016, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:967), temu predlogu ugodil. Tako je bila združenju EFPIA vročena le nezaupna različica spornega sklepa.

12

Združeno kraljestvo je 10. marca 2017 v sodnem tajništvu Sodišča vložilo predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 5. julija 2017, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, neobjavljen, EU:C:2019:532), temu predlogu ugodil. Vendar je predsednik Sodišča na predlog družbe Lundbeck odredil, da se zaupno različico spornega sklepa v razmerju do te države članice obravnava zaupno in da se ji vroči le nezaupna različica tega sklepa.

13

Predsednik Sodišča je družbi Lundbeck na njen predlog z dne 17. marca 2017 dovolil vložitev replike.

14

Komisija je 16. maja 2017 v sodnem tajništvu Sodišča vložila vlogo, s katero je zaprosila za podaljšanje roka za vložitev duplike. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 17. maja 2017 tej prošnji ugodil.

15

Združeno kraljestvo je 24. julija 2017 v sodnem tajništvu Sodišča vložilo vlogo, s katero je zaprosilo za podaljšanje roka za vložitev intervencijske vloge. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 26. julija 2017 tej prošnji ugodil.

16

Združeno kraljestvo je 28. julija 2017 v sodnem tajništvu Sodišča vložilo predloge za intervencijo v podporo predlogom Komisije tudi v zadevah C‑586/16 P (Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija), C‑588/16 P (Generics (UK)/Komisija), C‑601/16 P (Arrow Group in Arrow Generics/Komisija), C‑611/16 P (Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija) in C‑614/16 P (Merck/Komisija), navedenih v točki 5 te sodbe. Predsednik Sodišča je s sklepi z dne 25. oktobra 2017, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija (C‑586/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:831), z dne 25. oktobra 2017, Generics (UK)/Komisija (C‑588/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:829), z dne 25. oktobra 2017, Arrow Group in Arrow Generics/Komisija (C‑601/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:826), z dne 25. oktobra 2017, Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija (C‑611/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:825), in z dne 25. oktobra 2017, Merck/Komisija (C‑614/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:828), tem predlogom ugodil. Vendar je predsednik Sodišča zlasti ob upoštevanju sklepa predsednika Sodišča z dne 5. julija 2017, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:532), odredil, da se med drugim zaupno različico spornega sklepa v razmerju do te države članice v vseh teh zadevah obravnava zaupno in da se Združenemu kraljestvu vroči le nezaupna različica tega sklepa.

17

Po vložitvi duplik združenja EFPIA in Komisije ter po tem, ko so družba Lundbeck, združenje EFPIA in Komisija vložili odgovore na intervencijsko vlogo Združenega kraljestva, je bil 13. novembra 2017 pisni del postopka v tej zadevi končan.

18

Sodišče je 27. novembra 2018 odločilo, da se ta zadeva dodeli četrtemu senatu, ki mora odločati po obravnavi, skupni tej zadevi in zadevam C‑586/16 P (Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisiji), C‑588/16 P (Generics (UK)/Komisija), C‑601/16 P (Arrow Group in Arrow Generics/Komisija), C‑611/16 P (Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija) in C‑614/16 P (Merck/Komisija), ter na podlagi sklepnih predlogov.

19

Sodišče je na podlagi člena 61(2) Poslovnika Sodišča 29. novembra 2018 strankam v postopku v tej zadevi posredovalo vrsto pisnih vprašanj, da bi nanje odgovorile ustno na obravnavi, in začasni načrt obravnave, v katerem je bil podrobno opisan njen potek. Po stališčih strank iz postopka jim je bil 22. januarja 2019 posredovan končni načrt obravnave.

20

Skupna obravnava v tej zadevi in v zadevah iz točke 18 te sodbe je potekala 24. januarja 2019.

21

Generalna pravobranilka je 6. februarja 2020 na podlagi člena 62 Poslovnika na stranke iz postopka v tej zadevi naslovila vprašanje za pisni odgovor (v nadaljevanju: vprašanje za pisni odgovor z dne 6. februarja 2020), s katerim jih je pozvala, naj zavzamejo stališče glede morebitnega vpliva sodbe z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), na pritožbene razloge, navedene v tej zadevi, ki se nanašajo na obstoj potencialne konkurence med družbo Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil ter na opredelitev sporazumov, sklenjenih med družbo Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil, kot „omejevanje zaradi cilja“. Odgovori na to vprašanje so na Sodišče prispeli 6. marca 2020.

22

Družba Lundbeck s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

23

Komisija Sodišču predlaga, naj:

24

Združenje EFPIA Sodišču predlaga, naj:

25

Združeno kraljestvo Sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne.

26

Družba Lundbeck je v utemeljitev pritožbe navedla šest pritožbenih razlogov.

27

Družba Lundbeck s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je Komisiji pritrdilo, da se sporni sporazumi opredelijo za „omejevanje konkurence zaradi cilja“, čeprav spadajo v obseg novih patentov za postopek družbe Lundbeck.

28

Družba Lundbeck z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker naj ne bi uporabilo ustreznega pravnega merila za ugotovitev, ali pet od šestih spornih sporazumov – in sicer sporazum GUK za EGP, sporazum Arrow UK, danski sporazum Arrow, sporazum Alpharma in sporazum Ranbaxy – vsebuje omejitve, ki ne spadajo v obseg novih patentov za postopek, saj ni dokaza, da je med sopogodbeniki teh sporazumov obstajalo soglasje volj.

29

Družba Lundbeck s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče, čeprav je upravičeno menilo, da vsaj pet od šestih spornih sporazumov ni spadalo v obseg teh novih patentov za postopek, vseeno napačno ugotovilo, da so bili ti sporazumi omejevalni za konkurenco zaradi cilja.

30

Družba Lundbeck s četrtim pritožbenim razlogom meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, storilo očitno napako pri presoji dokazov in protislovno potrdilo ugotovitev Komisije, da so bili družba Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil v času sklenitve spornih sporazumov dejanski ali potencialni konkurenti, ne glede na to, ali so bili s proizvodi proizvajalcev generičnih zdravil kršeni novi patenti za postopek družbe Lundbeck.

31

Družba Lundbeck s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno potrdilo globe, ki ji jih je naložila Komisija.

32

Družba Lundbeck s šestim pritožbenim razlogom podredno trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je potrdilo način izračuna glob, ki ji jih je naložila Komisija, napačno uporabilo pravo in ni podalo zadostne obrazložitve.

33

Najprej je treba preučiti četrti pritožbeni razlog, nato skupaj prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog ter nazadnje zaporedoma peti in šesti pritožbeni razlog.

34

Družba Lundbeck je s prvim tožbenim razlogom iz ničnostne tožbe trdila, da je Komisija večkrat napačno uporabila pravo in storila več napak pri presoji s tem, da je menila, da so bili proizvajalci generičnih zdravil, ki so sklenili sporne sporazume, v času sklenitve teh sporazumov vsaj potencialni konkurenti družbe Lundbeck.

35

Ta tožbeni razlog je bil razdeljen na devet delov, ki jih je Splošno sodišče vse zavrnilo kot neutemeljene.

36

Prvič, Splošno sodišče je glede prvega, drugega, tretjega, četrtega in petega dela prvega tožbenega razloga v točkah od 117 do 133 in v točkah od 157 do 167 izpodbijane sodbe zavrnilo trditvi družbe Lundbeck, da na eni strani dajanje generičnih zdravil na trg, s katerimi so kršene pravice intelektualne lastnine tretjih oseb, ni izraz potencialne konkurence v smislu člena 101 PDEU oziroma na drugi strani izpodbijanje veljavnega patenta ne pomeni dejanskih in konkretnih možnosti za vstop na trg.

37

Splošno sodišče je navedlo, da je ugotovitev potencialne konkurence med družbo Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil dokazana, ker so imeli ti dejanske in konkretne možnosti ter sposobnost vstopiti na trg, ob upoštevanju različnih elementov, ki jih je upoštevala Komisija, in odločitve družbe Lundbeck, da tem proizvajalcem plača precejšnje zneske, da bi jih med trajanjem spornih sporazumov zadržala zunaj trga.

38

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah 124 in 195 izpodbijane sodbe med drugim menilo, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da novi patenti za postopek družbe Lundbeck ne pomenijo nujno nepremagljivih ovir za proizvajalce generičnih zdravil in da je vsak od teh proizvajalcev imel ali bi v dovolj kratkem času lahko imel generično različico citaloprama na podlagi postopkov, za katere ni bilo dokazano, da se z njimi v času sklenitve spornih sporazumov krši kateri koli patent družbe Lundbeck. V točki 171 te sodbe je Splošno sodišče tudi menilo, da potencialna konkurenca med drugim zajema dejavnosti proizvajalcev generičnih zdravil za pridobitev dovoljenj za promet (DZP), potrebnih za pripravo njihovega vstopa na trg.

39

Splošno sodišče je v okviru presoje dokazov v točkah 126 in 254 izpodbijane sodbe med drugim upoštevalo dejstvo, da se je družba Lundbeck zavedela, da se je patent za kristalizacijo v bistvu izkazal za šibek in ga je mogoče razveljaviti, pri čemer je v točkah 142 in 147 izpodbijane sodbe izključilo, da ugotovitev obstoja razmerja potencialne konkurence med proizvajalci generičnih zdravil in družbo Lundbeck temelji v bistvu na subjektivni presoji.

40

Splošno sodišče se je v točkah od 134 do 148 navedene sodbe prav tako strinjalo z upoštevanjem dokazov iz časa po sklenitvi spornih sporazumov in v točki 254 iste sodbe upoštevalo dokaze, ki izkazujejo, da so nekateri proizvajalci generičnih zdravil in družba Lundbeck v času sklenitve navedenih sporazumov dvomili o veljavnosti patenta za kristalizacijo. Splošno sodišče pa v točki 145 izpodbijane sodbe za presojo obstoja potencialne konkurence med družbo Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil v času sklenitve navedenih sporazumov ni štelo, da je med drugim dejstvo, da je EPU leta 2009 v vseh upoštevnih vidikih potrdil ta patent, odločilno.

41

Splošno sodišče je, drugič, v okviru odgovora na šesti, sedmi, osmi in deveti del prvega tožbenega razloga iz ničnostne tožbe za vsakega od spornih sporazumov presodilo, ali je na podlagi dokazov, ki jih je predložila Komisija, dejansko mogoče ugotoviti obstoj razmerja potencialne konkurence med vsakim od proizvajalcev generičnih zdravil in družbo Lundbeck, pri čemer je zlasti v točki 181 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ugotovitev Komisije temeljila na več dejavnikih ob upoštevanju posebnega položaja vsakega od teh proizvajalcev v času sklenitve spornih sporazumov in posebnosti farmacevtskega sektorja.

42

Družba Lundbeck s četrtim pritožbenim razlogom, ki je sestavljen iz sedmih delov, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in storilo očitno napako pri presoji dokazov ter je v protislovju s samim seboj s tem, da je potrdilo ugotovitev Komisije, da so bili družba Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil vsaj potencialni konkurenti.

43

Družba Lundbeck s prvim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da se je omejilo na preverjanje, ali bi proizvajalci generičnih zdravil lahko fizično vstopili na trg, napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo obstoja pravnih ovir, in sicer novih patentov za postopek, katerih imetnica je, s čimer naj bi bil preprečen zakonit vstop teh proizvajalcev na trg, kar naj bi potrjevala točka 29 Smernic o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2014. Po mnenju družbe Lundbeck, ki jo podpira združenje EFPIA, pa mora Komisija, kadar obstajajo izključne pravice, kot so patenti, za ugotovitev obstoja potencialne konkurence na trgu preveriti, ali bi imelo podjetje, če ne bi bilo sporazuma, ki ga preučuje, dejanske in konkretne možnosti, da zakonito vstopi na navedeni trg in na tem trgu konkurira obstoječim podjetjem. Torej Splošno sodišče v točki 195 izpodbijane sodbe ni moglo brez napačne porazdelitve dokaznega bremena in zato brez napačne uporabe prava meniti, da Komisiji ni bilo treba dokazati, da postopki proizvajalcev generičnih zdravil ne pomenijo kršitve novih patentov za postopek družbe Lundbeck. Prav tako Splošno sodišče v točkah od 115 do 132 in od 149 do 167 izpodbijane sodbe ni moglo, ne da bi kršilo domnevo veljavnosti teh novih patentov in zato ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotoviti, da so bili proizvajalci generičnih zdravil, čeprav so imeli le citalopram, varovan z novimi patenti za postopek družbe Lundbeck, zaradi možnosti izpodbijanja teh patentov vseeno potencialni konkurenti družbe Lundbeck.

44

Družba Lundbeck z drugim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 145 izpodbijane sodbe, da je družba Lundbeck sama dvomila o veljavnosti patenta za kristalizacijo, temelji na „očitni napaki pri presoji dokazov“, ker temelji le na dveh listinah z dne 22. novembra 2002 in 29. septembra 2003, ki sta iz časa po sklenitvi spornih sporazumov, kar naj bi bilo v nasprotju s trditvijo iz točke 141 izpodbijane sodbe, da dokazi iz časa po sklenitvi teh sporazumov ne morejo biti odločilni pri presoji obstoja potencialne konkurence. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 254 izpodbijane sodbe dokazno breme preneslo na družbo Lundbeck s tem, da naj bi od nje zahtevalo, naj predloži dokaze, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti, v čem bi bila njena presoja verjetnosti razveljavitve patenta za kristalizacijo pred sklenitvijo navedenih sporazumov drugačna.

45

Družba Lundbeck s tretjim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 134 do 148 izpodbijane sodbe ugotovilo, da dokazi iz časa po sklenitvi spornih sporazumih, čeprav bi bili objektivni, ne morejo biti odločilni pri presoji obstoja potencialne konkurence med družbo Lundbeck in vsakim od proizvajalcev generičnih zdravil.

46

Družba Lundbeck s četrtim, petim, šestim in sedmim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 225, 230, 255, 270, 286 in 330 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo podjetje Merck (GUK) vsaj potencialni konkurent družbe Lundbeck v Združenem kraljestvu in drugih državah EGP, da je bilo podjetje Arrow potencialni konkurent družbe Lundbeck v Združenem kraljestvu in na Danskem ter, nazadnje, da sta bili podjetji Alpharma in Ranbaxy potencialna konkurenta družbe Lundbeck v EGP, in sicer med drugim zato, ker ti proizvajalci generičnih zdravil v času spornih sporazumov niso imeli DZP ali enakovrednega dovoljenja za promet z njihovimi generičnimi zdravili na ozemlju zadevnih držav. Poleg tega naj bi ta napačna uporaba prava v zvezi s podjetjema Arrow in Alpharma pomenila tudi očitno neupoštevanje dokazov.

47

Komisija trdi, da je četrti pritožbeni razlog nedopusten, vsekakor pa neutemeljen.

48

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s členom 256(1), drugi pododstavek, PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je edino pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter za presojo dokazov. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, torej ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

49

Vendar je treba navesti, da je namen trditev družbe Lundbeck, navedenih v okviru drugega dela tega pritožbenega razloga, da naj bi Splošno sodišče storilo očitno napako pri presoji s tem, da je ugotovilo, da je družba Lundbeck dvomila o veljavnosti njenih novih patentov za postopek, in trditev, predstavljenih v okviru četrtega, petega, šestega in sedmega dela istega pritožbenega razloga, da naj Splošno sodišče pri ugotovitvi, da je bilo podjetje Merck (GUK) vsaj potencialni konkurent družbe Lundbeck in da so bila podjetja Arrow, Alpharma in Ranbaxy potencialni konkurenti družbe Lundbeck na upoštevnih ozemljih, ne bi upoštevalo dokazov, izpodbijati ugotovitev oziroma presojo dejstev ali dokazov Splošnega sodišča, ne da bi družba Lundbeck zatrjevala niti a fortiori dokazala, da je Splošno sodišče ta dejstva ali dokaze kakor koli izkrivilo.

50

Zato so navedene trditve, navedene v okviru drugega, četrtega, petega, šestega in sedmega dela četrtega pritožbenega razloga, nedopustne.

51

V nasprotju s trditvami Komisije pa so drugi deli tega pritožbenega razloga in preostali del drugega, četrtega, petega, šestega in sedmega dela tega pritožbenega razloga pravna vprašanja, ki so predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

52

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora ravnanje podjetij, da bi zanj veljala načelna prepoved iz člena 101(1) PDEU, ne le izkazovati obstoj tajnega dogovora med njimi – torej sporazuma med podjetji, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja – ampak mora tak dogovor tudi neugodno in znatno prizadeti konkurenco na notranjem trgu (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 31).

53

Zadnjenavedena zahteva pomeni, da mora biti v primeru sporazumov o horizontalnem sodelovanju, sklenjenih med podjetji, ki delujejo na isti ravni proizvodne ali distribucijske verige, navedeni tajni dogovor sklenjen med podjetji v položaju če že ne dejanske, pa vsaj potencialne konkurence (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 32).

54

Za presojo, ali je podjetje, ki ni na trgu, v razmerju potencialne konkurence z enim ali več drugimi podjetji, ki so že prisotna na tem trgu, je treba ugotoviti, ali obstajajo dejanske in konkretne možnosti za to, da se prvo vključi na navedeni trg in konkurira drugemu ali drugim (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 36 in navedena sodna praksa).

55

Kadar gre za sporazume, kot so sporni sporazumi, katerih posledica je začasno zadržanje več podjetij s trga, je treba ob upoštevanju strukture trga ter gospodarskega in pravnega okvira ugotoviti, ali bi v primeru neobstoja navedenih sporazumov obstajale dejanske in konkretne možnosti za to, da bi ta podjetja dostopala do navedenega trga in da bi na tem trgu konkurirala obstoječim podjetjem (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 37 in 39).

56

Natančneje, v zvezi s takimi sporazumi, sklenjenimi v okviru odpiranja trga zdravila z vsebnostjo učinkovine, ki je pred kratkim postala javna dobrina, za proizvajalce generičnih zdravil, je treba ob ustreznem upoštevanju omejitev, določenih s predpisi za sektor zdravil, ter pravic intelektualne lastnine in zlasti patentov, katerih imetniki so proizvajalci originalnih zdravil in ki se nanašajo na enega ali več postopkov za proizvodnjo učinkovine, ki je postala javna dobrina, ugotoviti (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 40 in 41), ali je proizvajalec generičnih zdravil dejansko trdno odločen vstopiti na trg in ima za to lastno zmožnost ter ne trči ob nepremagljive ovire za vstop (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 58).

57

Za to je treba presoditi, prvič, ali je navedeni proizvajalec na dan sklenitve teh sporazumov izvedel dovolj pripravljalnih dejanj za dostop do zadevnega trga v takem roku, da bi to lahko pomenilo konkurenčni pritisk na proizvajalca originalnih zdravil. Drugič, preveriti je treba, ali vstop takega proizvajalca generičnih zdravil na trg ne trči ob nepremagljive ovire za vstop (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 43 in 45). Poleg tega je ugotovitev potencialne konkurence med proizvajalcem generičnih zdravil in proizvajalcem originalnih zdravil mogoče podkrepiti z dodatnimi elementi, kot je sklenitev sporazuma med njima, kadar proizvajalec generičnih zdravil ni bil prisoten na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 54 do 56).

58

Natančneje, Sodišče je v zvezi s presojo obstoja nepremagljivih ovir za vstop na zadevnem trgu navedlo, da obstoja patenta, s katerim se varuje postopek proizvodnje učinkovine, ki je postala javna dobrina, kot takega ni mogoče obravnavati kot nepremagljivo oviro, kljub domnevi veljavnosti tega patenta, saj ta domneva za namene uporabe členov 101 in 102 PDEU ničesar ne pove o izidu morebitnega spora v zvezi z veljavnostjo navedenega patenta (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 46 do 51).

59

Tako obstoj takega patenta sam po sebi ne preprečuje, da se kot „potencialni konkurent“ zadevnega proizvajalca originalnega zdravila opredeli proizvajalec generičnih zdravil, ki je dejansko trdno odločen vstopiti na trg in ima za to lastno zmožnost ter čigar dejanja kažejo na njegovo pripravljenost izpodbijati veljavnost tega patenta in prevzem tveganja, da se ob vstopu na trg sooči s tožbo zaradi kršitve pravic, ki jo bo vložil imetnik navedenega patenta (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 46).

60

Poleg tega je Sodišče pojasnilo tudi, da zadevni organ, pristojen za konkurenco, ni pristojen za preučitev moči zadevnega patenta ali verjetnosti, s katero bi se lahko spor med njegovim imetnikom in proizvajalcem generičnih zdravil končal z ugotovitvijo, da je ta patent veljaven in kršen (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 50).

61

Iz tega izhaja, da je v obravnavani zadevi in v nasprotju s tem, kar trdi družba Lundbeck, Splošno sodišče lahko – ne da bi napačno uporabilo pravo in zlasti ne da bi kršilo domnevo veljavnosti med drugim novih patentov za postopek družbe Lundbeck ali pravil o dokaznem bremenu v zvezi z ravnanji iz člena 101 PDEU – presodilo, kot je v bistvu razvidno iz točk od 117 do 132, od 157 do 167 in 195 izpodbijane sodbe, da Komisiji ni bilo treba pozitivno dokazati, da se s citalopramom, ki so ga proizvajalci generičnih zdravil nameravali tržiti, niso kršili novi patenti za postopke družbe Lundbeck in da imetništvo družbe Lundbeck na teh patentih ni ovira za ugotovitev obstoja potencialne konkurence med to družbo in temi proizvajalci.

62

Splošno sodišče je namreč v točkah 117, 119 in 129 izpodbijane sodbe ustrezno upoštevalo temeljne značilnosti tako patentov kot konkurenčnih razmerij, značilnih za zadevni trg, ter okoliščine obravnavane zadeve, v katerih so po eni strani izvirni patenti družbe Lundbeck za AFU citalopram ter za postopka alkilacije in cianacije potekli in so po drugi strani obstajali drugi postopki, po katerih je bilo mogoče proizvesti generični citalopram, za katere ni bilo dokazano, da se z njimi kršijo drugi patenti družbe Lundbeck, in v točki 124 navedene sodbe ugotovilo, da Komisija ni storila napake pri presoji s tem, da je menila, da novi patenti za postopek družbe Lundbeck ne pomenijo nujno nepremagljivih ovir za proizvajalce generičnih zdravil, ki želijo in so pripravljeni vstopiti na trg citaloprama ter so za to v času sklenitve spornih sporazumov že izvedli znatne naložbe.

63

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 159 navedene sodbe za to, da se ne bi izničila vsakršna razlika med dejansko in potencialno konkurenco, pravilno navedlo, da za obstoj potencialne konkurence ni treba dokazati, da bi proizvajalci generičnih zdravil gotovo vstopili na trg in da bi bil tak vstop neizbežno uspešen, ampak samo to, da so imeli ti proizvajalci dejanske in konkretne možnosti za to.

64

Poleg tega ugotovitve, da je Splošno sodišče lahko, ne da bi storilo napako, razsodilo, da so bili proizvajalci generičnih zdravil potencialni konkurenti družbe Lundbeck, ni mogoče ovreči s Smernicami o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2014, zlasti z njihovo točko 29. Po eni strani namreč ta točka velja samo za sporazume o prenosu tehnologije, s katerimi spornih sporazumov ni mogoče primerjati. Po drugi strani iz navedene točke izhaja, da ugotovitev Komisije, da ni konkurenčnega razmerja med podjetji, ki se blokirajo zaradi izključne pravice, ki zajema tehnologijo, velja le „načeloma“ in da zato zanjo veljajo izjeme, kar je poleg tega navedeno v isti točki s tem, da se nanaša na položaje, v katerih „ne bo vedno mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je posamezna tehnološka pravica legitimna in ali je kršena“.

65

Zato je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

66

Glede dokazov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju obstoja razmerja vsaj potencialne konkurence med družbo Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil, je bilo v točki 57 te sodbe že opozorjeno, da je treba v zvezi s sporazumi, kot so sporni sporazumi, obstoj potencialne konkurence med proizvajalcem originalnih zdravil in proizvajalcem generičnih zdravil presojati glede na dan sklenitve sporazuma o poravnavi spora med njima, ki se nanaša na patente za postopek (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 43), ob upoštevanju dejstva, da se navedeni sporazum sklene, ko so vse stranke sporazuma negotove glede veljavnosti patenta za postopek proizvajalca originalnega zdravila in glede tega, ali je ta patent kršen z generičnim zdravilom, ki ga je proizvajalec tega generičnega zdravila nameraval dati v promet (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 52).

67

Iz tega izhaja, da je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki prevladuje v pravu Unije (sodba z dne 27. aprila 2017, FSL in drugi/Komisija, C‑469/15 P, EU:C:2017:308, točka 38 in navedena sodna praksa), mogoče upoštevati vsak dokaz iz časa pred sklenitvijo, sočasno ob ali celo po sklenitvi zadevnega sporazuma, če se izkaže, da lahko razjasni obstoj ali neobstoj konkurenčnega razmerja med zadevnimi podjetji v času sklenitve tega sporazuma, kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točki 141 izpodbijane sodbe.

68

Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 90 in 91 sklepnih predlogov, pa takih dokazov, ki se nanašajo na dogodke po sklenitvi navedenega sporazuma, in zlasti tistih, ki se nanašajo na poznejši izid spora, ki je upravičeval sklenitev tega istega sporazuma, ni mogoče upoštevati pri presoji obstoja razmerja potencialne konkurence med strankama tega istega sporazuma v času njegove sklenitve in, po potrebi, za to, da se ta obstoj naknadno ovrže.

69

Takšni dokazi, ki strankama ob sklenitvi zadevnega sporazuma niso bili znani, namreč ne morejo vplivati na njuno ravnanje na trgu in s tem razjasniti obstoja ali neobstoja konkurenčnega razmerja med zadevnima podjetjema v času sklenitve tega sporazuma.

70

Zato Splošno sodišče s tem, da je v točkah 141 in 254 izpodbijane sodbe menilo, da je bilo mogoče upoštevati dokaze iz časa po sklenitvi spornih sporazumih – v obravnavani zadevi listini, ki izražata dojemanje strank teh sporazumov o moči novih patentov za postopke družbe Lundbeck v času sklenitve teh sporazumov – ni napačno uporabilo prava niti ni preneslo dokaznega bremena, saj je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, kakšno je bilo stališče strank navedenih sporazumov v času njihove sklenitve.

71

Prav tako je lahko Splošno sodišče, ne da bi si nasprotovalo, v točkah 141 in 254 izpodbijane sodbe hkrati upoštevalo iste dokaze iz časa po sklenitvi spornih sporazumov in v točkah 136 in od 143 do 146 navedene sodbe zavrnilo upoštevanje drugih dokazov, ki jih je predložila družba Lundbeck in so prav tako iz časa po sklenitvi teh sporazumov, in sicer predvsem potrditev veljavnosti patenta za kristalizacijo v vseh upoštevnih vidikih v letu 2009 tako od pritožbenega senata EPU kot nizozemskega patentnega urada ter dejstvo, da naj bi družba Lundbeck „dosegla začasne odredbe ali druge oblike začasnih ukrepov“ v več kot 50 % postopkov, ki jih je sprožila v letih 2002 in 2003.

72

Medtem ko lahko prvi dokazi pripomorejo k ugotovitvi, kakšno je bilo stališče strank spornih sporazumov v času njihove sklenitve, kot je bilo opozorjeno v točki 70 te sodbe, pa namreč drugi dokazi, ki se nanašajo na dogodke po sklenitvi teh sporazumov in zato strankam teh sporazumov niso bili znani, kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točkah 145 in 146 izpodbijane sodbe, ne morejo vplivati na njihovo ravnanje na trgu in s tem razjasniti obstoja ali neobstoja konkurenčnega razmerja med zadevnimi podjetji v času sklenitve tega sporazuma.

73

Poleg tega družba Lundbeck Splošnemu sodišču očita, da je na podlagi subjektivnih elementov, upoštevanih v točkah 126 in 254 izpodbijane sodbe, ugotovilo obstoj potencialne konkurence med njo in proizvajalci generičnih zdravil.

74

V zvezi s tem je treba navesti, da je treba obstoj potencialne konkurence med podjetjema, ki delujeta na isti ravni proizvodne verige, sicer presojati glede na objektivne elemente, navedene v točki 57 te sodbe, vendar je to potencialno konkurenco mogoče podkrepiti z dodatnimi elementi (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 54), vključno s subjektivnimi elementi (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 42), če ti niso odločilni za opravljeno presojo.

75

Iz tega izhaja, da upoštevanja subjektivnih elementov za ugotovitev obstoja razmerja potencialne konkurence med dvema ali več podjetji ni mogoče izključiti, če navedeno razmerje ni izkazano izključno ali predvsem s takimi elementi.

76

To še posebej velja za to, kako proizvajalec originalnih zdravil dojema tveganje, ki ga za njegove poslovne interese pomeni zadevni proizvajalec generičnih zdravil, pri čemer je to dojemanje upoštevno pri presoji obstoja potencialne konkurence, saj pogojuje ravnanje proizvajalca originalnih zdravil na trgu (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 42 in 57).

77

Kot pa je razvidno iz točk 142 in 147 izpodbijane sodbe, za kateri se nikakor ne zatrjuje niti a fortiori ni dokazano, da naj bi temeljili na izkrivljanju dejstev ali dokazov, pa je Splošno sodišče dokončno ugotovilo, da družba Lundbeck napačno trdi, da se je Komisija v spornem sklepu „skoraj izključno“ oprla na tako subjektivno presojo, da bi dokazala obstoj potencialne konkurence med družbo Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil.

78

V zvezi s tem je v točki 142 izpodbijane sodbe navedeno, da je Komisija podrobno analizirala dejanske in konkretne možnosti vsakega zadevnega generičnega podjetja za vstop na trg in se pri tem oprla na objektivne dokaze, kot so že izvedene naložbe, opravljena dejanja za pridobitev DZP in sklenjene dobaviteljske pogodbe med drugim z njihovimi dobavitelji AFU. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 144 iste sodbe pojasnilo, da ima največjo dokazno vrednost dejstvo, da je družba Lundbeck sklenila sporazume s proizvajalci generičnih zdravil, da bi preložila njihov vstop na trg, kar je Sodišče že navedlo v sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 55 in navedena sodna praksa).

79

Poleg tega Splošno sodišče v točki 254 izpodbijane sodbe v nasprotju s trditvami družbe Lundbeck v okviru drugega dela tega pritožbenega razloga dokaznega bremena ni preneslo na družbo Lundbeck. Splošno sodišče se je v navedeni točki izpodbijane sodbe v bistvu omejilo na ugotovitev, da družba Lundbeck ni predložila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitve, ki izhajajo iz dokazov, ki jih je Komisija navedla v spornem sklepu. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča lahko namreč na področju odgovornosti za kršitev pravil o konkurenci dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali utemeljitvi, sicer je mogoče ugotoviti, da je bilo zahtevam glede dokaznega bremena zadoščeno (sodbi z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 80, in z dne 18. januarja 2017, Toshiba/Komisija, C‑623/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:21, točka 52).

80

Zato je treba drugi del v delu, v katerem je dopusten, in tretji del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljena.

81

Nazadnje, v zvezi s četrtim, petim, šestim in sedmim delom četrtega pritožbenega razloga, v okviru katerih družba Lundbeck trdi, da je Splošno sodišče napačno menilo, da je bila vsaj potencialni konkurent podjetja Merck (GUK) v Združenem kraljestvu in drugih državah EGP, potencialni konkurent podjetja Arrow v Združenem kraljestvu in na Danskem ter potencialni konkurent podjetij Alpharma in Ranbaxy v EGP, je treba navesti, da so te trditve delno nedopustne, kot je bilo ugotovljeno v točkah 49 in 50 te sodbe, v delu, v katerem se z njimi želi doseči, da Sodišče v celoti ali ponovno preuči dokaze, ki jih je presojalo Splošno sodišče.

82

Kjer pa se trditve družbe Lundbeck ne nanašajo na to, po eni strani povzemajo metodološke očitke, za katere je bilo v odgovoru na prvi, drugi in tretji del tega pritožbenega razloga ugotovljeno, da niso bili utemeljeni, po drugi strani pa se s temi trditvami Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je ugotovilo obstoj potencialne ali vsaj potencialne konkurence med družbo Lundbeck in proizvajalci generičnih zdravil, čeprav ti v času sklenitve spornih sporazumov niso imeli DZP za svoja zadevna generična zdravila.

83

V zvezi s tem je sicer res, da je to, da ima proizvajalec generičnih zdravil veljavno DZP, nujno za njegov vstop na trg in s tem za ugotovitev obstoja dejanske konkurence med njim in proizvajalcem originalnih zdravil, ki ustrezajo navedenim generičnih zdravilom, vendar dejstvo, da proizvajalec generičnih zdravil v času sklenitve sporazuma s proizvajalcem originalnih zdravil nima takega DZP, kot tako ne more izključiti, kot trdi družba Lundbeck, da med tema proizvajalcema zdravil ni nobene potencialne konkurence.

84

Kot je bilo namreč v bistvu opozorjeno v točki 57 te sodbe, če ni nepremagljive ovire za vstop na trg, se za obstoj potencialne konkurence med proizvajalcem generičnih zdravil in proizvajalcem originalnih zdravil zahteva le, da je proizvajalec generičnih zdravil izvedel dovolj pripravljalnih dejanj za dostop do zadevnega trga v takem roku, da bi to lahko pomenilo konkurenčni pritisk na proizvajalca originalnih zdravil, pri čemer ni pomembno, ali bodo navedena dejanja dejansko dokončana pravočasno oziroma bodo uspešna, kot je pravilno navedlo Splošno sodišče v točkah 313 in 314 izpodbijane sodbe.

85

Poleg tega je Sodišče v tem smislu že imelo priložnost navesti, da se lahko v farmacevtskem sektorju potencialna konkurenca izvaja precej pred iztekom patenta, s katerim je zaščitena učinkovina originalnega zdravila, saj želijo biti proizvajalci generičnih zdravil pripravljeni na vstop na trg v trenutku, ko se ta patent izteče (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 51).

86

Med takšna pripravljalna dejanja, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti trdno odločenost in lastno zmožnost proizvajalca generičnih zdravil za vstop na trg z zdravilom, ki vsebuje učinkovino, ki je postala javna dobrina, pa med drugim spadajo dejanja za to, da ta proizvajalec pride v položaj, v katerem lahko pridobi DZP ali enakovredna dovoljenja, potrebna za trženje njegovega generičnega zdravila, za katere je Splošno sodišče v obravnavani zadevi v točkah od 171 do 179, 230, 231, 246, 249, 269, 290 in od 312 do 326 izpodbijane sodbe ugotovilo, da jih je dejansko sprejel vsak izmed zadevnih proizvajalcev generičnih zdravil, in ugotovilo, da so zadostovala za izvajanje konkurenčnega pritiska na družbo Lundbeck (glej po analogiji sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 134).

87

Zato je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 171 izpodbijane sodbe lahko ugotovilo, da so dejanja vsakega od proizvajalcev zadevnih generičnih zdravil za pridobitev DZP za zadevna zdravila upoštevni indici za dokaz obstoja potencialne konkurence med njimi in družbo Lundbeck.

88

Poleg tega je treba navesti, da ugotovitve o obstoju potencialne konkurence med družbo Lundbeck in vsakim od zadevnih proizvajalcev generičnih zdravil temeljijo na sklenjenih krogih indicev (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 44), iz katerih izhaja, da je Splošno sodišče poleg dejanskih in konkretnih možnosti vsakega od navedenih proizvajalcev, da pridobi DZP ali enakovredna dovoljenja, upoštevalo tudi, kot je razvidno iz točke 181 izpodbijane sodbe, niz dejavnikov ob upoštevanju posebnega položaja vsakega generičnega podjetja v času sklenitve spornih sporazumov in dejstvo, da je družba Lundbeck sklenila sporazume s proizvajalci generičnih zdravil, ki še niso bili prisotni na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 55 do 57).

89

S tem je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi lahko, prav tako brez napačne uporabe prava, ugotovilo, da je bila družba Lundbeck vsaj potencialni konkurent podjetja Mercka (GUK) v Združenem kraljestvu in v drugih državah EGP – kot je razvidno tudi iz sodb, izrečenih istega dne v zadevi C‑588/16 P, Generics (UK)/Komisija (točka 36), in v zadevi C‑614/16 P, Merck/Komisija (točka 45) – potencialni konkurent podjetja Arrow v Združenem kraljestvu in na Danskem – kot je razvidno tudi iz točke 48 sodbe, izrečene istega dne v zadevi C‑601/16 P, Arrow Group in Arrow Generics/Komisija – ter potencialni konkurent podjetij Alpharme in Ranbaxyja v EGP – kot je razvidno tudi iz sodb, izrečenih istega dne v zadevi C‑611/16 P, Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija (točka 59), in v zadevi C‑586/16 P, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija (točka 43).

90

Zato je treba četrti, peti, šesti in sedmi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljene v delu, v katerem so dopustni.

91

Glede na navedeno je treba četrti pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten, delno pa kot neutemeljen.

92

Družba Lundbeck s prvim, drugim in tretjim pritožbenim razlogom izpodbija opredelitev spornih sporazumov kot „omejevanje zaradi cilja“. Zato jih je treba preučiti skupaj.

93

Družba Lundbeck je z drugim, tretjim, četrtim, petim in šestim tožbenim razlogom, navedenimi v utemeljitev ničnostne tožbe, ki so se v bistvu nanašali na kršitev člena 101(1) PDEU, pri čemer v okviru te pritožbe izpodbija le zavrnitev drugega, tretjega, četrtega in šestega tožbenega razloga, trdila, da je Komisija večkrat napačno uporabila pravo in storila več napak pri presoji s tem, da je menila, da je treba sporne sporazume v spornem sklepu opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“.

94

Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah od 338 do 344 izpodbijane sodbe opozorilo na načela in sodno prakso, ki se uporabljajo v zvezi z opredelitvijo „omejevanja zaradi cilja“, zavrnilo vsakega od teh tožbenih razlogov.

95

Splošno sodišče je, da bi zavrnilo drugi tožbeni razlog za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje ter na nezadostno obrazložitev ocene vloge prenosa vrednosti v spornih sporazumih, v točkah od 361 do 363 izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da se stranke teh sporazumov niso strinjale o tem, ali so novi patenti za postopek družbe Lundbeck dovolj trdni za preprečitev vstopa generičnega citaloprama na trg, zato ti patenti niso mogli biti odločilni pri odločitvi proizvajalcev generičnih zdravil, da ne vstopijo na trg.

96

V točki 366 navedene sodbe je Splošno sodišče navedlo tudi, da se je Komisija v spornem sklepu oprla na vse tiste dokaze, ki dokazujejo, da je bila višina obrnjenih plačil družbe Lundbeck proizvajalcem generičnih zdravil tista, ki jih je spodbudila k privolitvi v omejitve njihovega ravnanja, in ne obstoj novih patentov za postopek družbe Lundbeck ali celo želja po preprečitvi stroškov v zvezi z morebitnim sporom.

97

Poleg tega je Splošno sodišče po tem, ko je navedlo trditve družbe Lundbeck med drugim v zvezi z dejstvom, da bi bile odškodnine, ki bi lahko bile naložene proizvajalcem generičnih zdravil, pogosto precej nižje od škode, ki bi jo utrpel proizvajalec originalnih zdravil ob nezakonitem vstopu na trg, v točki 387 navedene sodbe menilo, da ni mogoče sprejeti, da podjetja poskušajo omiliti učinke pravnih pravil, ki jih štejejo za pretirano neugodne, s sklenitvijo omejevalnih sporazumov, katerih cilj je odprava teh neugodnosti, pod pretvezo, da ta pravila ustvarjajo neravnotežje v njihovo škodo.

98

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah 398 in 399 iste sodbe zavrnilo trditev družbe Lundbeck, da sporni sporazumi ne vsebujejo nobenih določil, ki bi proizvajalcem generičnih zdravil preprečevala izpodbijanje veljavnosti njenih novih patentov za postopek, zato ti sporazumi niso odpravili vseh spodbud za vstop teh podjetij na trg. V zvezi s tem je Splošno sodišče na eni strani navedlo, da je bilo v spornem sklepu določeno samo to, da so v spornih sporazumih določena obrnjena plačila spodbudila proizvajalce generičnih zdravil v strinjanje z omejitvami njihove poslovne svobode, s katerimi se sicer ne bi strinjala, ne pa da so odpravila vsakršno spodbudo v zvezi s tem, in na drugi strani, da proizvajalci generičnih zdravil, tudi če sporni sporazumi niso vsebovali nobene klavzule o neizpodbijanju, nikakor niso imeli interesa za izpodbijanje novih patentov za postopek družbe Lundbeck po sklenitvi spornih sporazumov, ker so obrnjena plačila približno ustrezala njihovim pričakovanim donosom ob vstopu na trg ali odškodninam, ki bi jih lahko prejeli ob uspehu v sodnih postopkih zoper družbo Lundbeck.

99

Splošno sodišče je, da bi zavrnilo tretji tožbeni razlog za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na napačno uporabo prava pri uporabi načel v zvezi z omejevanjem konkurence zaradi cilja, v točkah 435 in 438 izpodbijane sodbe med drugim menilo, da so bili sporni sporazumi primerljivi s sporazumi o izključitvi s trga, ki spadajo med najhujše omejitve konkurence, in da se za to, da je mogoče določene sporazume obravnavati kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ne zahteva, da Komisija istovrstne sporazume že prej obsodi. Glede trditve, da je bilo v spornem sklepu pravo napačno uporabljeno s tem, da v njem ni bilo priznano, da v obravnavani zadevi „scenarij, nasproten dejanskemu stanju“, izključuje možnost ugotovitve omejevanja konkurence zaradi cilja, je Splošno sodišče v točkah 472 in 473 izpodbijane sodbe menilo, da mora Komisija pri omejevanjih konkurence zaradi cilja dokazati samo to, da so sporni sporazumi dovolj škodljivi za konkurenco glede na vsebino njihovih določil, cilje, ki se želijo z njimi doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega so umeščeni, ni pa ji treba analizirati njihovih posledic, saj bi bila analiza hipotetičnega „scenarija, nasprotnega dejanskemu stanju“, bolj presoja posledic spornih sporazumov na trg kot objektivna presoja zadostne škodljivosti teh sporazumov za konkurenco.

100

Splošno sodišče je, da bi zavrnilo četrti tožbeni razlog za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in neobrazloženost pri zavrnitvi preizkusa obsega patenta kot bistvenega standarda presoje sporazumov o patentni poravnavi po členu 101(1) PDEU, v točkah 491 in 495 izpodbijane sodbe zlasti ugotovilo, da je trditev družbe Lundbeck, da se s pogodbenimi omejitvami znotraj časovnega, teritorialnega in materialnega obsega pravic imetnika patenta ne krši prava konkurence, ker so te omejitve podobne tistim, ki so značilne za osnovni patent, problematična, ker po eni strani vodi v domnevo, da se z generičnim zdravilom krši patent proizvajalca originalnih zdravil in s tem omogoča izključitev generičnega zdravila na tej podlagi, čeprav vprašanje, ali generično zdravilo krši zadevni patent, še ni rešeno, in ker po drugi strani temelji na domnevi, da bi bil vsak patent, na katerega bi se sklicevalo v okviru poravnave, ob izpodbijanju njegove veljavnosti obravnavan kot veljaven, čeprav za to ne bi bilo pravne ali dejanske podlage, pri čemer je dodalo, da to, da je Komisija nekatere omejitve iz spornih sporazumov obravnavala kot take, ki so potencialno znotraj obsega novih patentov za postopek družbe Lundbeck, pomeni samo to, da bi lahko družba Lundbeck dosegla primerljive omejitve s sodnimi odločbami pri uveljavljanju njenih patentov, če bi uspela pred pristojnimi nacionalnimi sodišči. Splošno sodišče je v točki 515 izpodbijane sodbe tudi navedlo, da je bilo vprašanje, ali so omejitve v spornih sporazumih spadale v obseg novih patentov za postopek družbe Lundbeck, obravnavano kot upošteven, ne pa odločilen dejavnik pri ugotavljanju obstoja omejevanja zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU.

101

Splošno sodišče je, da bi zavrnilo šesti tožbeni razlog za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na očitno napačno presojo dejanskega stanja, ker je v spornem sklepu ugotovljeno, da sporni sporazumi vsebujejo omejitve, ki presegajo tiste, značilne za izvrševanje pravic na podlagi novih patentov za postopek družbe Lundbeck, v točkah 539 in 572 izpodbijane sodbe zlasti menilo, da tudi če sporni sporazumi ne bi presegali obsega teh novih patentov, bi kljub temu pomenili omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, ker so tvorili omejevalne sporazume, s katerimi se je preložil vstop proizvajalcev generičnih zdravil na trg v zameno za znatna obrnjena plačila in ki so negotovost v zvezi s tem vstopom spremenili v gotovost, da se ta vstop ne bo zgodil med trajanjem spornih sporazumov.

102

Družba Lundbeck ob podpori združenja EFPIA s prvim pritožbenim razlogom, ki je sestavljen iz štirih delov in se nanaša na točke 335, 491, 495, 515, 536, 539, 572 in 801 izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je potrdilo sporni sklep v delu, v katerem je bilo z njim ugotovljeno, da so bili sporni sporazumi omejevalni za konkurenco zaradi cilja, čeprav omejitve, določene s temi sporazumi, spadajo v obseg novih patentov za postopek, katerih imetnica je družba Lundbeck.

103

Družba Lundbeck v bistvu trdi, prvič, da zaradi zahteve po ozki razlagi pojma „omejevanje zaradi cilja“ spornih sporazumov zaradi njihove narave ni mogoče šteti za škodljive za konkurenco, ker vsebujejo omejitve, primerljive s tistimi, ki bi jih imetnik zadevnih patentov lahko dosegel s sodno odločbo, s katero bi bilo naloženo spoštovanje njegovih patentov. Prav tako naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da sta obstoj obrnjenih plačil in njihova nesorazmernost odločilna pri opredelitvi spornih sporazumov kot „omejevanje zaradi cilja“.

104

Drugič, družba Lundbeck trdi, da Splošno sodišče ni pravilno presodilo gospodarskega in pravnega okvira spornih sporazumov, s katerim naj bi bilo mogoče pojasniti razloge, iz katerih je družba Lundbeck proizvajalcem generičnih zdravil plačala zadevna plačila. Družba Lundbeck v zvezi s tem v glavnem navaja, da je poravnava patentnih sporov legitimen in običajen način preprečevanja sporov, ki sam po sebi ne povzroča pomislekov glede konkurence, ter da asimetrija tveganj med imetnikom patentov in proizvajalci generičnih zdravil, zaradi katere prvi ne more doseči popolne odškodnine, povezane z nezakonitim vstopom generičnih zdravil na trg, upravičuje poravnave, tudi če so zadevni patenti objektivno trdni in kršeni.

105

Tretjič, družba Lundbeck meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da v točkah od 466 do 477 izpodbijane sodbe Komisiji ni naložilo, naj analizira zadevni „scenarij, nasproten dejanskemu stanju“, ker naj bi bila taka analiza nujni element, ki ga je treba upoštevati pri vsaki analizi konkurence, tudi če se šteje, da je zadevni sporazum omejevalen zaradi cilja, da bi se ugotovila vzročna zveza med zadevno prakso in zatrjevanim omejevanjem ter da bi se izključilo, da bi to omejevanje lahko povzročili drugi dejavniki, kot v obravnavani zadevi obstoj patentov. Družba Lundbeck je v odgovoru na vprašanje za pisni odgovor z dne 6. februarja 2020 navedla, da to napačno uporabo prava potrjuje pomen, ki ga je Sodišče pripisalo analizi navedenega scenarija v točki 37 sodbe z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52).

106

Četrtič, družba Lundbeck meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 435 in od 470 do 476 izpodbijane sodbe sporne sporazume izenačilo z neprikritimi sporazumi o izključitvi s trga, ker so bili sklenjeni med dejanskimi ali potencialnimi konkurenti. Ti sporazumi naj bi namreč uresničevali legitimne cilje. Poleg tega naj v času spornih sporazumov ne bi bilo nobenih izkušenj niti soglasja glede opredelitve „omejevanja zaradi cilja“, niti v sodni praksi niti v praksi odločanja evropskih in nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco. Še več, iz obvestil KFST naj bi izhajalo, da so bili takrat sporazumi, kot so sporni sporazumi, v sivem območju in torej niso izkazovali zadostne škodljivosti za konkurenco, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“.

107

Nazadnje, družba Lundbeck je v odgovoru na vprašanje za pisni odgovor z dne 6. februarja 2020 trdila, da spornih sporazumov ni mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, ker v nasprotju s tistimi iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), niso vsebovali klavzul o neizpodbijanju zadevnih patentov.

108

Družba Lundbeck z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in očitno napačno presodilo dokaze, ker naj ne bi uporabilo ustreznega pravnega merila pri ugotovitvi, da pet od šestih spornih sporazumov – in sicer sporazum GUK za EGP, sporazum Arrow UK, danski sporazum Arrow, sporazum Alpharma in sporazum Ranbaxy – ne spada v obseg novih patentov za postopek družbe Lundbeck. Ti sporazumi, zlasti v povezavi z nacionalnim pravom, ki se uporablja, naj namreč ne bi razkrivali nobenega soglasja volje, da se navedeni sporazumi izvzamejo iz obsega novih patentov za postopek družbe Lundbeck, in da se zato ti sporazumi uporabijo za citalopram, s katerim se ne krši patentov.

109

Družba Lundbeck s tretjim pritožbenim razlogom, navedenim podredno, če bi Sodišče v celoti ali delno zavrnilo drugi pritožbeni razlog in torej potrdilo, da pet ali manj od šestih spornih sporazumov ne spada v obseg novih patentov za postopek družbe Lundbeck, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je te sporazume opredelilo kot „omejevanje zaradi cilja“ iz razlogov, navedenih v drugem, tretjem in četrtem delu prvega pritožbenega razloga.

110

Uvodoma je treba navesti, da so očitki družbe Lundbeck dveh vrst, pri čemer se s prvim, drugim in četrtim delom prvega pritožbenega razloga izpodbija opredelitev spornih sporazumov kot „omejevanje zaradi cilja“, s tretjim delom tega pritožbenega razloga pa se izpodbija metodologija, uporabljena za tako opredelitev, natančneje to, da Splošno sodišče ni preučilo „scenarija, nasprotnega dejanskemu stanju“.

111

Zato je treba najprej preučiti prvi, drugi in četrti del prvega pritožbenega razloga skupaj, nato pa še tretji del tega pritožbenega razloga.

112

Na prvem mestu, glede prvega, drugega in četrtega dela prvega pritožbenega razloga je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 343 izpodbijane sodbe, da je treba pojem „omejevanje zaradi cilja“ razlagati ozko in da ga je mogoče uporabiti le za nekatere sporazume med podjetji, ki so sami po sebi in ob upoštevanju vsebine njihovih določil, njihovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščena, za konkurenco tako škodljivi, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno, saj je nekatere oblike dogovarjanja med podjetji že zaradi njihove narave mogoče obravnavati kot škodljive za pravilno delovanje običajne konkurence (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 67 in navedena sodna praksa).

113

Sodišče je v zvezi s podobnimi sporazumi o poravnavi sporov o patentih za postopek proizvodnje učinkovine, ki je postala javna dobrina, ki so bili sklenjeni med proizvajalcem originalnih zdravil in več proizvajalci generičnih zdravil ter katerih posledica je bila odložitev vstopa na trg z generičnimi zdravili v zameno za prenos denarnih ali nedenarnih vrednosti prvonavedenega na drugonavedene, razsodilo, da takih sporazumov ni vedno mogoče šteti kot „omejevanje zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 84 in 85).

114

Vendar je treba vztrajati pri opredelitvi kot „omejevanje zaradi cilja“, ko je iz analize zadevnega sporazuma o poravnavi razvidno, da je mogoče z njim določene prenose vrednosti pojasniti izključno s poslovnim interesom tako imetnika zadevnega patenta kot tudi domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti, saj je treba sporazume, s katerimi konkurenti tveganja konkurence zavestno nadomestijo s praktičnim medsebojnim sodelovanjem, opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“ (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 83 in 87).

115

Za namene te preučitve je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je bila neto pozitivna bilanca prenosa vrednosti proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil zadostna, da lahko proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudi k temu, da se odpove vstopu na zadevni trg in posledično ne konkurira proizvajalcu originalnih zdravil na podlagi učinkovitosti, ne da bi se zahtevalo, da je ta neto pozitivna bilanca nujno večja od dobička, ki bi ga ta proizvajalec generičnih zdravil ustvaril, če bi v patentnem sporu uspel (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 93 in 94).

116

V obravnavani zadevi je iz izpodbijane sodbe razvidno, da so bili proizvajalci generičnih zdravil na podlagi spornih sporazumov zadržani z zadevnih trgov in da je eden od njih – in sicer podjetje Merck (GUK) – prenehal dobavo zadevnih generičnih zdravil preprodajalcu, ki deluje na švedskem trgu z zadevnimi generičnimi zdravili, in izstopil z britanskega trga, kot je razvidno iz točke 131 izpodbijane sodbe.

117

Poleg tega je iz točk od 361 do 363 in 366 izpodbijane sodbe, ki jih družba Lundbeck v okviru pritožbe ne izpodbija, razvidno, prvič, da se stranke spornih sporazumov pred njihovo sklenitvijo niso strinjale o tem, ali so novi patenti za postopek družbe Lundbeck dovolj trdni za preprečitev vstopa generičnega citaloprama na trg, zato ti patenti niso mogli biti odločilni pri odločitvi generičnih podjetij, da ne vstopijo na trg. Drugič, iz teh točk je razvidno tudi, da družba Lundbeck ne izpodbija, da so lahko bili zneski, ki jih je plačala tem proizvajalcem, izračunani tako, da se kot podlaga upošteva dobiček ali promet, ki bi ga ti proizvajalci lahko pričakovali med trajanjem spornih sporazumov, če bi vstopili na trg. Tretjič, v navedenih točkah je prav tako navedeno, da dokazi v zvezi z obdobjem pred sklenitvijo spornih sporazumov kažejo na to, da so si proizvajalci generičnih zdravil močno prizadevali, da bi se pripravili na vstop na trg, in da se tem prizadevanjem niso nameravali odpovedati zaradi novih patentov za postopek družbe Lundbeck ter da je bila predvsem višina obrnjenih plačil proizvajalcem generičnih zdravil tista, ki jih je spodbudila k privolitvi v omejitve njihovega ravnanja.

118

Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev in ne da bi bilo treba ugotoviti, ali je Splošno sodišče v točkah 435 in 476 izpodbijane sodbe sporne sporazume lahko izenačilo s sporazumi o izključitvi ali celo s sporazumi o razdelitvi trga, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je ugotovilo, da je treba sporne sporazume opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU, in to še toliko bolj, ker družba Lundbeck – zlasti v okviru odgovora na vprašanje za pisni odgovor z dne 6. februarja 2020 – nikakor ni trdila, da je prenose vrednosti, ki so povezani s spornimi sporazumi, mogoče utemeljiti z obstojem morebitnih protivrednosti ali potrjenih in legitimnih opustitev enega ali drugega proizvajalca generičnih zdravil.

119

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami družbe Lundbeck.

120

Prvič, družba Lundbeck se za to, da bi se ugotovilo, da spornih sporazumov ni mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, ne more veljavno sklicevati na dejstvo, da so bili ti sporazumi omejeni le na obseg novih patentov za postopek družbe Lundbeck, katerih spoštovanje naj bi bila ta upravičena doseči.

121

Čeprav je namreč to, da imetnik patenta z domnevnim kršiteljem pravic sklene poravnalni sporazum, ki ne presega obsega in preostalega trajanja tega patenta, sicer res izraz pravice intelektualne lastnine tega imetnika, na podlagi katere mu je dovoljeno zlasti nasprotovati kakršni koli kršitvi te pravice, nič manj ne drži, da imetniku patenta na podlagi navedenega patenta ni dovoljeno sklepanje pogodb, s katerimi bi bil kršen člen 101 PDEU (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 97).

122

Kot pa je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 495 izpodbijane sodbe, so sporni sporazumi, čeprav so vsebovali tudi omejitve, potencialno znotraj obsega novih patentov za postopek družbe Lundbeck, „presegli posebno vsebino njunih pravic intelektualne lastnine, ki med drugim res zajemajo pravico do izpodbijanja kršitev, ne pa tudi pravice do sklenitve sporazumov, s katerimi se dejanskim ali potencialnim konkurentov plača za to, da ne vstopijo na trg“, kar v bistvu potrjujeta točki 118 in 117 te sodbe.

123

Zato poskuša se družba Lundbeck neutemeljeno sklicevati na dejstvo, da sporni sporazumi pomenijo legitimen izraz pravice intelektualne lastnine, katere imetnica je. Vsekakor taka trditev temelji na dvojni predpostavki, ki v času sklenitve navedenih sporazumov ni bila dokazana, in sicer da veljavnosti novih patentov za postopke družbe Lundbeck ni mogoče izpodbijati in da jih proizvajalci generičnih zdravil kršijo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 88).

124

Drugič, družba Lundbeck za to, da bi se ugotovilo, da spornih sporazumov ni mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, prav tako ne more trditi, da so ti sporazumi uresničevali legitimne cilje v tem smislu, da je bil njihov namen zaščititi njene nove patente za postopek z uporabo legitimnega in običajnega načina reševanja sporov ali da so ustrezali asimetriji tveganj med proizvajalci originalnih zdravil in proizvajalci generičnih zdravil.

125

Na eni strani v zvezi s trditvijo, da je bil namen navedenih sporazumov zaščititi nove patente za postopek družbe Lundbeck z uporabo legitimnega in običajnega načina reševanja sporov, zadostuje opozoriti, kot je bilo že navedeno v točki 121 te sodbe in kot je Splošno sodišče v bistvu pravilno navedlo v točki 495 izpodbijane sodbe, da patent imetniku ne dovoljuje sklenitve pogodb, s katerimi bi bil kršen člen 101 PDEU.

126

Na drugi strani je treba glede trditve, da sporni sporazumi izražajo dejstvo, ki ga je Splošno sodišče poleg tega ugotovilo v točki 378 izpodbijane sodbe, da je odškodnina, ki jo lahko zahtevajo proizvajalci originalnih zdravil v primeru nezakonitega vstopa generičnih zdravil na trg, pogosto precej nižja od škode, ki bi jo ti utrpeli, opozoriti, da morajo spoštovanje pravnih predpisov zagotoviti javni organi, in ne zasebna podjetja (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 88).

127

Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 387 izpodbijane sodbe, ni mogoče sprejeti, da podjetja poskušajo omiliti učinke pravnih pravil, ki jih štejejo za pretirano neugodne, s sklenitvijo omejevalnih sporazumov, katerih cilj je odprava teh neugodnosti, ker naj bi ta pravila ustvarjala neravnotežje v njihovo škodo.

128

Zato okoliščine, na katere se sklicuje družba Lundbeck, ne morejo upravičiti kršitve člena 101 PDEU in še manj tajnega dogovarjanja, za katero je bilo ugotovljeno, da je dovolj škodljivo za konkurenco, da se šteje kot „omejevanje zaradi cilja“.

129

Tretjič, družba Lundbeck se za to, da bi se ugotovilo, da spornih sporazumov ni mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, prav tako ne more sklicevati na dejstvo, da so v času sklenitve teh sporazumov obstajali dvomi o možnosti take opredelitve sporazumov, kot so sporni sporazumi, zlasti glede na neobstoj prakse odločanja v zvezi s takimi sporazumi in dvomov, ki so po mnenju družbe Lundbeck nastali zaradi nekaterih izjav KFST in Komisije.

130

Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 438 in 774 izpodbijane sodbe, se namreč nikakor ne zahteva, da je Komisija istovrstni sporazum že opredelila kot nezakonit, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot omejevalen zaradi cilja, in to tudi, če je bil sklenjen v posebnem okviru, kot je okvir pravic intelektualne lastnine.

131

Za opredelitev danega sporazuma kot „omejevanje zaradi cilja“ so pomembne le njegove značilnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 84 in 85), na podlagi katerih je treba sklepati o morebitni posebni škodljivosti za konkurenco, po potrebi na podlagi podrobne analize tega sporazuma, njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščen.

132

Prav tako na podlagi protislovnih stališč – pri čemer so nekatera le navedena v poročilih – Komisije in nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, v zvezi z enim sporazumom, kot so navedena v točkah od 747 do 751 izpodbijane sodbe, tudi če bi bila dokazana, ni mogoče izključiti vsakršne možnosti, da se ta sporazum opredeli kot „omejevanje zaradi cilja“, saj nikakor ni dokazano, da so ta stališča rezultat analize, kakršna je navedena v prejšnji točki.

133

Četrtič, družba Lundbeck se nazadnje za to, da bi se ugotovilo, da spornih sporazumov ni mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, ne more sklicevati na to, da ti sporazumi v nasprotju s sporazumi, ki so bili obravnavani v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), niso vsebovali klavzul o neizpodbijanju, niti se ne more sklicevati na to, da je v navedeni sodbi poudarjen pomen upoštevanja pozitivnih posledic zadevnih sporazumov na konkurenco pri odločanju, ali se jih bo morebiti opredelilo kot „omejevanje zaradi cilja“.

134

V zvezi s tem je bilo v točki 114 te sodbe že opozorjeno, da je treba v zvezi s sporazumi, kakršni so sporni sporazumi, ugotoviti, ali konkurenti s temi sporazumi tveganja konkurence zavestno nadomestijo z medsebojnim praktičnim sodelovanjem, tako da se v bistvu presodi, ali je s temi sporazumi določeno neto bilanco prenosov vrednosti mogoče pojasniti izključno s poslovnim interesom tako imetnika patenta kot domnevnega kršitelja, da si ne konkurirata na podlagi učinkovitosti.

135

Splošno sodišče pa je v točki 399 izpodbijane sodbe po eni strani dokončno ugotovilo, da proizvajalci generičnih zdravil, čeprav sporni sporazumi niso vsebovali nobene klavzule o neizpodbijanju, niso imeli interesa za izpodbijanje novih patentov za postopek družbe Lundbeck po sklenitvi teh sporazumov, ker so obrnjena plačila približno ustrezala njihovim pričakovanim donosom ob vstopu na trg ali odškodninam, ki bi jih lahko prejeli ob uspehu v sodnih postopkih zoper družbo Lundbeck, ter po drugi strani, da tudi če bi bila ta plačila nižja od pričakovanih donosov, bi vendarle šlo za zanesljiv in takojšen donos, ki bi ga ti proizvajalci dosegli brez tveganja, ki bi ga sicer imeli zaradi vstopa na trg.

136

Taka ugotovitev v obravnavani zadevi zadostuje za ugotovitev, da so sporni sporazumi omejevalni za konkurenco zaradi cilja, in to še toliko bolj, ker se družba Lundbeck v okviru pritožbe nikakor ne sklicuje na nobene pozitivne posledice za konkurenco, povezane s temi sporazumi, in zato ne izpolnjuje dokaznega standarda, ki se zahteva s sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), zlasti v njeni točki 107, da se navedenih sporazumov ne opredeli kot „omejevanje zaradi cilja“ zaradi razumnih dvomov o njihovi zadostni škodljivosti za konkurenco.

137

Zgolj trditev, ki ni podprta s pozitivnimi posledicami spornih sporazumov, namreč ne more zadostovati za ugotovitev, da teh sporazumov ni mogoče opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“ (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 110).

138

Družba Lundbeck je v okviru ničnostne tožbe in, natančneje, sedmega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev te tožbe, sicer res trdila, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je nepravilno ovrednotila povečanje učinkovitosti spornih sporazumov v okviru uporabe člena 101(3) PDEU, vendar točke od 708 do 720 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo navedeni tožbeni razlog, v okviru te pritožbe niso bile izpodbijane in obrazložitev iz teh točk ni bila omenjena, da bi se izpodbila opredelitev teh sporazumov kot „omejevanje zaradi cilja“, zlasti v odgovoru družbe Lundbeck na vprašanje za pisni odgovor z dne 6. februarja 2020.

139

Na drugem mestu, v zvezi s tretjim delom prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točki 472 in 473 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče v bistvu menilo, da za opredelitev ravnanja kot „omejevanja zaradi cilja“ v bistvu ni treba preučiti „scenarija, nasprotnega dejanskemu stanju“, je treba navesti, da se s to preučitvijo omogoči presoja posledic tajnega dogovarjanja z vidika člena 101 PDEU, kadar na podlagi analize navedene prakse ni izkazana zadostna škodljivost za konkurenco za to, da se to ravnanje opredeli kot „omejevanje zaradi cilja“ (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 115 in 118 ter navedena sodna praksa).

140

Zato in z namenom, da se ne zanika jasnega razlikovanja med pojmoma „omejevanja zaradi cilja“ in „omejevanja zaradi posledice“, ki izhaja iz samega besedila člena 101(1) PDEU (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 63), preučitev „scenarija, nasprotnega dejanskemu stanju“, katere namen je dokazati posledice določenega tajnega dogovarjanja, ne more biti nujna za opredelitev tajnega dogovarjanja kot „omejevanja zaradi cilja“.

141

Zato in kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točki 472 izpodbijane sodbe, je za opredelitev takega ravnanja kot „omejevanja zaradi cilja“ pomembno le, da se dokaže, da je to ravnanje dovolj škodljivo za konkurenco glede na vsebino njegovih določil, ciljev, ki se želijo z njim doseči, ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščeno, ne da bi morala Komisija preučiti njegove posledice.

142

Poleg tega in v nasprotju s tem, kar je družba Lundbeck trdila v odgovoru na vprašanje za pisni odgovor z dne 6. februarja 2020, na podlagi točke 37 sodbe z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), preučitve „scenarija, nasprotnega dejanskemu stanju“ ni treba opraviti.

143

Sodišče je namreč v navedeni točki sicer res pojasnilo, da je treba, kadar gre za sporazum, katerega posledica je, da je podjetje začasno zadržano s trga, ugotoviti, ali bi v primeru neobstoja navedenega sporazuma obstajale dejanske in konkretne možnosti za to, da to podjetje vstopi na navedeni trg, vendar je treba ugotoviti, da se je to pojasnilo nanašalo na presojo obstoja razmerja potencialne konkurence med strankami sporazuma, kakršni so ti, ki so bili obravnavani v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, in ne na opredelitev navedenih sporazumov kot „omejevanje zaradi cilja“.

144

Zato je treba tretji del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

145

V zvezi z drugim pritožbenim razlogom je treba, ne da bi se bilo treba izreči o njegovi dopustnosti, ki jo Komisija izpodbija, spomniti, da je Splošno sodišče v točki 539 izpodbijane sodbe navedlo, ne da bi napačno uporabilo pravo, kot je razvidno iz točke 121 te sodbe, da tudi če sporni sporazumi ne bi presegali obsega novih patentov za postopek družbe Lundbeck, bi kljub temu pomenili omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU. Splošno sodišče je – kot je razvidno iz točke 541 izpodbijane sodbe – trditve družbe Lundbeck obravnavalo, kar je grajano z drugim pritožbenim razlogom, le zaradi celovitosti. Zato je treba drugi pritožbeni razlog, ki je usmerjen zoper dodatno obrazložitev izpodbijane sodbe, zavrniti kot brezpredmeten (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2016, SV Capital/ABE, C‑577/15 P, EU:C:2016:947, točka 65).

146

Nazadnje je treba ugotoviti, da se je družba Lundbeck v okviru tretjega pritožbenega razloga sklicevala na trditve, navedene v utemeljitev njenega prvega pritožbenega razloga. Rešitev, sprejeta v zvezi s tem prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na opredelitev spornih sporazumov kot „omejevanje zaradi cilja“ v delu, v katerem spadajo le v obseg novih patentov za postopek družbe Lundbeck, pa a fortiori velja za tretji pritožbeni razlog, ki se nanaša na opredelitev nekaterih od spornih sporazumov kot „omejevanje zaradi cilja“ v delu, v katerem presegajo obseg navedenih patentov.

147

Zato iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je treba prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog zavrniti.

148

Družba Lundbeck je v prvem delu devetega tožbenega razloga iz ničnostne tožbe trdila, da tudi če bi Komisija utemeljeno sklepala, da se je s spornimi sporazumi kršil člen 101 PDEU, ni bilo nobenega upravičenega razloga za to, da ji v obravnavani zadevi naloži globe, ker je šlo za nova in zapletena dejanska in pravna vprašanja, ne da bi kršila načeli pravne varnosti in zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege).

149

Splošno sodišče je, da bi ta tožbeni razlog zavrnilo, v točki 777 izpodbijane sodbe v bistvu menilo, da bi stranke spornih sporazumov omejitve konkurence iz teh sporazumov, s katerimi naj bi proizvajalcu originalnih zdravil uspelo izključiti v določenem obdobju potencialne konkurente s trga z znatnimi obrnjenimi plačili – glede na to, da te takrat niso bile nepredvidljive – lahko razumno zaznale kot kršitve člena 101(1) PDEU, zaradi česar jih je Komisija tako lahko sankcionirala, ne da bi kršila načeli pravne varnosti in zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege).

150

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 776 izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da so nekateri proizvajalci generičnih zdravil podobne sporazume, kot so sporni sporazumi, dejansko zaznali kot protikonkurenčne in prav iz tega razloga zavrnili sklenitev takih sporazumov.

151

Družba Lundbeck s petim pritožbenim razlogom, ki je sestavljen iz treh delov, Splošnemu sodišču očita, da je napačno potrdilo globe, ki ji jih je naložila Komisija.

152

Družba Lundbeck v utemeljitev tega pritožbenega razloga na prvem mestu trdi, da je Splošno sodišče v točki 777 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je napačno uporabilo stopnjo krivde, ki se zahteva za naložitev globe storilcu protikonkurenčnega ravnanja, saj je mogoče tako globo naložiti le, če je gotovo – in ne zgolj mogoče – da se je njen storilec zavedal protikonkurenčnosti kršitve.

153

Na drugem mestu naj bi Splošno sodišče ob upoštevanju zapletenosti spornih sporazumov napačno uporabilo pravo s tem, da je potrdilo ugotovitev Komisije, da družba Lundbeck ni mogla prezreti, da je njeno ravnanje protikonkurenčno. Poleg tega družba Lundbeck navaja, da te ugotovitve ni bilo mogoče podpreti z listinama iz točke 776 izpodbijane sodbe, na kateri se je Splošno sodišče za to oprlo, vsaj ne glede vseh spornih sporazumov, ne da bi navedeni listini izkrivilo.

154

Družba Lundbeck na tretjem mestu Splošnemu sodišču očita, da je kršilo načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti nove razlage določbe, ki določa kršitev, s tem, da je potrdilo izrek sankcij, ki presegajo simbolične globe. Simboličen znesek bi moral biti določen, prvič, zaradi zapletenosti in novosti vprašanj, ki se postavljajo s spornimi sporazumi, drugič, zaradi negotovosti, ki je obstajala v času dejanskega stanja glede razlage člena 101 PDEU, ki izhaja med drugim iz izjav KFST, in tretjič, zaradi neobstoja sodne prakse v zvezi s takimi sporazumi.

155

Komisija meni, da je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

156

Kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 762 izpodbijane sodbe, je mogoče podjetje sankcionirati za ravnanje, ki spada na področje uporabe člena 101(1) PDEU, če zadevno podjetje ni moglo prezreti protikonkurenčnosti svojega ravnanja, ne glede na to, ali se zaveda, da krši pravila o konkurenci iz Pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2013, Schenker & Co. in drugi, C‑681/11, EU:C:2013:404, točka 37).

157

Iz tega izhaja, da to, da zadevno podjetje napačno pravno opredeli svoje ravnanje, na katerem temelji ugotovitev kršitve, tega podjetja ne more oprostiti naložitve globe, če to podjetje ni moglo prezreti protikonkurenčnosti navedenega ravnanja (glej sodbo z dne 18. junija 2013, Schenker & Co. in drugi, C‑681/11, EU:C:2013:404, točka 38).

158

Tako je edino pomembno vprašanje, ali je navedeno podjetje lahko ugotovilo, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, in ne, kot trdi družba Lundbeck, ali je to isto podjetje dejansko ugotovilo, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno.

159

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah 764 in 777 izpodbijane sodbe presodilo, da bi stranke spornih sporazumov omejitve konkurence iz teh sporazumov – glede na to, da te v času sklenitve navedenih sporazumov niso bile nepredvidljive – lahko razumno zaznale kot kršitve člena 101(1) PDEU.

160

Splošno sodišče je v utemeljitev te presoje v točkah od 765 do 776 navedene sodbe v bistvu ugotovilo, prvič, da niti besedilo člena 101(1) PDEU niti sodna praksa v zvezi s to določbo glede pravic intelektualne lastnine, za katero družba Lundbeck ne trdi, da bi jo Splošno sodišče napačno razlagalo, ne dopuščata dvoma glede tega, da so sporni sporazumi v nasprotju s členom 101(1) PDEU, drugič, da sprejetje stališča KFST o teh sporazumih – ob predpostavki, da je dvoumno – ne more ustvariti legitimnih pričakovanj, da za navedene sporazume ni sankcij, tretjič, da to, da gre za sankcijo za sporne sporazume, kakršne še ni bilo, ne more upravičiti znižanja glob na simbolični znesek, in četrtič, da so nekateri proizvajalci generičnih zdravil podobne sporazume, kot so sporni sporazumi, dejansko zaznali kot protikonkurenčne in prav iz tega razloga sklenitev takih sporazumov zavrnili.

161

Taka obrazložitev pa pravno zadostno dokazuje, da je bila sankcija za sporne sporazume vsaj predvidljiva.

162

Poleg tega družba Lundbeck ne more utemeljeno trditi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze s tem, da je ugotovilo, da so nekateri proizvajalci generičnih zdravil podobne sporazume, kot so sporni sporazumi, dejansko zaznali kot protikonkurenčne in prav iz tega razloga sklenitev takih sporazumov zavrnili. Poleg tega, da je ta trditev usmerjena zoper samo enega od razlogov, na katerih je temeljila ugotovitev Splošnega sodišča in kot so navedeni v točki 160 te sodbe, je treba namreč spomniti, da je ob upoštevanju izredne narave pritožbenega razloga, ki se nanaša na izkrivljanje dejstev in dokazov, s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika pritožniku naloženo zlasti, da mora natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki naj bi po njegovem mnenju povzročile, da je to sodišče izkrivilo dokaze (sodba z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, EU:C:2011:679, točka 78 in navedena sodna praksa).

163

Družba Lundbeck se je sicer sklicevala na izkrivljanje listin iz točke 776 izpodbijane sodbe, vendar nikakor ni navedla, katere napake pri analizi naj bi Splošno sodišče storilo, zaradi katerih naj bi ti listini izkrivilo. Zato je treba peti pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na domnevno izkrivljanje dejstev in dokazov, zavreči kot nedopusten.

164

Poleg tega je dejstvo, da so lahko nekateri proizvajalci generičnih zdravil ali zaposleni družbe Lundbeck izrazili dvom o zakonitosti spornih sporazumov ali sporazumov, ki so jim podobni, dokaz, s katerim je mogoče popolnoma podkrepiti ugotovitev, da je družba Lundbeck lahko ugotovila, da je njeno ravnanje protikonkurenčno ali da bi vsaj lahko bilo protikonkurenčno.

165

Nazadnje, dejstvo, da je Splošno sodišče potrdilo naložitev glob družbi Lundbeck, ki presegajo simbolično raven, nikakor ni v nasprotju z načelom pravne varnosti, ne glede na novost in zapletenost vprašanj, postavljenih s spornimi sporazumi, neobstoj sodne prakse ali obstoj listin v zvezi s temi sporazumi, ki ju je objavil KFST in katerih vsebina je povzeta v točkah od 749 do 752 izpodbijane sodbe.

166

Na prvem mestu, glede sankcije za sporne sporazume, kakršne še ni bilo, kot je Splošno sodišče v bistvu opozorilo v točki 763 izpodbijane sodbe, načela določnosti zakona, ki se uporabi, ki je zagotovljeno s členom 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ni mogoče razlagati tako, da prepoveduje postopno pojasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti z razlagami v sodni praksi, če so te razumno predvidljive (sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 167 in navedena sodna praksa).

167

Iz točke 114 te sodbe pa izhaja, da je, kadar je iz analize zadevnega sporazuma o poravnavi razvidno, da je mogoče z njim določene prenose vrednosti pojasniti izključno s poslovnim interesom tako imetnika zadevnega patenta kot tudi domnevnega kršitelja pravic, da si ne bosta konkurirala na podlagi učinkovitosti, treba uporabiti opredelitev „omejevanje zaradi cilja“ in a fortiori„omejevanje konkurence“ v smislu člena 101(1) PDEU, saj je treba sporazume, s katerimi konkurenti tveganja konkurence zavestno nadomestijo s praktičnim medsebojnim sodelovanjem, očitno opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“.

168

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah 764 in 777 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je družba Lundbeck sankcijo za sporne sporazume na podlagi člena 101 PDEU lahko predvidela.

169

Na drugem mestu, v zvezi z navedbami iz listin, ki ju je izdal KFST, je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah 749 in 750 ter v točkah 834 in 835 izpodbijane sodbe prepričljivo ugotovilo bodisi, da iz teh listin izhaja, da so navedeni organi menili, da bi se s spornimi sporazumi lahko vplivalo na konkurenco, če bi se izkazalo, da je družba Lundbeck plačala konkurentom, da bi ostali zunaj trga, in da zato ti pomenijo zelo resne kršitve člena 101 PDEU, bodisi da ti listini pomenita zgolj poročilo o predhodnem mnenju Komisije.

170

Poleg tega, kot je pravilno opozorilo Splošno sodišče v točki 748 izpodbijane sodbe, nacionalni organi, pristojni za konkurenco, ker niso pristojni za izdajo negativne odločbe, to je odločbe o ugotovitvi neobstoja kršitve člena 101 PDEU, pri podjetjih ne morejo vzbuditi legitimnega pričakovanja, da njihovo ravnanje ne krši navedene določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2013, Schenker & Co. in drugi, C‑681/11, EU:C:2013:404, točka 42 in navedena sodna praksa).

171

Poleg tega v zvezi s trditvijo družbe Lundbeck, da je z naložitvijo zadevnih glob kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti kazenskega zakona, zadostuje navesti, da je ta trditev, ki je prvič navedena v fazi pritožbe, nov razlog in je torej v skladu s členom 127 Poslovnika v povezavi s členom 190 Poslovnika nedopustna.

172

Kot je namreč razvidno iz točke 757 izpodbijane sodbe, se je družba Lundbeck v okviru prvega dela devetega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti omejila na sklicevanje na kršitev načel pravne varnosti in zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege).

173

Zato je treba peti pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

174

Družba Lundbeck je z desetim tožbenim razlogom iz ničnostne tožbe, katerega zavrnitev le prvega in drugega dela se izpodbija v okviru te pritožbe, trdila, da je Komisija večkrat napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje s tem, da je za osnovni znesek glob, ki so ji bile naložene, upoštevala previsok odstotek 10 % in 11 % vrednosti prodaje zadevnega proizvoda glede na geografski obseg spornih sporazumov, ter s tem, da trajanja zadevnih kršitev ni omejila zgolj na čas, v katerem so bili proizvajalci generičnih zdravil dejansko pripravljeni za vstop na trg, kar zahteva, da bi potrebovali vsaj eno DZP v upoštevnih državah, česar pa na primer v Avstriji ni bilo.

175

Splošno sodišče je, da bi zavrnilo prvi del desetega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti, v točkah 806 in 812 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija, ne da bi napačno uporabila pravo ali kršila načelo sorazmernosti, osnovni znesek zadevnih glob določila v skladu s točko 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006.

176

V točki 804 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče natančneje navedlo, da „Komisiji v nasprotju z zatrjevanjem [družbe Lundbeck] v zvezi s tem ni bilo treba znižati osnovnega zneska [glob] tako, da bi upoštevala samo vrednosti prodaje v državah, v katerih so [bili proizvajalci generičnih zdravil] najdlje s pripravami za vstop na trg“, in da se je „Komisija […] namreč, ker je šlo za kršitve zaradi cilja, ker se je geografski obseg kršitev, ki so jih pomenili sporni sporazumi (razen sporazumov s podjetjem Arrow), raztezal na celoten EGP, pravilno oprla na ta geografski obseg, ne da bi podrobneje analizirala konkretne možnosti [proizvajalcev generičnih zdravil] za vstop v vsako državo članico EGP“. V zvezi s tem je Splošno sodišče pojasnilo, da so bile „stranke spornih sporazumov […] namreč tiste, ki so opredelile geografski obseg teh sporazumov in torej zadevnih kršitev v obravnavani zadevi s tem, da so določile, da ti zajemajo celoten EGP (razen sporazumov s podjetjem Arrow)“.

177

Splošno sodišče je, da bi drugi del desetega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti zavrnilo, v točkah 815 in 816 izpodbijane sodbe menilo, da je Komisija v spornem sklepu pravno zadostno dokazala, da je bila konkurenca zaradi spornih sporazumov omejena ves čas njihovega trajanja ter da družba Lundbeck ni dokazala, da konkurenca – niti potencialna – brez spornih sporazumov med njo in proizvajalci generičnih zdravil ne bi bila mogoča ali obstoječa, niti da ti sporazumi sploh niso omejevali konkurence, drugače od položaja v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332). Splošno sodišče je tudi navedlo, da bi nasprotna rešitev privedla do zanikanja razlikovanja med „dejansko konkurenco“ in „potencialno konkurenco“.

178

Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 842 izpodbijane sodbe pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti menilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče priznati olajševalnih okoliščin in da je treba potrditi družbi Lundbeck naložene globe iz spornega sklepa.

179

Družba Lundbeck s šestim pritožbenim razlogom, ki je naveden podredno in je sestavljen iz treh delov, trdi, da je Splošno sodišče pri potrditvi izračuna glob, ki ji jih je naložila Komisija, napačno uporabilo pravo in ni podalo zadostne obrazložitve.

180

Družba Lundbeck v utemeljitev tega pritožbenega razloga na prvem mestu meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 804 izpodbijane sodbe menilo, da za izračun glob, ki so ji bile naložene, ni treba izključiti prodaje, na katero sporni sporazumi niso mogli vplivati, in sicer prodaje, ki jo je družba Lundbeck opravila v nekaterih državah članicah EGP, katerih trgi so bili dejansko zaprti za proizvajalce generičnih zdravil, ker jim pred iztekom teh sporazumov ni bilo izdano nobeno DZP ali, v primeru Avstrije, ker je patent za AFU citalopram družbe Lundbeck v Avstriji ostal veljaven večino časa trajanja navedenih sporazumov. V skladu s točkama 6 in 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 pa naj bi morala Komisija upoštevati le prodajo, ki je bila dejansko povezana z zadevno kršitvijo.

181

Poleg tega naj bi Splošno sodišče tudi v točki 804 izpodbijane sodbe napačno uporabilo sodno prakso po eni strani s tem, da je menilo, da zaradi narave „kršitve zaradi cilja“, ki jo imajo sporni sporazumi, Komisiji ni treba opraviti konkretne analize, taka analiza pa bi lahko bila do neke mere pomembna pri izračunu zneska glob, kot je Sodišče navedlo v točki 31 sodbe z dne 4. junija 2009, T-Mobile Netherlands in drugi (C‑8/08, EU:C:2009:343). Po drugi strani naj Splošno sodišče s tem, da – kot je to storilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332) – iz izračuna glob ni izključilo prodaje, ki ustreza dejavnostim, ki med trajanjem uporabe spornih sporazumov ne morejo biti konkurenčne, ne bi izvedlo analize dejstev in pravne analize, potrebne za določitev prodaje, ki je v neposredni ali posredni zvezi z zadevnimi kršitvami, kot se to zahteva s sodbo z dne 28. junija 2016, Telefónica/Komisija (T‑216/13, EU:T:2016:369, točka 309).

182

Družba Lundbeck na drugem mestu Splošnemu sodišču očita, da v točki 816 izpodbijane sodbe ni dovolj obrazložilo dejstva, da ni uporabilo metode, uporabljene v sodbi z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332). Natančneje, Splošno sodišče naj ne bi pojasnilo, kako proizvajalcem generičnih zdravil ni bil dejansko preprečen vstop na trg zadevnih držav članic EGP zaradi neobstoja DZP in obstoja patenta za AFU citalopram družbe Lundbeck.

183

Družba Lundbeck na tretjem mestu trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo okoliščine obravnavane zadeve s tem, da je v točki 806 izpodbijane sodbe menilo, da je Komisija pri izračunu zneska glob, ki so ji bile naložene, v skladu s Smernicami o načinu določanja glob iz leta 2006 pravilno upoštevala odstotek vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, v višini 10 % in 11 % glede na geografski obseg spornih sporazumov. Ob upoštevanju omejenega geografskega vpliva teh sporazumov in prakse odločanja Komisije v podobnih zadevah ter dejstva, da pri navedenih sporazumih ne gre za kartele, pa naj bi morali biti ti odstotki nižji in določeni na najnižji možni ravni.

184

Na prvem mestu, v zvezi s prvim in drugim delom šestega pritožbenega razloga, ki ju je treba obravnavati skupaj, družba Lundbeck v bistvu meni, da je Splošno sodišče v točkah 804 in 816 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je, ne da bi odgovorilo na njene trditve, menilo, da Komisiji ni bilo treba znižati osnovnega zneska glob tako, da bi upoštevala samo vrednost prodaje v državah, v katerih so bili proizvajalci generičnih zdravil najdlje s pripravami za vstop na trg.

185

V zvezi z naložitvijo globe Komisije na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 je Sodišče že razsodilo, da mora ta institucija v vsakem posameznem primeru in ob upoštevanju okvira in ciljev sistema sankcij, ki ga določa navedena uredba, presoditi želeni vpliv na zadevno podjetje, zlasti glede na promet, ki odraža njegov dejanski gospodarski položaj v obdobju, v katerem je bila kršitev storjena (sodba z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 16 in navedena sodna praksa).

186

S tega vidika je za odmero globe dopustno upoštevati skupni promet podjetja, ki je pokazatelj, čeprav približen in nepopoln, njegove velikosti in gospodarske moči, ter del prometa, ki je bil ustvarjen s proizvodi, ki so predmet kršitve, in je lahko pokazatelj njenega obsega (sodba z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 17 in navedena sodna praksa).

187

Ker je Komisija globe, naložene s spornim sklepom, določila na podlagi Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, je treba opozoriti, da čeprav v skladu s sodno prakso Sodišča pojma „vrednosti prodaje“ iz točke 13 teh smernic seveda ni mogoče razširiti tako, da bi zajemal prodajo, ki jo je opravilo zadevno podjetje in ki ne spada na področje delovanja očitanega omejevalnega sporazuma, bi se ogrožal cilj, ki ga uresničuje ta določba, če bi se za ta pojem štelo, da se nanaša le na promet, ustvarjen samo s prodajo, za katero je dokazano, da je ta omejevalni sporazum nanjo resnično vplival (sodba z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 19).

188

Iz te ugotovitve sicer izhaja, da je treba iz vrednosti prodaje, ki je predmet dane kršitve, izključiti prodajo storilca navedene kršitve na trgu, ki ni odprt za konkurenco, kot je ta, ki je obravnavan v sodbi z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332, točki 105 in 155), na katero se sklicuje družba Lundbeck, ker na tak trg ne more vplivati protikonkurenčno ravnanje iz člena 101 PDEU, in tudi prodajo, ki jo opravi eden od udeležencev omejevalnega sporazuma na trgih, na katerih drugi udeleženci tega omejevalnega sporazuma niso prisotni in jih ni mogoče šteti za potencialne konkurente.

189

Vendar v obravnavani zadevi nobena od prodaj, ki jih je Komisija vključila v uporabljeno vrednost prodaje in katere skupni znesek je Splošno sodišče potrdilo, ne spada v eno od skupin izključene prodaje iz prejšnje točke.

190

Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 222 in 223 sklepnih predlogov, gre namreč za to, da je bila vsa ta prodaja – ne glede na to, ali gre za prodajo, opravljeno v Avstriji, kjer se je patent za AFU citalopram družbe Lundbeck po njenem mnenju iztekel šele aprila 2003, to je v času izvajanja spornih sporazumov, ali pa gre za prodajo, opravljeno v državah, v katerih so proizvajalci generičnih zdravil pridobili DZP šele v času izvajanja teh sporazumov ali celo po njihovem izteku – opravljena na trgih, na katerih so bili zadevni proizvajalci generičnih zdravil vsaj potencialni konkurenti v času celotnega trajanja navedenih sporazumov, kar je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 815 izpodbijane sodbe in kar je potrjeno z zavrnitvijo četrtega pritožbenega razloga.

191

Torej ni mogoče utemeljeno trditi, da prodaja iz prejšnje točke ni bila vsaj posredno povezana z ugotovljenimi kršitvami in da je zato ni bilo treba upoštevati pri izračunu glob, naloženih družbi Lundbeck.

192

Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 804 izpodbijane sodbe, so bile stranke spornih sporazumov namreč tiste, ki so same opredelile geografski obseg teh sporazumov, razen tistih, ki sta jih sklenila družba Lundbeck in podjetje Arrow, kot da se razteza na celoten EGP, kar dokazuje, da so menile, da so si na vsakem od trgov EGP konkurenti, če ne dejanski pa vsaj potencialni, zaradi česar je treba prodajo, ki jo je družba Lundbeck opravila na vsakem od navedenih trgov, šteti za prodajo, „neposredno ali posredno povezano s kršitvijo“, v skladu s točko 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006.

193

Zato družba Lundbeck Splošnemu sodišču ne more očitati, da je v točki 804 izpodbijane sodbe priznalo, da se v zvezi s spornimi sporazumi, razen v zvezi s sporazumi, sklenjenimi med družbo Lundbeck in podjetjem Arrow, upošteva prodaja, opravljena na celotnem ozemlju EGP, ne da bi bilo treba podrobneje analizirati konkretne možnosti proizvajalcev generičnih zdravil za vstop na ozemlje vsake države članice EGP.

194

Nazadnje, Splošnemu sodišču prav tako ni mogoče utemeljeno očitati, da v točki 816 izpodbijane sodbe ni zadostno obrazložilo, zakaj v obravnavani zadevi ni uporabilo rešitve, uporabljene v sodbi z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija (T‑360/09, EU:T:2012:332).

195

Splošno sodišče je s tem, da je v navedeni točki navedlo, da zadeva, v kateri je bila izdana navedena sodba, družbi Lundbeck ni v nobeno pomoč, saj v navedeni zadevi nobena konkurenca ni bila mogoča tudi brez zadevnega protikonkurenčnega sporazuma v navedeni zadevi za določen del obdobja kršitve, ker na trgu ni bilo konkurence zaradi nacionalne zakonodaje v navedenem obdobju, kar je ustvarilo dejanski monopol, omogočilo zadevnim osebam, da se seznanijo z razlogi, iz katerih ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje nadzora (sodba z dne 25. junija 2020, CSUE/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 96 in navedena sodna praksa).

196

Iz tega sledi, da je treba prvi in drugi del tega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljena.

197

Na drugem mestu je treba v zvezi s tretjim delom tega pritožbenega razloga opozoriti, da kadar Sodišče v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, ni pristojno, da iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomesti presojo Splošnega sodišča, ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, naloženih podjetjem zaradi kršitev prava Unije (sodba z dne 26. septembra 2018, Philips in Philips France/Komisija, C‑98/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:774, točka 107 in navedena sodna praksa).

198

Le če bi Sodišče ocenilo, da višina sankcije ni le neprimerna, ampak tudi tako pretirana, da ni sorazmerna, bi bilo torej treba ugotoviti, da je Splošno sodišče zaradi neprimernosti višine globe napačno uporabilo pravo (sodba z dne 26. septembra 2018, Philips in Philips France/Komisija, C‑98/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:774, točka 107 in navedena sodna praksa).

199

Iz tega sledi, da v delu, v katerem družba Lundbeck s tretjim delom šestega pritožbenega razloga izpodbija presojo Splošnega sodišča, zlasti v točki 842 izpodbijane sodbe, v zvezi z zneskom naloženih glob glede na okoliščine obravnavane zadeve, ne da bi dokazala ali trdila, da ta znesek ni le neprimeren, ampak tudi tako pretiran, da ni sorazmeren, dejansko želi doseči ponovno presojo primernosti zneska glob, ki so ji bile naložene. Zato je treba ta del zavreči kot nedopusten.

200

Posledično je treba šesti pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

201

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba pritožbo zavrniti.

202

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

203

Ker je Komisija predlagala, naj se družbi Lundbeck naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

204

V skladu s členom 184(4) Poslovnika se lahko intervenientu na prvi stopnji, če ni vložil pritožbe, plačilo stroškov pritožbenega postopka naloži le, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem. Če taka stranka sodeluje v postopku, lahko Sodišče odloči, da nosi svoje stroške.

205

Ker je združenje EFPIA sodelovalo v postopku pred Sodiščem, je treba v okoliščinah obravnavane zadeve odločiti, da nosi svoje stroške.

206

Člen 140(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, določa, da države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

207

Združeno kraljestvo zato nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: