—

za Furkana Tekdemirja, čigar pravna zastopnika sta D. Tekdemir in N. Tekdemir, R. Gutmann, odvetnik,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,

—

za avstrijsko vlado G. Hesse, agent,

—

za Evropsko komisijo D. Martin in T. Maxian Rusche, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki je priložen Pridružitvenemu sporazumu med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10) (v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Furkanom Tekdemirom (v nadaljevanju: otrok Tekdemir), ki ga pravno zastopata njegova roditelja D. Tekdemir in N. Tekdemir, ter Kreis Bergstraße (okrožje Bergstraße, Nemčija) zaradi zavrnitve zadnjenavedenega, da se prvonavedenemu izda dovoljenje za prebivanje v Nemčiji.

3

Iz člena 2(1) Pridružitvenega sporazuma izhaja, da je njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama ob polnem upoštevanju nujnosti zagotavljanja pospešenega razvoja gospodarstva Turčije in dviga ravni zaposlenosti in življenjskih razmer turškega prebivalstva.

4

V skladu s členom 12 Pridružitvenega sporazuma se „[p]ogodbenici dogovorita, da bosta upoštevali člene [45, 46 in 47 PDEU], zato da bi postopoma uresničili prosto gibanje delavcev med njima“.

5

Člen 13 Sklepa št. 1/80 določa:

„Države članice Skupnosti in Turčija ne smejo uvesti novih omejitev v zvezi s pogoji za dostop do zaposlitve za delavce in njihove družinske člane, ki so z vidika prebivanja in zaposlitve zakonito na njihovem ozemlju.“

6

Člen 14 Sklepa št. 1/80 določa:

„1.   Določbe tega oddelka se uporabljajo ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem.

2.   Ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz nacionalnih zakonodaj in obstoječih dvostranskih sporazumov med Turčijo in državami članicami Skupnosti, če ti za svoje državljane določajo ugodnejšo ureditev.“

7

Člen 4 Gesetz über den Aufenthalt, die Erwebstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet (zakon o prebivanju, delu in vključevanju tujcev na zveznem ozemlju) z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950) v različici, ki se uporabi v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: AufenthG), naslovljen „Zahteva po dovoljenju za prebivanje“, določa:

„(1)   Za vstop na zvezno ozemlje ali prebivanje na njem morajo imeti tujci dovoljenje za prebivanje, razen če pravo Evropske unije ali uredba ne določa drugače ali če pravica do prebivanja obstaja na podlagi [Pridružitvenega sporazuma]. Dovoljenja za prebivanje se izdajo kot:

[…]

(5)   Tujec, ki ima pravico do prebivanja na podlagi [Pridružitvenega sporazuma] mora dokazati obstoj pravice do prebivanja z dovoljenjem za začasno prebivanje, če nima niti dovoljenja za stalno prebivanje niti dovoljenja EU za stalno prebivanje. Dovoljenje za prebivanje se izda na predlog.“

8

Člen 33 AufenthG, naslovljen „Rojstvo otroka na zveznem ozemlju“, določa:

„Z odstopanjem od členov 5 in 29(1), točka 2, se otroku, rojenemu na zveznem ozemlju, lahko po uradni dolžnosti izda dovoljenje za prebivanje, če ima eden od staršev dovoljenje za začasno prebivanje, dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje EU za stalno prebivanje. Če imata na datum rojstva oba ali eden od staršev, ki ima izključno roditeljsko pravico, dovoljenje za začasno prebivanje, dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje EU za stalno prebivanje, se otroku, rojenemu na zveznem ozemlju, po uradni dolžnosti izda dovoljenje za prebivanje. Prebivanje otroka, rojenega na zveznem ozemlju, čigar oče ali mati imata na datum rojstva vizum ali pravico do prebivanja brez vizuma, se do poteka vizuma ali zakonitega prebivanja brez vizuma šteje za dopustno.“

9

Člen 81 AufenthG, naslovljen „Vloga za dovoljenje za prebivanje“, določa:

„1.   Tujcu se dovoljenje za prebivanje izda zgolj na njegovo prošnjo, razen če je določeno drugače.

2.   Za dovoljenje za prebivanje, ki […] se ga lahko pridobi po vstopu na ozemlje, je treba zaprositi takoj po vstopu ali v roku, določenem z uredbo. Za otroka, rojenega na zveznem ozemlju, ki mu dovoljenje za prebivanje ni bilo izdano po uradni dolžnosti, je treba vložiti vlogo v roku šestih mesecih po rojstvu.

[…]“

10

Člen 2 Ausländergesetz (zakona o tujcih) z dne 28. aprila 1965 (BGBl. 1965 I, str. 353), ki se je uporabljal na datum, ko je v Nemčiji začel veljati Sklep št. 1/80, je določal:

„(1)   Tujci, ki vstopijo na ozemlje, na katerem se uporablja ta zakon, in ki želijo na njem prebivati, morajo imeti dovoljenje za prebivanje. Dovoljenje za prebivanje se lahko izda, če tujčeva prisotnost ne ogroža interesov Zvezne republike Nemčije.

(2)   Dovoljenja za prebivanje ni treba imeti tujcem, ki

[…]

(3)   Zvezni minister za notranje zadeve lahko za poenostavitev prebivanja tujcev z uredbo določi, da tudi drugi tujci ne potrebujejo dovoljenja za prebivanje.

(4)   Zvezni minister za notranje zadeve lahko z uredbo določi, da morajo tujci, ki ne potrebujejo dovoljenja za prebivanje, prijaviti prebivanje.“

11

Nazadnje, iz predložitvene odločbe je razvidno, da na podlagi člena 7(4) in (5) tega zakona upravni organ v okviru svoje diskrecijske pravice lahko omeji trajanje dovoljenja za prebivanje, priznanega mlademu tujcu, ki je zaradi svoje starosti izvzet iz obveznosti imetja dovoljenja za prebivanje.

12

Otrok Tekdemir, rojen v Nemčiji 16. junija 2014, je turški državljan.

13

Mati otroka Tekdemirja, ki je tudi turška državljanka, je 1. novembra 2013 vstopila v Nemčijo s schengenskim vizumom za turistični obisk. Pri izpostavi Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracijo in begunce) mesta Gieβen (Nemčija) je 12. novembra 2013 vložila prošnjo za azil. Ta postopek je na datum predložitvene odločbe še vedno potekal. Mati otroka Tekdemirja nima dovoljenja za prebivanje, ima pa dovoljenje za prebivanje kot prosilka za azil.

14

Oče otroka Tekdemirja, ki je tudi turški državljan, je v Nemčijo vstopil 13. novembra 2005. Od 1. februarja 2009 je opravljal različna dela. Zaposlitev s polnim delovnim časom ima od 1. marca 2014.

15

Očetu otroka Tekdemirja je bilo 21. aprila 2008 prvič izdano dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, ki je bilo nato podaljšano do 30. oktobra 2013. Od 31. oktobra 2013 ima dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo do 6. oktobra 2016, izdano v skladu s členom 4(5) AufenthG.

16

Roditelja otroka Tekdemirja sta 23. septembra 2015 sklenila zakonsko zvezo. Pred tem sta oče in mati roditeljsko pravico nad tožečo stranko iz postopka v glavni stvari izvrševala skupaj.

17

Otrok Tekdemir, čigar prebivanje v Nemčiji je bilo – kot je ugotovilo predložitveno sodišče – zakonito šest mesecev po rojstvu, je 10. julija 2014 zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje v skladu s členom 33 AufenthG.

18

Okrožje Bergstraße je z odločbo z dne 27. julija 2015 to prošnjo zavrnilo. V obrazložitvi zavrnitve je med drugim navedlo, da ima pristojni organ v zvezi z vprašanjem, ali je treba izdati dovoljenje za prebivanje, diskrecijsko pravico in da je v obravnavanem primeru menil, da se v okviru te diskrecijske pravice ne odloči v korist otroka Tekdemirja. Okrožje Bergstraße je namreč navedlo, da ni nedopustno, da se od otroka Tekdemirja zahteva, da naknadno začne postopek za pridobitev vizuma, čeprav bi to nujno pomenilo, da bi bila skupaj z njegovo materjo vsaj začasno ločena od očeta oziroma moža. Poleg tega je menilo, da od očeta otroka Tekdemirja ne bi bilo nerazumno pričakovati, da svojo družinsko ali zakonsko skupnost s sinom in ženo nadaljuje v Turčiji, glede na to da mu ni priznan niti status prosilca za azil niti status begunca in da ima tako kot tudi njegov sin in žena turško državljanstvo. Nazadnje, okrožje Bergstraße je poudarilo, da je bila prisotnost otroka Tekdemirja v Nemčiji tolerirana med trajanjem azilnega postopka, ki ga je začela njegova mati.

19

Otrok Tekdemir, ki ga zastopata njegova roditelja, je zoper to odločbo vložil tožbo pri predložitvenem sodišču.

20

Predložitveno sodišče meni, da obveznost, da imajo državljani tretjih držav, mlajši od 16 let, dovoljenje za prebivanje pomeni novo omejitev v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80.

21

Ker taka obveznost sledi cilju učinkovitega upravljanja migracijskih tokov, se predložitveno sodišče sprašuje, ali ta cilj pomeni nujni razlog v splošnem interesu, s katerim se lahko utemelji taka omejitev, in če je tako, katere kvalitativne zahteve morajo biti izpolnjene v zvezi z nujnim razlogom v splošnem interesu glede na ta cilj.

22

V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Darmstadt (upravno sodišče v Darmstadtu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da cilj učinkovitega upravljanja migracijskih tokov pomeni nujni razlog v splošnem interesu, s katerim se lahko utemelji nacionalni ukrep – sprejet po tem, ko je ta sklep začel veljati v zadevni državi članici – ki državljanom tretjih držav, mlajšim od 16 let, nalaga, da morajo imeti za vstop in prebivanje v tej državi članici dovoljenje za prebivanje, in v primeru pritrdilnega odgovora, ali je tak ukrep sorazmeren glede na zastavljeni cilj.

24

Za odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba prvič preveriti, ali je nacionalni ukrep iz postopka v glavni stvari nova omejitev v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80, kot trdi predložitveno sodišče.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da klavzula standstill iz člena 13 Sklepa št. 1/80 na splošno prepoveduje uvedbo kakršnih koli novih nacionalnih ukrepov, katerih cilj ali posledica bi bila, da za turškega državljana pri izvrševanju prostega gibanja delavcev na nacionalnem ozemlju veljajo strožji pogoji od tistih, ki so zanj veljali, ko je za zadevno državo članico začel veljati navedeni sklep (sodba z dne 7. novembra 2013, Demir, C‑225/12, EU:C:2013:725, točka 33 in navedena sodna praksa).

26

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da morajo na podlagi nacionalne ureditve, ki se uporabi za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, državljani tretjih držav, vključno s tistimi, ki so mlajši od 16 let, za vstop in prebivanje v Nemčiji imeti dovoljenje za prebivanje. Vendar lahko za otroke, ki so državljani tretjih držav, ki so rojeni v tej državi članici in katerih eden od staršev ima dovoljenje za prebivanje v Nemčiji, kot je otrok Tekdemir, pristojni organ po uradni dolžnosti izda dovoljenje za prebivanje.

27

Iz predložitvene odločbe je razvidno tudi, da so bili na podlagi nacionalne ureditve, ki se je uporabljala na datum, na katerega je v Nemčiji začel veljati Sklep št. 1/80, državljani tretjih držav, mlajši od 16 let, izvzeti iz obveznosti, da morajo imeti za vstop in prebivanje v tej državi članici dovoljenje za prebivanje. Na podlagi tega izvzetja so imeli ti mladoletni otroci pravico do prebivanja in so bili izenačeni z državljani tretjih držav, ki so imeli dovoljenje za prebivanje. Vendar je upravni organ v okviru izvrševanju svoje diskrecijske pravice lahko trajanje pravice do prebivanja, ki je bila tako priznana tem mladoletnim otrokom, naknadno omejil.

28

Predložitveno sodišče je po primerjavi nacionalne ureditve, ki je veljala ob začetku veljavnosti Sklepa št. 1/80, in nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ugotovilo, pri čemer nemška vlada v zvezi s tem ni nasprotovala, da so pogoji za vstop in prebivanje v Nemčiji državljanov tretjih držav, mlajših od 16 let, ki jih določa zadnjenavedena ureditev, strožji od tistih, ki jih je določala prva ureditev.

29

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da lahko nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, čeprav združitve družine ne ureja posebej, vendarle vpliva na združitev družine turškega delavca, kot je oče otroka Tekdemirja, kadar uporaba te ureditve – tako kot v obravnavanem primeru – tako združitev oteži. Tudi te ugotovitve nemška vlada ne izpodbija.

30

Izhajati je treba torej iz ugotovitve, da je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari poostrila pogoje za združitev družine turških delavcev, kot je oče otroka Tekdemirja, v primerjavi s pogoji, ki so obstajali na datum začetka veljavnosti Sklepa št. 1/80 v Nemčiji.

31

V teh okoliščinah je treba poudariti, da, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, nacionalna ureditev, ki poostri pogoje za združitev družine turških delavcev, ki zakonito prebivajo v zadevni državi članici, v primerjavi s pogoji, ki so se uporabljali ob začetku veljavnosti Sklepa št. 1/80 v tej državi članici, pomeni za te turške delavce novo omejitev – v smislu člena 13 tega sklepa – uresničevanja prostega gibanja delavcev v navedeni državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2016, Genc, C‑561/14, EU:C:2016:247, točka 50).

32

Nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari torej pomeni novo omejitev v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80.

33

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je omejitev, katere cilj ali učinek bi bil, da za to, da turški državljan uresničuje pravico do prostega gibanja delavcev na nacionalnem ozemlju, veljajo pogoji, ki so strožji od teh, ki so se uporabljali, ko je začel veljati Sklep št. 1/80, prepovedana, razen če spada med omejitve iz člena 14 tega sklepa ali če je upravičena z nujnim razlogom v splošnem interesu, če je primerna za zagotavljanje uresničitve želenega legitimnega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (sodba z dne 12. aprila 2016, Genc, C‑561/14, EU:C:2016:247, točka 51 in navedena sodna praksa).

34

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne zajema omejitev iz člena 14 Sklepa št. 1/80, saj ta ureditev, kot je razvidno iz predložitvene odločbe in stališča nemške vlade, sledi cilju učinkovitega upravljanja migracijskih tokov.

35

Zato je treba, drugič, preveriti, ali učinkovito upravljanje migracijskih tokov pomeni nujni razlog v splošnem interesu, s katerim se lahko utemelji nova omejitev v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80, kot to trdi nemška vlada.

36

V zvezi s tem je treba poudariti pomembnost, ki jo pravo Unije pripisuje cilju učinkovitega upravljanja migracijskih tokov, kot je razvidno iz člena 79(1) PDEU, v katerem je ta cilj izrecno naveden med cilji, ki jim sledi skupna politika priseljevanja, ki jo je oblikovala Evropska unija.

37

Ugotoviti je treba tudi, da tak cilj ni v nasprotju niti s cilji, navedenimi v členu 2(1) Pridružitvenega sporazuma, niti s cilji, navedenimi v uvodnih izjavah Sklepa št. 1/80.

38

Poleg tega je Sodišče priznalo, da cilj preprečiti nezakonit vstop in nezakonito prebivanje pomeni nujni razlog v splošnem interesu za namene člena 13 Sklepa št. 1/80 (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2013, Demir, C‑225/12, EU:C:2013:725, točka 41).

39

V teh okoliščinah, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 17 sklepnih predlogov, cilj učinkovitega upravljanja migracijskih tokov lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki utemeljuje novo omejitev v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80.

40

Tretjič, preveriti je treba, ali je nacionalni ukrep iz postopka v glavni stvari primeren za zagotovitev uresničevanja zastavljenega cilja in ali ne presega tega, kar je nujno, da se ta cilj doseže.

41

Glede primernosti tega ukrepa glede na zastavljeni cilj obveznost za državljane tretjih držav, mlajše od 16 let, da morajo imeti za vstop in prebivanje v zadevni državi članici dovoljenje za prebivanje, vsekakor omogoča nadzor nad zakonitostjo prebivanja teh državljanov v tej državi članici. Ker učinkovito upravljanje migracijskih tokov zahteva nadzor teh tokov, je tak ukrep torej primeren za zagotovitev uresničevanja tega cilja. Načeloma torej lahko, kljub klavzuli standstill, utemelji dodatno omejitev.

42

Glede tega, ali nacionalni ukrep iz postopka v glavni stvari presega to, kar je nujno za uresničevanje zastavljenega cilja, je treba poudariti, da načeloma ni mogoče šteti, da je obveznost, naložena državljanom tretjih držav, vključno s tistimi, ki so mlajši od 16 let, da morajo imeti za vstop in prebivanje v Nemčiji dovoljenje za prebivanje, nesorazmerna glede na zastavljen cilj.

43

Vendar načelo sorazmernosti zahteva tudi, da podrobna pravila o izvajanju take obveznosti ne presegajo tega, kar je nujno za uresničevanje zastavljenega cilja.

44

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 33 AufenthG pristojnemu organu daje široko diskrecijsko pravico za odločitev, ali je treba v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, izdati dovoljenje za prebivanje.

45

V obravnavanem primeru je – kot je razvidno iz predložitvene odločbe – okrožje Bergstraße na podlagi uporabe diskrecijske pravice, ki jo ima, otroku Tekdemirju zavrnilo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, pri čemer je ugotovilo, prvič, da ni nedopustno, da se od njega zahteva, da naknadno začne postopek za pridobitev vizuma, čeprav bi to nujno pomenilo, da bi bila skupaj z njegovo materjo vsaj začasno ločena od očeta oziroma moža, in drugič, da od očeta otroka Tekdemirja ni nerazumno pričakovati, da svojo družinsko ali zakonsko skupnost s sinom in ženo nadaljuje v Turčiji.

46

Ni sporno, da uporaba nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari za turškega delavca, kot je oče otroka Tekdemirja, tako pomeni, da bo moral izbrati med nadaljevanjem opravljanja svoje zaposlitve v Nemčiji, pri čemer bo njegovo družinsko življenje močno okrnjeno, in odpovedjo navedene zaposlitve, ne da bi mu bila ob morebitni vrnitvi v Turčijo zagotovljena nova zaposlitev.

47

Nemška vlada poudarja, da nacionalna zakonodaja nikakor ne izključuje možnosti združitve družine tožeče stranke iz postopka v glavni stvari z njenim očetom, ko določa obveznost naknadnega postopka za pridobitev vizuma, v okviru katerega se lahko preveri obstoj pogojev za tako združitev družine. Tako bo morala tožeča stranka iz postopka v glavni stvari tak postopek začeti v Turčiji, da bi zaradi združitve družine dobila dovoljenje za prebivanje za vstop in prebivanje v Nemčiji.

48

Vendar na podlagi nobenega elementa iz spisa, predloženega Sodišču, ni mogoče šteti, da je za nadzor zakonitosti prebivanja državljanov tretjih držav, mlajših od 16 let, v zadevni državi članici in za zagotovitev uresničevanja cilja učinkovitega upravljanja migracijskih tokov nujno, da morajo otroci, državljani tretjih držav, ki so rojeni v tej državi članici in ki v njej stalno prebivajo od rojstva, oditi v tretjo državo, katere državljani so, in v tej tretji državi začeti postopek, v okviru katerega bodo preverjeni taki pogoji.

49

V zvezi s tem se ne zatrjuje, še manj pa je dokazano, da bi bilo zaradi odhoda tožeče stranke iz postopka v glavni stvari z nemškega ozemlja in naknadnega začetka postopka za pridobitev vizuma pristojnemu organu omogočeno, da presodi zakonitost njenega prebivanja zaradi združitve družine.

50

Nasprotno, na podlagi ničesar ni mogoče sklepati, da pristojni organ že zdaj nima na razpolago vseh elementov, potrebnih za odločitev o pravici tožeče stranke iz postopka v glavni stvari do prebivanja v Nemčiji zaradi združitve družine, in da pristojni organ te presoje ne more opraviti tako, da se izogne nevšečnostim, navedenim v točki 46 te sodbe, v okviru odločbe o izdaji dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 33 AufenthG.

51

Ker v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, uporaba nacionalne ureditve povzroči posledice, kakršne so te, navedene v točki 46 te sodbe, je treba torej ugotoviti, da taka uporaba ni sorazmerna glede na zastavljeni cilj.

52

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da za namene člena 13 Sklepa št. 1/80 podrobna pravila o izvajanju obveznosti – naložene državljanom tretjih držav, mlajšim od 16 let, da morajo imeti za vstop in prebivanje v zadevni državi članici dovoljenje za prebivanje – glede otrok, državljanov tretjih držav, ki so rojeni v zadevni državi članici in katerih eden od staršev je turški delavec, ki ima dovoljenje za prebivanje v tej državi članici, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, presegajo to, kar je nujno za uresničevanje cilja učinkovitega upravljanja migracijskih tokov.

53

Glede na zgornje preudarke je treba na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti, da je treba člen 13 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da cilj učinkovitega upravljanja migracijskih tokov lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu, s katerim je mogoče utemeljiti nacionalni ukrep – sprejet po tem, ko je ta sklep začel veljati v zadevni državi članici – ki državljanom tretjih držav, mlajšim od 16 let, nalaga, da morajo imeti dovoljenje za prebivanje za vstop in prebivanje v tej državi članici. Vendar tak ukrep ni sorazmeren glede na zastavljeni cilj, če podrobna pravila o izvajanju, glede otrok, ki so državljani tretje države, ki so rojeni v zadevni državi članici in katerih eden od staršev je turški delavec, ki zakonito prebiva v tej državi članici, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, presegajo to, kar je nujno za uresničevanje tega cilja.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 13 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki je priložen Pridružitvenemu sporazumu med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS), je treba razlagati tako, da cilj učinkovitega upravljanja migracijskih tokov lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu, s katerim je mogoče utemeljiti nacionalni ukrep – sprejet po tem, ko je ta sklep začel veljati v zadevni državi članici – ki državljanom tretjih držav, mlajšim od 16 let, nalaga, da morajo imeti dovoljenje za prebivanje za vstop in prebivanje v tej državi članici.

Vendar tak ukrep ni sorazmeren glede na zastavljeni cilj, če podrobna pravila o izvajanju, glede otrok, ki so državljani tretje države, ki so rojeni v zadevni državi članici in katerih eden od staršev je turški delavec, ki zakonito prebiva v tej državi članici, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, presegajo to, kar je nujno za uresničevanje tega cilja.