Zadeva C-112/10

Procureur-generaal bij het hof van beroep te Antwerpen

proti

Zaza Retail BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hof van Cassatie)

„Uredba (ES) št. 1346/2000 – Postopki v primeru insolventnosti – Uvedba krajevnih postopkov v primeru insolventnosti – Pogoji, ki jih določa upoštevno nacionalno pravo in ki preprečujejo uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti – Upnik, ki lahko predlaga uvedbo krajevnega postopka v primeru insolventnosti“

Povzetek sodbe

1.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Mednarodna pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti – Uvedba teritorialnega postopka pred uvedbo glavnega postopka – Pogoji

(Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 3(4)(a))

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Mednarodna pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti – Uvedba teritorialnega postopka pred uvedbo glavnega postopka – Pogoji

(Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 3(4)(b))

1.        Člen 3(4)(a) Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti se nanaša na primere, v katerih uvedba glavnega postopka v primeru insolventnosti ni mogoča; v teh primerih mora biti uvedba glavnega postopka objektivno nemogoča in ne sme biti odvisna od posamičnih okoliščin, v katerih se predlaga uvedba takega postopka. Ta nemožnost lahko izhaja iz lastnosti dolžnika, ne more pa biti samo posledica dejstva, da določena oseba, kot je zastopnik državnega tožilstva države članice, na katere ozemlju ima dolžnik poslovalnico, po pravu države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, nima lastnosti, ki so potrebne za to, da bi lahko predlagala uvedbo glavnega postopka v zadnjenavedeni državi članici.

Zato je treba izraz „pogoji, ki jih določa“ iz tega člena 3(4)(a), ki se neposredno nanaša na pogoje, s katerimi pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, preprečuje uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti v tej državi, razlagati tako, da se ne nanaša na pogoje, s katerimi se iz kroga oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo takega postopka, izključujejo nekatere osebe.

(Glej točke 21, 23, 24 in 26 ter točko 1 izreka.)

2.        Namen Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti, je – kot izhaja iz njene uvodne izjave 17 – da se primeri, v katerih se uvedba sekundarnih postopkov lahko predlaga pred glavnimi postopki v primeru insolventnosti, omejijo na tisto, kar je neizogibno. Pogoje za uvedbo samostojnega teritorialnega postopka na podlagi člena 3(4)(b) te uredbe je treba torej razumeti v ožjem pomenu.

Tako je treba pojem „upnik“ iz te določbe, s katerim se označuje krog oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo teritorialnega postopka, razlagati tako, da ne vključuje organa države članice, ki ima v skladu s pravom te države nalogo, da ukrepa v splošnem interesu, vendar ne nastopa niti v vlogi upnika niti v imenu in za račun upnikov.

(Glej točke 22, 29 in 34 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 17. novembra 2011(*)

„Uredba (ES) št. 1346/2000 – Postopki v primeru insolventnosti – Uvedba krajevnih postopkov v primeru insolventnosti – Pogoji, ki jih določa upoštevno nacionalno pravo in ki preprečujejo uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti – Upnik, ki lahko predlaga uvedbo krajevnega postopka v primeru insolventnosti“

V zadevi C‑112/10,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hof van Cassatie (Belgija) z odločbo z dne 4. februarja 2010, ki je prispela na Sodišče 1. marca 2010, v postopku

Procureur-generaal bij het hof van beroep te Antwerpen

proti

Zaza Retail BV

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet, E. Levits, J.‑J. Kasel, sodniki, in M. Berger (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 31. marca 2011,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Zaza Retail BV M. Cordewener, odvetnik,

–        za grško vlado M. Michelogiannaki, Z. Chatzipavlou in K. Georgiadis, zastopniki,

–        za Evropsko komisijo R. Troosters in S. Petrova, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(4)(a) in (b) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191, v nadaljevanju: Uredba).

2        Predlog je bil vložen v okviru spora med Procureur-generaal bij het hof van beroep te Antwerpen (generalni državni tožilec pri pritožbenem sodišču v Antwerpnu (Belgija)) in Zaza Retail BV (v nadaljevanju: Zaza Retail), družbo nizozemskega prava s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska), glede predloga generalnega državnega tožilca za uvedbo stečajnega postopka nad belgijsko poslovalnico družbe Zaza Retail.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodni izjavi 12 Uredbe je navedeno:

„Ta uredba omogoča uvedbo glavnih postopkov v primeru insolventnosti v državi članici, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov. Ti postopki imajo univerzalno področje uporabe s ciljem vključiti celotno dolžnikovo premoženje. Zaradi zaščite raznolikosti interesov ta uredba omogoča uvedbo sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti, vzporedno z glavnimi postopki. Uvedba sekundarnih postopkov je mogoča v državi članici, v kateri ima dolžnik poslovalnico. Učinki sekundarnih postopkov so omejeni na premoženje, ki se nahaja v navedeni državi. Obvezna pravila o koordinaciji z glavnimi postopki v primeru insolventnosti izpolnjujejo zahtevo po zagotavljanju enotnosti v Skupnosti.“

4        V uvodni izjavi 17 Uredbe je navedeno:

„Pred uvedbo glavnih postopkov v primeru insolventnosti mora biti pravica zahtevati uvedbo postopka v primeru insolventnosti v državi članici, v kateri ima dolžnik poslovalnico, omejena na domače upnike in na upnike domače poslovalnice ali na primere, v katerih pravo države članice, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov, ne dovoljuje uvedbe glavnih postopkov. Razlog za to omejitev je v tem, da so primeri, v katerih se uvedba krajevnih [teritorialnih] postopkov v primeru insolventnosti zahteva pred glavnimi postopki v primeru insolventnosti, omejeni na tisto, kar je neobhodno potrebno […]“

5        Člen 3 Uredbe, ki se nanaša na mednarodno pristojnost, določa:

„1.      Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnikih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. […]

2.      Kadar je središče dolžnikovih glavnih interesov na ozemlju države članice, so sodišča druge države članice pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti zoper navedenega dolžnika samo, če ima ta poslovalnico na ozemlju navedene druge države članice. Učinki teh postopkov so omejeni na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju slednje države članice.

[…]

4.      Uvedba teritorialnih postopkov v primeru insolventnosti, navedenih v odstavku 2, je mogoča pred uvedbo glavnih postopkov v primeru insolventnosti v skladu z odstavkom 1 samo,

(a)      kadar uvedba postopkov v primeru insolventnosti po odstavku 1 ni mogoča zaradi pogojev, ki jih določa pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, ali

(b)      kadar uvedbo postopkov v primeru insolventnosti zahteva upnik, ki ima stalno ali običajno prebivališče ali registrirani sedež v državi članici, na katere ozemlju ima poslovalnico, ali čigar terjatev izhaja iz poslovanja navedene poslovalnice.“

6        Člen 29 Uredbe, ki se nanaša na pravico zahtevati uvedbo sekundarnega postopka, določa:

„Uvedbo sekundarnih postopkov lahko zahtevajo:

(a)      upravitelj v glavnih postopkih,

(b)      katera koli druga oseba ali organ, ki ima po pravu države članice, na katere ozemlju se zahteva uvedba sekundarnih postopkov, pravico zahtevati uvedbo postopkov v primeru insolventnosti.“

 Nacionalno pravo

7        Člen 3(1) zakona o stečaju z dne 8. avgusta 1997 (Belgisch Staatsblad z dne 28. oktobra 1997, str. 28562), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 4. septembra 2002 (Belgisch Staatsblad z dne 21. septembra 2002, str. 42928), določa:

„Če je središče dolžnikovih glavnih interesov v drugi državi članici Evropske unije, se lahko zoper njega, če ima poslovalnico v Belgiji, uvede stečajni postopek v skladu z določbami Uredbe […]“

8        Člen 6 navedenega zakona določa:

„Brez poseganja v določbe zakona o prisilni poravnavi se stečajni postopek uvede na podlagi sodbe gospodarskega sodišča, pred katerim se je začela zadeva, bodisi na podlagi privolitve trgovca bodisi na podlagi predloga enega ali več upnikov, državnega tožilstva, začasnega upravitelja, navedenega v členu 8, ali stečajnega upravitelja v glavnem postopku v primeru, navedenem v členu 3(1).“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

9        Državni tožilec pri rechtbank van eerste aanleg te Tongeren (Belgija) je 14. novembra 2006 predlagalo uvedbo stečajnega postopka nad belgijsko poslovalnico družbe Zaza Retail, ki ima središče glavnih interesov v Amsterdamu (Nizozemska).

10      V tem času na Nizozemskem proti družbi Zaza Retail ni bil uveden še noben postopek zaradi insolventnosti.

11      Rechtbank van koophandel te Tongeren (Belgija) je s sodbo z dne 4. februarja 2008 odredilo uvedbo stečaja nad družbo Zaza Retail.

12      Hof van beroep te Antwerpen je s sodbo z dne 9. oktobra 2008 spremenilo sodbo rechtbank van koophandel te Tongeren in ugotovilo, da niti navedeno rechtbank niti hof van beroep te Antwerpen nista mednarodno pristojni, da bi odločali o utemeljenosti predloga za uvedbo teritorialnega postopka v primeru insolventnosti v zvezi z družbo Zaza Retail glede poslovalnice, ki jo ima ta družba v Belgiji.

13      Državno tožilstvo je zoper to sodbo vložilo pritožbo na Hof van Cassatie. Na prvem mestu je navedlo, da se pojem „upnik“ iz člena 3(4)(b) Uredbe ne sme razlagati ozko in da lahko tudi državno tožilstvo predlaga uvedbo stečajnega postopka. Tako naj bi državno tožilstvo izvajalo nalogo varuha splošnega interesa in hkrati nastopalo namesto institucionalnih ali posamičnih upnikov, ki sami niso nastopili. Na drugem mestu je državno tožilstvo trdilo, da se izjema iz člena 3(4)(a) Uredbe uporablja tudi za predlog za uvedbo stečajnega postopka, ki ga poda državno tožilstvo, saj če to ne bi bilo pristojno za vložitev tega predloga, ne bi moglo poskrbeti za uvedbo glavnega postopka na Nizozemskem, ki je država članica, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov.

14      V teh okoliščinah je Hof van Cassatie prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali izraz ‚pogoji, ki jih določa‘ iz člena 3(4)(a) Uredbe zajema tudi pogoje, ki se nanašajo na lastnost, ki je potrebna za vložitev predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, ali na za to potreben interes osebe – kot je državno tožilstvo druge države članice – ali pa se pogoji nanašajo le na materialne predpostavke za uvedbo in izvedbo tega postopka?

2.      Ali se lahko pojem ‚upnik‘ iz člena 3(4)(b) Uredbe razlaga široko, tako da tudi nacionalni organ, ki je v skladu s pravom države članice pristojen za vložitev predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti in nastopa v splošnem interesu in kot zastopnik vseh upnikov, lahko pravno veljavno predlaga uvedbo teritorialnega postopka v primeru insolventnosti v skladu s členom 3(4)(b) Uredbe?

3.      Če pojem ‚upnik‘ zajema tudi nacionalni organ, ki je pristojen za vložitev predloga za uvedbo stečajnega postopka, ali mora za uporabo člena 3(4)(b) Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti nacionalni organ dokazati, da ukrepa v interesu upnikov, ki imajo stalno prebivališče, sedež ali običajno prebivališče v državi tega nacionalnega organa?“

15      Vzporedno z insolvenčnim postopkom, ki je tekel v Belgiji, je na Nizozemskem prvostopenjsko sodišče v Amsterdamu s sklepom z dne 8. julija 2008 uvedlo stečajni postopek nad družbo Zaza Retail.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Uvodne ugotovitve

16      Pred preizkusom vprašanj za predhodno odločanje je treba spomniti na ureditev, ki je bila vzpostavljena z Uredbo.

17      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 3 Uredbe določa dve vrsti postopkov v primeru insolventnosti. Postopek v primeru insolventnosti, ki ga v skladu z odstavkom 1 tega člena uvede pristojno sodišče države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, in imenovan „glavni postopek“, ima univerzalne učinke, ker se uporablja za dolžnikovo premoženje, ki ga ima ta v vseh državah članicah, v katerih se uporablja Uredba. Če lahko pristojno sodišče države članice, v kateri ima dolžnik poslovalnico, pozneje v skladu z odstavkom 2 navedenega člena uvede postopek, ima ta postopek, imenovan „sekundarni postopek“, učinke samo na dolžnikovo premoženje, ki je v tej državi (glej v tem smislu sodbi z dne 2. maja 2006 v zadevi Eurofood IFSC, C‑341/04, ZOdl., str. I‑3813, točka 28, in z dne 21. januarja 2010 v zadevi MG Probud Gdynia, C‑444/07, ZOdl., str. I-417, točka 22).

18      Za uvedbo sekundarnega ali teritorialnega postopka morajo biti izpolnjeni pogoji, ki se razlikujejo glede na to, ali je bil glavni postopek že uveden ali ne. Pri prvi možnosti gre za „sekundarni postopek“, ki ga urejajo določbe poglavja III Uredbe. Pri drugi gre za samostojni „teritorialni postopek“, primeri, v katerih se ta uvede, pa so določeni v členu 3(4) Uredbe. Ta določba ureja dva položaja, in sicer, prvič, ko zaradi pogojev, ki jih določa pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, uvedba glavnega postopka ni mogoča, in drugič, ko uvedbo teritorialnega postopka v državi članici, na katere ozemlju ima dolžnik poslovalnico, predlagajo nekateri upniki, ki so v posebni povezavi s tem ozemljem.

19      Predložitveno sodišče je v svojih vprašanjih Sodišče zaprosilo, naj podrobneje pojasni ureditev, ki se uporablja v teh položajih.

 Prvo vprašanje

20      Predložitveno sodišče v prvem vprašanju v bistvu sprašuje, ali je treba izraz „pogoji, ki jih določa“ iz člena 3(4)(a) Uredbe, ki se neposredno nanaša na pogoje, s katerimi pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, preprečuje uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti v tej državi, razlagati tako, da se nanaša le na temeljne pogoje v zvezi z lastnostmi dolžnika, ali tako, da vključuje tudi pogoje v zvezi z lastnostmi oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo takega postopka.

21      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se člen 3(4)(a) Uredbe nanaša na primere, v katerih „uvedba [glavnega postopka v primeru insolventnosti] ni mogoča“. V uvodni izjavi 17 pa je opisan položaj, ko pravo države članice, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov, „ne dovoljuje uvedbe“ takega postopka. Iz besedila teh dveh določb izhaja, da mora biti uvedba glavnega postopka objektivno nemogoča in ne sme biti odvisna od posamičnih okoliščin, v katerih se predlaga uvedba takega postopka.

22      Ta razlaga je skladna z namenom člena 3(4)(a) Uredbe, da so – kot izhaja iz njene uvodne izjave 17 – primeri, v katerih se uvedba teritorialnih postopkov v primeru insolventnosti lahko predlaga pred glavnimi postopki v primeru insolventnosti, omejeni na tisto, kar je neizogibno. Čeprav ureditev, ki je bila vzpostavljena z Uredbo, omogoča vzporednost glavnega in sekundarnih postopkov, pa je treba pri tem, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 12 te uredbe, upoštevati obvezna pravila o koordinaciji, s katerimi se zagotavlja enotnost v Skupnosti. Take koordinacije pa ni mogoče zagotoviti, dokler glavni postopek ni bil uveden.

23      Kakor so navedle družba Zaza Retail, grška vlada in Evropska komisija, lahko nemožnost uvedbe postopka v primeru insolventnosti izhaja iz lastnosti dolžnika, zaradi katerih zoper njega ne more biti uveden postopek v primeru insolventnosti. Kot ustrezna primera navajajo položaj, v katerem je med pogoji, ki jih določa pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, navedena lastnost poslovalnice, ki pri dolžniku ni podana, in položaj, v katerem je dolžnik javno podjetje, ki ga v skladu s tem pravom ni mogoče razglasiti za insolventnega.

24      Nasprotno pa nemožnost uvedbe glavnega postopka v primeru insolventnosti ne more biti samo posledica dejstva, da določena oseba, kot je zastopnik državnega tožilstva države članice, na katere ozemlju ima dolžnik poslovalnico, po pravu države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, nima lastnosti, ki so potrebne za to, da bi lahko predlagala uvedbo glavnega postopka v zadnjenavedeni državi članici. Če namreč ni sporno, da lahko druge osebe, zlasti upniki, vložijo tak predlog, je iz tega razvidno, da je uvedba glavnega postopka dejansko mogoča.

25      Tako je tudi v postopku v glavni stvari, saj je iz predložitvene odločbe razvidno, da je na Nizozemskem prvostopenjsko sodišče v Amsterdamu s sklepom z dne 8. julija 2008 nad družbo Zaza Retail uvedlo stečajni postopek.

26      Na prvo vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba izraz „pogoji, ki jih določa“ iz člena 3(4)(a) Uredbe, ki se neposredno nanaša na pogoje, s katerimi pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, preprečuje uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti v tej državi, razlagati tako, da se ne nanaša na pogoje, s katerimi se iz kroga oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo takega postopka, izključujejo nekatere osebe.

 Drugo vprašanje

27      Predložitveno sodišče v drugem vprašanju v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „upnik“ iz člena 3(4)(b) Uredbe, s katerim se označuje krog oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo teritorialnega postopka, razlagati tako, da vključuje organ države članice, ki ima v skladu s pravom te države nalogo, da ukrepa v splošnem interesu, s čimer varuje interese vseh upnikov.

28      Najprej je treba ugotoviti, da Uredba pojma upnika ne opredeljuje.

29      Poleg tega je treba spomniti, da je treba iz razlogov, ki so navedeni v točkah 21 in 22 te sodbe, pogoje za uvedbo teritorialnega postopka na podlagi člena 3(4)(b) Uredbe razumeti v ožjem pomenu.

30      Da gre za ožji pomen, je razvidno iz primerjave določb tega člena in določb člena 29, ki se nanaša na pravico zahtevati uvedbo sekundarnega postopka. Medtem ko ima na podlagi zadnjenavedenega člena to pravico upravitelj v glavnih postopkih v primeru insolventnosti ali katera koli druga oseba ali organ, ki ima to pravico po pravu države članice, kjer se zahteva uvedba sekundarnega postopka, je na podlagi člena 3(4)(b) Uredbe krog upravičenih oseb omejen na nekatere upnike, ki so v posebni povezavi z državo članico, na katere ozemlju je zadevna dolžnikova poslovalnica. To so upniki iz te države članice in upniki te poslovalnice.

31      V zvezi z belgijskim državnim tožilstvom je treba ugotoviti, kot je to že storila Komisija, da to ni upnik v običajnem pomenu te besede v postopkih v primeru insolventnosti, saj nima nobene lastne terjatve do dolžnika.

32      Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da je naloga državnega tožilstva v teh postopkih, da ukrepa v splošnem interesu. Ukrepanje tega javnega organa je namenjeno temu, da se pravočasno poskrbi za težave nekega podjetja, s čimer se, kadar je to potrebno, nadomesti neukrepanje dolžnika in njegovih upnikov. Čeprav ni mogoče izključiti tega, da je lahko ukrepanje državnega tožilstva v nekaterih primerih v interesu vseh upnikov ali vsaj nekaterih od njih, se zdi nesporno, da ta organ ne nastopa niti v vlogi upnika niti v vlogi zastopnika vseh upnikov. V predložitveni odločbi je namreč izrecno navedeno, da v belgijskem pravu državno tožilstvo ne ukrepa v imenu in za račun upnikov.

33      Glede na ozko razlago člena 3(4)(b) Uredbe javnega organa v teh okoliščinah ni mogoče izenačiti z upnikom v smislu te določbe in ga tako vključiti v krog oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo teritorialnega postopka v primeru insolventnosti.

34      Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „upnik“ iz člena 3(4)(b) Uredbe, s katerim se označuje krog oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo teritorialnega postopka, razlagati tako, da ne vključuje organa države članice, ki ima v skladu s pravom te države nalogo, da ukrepa v splošnem interesu, vendar ne nastopa niti v vlogi upnika niti v imenu in za račun upnikov.

 Tretje vprašanje

35      Glede na odgovor na drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

36      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Izraz „pogoji, ki jih določa“ iz člena 3(4)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti, ki se neposredno nanaša na pogoje, s katerimi pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, preprečuje uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti v tej državi, je treba razlagati tako, da se ne nanaša na pogoje, s katerimi se iz kroga oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo takega postopka, izključujejo nekatere osebe.

2.      Pojem „upnik“ iz člena 3(4)(b) te uredbe, s katerim se označuje krog oseb, ki imajo pravico predlagati uvedbo teritorialnega postopka, je treba razlagati tako, da ne vključuje organa države članice, ki ima v skladu s pravom te države nalogo, da ukrepa v splošnem interesu, vendar ne nastopa niti v vlogi upnika niti v imenu in za račun upnikov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nizozemščina.