1

Družba FLSmidth & Co. A/S (v nadaljevanju: FLSmidth) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije FLSmidth/Komisija (T‑65/06, EU:T:2012:103, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče delno zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2005) 4634 final z dne 30. novembra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (Zadeva COMP/F/38.354 – industrijske vreče) (v nadaljevanju: sporna odločba), in podredno, odpravo ali znižanje globe, ki ji je bila naložena.

2

FLSmidth je matična družba skupine družb, ki delujejo na področjih inženiringa, rudarskih dejavnosti in gradbeništva. Ena teh družb je FLS Plast A/S (v nadaljevanju: FLS Plast), ki je sama nekdanja matična družba družbe Trioplast Wittenheim SA (prej Silvallac SA, v nadaljevanju: Trioplast Wittenheim), proizvajalke plastičnih industrijskih vreč, folij in cevi v Wittenheimu (Francija).

3

Družba FLS Plast je decembra 1990 pridobila 60 % delnic družbe Trioplast Wittenheim. Preostalih 40 % je pridobila decembra 1991. Delnice je prodala družba Cellulose du Pin, francoska družba, članica skupine v lasti družbe Compagnie de Saint‑Gobain SA.

4

Družba FLS Plast je nato leta 1999 družbo Trioplast Wittenheim prodala družbi Trioplanex France SA, ki je francoska hčerinska družba družbe Trioplast Industrier AB (v nadaljevanju: Trioplast Industrier) in matična družba skupine Trioplast. Prenos je začel veljati s 1. januarjem 1999.

5

Družba British Polythene Industries je novembra 2001 Komisijo Evropskih skupnosti obvestila o obstoju omejevalnega sporazuma na področju plastičnih industrijskih vreč, pri katerem naj bi sodelovala družba FLS Plast.

6

Komisija je, potem ko je leta 2002 v prostorih med drugim družbe Trioplast Wittenheim opravila preiskave, v letih 2002 in 2003 na zadevne družbe, med katerimi je bila družba Trioplast Wittenheim, naslovila zahtevke za informacije. Družba Trioplast Wittenheim je z dopisom z dne 19. decembra 2002, ki ga je dopolnila z dopisom z dne 16. januarja 2003, navedla, da želi sodelovati v preiskavi Komisije v okviru Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti).

7

Komisija je 30. novembra 2005 sprejela sporno odločbo in v njenem členu 1(1)(h) navedla, da sta družbi FLSmidth in FLS Plast od 31. decembra 1990 do 19. januarja 1999 kršili člen 81 ES, ker sta sodelovali pri celoti omejevalnih sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju plastičnih industrijskih vreč v Belgiji, Nemčiji, Španiji, Franciji, Luksemburgu in na Nizozemskem, ki so se nanašali na določitev cen in oblikovanje skupnih modelov izračunavanja cen, razdelitev trgov in dodelitev prodajnih kvot, razdelitev strank, poslov in naročil, usklajene ponudbe za nekatere javne razpise ter izmenjavo individualiziranih informacij.

8

Komisija je v členu 2, prvi odstavek, točka (f), sporne odločbe družbi Trioplast Wittenheim naložila globo v višini 17,85 milijona EUR, pri čemer je upoštevala 30‑odstotno znižanje na podlagi obvestila o prizanesljivosti. V okviru tega zneska sta se družbi FLSmidth in FLS Plast šteli za solidarno odgovorni do višine 15,30 milijona EUR, družba Trioplast Industrier pa se je štela za odgovorno do višine 7,73 milijona EUR.

9

Družba FLSmidth je 24. februarja 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zoper sporno odločbo. Z njo je predlagala razglasitev ničnosti te odločbe v delu, v katerem se je nanašala nanjo, oziroma podredno, znižanje globe, glede katere se je štela za solidarno odgovorno.

10

Pritožnica je v utemeljitev tožbe navedla dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog, naveden primarno, se je nanašal na kršitev člena 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), ker je bila družbi FLSmidth pripisana odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Trioplast Wittenheim. Drugi tožbeni razlog je bil naveden v utemeljitev podrednega predloga družbe FLSmidth. Družba FLSmidth je menila, da je Komisija s tem, da jo je štela za odgovorno za plačilo naložene globe v znesku, ki je pretiran, nesorazmeren, arbitraren in diskriminatoren, napačno presodila pravo.

11

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo sporno odločbo razglasilo za nično v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je družba FLSmidth odgovorna za kršitev v obdobju od 31. decembra 1990 do 31. decembra 1991. Zato je globo, za plačilo katere se je družba FLSmidth štela za solidarno odgovorno na podlagi člena 2(f) sporne odločbe, znižalo na 14,45 milijona EUR. V preostalem je tožbo zavrnilo.

12

Družba FLSmidth Sodišču predlaga, naj:

13

Komisija Sodišču predlaga, naj:

14

Družba FLSmidth v utemeljitev svojih predlogov navaja šest pritožbenih razlogov, pri čemer so tretji, četrti, peti in šesti razlog navedeni v utemeljitev podredno navedenih predlogov.

15

Družba FLSmidth Sodišču predlaga, naj po razveljavitvi izpodbijane sodbe samo odloči o razlogih, navedenih zoper sporno odločbo.

16

Splošno sodišče je po mnenju družbe FLSmidth s tem, da je v točkah od 20 do 40 izpodbijane sodbe sprejelo pravno merilo, ki ga je uporabila Komisija, in ugotovilo, da družba FLSmidth ni ovrgla domneve odgovornosti za zadevno kršitev, ki izhaja iz njenega neposrednega 100‑odstotnega lastništva družbe Trioplast Wittenheim, storilo napako.

17

Družba FLSmidth v zvezi s tem trdi, da domneva odgovornosti, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, krši pravilo domneve nedolžnosti. Uporaba te domneve odgovornosti s strani Splošnega sodišča naj bi namreč povzročila neizpodbojnost te domneve. Izpodbijana sodba naj bi torej kršila člen 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in člen 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Vsekakor naj bi družba FLSmidth dejansko predložila dokaze, ki bi lahko navedeno domnevo izpodbili.

18

Komisija podaja ugovor nedopustnosti tega pritožbenega razloga, saj naj ta ne bi bil naveden pred Splošnim sodiščem. Poleg tega naj bi bil navedeni razlog zgolj abstrakten. Družba FLSmidth ni navedla, v katerih točkah izpodbijane sodbe naj bi Splošno sodišče storilo navedeno napako. Komisija podredno trdi, da je zadevna domneva združljiva z EKČP in Listino. Komisija poleg tega dodaja, da bi se lahko oprla na druge indice, da bi dokazala, da je imela družba FLSmidth odločilen vpliv na družbo Trioplast Wittenheim.

19

Družba FLSmidth v repliki navaja, da njen pritožbeni razlog ni nov, ampak gre za razvoj njene argumentacije na prvi stopnji. Dodaja, da je v točkah od 18 do 24 pritožbe natančno navedla očitani element izpodbijane sodbe in argumentacijo, ki jo podaja.

20

Komisija v dupliki izpodbija zadnjenavedene trditve.

21

Glede dopustnosti prvega pritožbenega razloga je treba na prvem mestu opozoriti, da družba FLSmidth v tožbi ni zatrjevala, da je Komisija s tem, da ji je pripisala odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Trioplast Wittenheim, kršila člen 48 Listine in člen 6(2) EKČP.

22

Vsekakor je treba ugotoviti, da je družba FLSmidth v točki 81 te tožbe poleg več drugih argumentov, s katerimi je želela dokazati, da ji Komisija ne bi smela pripisati te odgovornosti, navedla, da „bi vsakršna drugačna ugotovitev pomenila, da je domneva pripisljivosti, ki izhaja iz 100‑odstotnega lastništva hčerinske družbe, de facto neizpodbojna“. S tem pa je družba FLSmidth izpodbijala – čeprav zelo jedrnato – zakonitost meril, ki jih je uporabila Komisija, da bi ji pripisala odgovornost za zadevno kršitev. V teh okoliščinah navedba družbe FLSmidth v pritožbi pred Sodiščem, da so ta merila nezakonita zlasti zato, ker kršijo člen 48 Listine in člen 6(2) EKČP, pomeni razvoj njene argumentacije, podane pred Splošnim sodiščem, in je zato v okviru pritožbe dopustna.

23

Na drugem mestu, glede domnevne abstraktnosti prvega pritožbenega razloga in tega, da družba FLSmidth ni navedla, v katerih točkah izpodbijane sodbe naj bi bile napake, zadostuje ugotoviti, da očitek družbe FLSmidth Splošnemu sodišču dovolj konkretno izhaja iz točk od 17 do 24 pritožbe in da je navedena družba v točki 18 pritožbe izrecno grajala točke od 20 do 40 izpodbijane sodbe.

24

Zato je prvi pritožbeni razlog, ki ga navaja družba FLSmidth, dopusten.

25

Najprej, v zvezi z domnevno nezakonitostjo domneve dejanskega izvajanja odločilnega vpliva s strani družbe, ki ima neposredno ali posredno v lasti celoten ali skoraj celoten kapital druge družbe, na zadnjenavedeno družbo, ki v pravu Unije velja na področju konkurence, je treba opozoriti, da ta domneva izhaja iz ustaljene sodne prakse (glej zlasti sodbo Dow Chemical/Komisija, C‑179/12 P, EU:C:2013:605, točka 56 in navedena sodna praksa) in da nikakor ne pomeni kršitve pravic, podeljenih s členom 48 Listine in členom 6(2) EKČP.

26

V nasprotju s trditvami pritožnice Splošno sodišče torej s tem, da je v točki 22 in naslednjih izpodbijane sodbe opozorilo na načela, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča in se nanašajo na pogoje, v katerih se matična družba skupine družb, kot je družba FLSmidth, lahko šteje za solidarno odgovorno za protikonkurenčna ravnanja, očitana družbi, ki spada v isto skupino, kot je v obravnavani zadevi družba Trioplast Wittenheim, ni napačno uporabilo prava.

27

Splošno sodišče je tako tudi v točki 23 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je Komisija na podlagi te sodne prakse lahko domnevala, da je družba FLSmidth od 31. decembra 1991 do 19. januarja 1999 odločilno vplivala – čeprav le posredno – na ravnanje družbe Trioplast Wittenheim, saj je imela v 100‑odstotni lasti družbo FLS Plast, ta pa je prav tako v 100‑odstotni lasti imela družbo Trioplast Wittenheim.

28

Dalje, glede argumenta, da je konkretna uporaba te domneve s strani Komisije, ki je potrjena s strani Splošnega sodišča, povzročila neizpodbojnost te domneve, zadostuje opozoriti, da to, da je težko predložiti nasprotni dokaz, nujen za ovrženje neke domneve, samo po sebi ne pomeni, da je ta domneva dejansko neizpodbojna (glej zlasti sodbo ENI/Komisija, C‑508/11 P, EU:C:2013:289, točka 68 in navedena sodna praksa).

29

Nazadnje, glede trditve, da je družba FLSmidth dejansko predložila dokaze, s katerimi je mogoče izpodbiti zadevno domnevo, je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v zvezi s tem v točki 31 izpodbijane sodbe presodilo, da družba FLSmidth ni navedla nobenega konkretnega argumenta, ki bi omogočal ovreči to domnevo. Natančneje, Splošno sodišče je v odgovor na trditev družbe FLSmidth v zvezi z decentralizirano organizacijo zadevne skupine presodilo, da tak način organizacije ne ovira nujno tega, da matična družba vpliva na tržno politiko hčerinske družbe, na primer tako, da se prek rednih poročil seznanja z razvojem dejavnosti hčerinske družbe.

30

Prav tako je Splošno sodišče glede tega, da je g. T., član upravnega odbora družbe FLSmidth, v letih od 1994 do 1999 opravljal vodstvene naloge v upravnih odborih obeh zadevnih družb, v točki 32 izpodbijane sodbe presodilo – ne da bi storilo napako – da to dokazuje, da se je vodstvo obeh družb prekrivalo in da družba Trioplast Wittenheim ni mogla delovati neodvisno od svoje matične družbe. Poleg tega – kot je Splošno sodišče prav tako poudarilo – opravljanje funkcije člana upravnega odbora družbe samo po sebi vključuje pravno odgovornost za vse dejavnosti te družbe, vključno za njeno ravnanje na trgu, in trditev družbe FLSmidth, da je ta funkcija zgolj formalna, tej funkciji odvzame pravno vsebino.

31

V teh okoliščinah je zato treba ugotoviti, da družba FLSmidth s tem, da trdi, da je dejansko predložila dokaze, s katerimi je mogoče ovreči domnevo izvajanja odločilnega vpliva na družbo Trioplast Wittenheim, Sodišču v resnici predlaga, naj znova presodi predložena dejstva in dokaze, ne da bi zatrjevala, da je Splošno sodišče ta dejstva in dokaze izkrivilo. Ta presoja pa ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča (glej v tem smislu zlasti sodbi General Motors/Komisija, C‑551/03 P, EU:C:2006:229, točki 51 in 52, in ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točki 179 in 180). Ta argument zato ni dopusten.

32

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot deloma neutemeljen in zavreči kot deloma nedopusten.

33

Družba FLSmidth trdi, da je pred Splošnim sodiščem zatrjevala neobstoj obrazložitve sporne odločbe glede lastnega izvajanja odločilnega vpliva na družbo Trioplast Wittenheim in to, da Komisija ni odgovorila na več argumentov, ki jih je navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in v tožbi. Njena argumentacija naj bi bila podrobneje obrazložena na obravnavi.

34

Natančneje, družba FLSmidth je med drugim trdila, da je bila čista holdinška družba in ni vplivala na vsakodnevno delovanje svojih hčerinskih družb, da g. T., čeprav je bil uradno član upravnega odbora družbe Trioplast Wittenheim, ni vplival na način ravnanja te družbe na trgu in ni bil seznanjen z nezakonitim ravnanjem te družbe, da je zadevna skupina temeljila na načelu decentraliziranega upravljanja, da ni opravljala nadzora nad operativnimi vprašanji, ampak je spremljala le finančna vprašanja, da ji družba Trioplast Wittenheim ni neposredno odgovarjala in da jo je zato, ker je ta družba zaradi nerentabilnosti zanjo pomenila majhen interes, zelo hitro nameravala prodati in da je družba Trioplast Wittenheim svoje nezakonite dejavnosti izvajala že pred tem, ko jo je družba FLSmidth prevzela, pa tudi po tem, kar naj bi dokazovalo, da je ta družba na trgu delovala samostojno.

35

Družba FLSmidth po drugi strani meni, da izpodbijana sodba – čeprav Komisija v točkah od 734 do 739 obrazložitve sporne odločbe obravnava le položaj g. T. in čeprav je bilo vprašanje postavljeno pred Splošnim sodiščem – zlasti v točkah 31 in 32 ne vsebuje nobene presoje o tem, ali je Komisija spoštovala svojo obveznost obrazložitve.

36

Komisija podaja ugovor nedopustnosti tega pritožbenega razloga. Družba FLSmidth naj v tožbi ne bi zatrjevala neobrazloženosti sporne odločbe. Ta pritožbeni razlog naj bi bil v delu, v katerem naj bi se dejansko nanašal na izpodbijanje presoje nekaterih dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, nedopusten, saj družba FLSmidth ni zatrjevala izkrivljanja dokazov s strani Splošnega sodišča.

37

Komisija podredno meni, da je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je Splošno sodišče opravilo preizkus razlogov, navedenih v sporni odločbi, in pojasnilo, iz katerih razlogov je družba FLSmidth imela odločilen vpliv na družbo Trioplast Wittenheim, in da iz tega izhaja, da je Splošno sodišče presodilo, da je bila obrazložitev sporne odločbe glede tega zadostna, čeprav to v sodbi ni bilo izrecno navedeno.

38

Družba FLSmidth v repliki navaja, da njen pritožbeni razlog pomeni razvoj argumentacije, navedene na prvi stopnji, čemur pa Komisija v dupliki ugovarja.

39

Družba FLSmidth v okviru tega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker ni preučilo tožbenega razloga v zvezi z nezadostno obrazložitvijo sporne odločbe. V utemeljitev svoje trditve, da je ta razlog navedla že pred Splošnim sodiščem, se družba FLSmidth v pritožbi sklicuje na točke 93, 109, 121 in 122 tožbe in navaja, da je v teh točkah zatrjevala neobstoj obrazložitve te odločbe.

40

V zvezi s tem pa zadostuje ugotoviti, da je družba FLSmidth v navedenih točkah tožbe navedla le, da Komisija na eni strani ni navedla razlogov, iz katerih se nekaterim drugim družbam ni pripisala nobena odgovornost, in na drugi razlogov, iz katerih se je sama še naprej štela za odgovorno za obdobje od decembra 1990 do decembra 1991, ter da Komisija prav tako ni obravnavala argumenta družbe FLSmidth, da ni bila seznanjena z zadevnimi kršitvami. Družba FLSmidth pa ne v teh ne v drugih točkah tožbe ni zatrjevala, da je sporna odločba zaradi navedenega pomanjkljivo obrazložena. Nasprotno, stališča družbe FLSmidth so se nanašala na izpodbijanje presoje dejstev, ki jo je opravila Komisija, kar glede točke 109 tožbe izrecno izhaja iz samega njenega besedila.

41

Poleg tega družba FLSmidth glede argumentacije, da je te trditve „podrobno obrazložila“ na obravnavi pred Splošnim sodiščem, ne zatrjuje, da je navajanje novega razloga v tej fazi dopustno kljub določbam člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča, v skladu s katerimi navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Prav tako ne zatrjuje, da je te elemente navedla na obravnavi.

42

Iz tega izhaja, da družba FLSmidth v okviru tega pritožbenega razloga navaja novo argumentacijo, s katero izpodbija ustreznost obrazložitve tako sporne odločbe kot izpodbijane sodbe glede pripisovanja odgovornosti njej sami za kršitev družbe Trioplast Wittenheim. Iz tega izhaja, da je navedeno trditev treba šteti za nedopustno, saj je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe načeloma omejena na presojo pravnih ugotovitev glede razlogov, navedenih na prvi stopnji (glej zlasti sodbo Dow Chemical/Komisija, EU:C:2013:605, točka 82 in navedena sodna praksa).

43

V teh okoliščinah je drugi pritožbeni razlog treba zavreči kot nedopusten.

44

Družba FLSmidth v okviru tretjega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev podredno navedenih predlogov, zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno zavrnilo argumente, s katerimi je izpodbijala sorazmernost in zakonitost zneska globe, ki ji je bila naložena. To, da je Komisija uporabila Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) pogodbe ESPJ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: Smernice), ki določajo zvišanje zneska globe za 10 % letno za udeležbo družbe Trioplast Wittenheim v zadevnem sporazumu, je vodilo v splošni izid brez razumne povezave s trajanjem lastništva kapitala zadnjenavedene družbe. Splošno sodišče naj bi se v točkah od 43 do 46 izpodbijane sodbe omejilo predvsem na potrditev metode za izračun, ki jo je sprejela Komisija, ne da bi opravilo neodvisen preizkus.

45

Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem navedlo, da naložena globa ni sorazmerna z navedenim trajanjem zaradi „individualnega pristopa“, ki pa glede izhodiščnega zneska nikakor ni bil uporabljen dosledno. Po mnenju družbe FLSmidth namreč ta znesek ne bi smel biti enak znesku, ki se je uporabil za družbo Trioplast Wittenheim. Metoda, ki jo je izbrala Komisija, naj bi bila arbitrarna in naj ne bi mogla upravičiti tega, da je družba FLSmidth odgovorna za več kot 80 % globe, naložene družbi Trioplast Wittenheim, čeprav je bila z zadnjenavedeno družbo del istega gospodarskega subjekta le 35 % kršitvenega obdobja. Pridobljeni rezultat naj bi bil tudi pretiran, nesorazmeren in diskriminatoren. Poleg tega naj Splošno sodišče v zvezi s tem ne bi podalo zadostne obrazložitve, saj je v točki 45 izpodbijane sodbe le navedlo, da družba FLSmidth ni podala nobenega argumenta, s katerim bi izpodbijala metodo za izračun, ki jo je sprejela Komisija.

46

Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 55 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da neseznanjenost z nezakonitim ravnanjem družbe Trioplast Wittenheim ne more pomeniti olajševalne okoliščine, saj je podlaga za odgovornost v tem, da sta bili družbi FLSmidth in Trioplast Wittenheim en sam gospodarski subjekt. To razlogovanje pa naj ne bi ustrezalo domnevno individualiziranemu pristopu, ki ga je izbrala Komisija.

47

Poleg tega se je po mnenju družbe FLSmidth nesorazmernost odgovornosti, ki se ji pripisuje, povečala s tem, da je Splošno sodišče zmanjšalo odgovornost družbe Trioplast Industrier, ki je bila edina druga matična družba, ki se je štela za odgovorno za ravnanje družbe Trioplast Wittenheim, in sicer tako, da ji je naloženo globo v sodbi Trioplast Industrier/Komisija (T‑40/06, EU:T:2010:388) znižalo s 7,73 milijona EUR na 2,73 milijona EUR. Ker je bila namreč družba Trioplast Wittenheim v likvidaciji, naj bi bila posledica te sodbe zmanjšanje dejanskega bremena družbe FLSmidth, čeprav ta ni bila udeležena v postopku, v katerem je bila navedena sodba izdana.

48

Po mnenju Komisije argument, ki se nanaša na kršitev načela zakonitosti, nikjer ni naveden. Prav tako naj ta argument, ki naj ne bi bil naveden pred Splošnim sodiščem, ne bi bil dopusten. Poleg tega se po mnenju Komisije argumentacija družbe FLSmidth v zvezi s tem nanaša na sporno odločbo in ni bila predstavljena kot argumentacija zoper izpodbijano sodbo. Zato naj ne bi bila dopustna.

49

Preizkus zneska naložene globe, ki ga je opravilo Splošno sodišče, naj bi bil le „nadzor“. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 45 izpodbijane sodbe zadostno obrazložilo sprejemljivost metode, ki jo je Komisija uporabila za izračun te globe. Prav tako naj ne bi obstajalo nobeno pravno načelo, v skladu s katerim bi moral biti končni znesek globe, naložene naslovniku odločbe o ugotovitvi kršitve, sorazmeren s trajanjem odgovornosti tega naslovnika pri udeležbi pri kršitvi.

50

Poleg tega se je zahteva po upoštevanju morebitnih olajševalnih okoliščin nanašala na celotno podjetje, in to takrat, ko je bila storjena kršitev, in ne na stranke, ki so sodelovale pri njej.

51

Prav tako po mnenju Komisije to, da je bila globa, ki je bila naložena družbi Trioplast Industrier, znižana v okviru postopka, ki ga je Komisija začela in v katerem družba FLSmidth ni sodelovala, ni povezano s to pritožbo.

52

Družba FLSmidth v repliki navaja, da njen argument, ki se nanaša na kršitev načela zakonitosti, ni nov. Na prvi stopnji naj bi namreč navedla načelo „nearbitrarnosti“, ki naj bi ustrezalo argumentu, ki je bil naveden v okviru pritožbe. Ta argument naj bi vsekakor pomenil kvečjemu razvoj argumentacije, podane pred Splošnim sodiščem.

53

Na prvem mestu, v zvezi z ugovorom nedopustnosti, ki ga je Komisija podala zoper argument, ki se nanaša na nezakonitost globe, naložene družbi FLSmidth, ker naj bi bil ta nov, je treba ugotoviti, da je družba FLSmidth pred Splošnim sodiščem zatrjevala „arbitrarnost globe“, ki ji je bila naložena, kot je razvidno iz točke 99 in naslednjih tožbe. Iz navedb v teh točkah navedene tožbe in argumentacije družbe FLSmidth v utemeljitev tretjega pritožbenega razloga pa je razvidno, da sta argument, ki se nanaša na domnevno kršitev načela zakonitosti v zvezi z globo, ki ji je bila naložena, in argument, ki se nanaša na arbitrarnost te globe, v bistvu enaka. Ta argument zato ni nov in je torej v okviru pritožbe dopusten.

54

Na drugem mestu, v zvezi z argumentacijo Komisije, da se trditve družbe FLSmidth nanašajo na sporno odločbo, da niso bile podane zoper sodbo in da so torej nedopustne, je treba navesti, da je Splošno sodišče glede izračuna globe, naložene družbi FLSmidth, in kolikor je ta izračun predmet pritožbe, dopustilo metodo, ki jo je Komisija uporabila v obravnavanem primeru. Čeprav torej družba FLSmidth v pritožbi ne razlikuje vedno jasno med argumenti, s katerimi izpodbija sporno odločbo, in tistimi, s katerimi graja izpodbijano sodbo, ta nejasnost nikakor ne more povzročiti nedopustnosti pritožbenega razloga, ki temelji na teh argumentih, če se brez težav razume, da se nanašajo na izpodbijano sodbo. Navedeni argumenti torej Sodišču omogočajo, da opravi nadzor nad to sodbo glede pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel sorazmernosti in zakonitosti.

55

Tretji pritožbeni razlog je zato treba šteti za dopusten.

56

Na prvem mestu, v zvezi z argumentom, da Splošno sodišče ni opravilo „neodvisnega“ nadzora nad globo, naloženo družbi FLSmidth, je treba opozoriti, da ima Splošno sodišče na podlagi člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe št. 1/2003 neomejeno sodno pristojnost glede glob, ki jih določi Komisija. Splošno sodišče torej lahko preseže le nadzor nad zakonitostjo teh glob in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (glej sodbo E.ON Energie/Komisija, C‑89/11 P, EU:C:2012:738, točki 123 in 124 in navedena sodna praksa).

57

Vendar je glede vprašanja, ali Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni uporabilo svoje neomejene pristojnosti in ni opravilo neodvisnega nadzora nad naloženo globo, treba navesti, da je Splošno sodišče na eni strani v točki 44 izpodbijane sodbe navedlo izračun, ki ga je Komisija opravila za določitev globe, ki jo je med drugim naložila družbama FLSmidth in Trioplast Industrier. V zvezi s tem je med drugim opozorilo, da je bil navedenima družbama naložen enak izhodiščni znesek kot hčerinski družbi, s katero sta sestavljali enoten gospodarski subjekt, to je družbi Trioplast Wittenheim, in da so bili ti zneski na podlagi točke 1B, tretja alinea, Smernic zvišani za 10 % letno glede na to, koliko časa je zadevna matična družba obvladovala hčerinsko družbo. Splošno sodišče je na drugi strani ugotovilo, da je bila na tej podlagi vsakemu naslovniku sporne odločbe naložena individualna sankcija, ki ni bila nujno enaka znesku globe, ki je bila naložena hčerinski družbi, in je bila usklajena sorazmerno s trajanjem nadzora.

58

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 45 izpodbijane sodbe v zvezi s tem dodalo, da družba FLSmidth „ni navedla nobenega argumenta, ki bi omogočal ugotovitev, da je sama metoda za izračun temeljila na bistveni napaki ali da je bila v nasprotju z načeli, določenimi s sodno prakso“, v točki 46 te sodbe pa ugotovilo, da je argument družbe FLSmidth, da bi globa, ki ji je bila naložena, morala strogo sorazmerno odražati to, da je družbo Trioplast Wittenheim obvladovala le 8 let v 20‑letnem obdobju kršitve, treba zavrniti.

59

Čeprav bi bilo te ugotovitve, vzete posamično, mogoče razlagati tako, da pomenijo le ponovitev razlogovanja Komisije in metode za izračun, ki jo je ta uporabila, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 43 do 46 izpodbijane sodbe v bistvu le potrdilo presojo, ki jo je Komisija opravila glede določenega elementa izračuna te globe, in sicer vpliva dolžine obdobja, v katerem je družba FLSmidth obvladovala družbo Trioplast Wittenheim, na znesek navedene globe. Vendar v nasprotju z navedbami družbe FLSmidth ugotovitve iz navedenih točk niso edini deli te tožbe, ki se nanašajo na nadzor globe, ki je bila naložena družbi FLSmidth.

60

Splošno sodišče je namreč v izpodbijani sodbi podrobno preučilo številne druge elemente, ki so upoštevni za določitev zneska naložene globe. Natančneje, Splošno sodišče je v točki 53 in naslednjih te sodbe preučilo tudi upoštevnost morebitnih olajševalnih okoliščin, v točki 69 in naslednjih iste sodbe pa je preučilo višino izhodiščnega zneska za izračun te globe. Iz vseh navedenih točk je torej razvidno, da je Splošno sodišče opravilo neodvisno in celovito presojo globe, naložene družbi FLSmidth, čeprav je v nekaterih pogledih potrdilo presojo, ki jo je opravila Komisija, in rezultat, do katerega je ta prišla.

61

Ta argument je zato treba zavrniti, pa tudi argument v zvezi s tem, da Splošno sodišče glede tega ni zadostno pravno obrazložilo svoje odločitve, saj so točke od 43 do 46 izpodbijane sodbe in zlasti njena točka 45 v nasprotju z navedbami družbe FLSmidth le majhen del obrazložitve Splošnega sodišča, ki jo je vsekakor treba presojati v celoti.

62

Na drugem mestu, v zvezi z argumentom, ki se nanaša na to, da naložena globa ni sorazmerna, je treba ugotoviti, da družba FLSmidth s svojo argumentacijo tega ni uspela dokazati.

63

V zvezi s tem je namreč treba pojasniti, da mora Splošno sodišče res paziti na to, da se pri izračunu zneska globe, ki je družbi naložena zaradi kršenja pravil Unije o konkurenci, skrbno upoštevata trajanje te kršitve in trajanje udeležbe družbe pri njej. Vendar trajanje kršitve ni edini, pa tudi ne nujno najpomembnejši element, ki ga morata Komisija in/ali Splošno sodišče upoštevati pri izračunu te globe.

64

Navesti je tudi treba, da v obravnavani zadevi globe, naložene družbi FLSmidth in drugim družbam, udeleženim pri omejevalnem sporazumu, niso bile izračunane le glede na trajanje udeležbe posamezne družbe. Natančneje, ni treba, da je znesek globe, naložene družbi FLSmidth, strogo sorazmeren niti načeloma „razumno“ sorazmeren trajanju udeležbe družbe FLSmidth pri zadevni kršitvi, če ustrezno odraža težo storjene kršitve.

65

V zvezi s težo kršitve pa je treba opozoriti, da ta vključuje sodelovanje pri celoti sporazumov in usklajenih ravnanj v šestih državah članicah ter se nanaša na določitev cen in oblikovanje skupnih modelov izračunavanja cen, razdelitev trgov in dodelitev prodajnih kvot, razdelitev strank, poslov in naročil, usklajene ponudbe na nekatere javne razpise in izmenjavo individualiziranih informacij. Poleg tega je treba opozoriti, da je Komisija to kršitev v točki 765 obrazložitve sporne odločbe pravilno opredelila kot „zelo resno“. Družba FLSmidth te opredelitve v pritožbi ni izpodbijala.

66

Splošno sodišče v teh okoliščinah – pri določitvi zneska za plačilo, za katerega se je družba FLSmidth na podlagi člena 2(f) sporne odločbe štela za solidarno odgovorno, na 14,45 milijona EUR, kar je znesek, ki je bistveno nižji od minimalnega zneska 20 milijonov EUR, ki ga Komisija običajno uporabi kot izhodiščni znesek za izračun glob za „zelo resne“ kršitve in je določen v točki 1 A, tretja alinea, Smernic – globe, ki jo je naložilo v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti, ni naložilo v nesorazmernem znesku.

67

Ker je družba FLSmidth namesto navajanja kršitve načela sorazmernosti v okviru te argumentacije predlagala le, naj se opravi nova presoja zneska za plačilo, za katerega se šteje za solidarno odgovorno, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišču, kadar odloča o pravnih vprašanjih v okviru pritožbe, iz razlogov pravičnosti s svojo presojo ni treba nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti odloča o znesku glob, ki se naložijo podjetjem, ker so kršila pravo Unije (glej zlasti sodbo Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, EU:C:2013:351, točka 57 in navedena sodna praksa).

68

Zato je treba tudi ta argument zavrniti.

69

Na tretjem mestu, argumentu, ki se nanaša na to, da naj bi bila ugotovitev iz točke 55 izpodbijane sodbe, in sicer da neseznanjenost družbe FLSmidth z nezakonitim ravnanjem družbe Trioplast Wittenheim ne more pomeniti olajševalne okoliščine, saj je podlaga za odgovornost v tem, da sta bili družbi FLSmidth in Trioplast Wittenheim en sam gospodarski subjekt, v nasprotju z individualiziranim pristopom, ki ga je izbrala Komisija, prav tako ni mogoče pritrditi.

70

Čeprav je v zvezi s tem res, da ugotovitev iz točke 44 izpodbijane sodbe, da se je za matične in hčerinske družbe, ki so sodelovale pri zadevnem omejevalnem sporazumu, uporabil enak izhodiščni znesek, ki je bil med drugim popravljen glede na olajševalne ali obteževalne okoliščine posamezne matične družbe, ne velja za družbo FLSmidth, ki ni bila deležna znižanja zaradi olajševalnih okoliščin, pa Splošno sodišče nikakor ne bi moglo znižati zneska za plačilo, glede katerega se je družba FLSmidth štela za solidarno odgovorno, ker ta ni bila seznanjena z nezakonitim ravnanjem družbe Trioplast Wittenheim.

71

Ker namreč odgovornost matične družbe za kršitev pravil Unije o konkurenci, ki jo stori neposredno ena od njenih hčerinskih družb, v skladu z ustaljeno sodno prakso temelji na tem, da te družbe med trajanjem kršitve sestavljajo enoten gospodarski subjekt (glej v tem smislu zlasti sodbo Kendrion/Komisija, C‑50/12 P, EU:C:2013:771, točki 47 in 55 in navedena sodna praksa), se zahteva po upoštevanju morebitnih olajševalnih okoliščin nanaša na celotno podjetje v času, ko je bila storjena kršitev, in ne na stranke, ki so sodelovale pri njej. Tudi ta argument torej ni utemeljen in ga je zato treba zavrniti.

72

Na četrtem mestu, v zvezi z argumentom, da je bila domnevna nesorazmernost odgovornosti, pripisane družbi FLSmidth, okrepljena s tem, da je Splošno sodišče v sodbi Trioplast Industrier/Komisija (EU:T:2010:388) zmanjšalo odgovornost družbe Trioplast Industrier, ki je edina druga matična družba, ki se šteje za odgovorno za ravnanje družbe Trioplast Wittenheim, je – čeprav družba FLSmidth navaja, da je družba Trioplast Wittenheim v likvidaciji, zaradi česar bi Splošno sodišče moralo upoštevati višino tega znižanja, čeprav sama ni bila udeležena v postopku, v katerem je bila navedena sodba izdana – treba ugotoviti, da ta okoliščina ne pomeni napačne uporabe prava v izpodbijani sodbi. V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da je namen tega, da se več družbam solidarno naloži plačilo enotne globe, prav zagotovitev tega plačila, tudi če ga katera od teh družb ne bi mogla izvršiti.

73

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je treba zavrniti tudi zadnji argument in torej tretji pritožbeni razlog v celoti.

74

Družba FLSmidth navaja, da je Splošno sodišče napačno štelo, da je priznanje 30‑odstotnega znižanja osnovnega zneska globe, ki se je družbi Trioplast Wittenheim priznalo na podlagi obvestila o prizanesljivosti, nezakonito, in da zato ni moglo šteti, da je priznanje ustrezajočega znižanja družbi FLSmidth iz istih razlogov enakovredno koristim, ki bi jih imela zaradi nezakonitosti, storjenih v korist družbe Trioplast Industrier.

75

Splošno sodišče naj bi namreč to znižanje, ki je bilo odobreno na podlagi obvestila o prizanesljivosti, sprejelo v sodbi Trioplast Industrier/Komisija (EU:T:2010:388). Pripis odgovornosti pritožnici in družbi Trioplast Industrier naj bi temeljil na skupnem pristopu k načelu enotnega gospodarskega subjekta. Uporaba tega pristopa s strani Komisije do presoje prizanesljivosti ne more biti v nasprotju s pravom Unije. Odprava kršitve načela enakega obravnavanja s tem, da se družbi FLSmidth odobri enako znižanje kot družbi Trioplast Industrier, naj bi bilo prav tako v skladu z navedenim pristopom.

76

Družba FLSmidth meni, da tudi če bi bilo znižanje, odobreno družbi Trioplast Industrier, nezakonito, Splošno sodišče iz tega razloga ne bi moglo zavrniti odprave diskriminacije, ki jo je pravilno ugotovilo v točki 94 izpodbijane sodbe.

77

Poleg tega naj bi bil pristop Komisije, da družbi FLSmidth ne odobri takšnega 30‑odstotnega znižanja, ker ni bila matična družba družbe Trioplast Wittenheim takrat, ko je ta sodelovala s Komisijo in ko je bila naložena globa, napačen. Če bi družba FLSmidth morala nositi breme svoje povezanosti z enotnim gospodarskim subjektom, bi morala od njega imeti tudi koristi.

78

Družba FLSmidth poleg tega poudarja, da je v obravnavani zadevi 30‑odstotno znižanje, ki ga Splošno sodišče šteje za nezakonito in je bilo odobreno družbi Trioplast Industrier, zaradi likvidacije družbe neposredno zvišalo znesek, ki ga mora na koncu plačati. Vsekakor naj bi bili globi, ki sta naloženi matičnima družbama in naj bi kršili načelo enakega obravnavanja ter bi ju Splošno sodišče moralo odpraviti, očitno nesorazmerni.

79

Komisija meni, da je Splošno sodišče – čeprav je pravilno presodilo, da družba FLSmidth ni bila upravičena do zadevnega znižanja – to stališče zavzelo iz napačnih razlogov. To znižanje naj bi bilo odobreno družbi Trioplast Wittenheim in se je upravičeno uporabilo tudi za družbo Trioplast Industrier, ki je bila matična družba družbe Trioplast Wittenheim v trenutku, ko je ta sodelovala s Komisijo, ta trenutek pa je v zvezi s tem edini upošteven. Družba FLSmidth pa v času tega sodelovanja po mnenju Komisije ni več sestavljala podjetja z družbo Trioplast Wittenheim kot njena matična družba. Ugotovitev Splošnega sodišča o obstoju diskriminatornega obravnavanja družbe FLSmidth glede na obravnavanje družbe Trioplast Industrier naj bi bila torej napačna.

80

Komisija zato Sodišču predlaga, naj razveljavi točke od 92 do 97 izpodbijane sodbe in jih nadomesti z drugo obrazložitvijo.

81

V zvezi s četrtim pritožbenim razlogom je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točkah od 92 do 97 izpodbijane sodbe presodilo, da družba FLSmidth ni bila upravičena do 30‑odstotnega znižanja osnovnega zneska globe, enakega tistemu, ki je bilo odobreno družbi Trioplast Wittenheim. Tako je Splošno sodišče, na prvem mestu, v točki 93 navedene sodbe presodilo, da „niti iz [sporne] odločbe niti iz pisnih vlog pri Splošnem sodišču ni razvidno, da bi družba [Trioplast Industrier] posredovala podatke, ki bi upravičevali 30‑odstotno znižanje iz naslova sodelovanja“, in da ji je „Komisija kljub temu odobrila takšno znižanje“. Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točki 95 navedene sodbe opozorilo, da „se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega“, in v naslednji točki ugotovilo, da se družba FLSmidth „ne more sklicevati na to, da je Komisija ugodnost za sodelovanje, ki ga je ponudila družba Trioplast Wittenheim, nepravilno razširila na družbo Trioplast Industrier, da bi bila deležna ugodnosti na podlagi iste nezakonitosti“.

82

Čeprav je Splošno sodišče pravilno presodilo, da se družbi FLSmidth ne more odobriti zahtevano znižanje zneska globe, njegovemu razlogovanju vseeno ni mogoče pritrditi.

83

Kot je poudarila Komisija, se lahko le podjetju, ki je z njo sodelovalo na podlagi obvestila o prizanesljivosti, na podlagi navedenega obvestila odobri znižanje globe, ki bi bila naložena, če ne bi bilo tega sodelovanja. To znižanje se ne more razširiti na družbo, ki je bila v nekem delu obdobja trajanja zadevne kršitve del gospodarskega subjekta, ki ga je sestavljalo podjetje, vendar takrat, ko je to podjetje sodelovalo s Komisijo, ni bila več del njega.

84

Nasprotno razlogovanje, kot ga navaja tudi družba FLSmidth, bi namreč v splošnem pomenilo, da bi bila v primeru pravnega nasledstva podjetij družba, ki je sprva sodelovala pri kršitvi kot matična družba hčerinske družbe, ki jo je imela v neposredni lasti, in je to hčerinsko družbo prenesla na drugo podjetje, po potrebi deležna znižanja globe, ki je bilo zadnjenavedeni družbi odobreno na podlagi njenega sodelovanja s Komisijo, čeprav navedena družba v času tega sodelovanja ni niti sodelovala pri odkrivanju zadevne kršitve niti izvajala odločilnega vpliva na svojo nekdanjo hčerinsko družbo.

85

Zato ob upoštevanju cilja obvestila o prizanesljivosti, to je spodbujanja odkrivanja ravnanj, ki so v nasprotju s konkurenčnim pravom Unije, in zagotavljanja učinkovite uporabe tega prava nič ne upravičuje razširitve znižanja globe, ki je bilo podjetju odobreno zaradi njegovega sodelovanja s Komisijo, na podjetje, ki ob tem, da je v preteklosti obvladovalo sektor dejavnosti, na katerega se nanaša zadevna kršitev, samo ni prispevalo k odkritju te kršitve.

86

V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da takrat, ko je družba Trioplast Wittenheim sodelovala s Komisijo, to je od decembra 2002, ta družba ni več sestavljala podjetja z družbo FLSmidth. Iz tega izhaja, da se 30‑odstotno znižanje osnovnega zneska globe, ki je bilo odobreno podjetju, ki sta ga sestavljali družba Trioplast Wittenheim in njena matična družba Trioplast Industrier, ne more razširiti na družbo FLSmidth.

87

V teh okoliščinah je poleg tega brezpredmetno, ali je bilo 30‑odstotno znižanje osnovnega zneska globe družbi Trioplast Industrier pravilno odobreno, saj se to znižanje nikakor ne more razširiti na družbo FLSmidth na podlagi enakega obravnavanja, saj zadnjenavedena družba ni bila v položaju, primerljivim s položajem družbe Trioplast Industrier. Iz istega razloga tudi zneska za plačilo, glede katerega se je družba FLSmidth štela za solidarno odgovorno, v nasprotju z navedbami te družbe ni mogoče šteti za nesorazmernega zgolj zato, ker ni bil znižan za 30 %.

88

Nazadnje, argument družbe FLSmidth, da je v obravnavani zadevi 30‑odstotno znižanje osnovnega zneska globe, ki je bilo odobreno družbi Trioplast Industrier, zaradi likvidacije družbe Trioplast Wittenheim neposredno zvišalo znesek, ki ga mora družba FLSmidth na koncu plačati, je treba zavrniti iz istega razloga kot argument iz točke 72 te sodbe.

89

Iz teh razlogov, s katerimi je treba nadomestiti razloge iz točk od 92 do 97 izpodbijane sodbe, je tudi četrti pritožbeni razlog treba zavrniti.

90

Družba FLSmidth v okviru petega pritožbenega razloga na eni strani navaja, da ji Splošno sodišče s tem, da je potrdilo sporno odločbo, neupravičeno ni priznalo 10‑odstotnega znižanja globe na podlagi obvestila o prizanesljivosti, ker naj ne bi izpodbijala dejstev, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, na drugi strani pa navaja, da je s tem kršilo načelo enakega obravnavanja, saj je družbi Bonar Technical Fabrics NV (v nadaljevanju: Bonar) – ne pa tudi njej – v sporni odločbi priznalo to znižanje, čeprav je ta družba v upravnem postopku zavzela enaka stališča kot ona.

91

Po mnenju družbe FLSmidth izpodbijana sodba ne vsebuje odgovorov na njene trditve v zvezi s sodno prakso in opredelitev niti glede pomena tega, da ni izpodbijala dejstev, niti glede posebnih okoliščin primera. Splošno sodišče naj prav tako ne bi razsodilo, ali to, da ji ni priznalo znižanja naložene globe, pomeni kršitev načela enakega obravnavanja.

92

Družba FLSmidth v zvezi s tem dodaja, da čeprav je izpodbijala to, da dejstva, navedena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, kažejo na obstoj odločilnega vpliva, ni izpodbijala obstoja teh dejstev. Poleg tega družba FLSmidth glede svojih dveh sodelavcev, g. G. in g. H., ki naj bi se udeležila sestankov, organiziranih v okviru zadevnega sporazuma – čeprav je zatrjevala, da ni bila seznanjena z udeležbo družbe Trioplast Wittenheim pri tem omejevalnem sporazumu – navaja, da sta bila navedena uslužbenca v stikih z družbo FLS Plast, in ne z njo. Nazadnje, če bi Komisija poudarila, da je družba FLSmidth izpodbijala nekaj dejstev, pripisanih družbi Trioplast Wittenheim, bi se za to sklicevala na odgovor družbe FLS Plast na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in ne na njen odgovor.

93

Komisija izpodbija dopustnost tega pritožbenega razloga, ker se z njim poskuša doseči vsebinski preizkus njene presoje vrednosti izjav, ki jih je družba FLSmidth podala med preiskavo, in njene vsebinske presoje odločbe o priznanju 10‑odstotnega znižanja globe družbi Bonar, ne da bi družba FLSmidth konkretno zatrjevala izkrivljanje dejstev s strani Splošnega sodišča.

94

Kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 84 izpodbijane sodbe, ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju kakovosti in uporabnosti sodelovanja podjetja, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji, in pri izvrševanju te pravice ne sme kršiti načela enakega obravnavanja.

95

Po mnenju Komisije je Splošno sodišče vsaj implicitno zavrnilo argumentacijo v zvezi z obstojem diskriminatornega obravnavanja. Komisija podredno navaja, da ker je bilo ugotovljeno, da družba FLSmidth ni ne izpodbijala dejstev ne dovolj pomagala Komisiji, in to niti ob predpostavki, da je pomoč, ki jo je ponujala družba Bonar, primerljiva s pomočjo družbe FLSmidth, ta argument ni upošteven. Podjetje namreč s sklicevanjem na načelo enakega obravnavanja ne more biti deležno ugodnosti, ki jo je nezakonito pridobila tretja oseba.

96

Družba Bonar naj bi bolj poglobljeno sodelovala in priznala nekatera odločilna dejstva, ki so Komisiji olajšala dokazovanje nekaterih dejanskih elementov zadevne kršitve.

97

Družba FLSmidth v repliki poudarja, da je ta pritožbeni razlog dopusten, saj Sodišče o tem lahko razsodi, ne da bi moralo dodatno presojati dejstva. Komisija v dupliki to argumentacijo izpodbija.

98

Družba FLSmidth v okviru petega pritožbenega razloga na eni strani navaja, da ni izpodbijala obstoja dejstev, ki jih je Komisija ugotovila v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, kar naj bi Komisiji olajšalo dokazovanje zadevne kršitve, na drugi strani pa navaja, da bi Splošno sodišče moralo za 10 % znižati znesek, za plačilo katerega se je štela solidarno odgovorna. Izpodbijana sodba naj glede tega ne bi bila zadostno obrazložena.

99

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 97 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija v okviru širokega polja proste presoje, ki ga ima, menila, da to, da družba FLSmidth ni izpodbijala obstoja dejstev, ni pripomoglo k ugotovitvi obstoja kršitve člena 81 ES. Poleg tega je Splošno sodišče v isti točki navedene sodbe presodilo, da ta družba ni navedla nobenega argumenta, ki bi omogočal ugotovitev, da je njeno sodelovanje olajšalo delo Komisije.

100

Da bi družba FLSmidth to presojo dejstev izpodbijala v okviru pritožbe, bi v skladu z ustaljeno sodno prakso morala zatrjevati, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze, česar pa ni storila. Tudi če bi družba FLSmidth s svojimi argumenti implicitno nakazala, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze – česar ni storila – je treba ugotoviti, da ti argumenti ne morejo dokazati, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze, tako da jih je prav tako treba šteti za neutemeljene.

101

Tako je treba tudi ta pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na to, da mora Sodišče opraviti nadzor nad presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, zavreči kot nedopusten.

102

Dalje, glede argumentacije družbe FLSmidth, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja, je treba napotiti na ugotovitve iz točk od 99 do 101 te sodbe. Da bi se namreč ravnanje družbe FLSmidth lahko primerjalo z ravnanjem družbe Bonar, bi bilo treba znova presojati o dejstvih, o katerih se je presojalo pred Splošnim sodiščem, kar lahko Sodišče, ki odloča o pritožbi, stori le, če je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze. Družba FLSmidth pa takšnega izkrivljanja ni ne zatrjevala ne dokazala. Zato je treba tudi to argumentacijo zavreči kot nedopustno.

103

Nazadnje, glede neobstoja obrazložitve, ki ga navaja družba FLSmidth, je iz točke 97 izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je Splošno sodišče ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki ga ima Komisija pri ocenjevanju kakovosti in uporabnosti sodelovanja podjetja, zlasti v primerjavi z drugimi podjetji, presodilo, da dokazi, ki mu jih je družba FLSmidth predložila, da bi dokazala, da je njeno zatrjevano neizpodbijanje obstoja dejstev tej instituciji pomagalo ugotoviti obstoj zadevne kršitve, niso zadostni (glej zlasti sodbo SGL Carbon/Komisija, C‑328/05 P, EU:C:2007:277, točka 88). Čeprav je to razlogovanje Splošnega sodišča res zelo jedrnato, pa družbi FLSmidth omogoča razumeti razloge, iz katerih je Splošno sodišče zavrnilo ustrezajoči argument, ki ga je ta navedla, Sodišču pa, da opravi sodni nadzor. Neobstoj obrazložitve izpodbijane sodbe torej ni bil ugotovljen. Ta argument zato ni utemeljen.

104

V teh okoliščinah je treba tudi peti pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.

105

Družba FLSmidth meni, da je Splošno sodišče s tem, da ni razsodilo v razumnem roku, kršilo člen 47 Listine in člen 6(1) EKČP, ter da se ta kršitev lahko omili z zmanjšanjem odgovornosti, ki se ji pripisuje.

106

Družba FLSmidth opozarja, da je v obravnavani zadevi sodni nadzor, ki ga je opravilo Splošno sodišče, trajal več kot 6 let, saj je bila ničnostna tožba vložena 24. februarja 2006, izpodbijana sodba pa izdana 6. marca 2012. Poleg tega naj bi to vključevalo daljša obdobja nedejavnosti Splošnega sodišča. Družba FLSmidth je bila 5. marca 2007 obveščena o tem, da je bil pisni postopek končan, zaslišanje pa se je opravilo šele 22. junija 2011, kar je štiri leta in štiri mesece pozneje. Poleg tega si je Splošno sodišče po tem zaslišanju vzelo več kot osem mesecev za izdajo sodbe.

107

Družba FLSmidth meni, da tako dolg rok za obravnavanje ni upravičen. Splošno sodišče je 13. septembra 2010 izdalo sodbo v skoraj enaki zadevi (sodba Trioplast Industrier/Komisija (EU:T:2010:388). Morebitne težave z dodelitvijo zadev pri Splošnem sodišču ne bi smele biti v škodo posameznikov. Družba FLSmidth v teh okoliščinah meni, da bi 50‑odstotno znižanje odgovornosti, ki ji je pripisana, pomenilo upravičeno in razumno nadomestilo za kršitev člena 47 Listine.

108

Komisija na prvem mestu podaja ugovor nedopustnosti tega pritožbenega razloga. Ustrezno nadomestilo za predolgo trajajoči postopek pred Splošnim sodiščem bi se namreč lahko uveljavljalo z odškodninsko tožbo.

109

Komisija na drugem mestu ugovarja temu, da se lahko kršitev prima facie člena 47 Listine in člena 6(1) EKČP ugotovi zgolj na podlagi trajanja postopka.

110

Komisija na tretjem mestu navaja, da je bilo ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve trajanje sodnega postopka razumno. Skoraj vsa dejstva, navedena v utemeljitev sporne odločbe, so bila v postopku izpodbijana in jih je bilo treba preveriti. Poleg tega je ničnostno tožbo zoper to odločbo vložilo vseh petnajst družb, in to v šestih različnih jezikih postopka. Poleg tega naj bi se nekatere zadeve nanašale na matične družbe in njihove hčerinske družbe, zato so bili sprejeti nekateri organizacijski ukrepi, ki so omogočili, da se te zadeve, kolikor je mogoče, preučijo skupaj in da se o njih skupaj odloči.

111

Kot je razvidno iz člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in sodne prakse, je v okviru pritožbe Sodišče pristojno za preverjanje, ali so bile pred Splošnim sodiščem storjene kršitve postopka, ki škodujejo interesom pritožnika (glej zlasti sodbo Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 176).

112

Glede kršitve člena 47 Listine, ki jo navaja družba FLSmidth, je treba opozoriti, da je v drugem odstavku navedenega člena določeno, da ima „[v]sakdo […] pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“. Kakor je Sodišče že večkrat razsodilo, se ta člen nanaša na načelo učinkovitega sodnega varstva (glej zlasti sodbo Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, EU:C:2009:456, točka 179 in navedena sodna praksa).

113

Na tej podlagi se taka pravica, katere obstoj je bil potrjen pred začetkom veljavnosti Listine kot splošno načelo prava Unije, uporablja v okviru pravnega sredstva zoper odločbo Komisije (glej zlasti sodbo Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, EU:C:2009:456, točka 178 in navedena sodna praksa).

114

Prav tako je treba spomniti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da mora biti zaradi prekoračitve razumnega roka za sojenje kot postopkovne nepravilnosti, ki pomeni kršitev temeljne pravice, zadevni stranki omogočeno učinkovito sredstvo, s katerim lahko to ustrezno popravi (glej sodbo ESČP z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Kudła proti Poljski, Recueil des arrêts et décisions 2000‑XI, točki 156 in 157).

115

Vendar je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišče ob upoštevanju nujnosti zagotovitve spoštovanja pravil o konkurenci prava Unije ne more dovoliti, da pritožnik zgolj zaradi kršitve sojenja v razumnem roku izpodbija višino globe, ki mu je bila naložena, če so bili vsi pritožbeni razlogi, ki jih je navedel zoper ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z zneskom te globe ali ravnanjem, zaradi katerega je ta globa naložena, zavrnjeni (glej zlasti sodbo Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 78 in navedena sodna praksa).

116

Sodišče je namreč presodilo tudi, da je treba kršitev – ki jo stori sodišče Unije – obveznosti iz člena 47, drugi odstavek, Listine, in sicer da o predloženi zadevi odloči v razumnem roku, sankcionirati z odškodninsko tožbo, ki se vloži pri Splošnem sodišču, saj je taka tožba učinkovito pravno sredstvo. Iz tega sledi, da predloga za povrnitev škode, ki je nastala, ker Splošno sodišče ni spoštovalo sojenja v razumnem roku, ni mogoče vložiti neposredno pri Sodišču v okviru pritožbe, ampak ga je treba vložiti pri Splošnem sodišču (glej zlasti sodbo Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točki 83 in 84).

117

Splošno sodišče mora torej v drugačni sestavi od te, ki je odločala o sporu v postopku, katerega dolžina se graja, presojati o obstoju navedene škode in vzročni zvezi med njo in predolgim trajanjem spornega sodnega postopka, tako da preuči dokaze, predložene v zvezi s tem (glej zlasti sodbo Groupe Gascogne/Komisija, EU:C:2013:770, točki 88 in 90).

118

Zato je treba ugotoviti, da trajanja postopka pred Splošnim sodiščem, in sicer več kot šest let, ne more upravičiti nobena okoliščina obravnavane zadeve.

119

Kot kaže, je obdobje od konca pisnega postopka z vložitvijo duplike Komisije februarja 2007 do začetka ustnega postopka junija 2011 trajalo približno štiri leta in štiri mesece. Dolgotrajnosti tega obdobja ni mogoče pojasniti z okoliščinami zadeve, pa naj gre za zapletenost spora, ravnanje strank ali nastanek postopkovnih dogodkov.

120

Glede zapletenosti spora je iz preizkusa tožbe, ki jo je vložila družba FLSmidth in je povzeta v točkah 9 in 10 te sodbe, razvidno, da tožbeni razlogi kljub temu, da jih je bilo treba poglobljeno preučiti, niso pomenili posebno velike težavnosti. Čeprav je petnajst naslovnikov sporne odločbe zoper to pri Splošnem sodišču vložilo ničnostno tožbo, ta okoliščina Splošnemu sodišču ni mogla preprečiti, da strne spis in pripravi ustni postopek v manj kot štirih letih in štirih mesecih.

121

Glede ravnanja strank iz spisa ni razvidno, da je družba FLSmidth s svojim ravnanjem prispevala k upočasnitvi obravnavanja zadeve.

122

Nazadnje, iz spisa ni razvidno, da se je postopek prekinil ali upočasnil zaradi nastanka procesnih vprašanj, ki bi lahko upravičila njegovo trajanje.

123

Ob upoštevanju predhodnih navedb je treba ugotoviti, da je bil s postopkom pred Splošnim sodiščem kršen člen 47, drugi odstavek, Listine, ker so bile kršene zahteve, povezane s spoštovanjem sojenja v razumnem roku, kar pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (glej v tem smislu sodbo Bergaderm in Goupil/Komisija, C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točka 42).

124

Vendar je iz ugotovitev iz točk od 115 do 117 te sodbe razvidno, da je šesti pritožbeni razlog treba zavrniti.

125

Ker torej nobeden od razlogov, ki jih je družba FLSmidth navedla v utemeljitev pritožbe, ni bil sprejet, je treba pritožbo zavrniti.

126

Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških.

127

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se družbi FLSmidth naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi predlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: