Zadeva C-353/04

Nowaco Germany GmbH

proti

Hauptzollamt Hamburg-Jonas

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof)

„Uredbi (EGS) št. 1538/91 in št. 3665/87 – Carinski zakonik Skupnosti – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev – Primerna tržna kakovost – Carinski postopek – Izvozna deklaracija – Fizični pregled – Vzorec – Dovoljeno število enot z napako – Enotna kakovost – Pravice in obveznosti izvoznika in carinskega organa – Perutninsko meso“

Povzetek sodbe

1.        Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev

(uredbi (EGS) št. 3665/87, člen 13, in št. 1538/91, člena 6 in 7)

2.        Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev

(uredbi Sveta št. 386/90 in 2913/92, člena 1 in 70; uredbi Komisije št. 1538/91 in št. 2221/95)

3.        Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 70(1), pododstavek 1; Uredba Komisije št. 1538/91, člen 7, od (3) do (5))

4.        Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 70)

1.        Za določanje „primerne tržne kakovosti“ blaga, za katero je zaprošeno izvozno nadomestilo, se uporabljajo določbe Uredbe Komisije št. 1538/91 o uvedbi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1906/90 o določenih tržnih standardih za perutnino, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1000/96, ki določa minimalne standarde kakovosti in meje odstopanja, zlasti njena člena 6 in 7.

(Glej točko 39 in točko 1 izreka.)

2.        Člen 70 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, v zvezi s pregledom le na delu blaga, ki je predmet iste deklaracije, se uporablja s pridržkom pravilnosti tam določenega pregleda, če gre za vprašanje, ali je blago, za katero je zaprošeno izvozno nadomestilo, „primerne tržne kakovosti“.

Člen 70 je namreč ena izmed splošnih carinskih določb, ki se uporabljajo za vse izvozne deklaracije v zvezi z blagom, ki je predmet nadomestila, ne da bi posegal v posebne določbe. Nobena posebna določba zadevne uporabljive zakonodaje glede pregledov med izvozom kmetijskih proizvodov, ki so upravičeni do izvoznih nadomestil, ne izključuje uporabe člena 70 carinskega zakonika.

(Glej točke od 47 do 53 in točko 2(a) izreka.)

3.        Domneva enotne kakovosti, določena v členu 70(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, ne velja, če odvzeti vzorec ni dovolj velik v skladu s členom 7 Uredbe št. 1538/91 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1906/90 o določenih tržnih standardih za perutnino.

Člen 70(1), prvi pododstavek, Carinskega zakonika je namreč splošna določba, ki določa, da če se pregled opravi le na delu blaga, ki je predmet iste deklaracije, veljajo rezultati tega pregleda za vse blago v tej deklaraciji. Ta domneva enotne kakovosti ne velja le za preglede, opravljene na podlagi carinske ureditve, ampak jo gre upoštevati tudi pri pregledih, opravljenih na podlagi ureditve o sistemu izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode in ureditve v zvezi s tržnimi standardi za perutnino. Člen 7, od (3) do (5), Uredbe št. 1538/91 določa število dovoljenih enot z napako glede na velikost serije in velikost vzorca. Če ni bilo odvzeto minimalno število vzorcev, ni mogoče preveriti spoštovanja teh meja odstopanja.

(Glej točke od 55 do 57 in 59 ter točko 2(b) izreka.)

4.        Če je odvzetih več vzorcev iz enotne prijavljene pošiljke in je pri preiskavi enega dela vzorcev primerna tržna kakovost ugotovljena, pri drugem delu pa ne, morajo nacionalni upravni in sodni organi ugotoviti dejstva, pri čemer morajo upoštevati vse dokaze. Ti dokazi lahko obsegajo razpoložljive vzorce pa tudi druge dokaze, zlasti poročila pristojnega uradnika, ki je opravil fizični pregled, izdana v skladu z ureditvijo Skupnosti. Če ni mogoče ugotoviti dejstev, ki bi lahko odločala o pravici do nadomestila, mora nacionalno sodišče presoditi ravnanje izvoznika in ravnanje carinskega organa, pri čemer ugotavlja, koliko je vsak izmed njiju izvrševal svoje pravice in izpolnjeval svoje obveznosti, in primerno sklepati glede pravice do izvoznega nadomestila.

(Glej točki 24 in 68 ter točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 7. septembra 2006*

„Uredbi (EGS) št. 1538/91 in št. 3665/87 – Carinski zakonik Skupnosti – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev – Primerna tržna kakovost – Carinski postopek – Izvozna deklaracija – Fizični pregled – Vzorec – Dovoljeno število enot z napako – Enotna kakovost – Pravice in obveznosti izvoznika in carinskega organa – Perutninsko meso“

V zadevi C-353/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) s sklepom z dne 22. julija 2004, ki je na Sodišče prispel 16. avgusta 2004, v postopku

Nowaco Germany GmbH

proti

Hauptzollamtu Hamburg-Jonas,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, J. N. Cunha Rodrigues, E. Juhász (poročevalec), M. Ilešič in E. Levits, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. oktobra 2005,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Nowaco Germany GmbH C. Bittner in U. Schrömbges, Rechtsanwälte,

–        za Hauptzollamt Hamburg-Jonas S. Plenter, zastopnica,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. Schieferer in F. Erlbacher, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. februarja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996 (UL 1997, L 17, str. 1, v nadaljevanju: Carinski zakonik), in Uredbe Komisije (EGS) št. 1538/91 z dne 5. junija 1991 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 1906/90 o določenih tržnih standardih za perutnino (UL L 143, str. 11), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1000/96 z dne 4. junija 1996 (UL L 134, str. 9, v nadaljevanju: Uredba št. 1538/91).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Nowacom Germany GmbH (v nadaljevanju: Nowaco) in Hauptzollamtom Hamburg-Jonas (glavni carinski urad Hamburg-Jonas, v nadaljevanju: Hauptzollamt) glede pravic do izvoznih nadomestil in njihovih zneskov.

 Pravni okvir

3        Uredba Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 351, str. 1) v deveti uvodni izjavi določa:

„[...] proizvodi morajo biti take kakovosti, da se lahko tržijo v običajnih pogojih.“

4        Člen 3, od (4) do (6), te uredbe določa:

„4.      Za določitev količine, vrste in lastnosti izvoženega proizvoda je odločilen dan izvoza.

5.      Dokument, ki se pri izvozu uporablja kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev za nadomestilo, mora vsebovati vse potrebne podatke za izračun nadomestila, zlasti:

a)      opis proizvoda v skladu z nomenklaturo za izvozna nadomestila,

b)      neto maso proizvodov ali, odvisno od primera, količino, izraženo v ustrezni enoti mere, ki se uporablja za izračun izvoznega nadomestila,;

c)      sestavo proizvodov oziroma sklicevanje nanjo, če je to potrebno za izračun izvoznega nadomestila.

Če je dokument, naveden v tem odstavku, izvozna deklaracija, mora tudi ta vsebovati vse podatke in zabeležko tarifne oznake nadomestila.

6.      Ob sprejetju deklaracije ali dejanja so proizvodi pod carinskim nadzorom, dokler ne zapustijo carinskega območja Skupnosti.“

5        Na podlagi člena 13 Uredbe št. 3665/87 „[d]o nadomestila niso upravičeni tisti proizvodi, ki niso primerne tržne kakovosti, oziroma proizvodi, namenjeni za prehrano ljudi, njihova uporaba za ta namen pa je neprimerna ali bistveno slabša zaradi njihovih lastnosti ali stanja.“

6        Člen 1 Carinskega zakonika določa:

„Carinski predpisi obsegajo ta zakonik in predpise za njegovo izvajanje, sprejete na ravni Skupnosti ali na nacionalni ravni. Zakonik se brez poseganja v posebne predpise, ki veljajo za druga področja, uporablja:

–        v trgovini med Skupnostjo in tretjimi državami,

[…]“

7        Na podlagi člena 4, točka 16(h), Carinskega zakonika je izvoz eden od carinskih postopkov.

8        Člen 69 tega zakonika določa:

„1.      Prevoz blaga do kraja pregleda blaga in morebitnega odvzema vzorcev ter vsa za pregled in odvzem vzorcev potrebna ravnanja opravi deklarant ali pa se opravijo na njegovo odgovornost. Nastale stroške nosi deklarant.

2.      Deklarant ima pravico prisostvovati pregledu blaga in morebitnemu odvzemu vzorcev. Če carinski organi menijo, da je to koristno, od deklaranta zahtevajo, da je pri pregledu blaga ali odvzemu vzorcev prisoten sam ali njegov zastopnik, zato da jim na ta način zagotovi potrebno pomoč za lažje izvajanje tega pregleda ali odvzema vzorcev.

3.      Odvzem vzorcev, ki ga opravijo carinski organi skladno z veljavnimi določbami, upravnih organov ne zavezuje k plačilu odškodnine, vendar ti nosijo stroške analize ali preverjanja.“

9        Člen 70 Carinskega zakonika določa:

„1.      Če se pregled opravi le na delu blaga, ki je predmet iste deklaracije, veljajo rezultati pregleda za vse blago v tej deklaraciji.

Vendar lahko deklarant zahteva dodatni pregled blaga, če meni, da rezultati delnega pregleda ne veljajo za ostalo deklarirano blago.

2.      Če vsebuje obrazec deklaracije več postavk blaga, se za izvajanje odstavka 1 navedbe za vsako postavko blaga štejejo za samostojno deklaracijo.“

10      Besedilo člena 71 Carinskega zakonika določa:

„1.      Rezultati preverjanja deklaracije služijo kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je dano blago.

2.      Če se deklaracija ne preveri, se določbe odstavka 1 uporabijo na podlagi navedb v deklaraciji.“

11      Člen 247 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL L 253, str. 1, v nadaljevanju: Uredba o izvajanju Carinskega zakonika) določa:

„1.      Ko carinski organi preverijo carinsko deklaracijo in spremne dokumente ali opravijo pregled blaga, vsaj na izvodu deklaracije, ki ga zadržijo, ali na spremnem dokumentu zabeležijo razloge in izide preverjanja ali pregleda. Pri delnem pregledu blaga je treba zabeležiti tudi podatke o pregledani pošiljki. Carinski organi po potrebi v deklaraciji navedejo tudi odsotnost deklaranta ali njegovega zastopnika.

2.      Če se izidi preverjanja carinske deklaracije in spremnih dokumentov ali pregleda blaga ne ujemajo s podatki iz carinske deklaracije, carinski organi vsaj na izvodu deklaracije, ki ga zadržijo, ali na spremnem dokumentu navedejo podatke, ki jih je treba upoštevati pri izračunu dajatev v zvezi z zadevnim blagom in pri morebitnem obračunu povračil in drugih zneskov pri izvozu za uporabo drugih predpisov, ki urejajo carinski postopek, v katerega je bilo blago dano.

3.      Iz izidov preverjanja carinskih organov morajo biti po potrebi vidni sprejeti načini ugotavljanja istovetnosti.

V njih morajo biti poleg tega navedeni datum in podatki, potrebni za prepoznavo uradnika, ki je izvedel preverjanje.

4.      Carinskim organom na deklaracijo ali spremni dokument iz odstavka 1 ni treba vpisati nobenega zaznamka, če ne preverijo deklaracije ali opravijo pregleda blaga.“

12      V skladu s členoma 2 in 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 386/90 z dne 12. februarja 1990 o opravljanju nadzora pri izvozu kmetijskih proizvodov, za katere se dobijo izvozna nadomestila ali drugi zneski (UL L 42, str. 6), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 163/94 z dne 24. januarja 1994 (UL L 24, str. 2, v nadaljevanju: Uredba št. 386/90), države članice opravljajo fizične preglede blaga, ko so končane carinske izvozne formalnosti in pred dovoljenjem za zadevno blago, ki naj bi se izvozilo, na podlagi predloženih dokumentov, ki spremljajo izvozno deklaracijo, in natančno preverjajo dokumente v vlogah za plačila. V skladu s to uredbo, brez poseganja v posebne predpise, ki zahtevajo obsežnejše preglede, morajo imeti fizični pregledi obliko naključnih pregledov, ki se izvajajo pogosto in brez predhodnega opozorila. V vsakem primeru morajo zajeti reprezentativni vzorec najmanj 5 % izvoznih deklaracij, za katere so predloženi zahtevki za izvozna nadomestila. Posebne določbe predpisujejo naslednje načine, s katerimi je doseženih teh 5 %.

13      Osma uvodna izjava Uredbe Komisije (ES) št. 2221/95 z dne 20. septembra 1995 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe št. 386/90 (UL L 224, str. 13) določa:

„ker […] se carinski zakonik [...] [uporablja] za ves izvoz industrijskih in kmetijskih proizvodov; ker je treba sprejeti posebne določbe v primeru kmetijskih proizvodov, ki izpolnjujejo pogoje za plačilo izvoznih nadomestil.“

14      Člen 5 te uredbe določa:

„1.      Izraz ‚fizični pregled‘ v smislu člena 2, točka (a), Uredbe (EGS) št. 386/90 pomeni preverjanje skladnosti med izvozno deklaracijo, vključno s predloženimi dokumenti v njeno podporo, in blagom glede količine, narave in značilnosti tega.

[…]

Carinski urad izvoza pazi na to, da se člen 13 Uredbe (EGS) št. 3665/87 spoštuje.

[…]

4.      Če je odstotek nadomestila odvisen od vsebine, carinski urad izvoza v okviru fizičnega pregleda odvzame reprezentativni vzorec za analizo sestavin v pristojnem laboratoriju.“

15      Člen 7(1) in (2) te uredbe določa:

„1.      Vsak carinski urad izvoza sprejme ukrepe, s katerimi lahko v vsakem trenutku ugotovi, če je bila dosežena kontrolna kvota 5 %.

Ti ukrepi morajo razkrivati po področjih:

–        število izvoznih deklaracij, ki se upoštevajo pri fizičnem pregledu,

in

–        število izvršenih fizičnih pregledov.

2.      Pristojen carinski uradnik mora predložiti natančno poročilo za vsak fizični pregled.

Poročilo vsebuje datum in ime pristojnega uradnika. Treba ga je arhivirati v carinskem uradu izvoza ali v drugem uradu v treh letih po letu izvoza na način, da ga je zlahka mogoče uporabiti.“

16      Člen 1(3), prva alinea, Uredbe Sveta (EGS) št. 1906/90 z dne 26. junija 1990 o določenih tržnih standardih za perutnino (UL L 173, str. 1) določa:

„3.      Ta uredba se ne uporablja:

–        za perutninsko meso za izvoz iz Skupnosti, ali

–        […]“

17      Člen 6 Uredbe št. 1538/91 določa:

„1.      Za uvrstitev v razreda A in B perutninski klavni trupi in kosi, ki jih zajema ta uredba, izpolnjujejo naslednje minimalne zahteve:

[…]

–        so brez štrlečih zlomljenih kosti,

[…]“

18      Člen 7(1) te uredbe določa, da se odločitve zaradi neizpolnjevanja člena 6 lahko sprejmejo samo za vso serijo, ki je bila pregledana v skladu z določbami člena 7. Na podlagi člena 7(3) te uredbe se vzorec sestavi naključno iz vsake serije. V skladu s tabelo v tem odstavku je v seriji od 501 do 3200 enot velikost vzorca 50, medtem ko je to število 80, če serija vsebuje več kot 3200 enot. Na podlagi člena 7(4) je torej pri pregledu serije perutninskega mesa razreda A dovoljeno število enot z napako 7 oziroma 10. Če ugotovljena napaka izhaja iz razlogov, omenjenih v členu 6(1), kot so „štrleče zlomljene kosti“, se dovoljeno število zniža na 3 oziroma 4. Pri preverjanju serije perutninskega mesa razreda B je v skladu s členom 7(5) dovoljeno dvojno število neustreznih kosov.

 Dejansko stanje v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

19      Nowaco je decembra 1997 in februarja 1998 prijavil za izvoz dve pošiljki zamrznjenih piščancev po 2647 oziroma 2750 kartonov (skupaj 43.996 kilogramov). Pri pregledu blaga je Zollamt (nemški carinski organ) odvzel vzorec in rezervni vzorec.

20      Ugotovil je, da so imeli v dveh vzorcih, odvzetih leta 1997, nekateri piščanci štrleče zlomljene stegenske kosti. V pošiljki, prijavljeni februarja 1998, so bile le v prvem vzorcu štrleče zlomljene leve peruti, rezervni vzorec pa je bil brez napak.

21      Hauptzollamt je zato določil 0 DEM izvoznega nadomestila za obe pošiljki. Finanzgericht je odločilo v tožbi, ki jo je družba Nowaco vložila proti tej odločbi, glede pošiljke v februarju 1998, naložiti Hauptzollamtu, naj tožniku prizna polovico pripadajočega izvoznega nadomestila. Finanzgericht je tožbo v preostalem zavrnilo, ker je presodilo, da blago ni primerne tržne kakovosti, ker ne spoštuje tržnih standardov, določenih z Uredbo št. 1538/91, v skladu s katerimi morajo biti za uvrstitev v razreda A in B perutninski klavni trupi in kosi vsaj brez štrlečih zlomljenih kosti.

22      Finanzgericht meni, da Hauptzollamtu ne bi bilo treba zavrniti izvoznega nadomestila za celotno pošiljko, prijavljeno februarja 1998. Obseg domneve iz člena 70(1) Carinskega zakonika je treba spremeniti tako, da naj bi bilo v tej pošiljki 50 % proizvodov, ki jih je prijavila tožeča stranka, primerne tržne kakovosti.

23      Obe stranki v postopku v glavni stvari sta proti sodbi Finanzgerichta vložili zahtevo za revizijo pri Bundesfinanzhofu. Nowaco meni, da ima pravico do celotnega izvoznega nadomestila za pošiljko iz decembra 1997 in pošiljko iz februarja 1998. Hauptzollamt zatrjuje, da bi moral glede te zadnje pošiljke Finanzgericht ugotoviti 48,1 % upravičene količine za nadomestilo, na podlagi razmerja med težo prvega vzorca in težo rezervnega vzorca.

24      V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži ta vprašanja:

„1.      Ali se za ugotovitev primerne tržne kakovosti blaga, za katero se zahteva izvozno nadomestilo, lahko uporabi Uredba Komisije (EGS) št. 1538/91 z dne 5. junija 1991 o uvedbi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1906/90 o določenih tržnih standardih za perutnino?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

a)      Ali se uporabi člen 70 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kadar je treba ugotoviti, ali je blago, za katero se zahteva izvozno nadomestilo, primerne tržne kakovosti?

b)      Ali nastopi domneva enotne kakovosti iz člena 70(1), prvi pododstavek, Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 tudi takrat, kadar je bil pregledan samo en naključni vzorec, čeprav zadevna zakonodaja Skupnosti dopušča napake blaga v določenem količinskem obsegu in skladno s tem zahteva in izrecno predpisuje fizični pregled določenega minimalnega števila vzorcev za ugotovitev, ali je spoštovano to odstopanje?

3.      Če sta tudi odgovora na vprašanji 2 a) in b) pritrdilna:

Kakšen učinek ima prej omenjena domneva kakovosti, če je odvzetih več vzorcev iz enotne prijavljene pošiljke in je pri pregledu enega dela vzorcev primerna tržna kakovost ugotovljena, pri drugem delu pa ne?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

25      Bundesfinanzhof se v predložitveni odločbi sprašuje o uporabi Uredbe št. 1538/91, da bi odločilo o „primerni tržni kakovosti“ blaga, kot je ta v zadevi v postopku v glavni stvari, zaradi pravila o izjemi iz člena 1(3) Uredbe št. 1906/90. Bundesfinanzhof v vsakem primeru meni, da je treba v primeru uporabe Uredbe št. 1538/91 upoštevati ne le njen člen 6, ampak tudi člen 7, ki določa dovoljeno število napak. Dalje se predložitveno sodišče sprašuje, ali ta uredba, če se uporabi, omogoča izključitev odstopanja za drugo blago, kot je predpakirano.

26      Glede uporabljivosti Uredbe št. 1538/91 je treba navesti, da je namen Uredbe uvedba podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1906/90, ki v členu 1(3), prva alinea, izrecno določa, da se Uredba ne uporablja za perutninsko meso za izvoz iz Skupnosti. Nowaco iz tega sklepa, da tržni standardi iz kombiniranih določb Uredbe št. 1538/91 in št. 1906/90 ne postavljajo pogoja za obstoj „primerne tržne kakovosti“.

27      Sodišče je že v kontekstu Uredbe Komisije št. 1041/67/EGS z dne 21. decembra 1967 o podrobnih pravilih za uporabo izvoznih nadomestil v sektorju proizvodov, za katere velja sistem enotne cene (UL 1967, 314, str. 9), presodilo, da je zahteva „primerne tržne kakovosti“ splošni in objektivni pogoj za odobritev nadomestila in proizvod, ki ga ni mogoče tržiti na ozemlju Skupnosti „v običajnih pogojih“, ne izpolnjuje teh zahtev kakovosti (glej v tem smislu sodbe z dne 9. oktobra 1973 v zadevi Muras, 12/73, Recueil, str. 963, točka 12; z dne 26. maja 2005 v zadevi SEPA, C-409/03, ZOdl., str. I-4321, točka 22, in z dne 1. decembra 2005 v zadevi Fleisch‑Winter, C‑309/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 20).

28      Sodišče je tudi presodilo, da dejstvo, da je lastnost tržnosti proizvoda „v običajnih pogojih“ neločljiv sestavni del pojma „primerne tržne kakovosti“, jasno izhaja iz ureditve izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode, ker so po Uredbi št. 1041/67 vse upoštevne uredbe zato, da bi lahko bilo za proizvod odobreno izvozno nadomestilo, prevzele tako pojem „primerna tržna kakovost“ kot merilo za lastnost tržnosti proizvoda „v običajnih pogojih“. Pri Uredbi št. 3665/87 se na to zahtevo sklicuje njena deveta uvodna izjava (zgoraj navedeni sodbi SEPA, točki 23 in 26, in Fleisch‑Winter, točka 21).

29      Uredbo št. 3665/87 je 1. julija 1999 nadomestila Uredba (ES) št. 800/1999 Komisije z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 102, str. 11), ki v členu 21(1) prvi in drugi pododstavek, določa, da se nadomestil ne odobri za proizvode, ki na dan sprejetja izvozne deklaracije niso „primerne tržne kakovosti“, in da proizvodi izpolnjujejo to zahtevo, „če se jih v običajnih pogojih lahko prodaja na območju Skupnosti“. Sodišče je presodilo, da ta določba potrjuje obstoječ pravni položaj (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo SEPA, točka 27).

30      Zato je treba, kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 32 in 33 sklepnih predlogov, člen 13 Uredbe št. 3665/87 razlagati tako, da mora biti proizvod, ki se izvaža iz Skupnosti v tretje države, zato da bi se lahko štelo, da je „primerne tržne kakovosti“, in s tem upravičilo pravico do izvoznih nadomestil, sposoben tržiti se na ozemlju Skupnosti „v običajnih pogojih“ in torej ustrezati standardom kakovosti, katerim je podrejeno njegovo trženje v Skupnosti glede človeške potrošnje.

31      V skladu s členom 6 Uredbe št. 1538/91 morajo za uvrstitev v razreda A in B in s tem za trženje za človeško potrošnjo v Skupnosti perutninski klavni trupi in kosi izpolnjevati več zahtev kakovosti, zlasti da so brez štrlečih zlomljenih kosti. V skladu s členom 7 te uredbe je dovoljena prisotnost takih zlomov, če je število proizvodov z napako manjše od zgornje določene meje, ki je odvisna od velikosti serije. V tem primeru se lahko serija perutninskega mesa, ki vsebuje proizvode s štrlečimi zlomljenimi kostmi, katerih število ne presega predvidene dovoljene meje, v Skupnosti trži neomejeno.

32      Ni dvoma, da navedene določbe, ki določajo minimalne zahteve, da se perutninsko meso lahko trži v Skupnosti „v običajnih pogojih“, pomenijo standarde kakovosti, ki jih mora dosegati to meso za ugotovitev njegove „primerne tržne kakovosti“ v smislu člena 13 Uredbe št. 3665/87.

33      „Primerno tržno kakovost“ perutninskega mesa, ki je predmet izvoza, je torej treba presojati na podlagi zahtev ureditve Skupnosti, katere del sta člena 6 in 7 Uredbe št. 1538/91. Dalje, Nowaco pride podredno do iste ugotovitve s trditvijo, da če se standardi trženja, določeni za kategorijo B, spoštujejo, je perutninsko meso, ki je predmet izvoznega nadomestila, „primerne tržne kakovosti“ v smislu člena 13 Uredbe št. 3665/87.

34      O členu 7 Uredbe št. 1538/91 je treba navesti, da dopolnjuje člen 6 te uredbe in da je na podlagi določb teh dveh členov mogoče presojati, ali se lahko serija perutninskega mesa, kot je ta v postopku v glavni stvari, zaradi morebitnih štrlečih zlomljenih kosti na trupu, odkritih v navedeni seriji, trži v Skupnosti „v običajnih pogojih“.

35      Člen 1(3), prva alinea, Uredbe št. 1906/90, ki določa, da se uredba ne uporablja za perutninsko meso za izvoz iz Skupnosti, ne nasprotuje ugotovitvi iz točke 33, prvi stavek, te sodbe. To določbo je treba razlagati v smislu cilja te uredbe, ki je postaviti tržne standarde znotraj Skupnosti. Tako ne navedena uredba ne uredba o pravilih za njeno izvajanje ne določata izvoznih meril kot takih. Tudi če proizvod ne dosega standardov kakovosti, določenih s členoma 6 in 7 Uredbe št. 1538/91 kot tržnih kriterijev v Skupnosti v običajnih pogojih, se načeloma lahko izvaža.

36      Standardi iz členov 6 in 7 Uredbe št. 1538/91 se ne uporabljajo za izvrševanje izvoza v ožjem pomenu, to je za transakcije, kjer so skupnostni gospodarski subjekti v razmerju z gospodarskimi subjekti iz tretjih držav. Namen teh standardov je vzpostavitev pravice do finančne subvencije, ki jo odobri Skupnost. Gre torej za postopek znotraj Skupnosti, ker poteka med skupnostnim gospodarskim subjektom in nacionalnimi organi države članice in ne zajema fizičnih ali pravnih oseb iz tretjih držav.

37      Razlaga, po kateri bi bila dovoljena subvencija izvoza proizvodov, ki ne ustrezajo tržnim zahtevam znotraj Skupnosti, bi pripeljala do neskladnosti skupnostnega sistema izvoznih nadomestil, kot je Sodišče že ugotovilo v točki 31 zgoraj navedene sodbe SEPA.

38      Dalje, natančno je treba opredeliti, kot je to storila Komisija Evropskih skupnosti v točki 23 pisnih stališč, da so minimalne zahteve iz člena 6(1) Uredbe št. 1538/91 (kot med drugim odsotnost tujih snovi in vonjev ter vidnih krvnih madežev) zahteve, ki se nanašajo neposredno na kakovost proizvoda, medtem ko se na druge določbe te uredbe, ki se ne nanašajo na to kakovost (na primer tiste v zvezi z imenovanjem ali označevanjem proizvodov) in katerih namen je informirati potrošnika ali gospodarski subjekt, za namene uporabe člena 13 Uredbe št. 3665/87 ni mogoče sklicevati.

39      Torej je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da se za določanje „primerne tržne kakovosti“ blaga, za katero je zaprošeno izvozno nadomestilo, uporabljajo določbe Uredbe št. 1538/91, ki določajo minimalne zahteve kakovosti in meje odstopanja, zlasti njena člena 6 in 7.

40      Dodati je treba, da odgovor, ki ga je treba dati na drugo vprašanje Bundesfinanzhofa, in sicer, ali Uredba omogoča izključitev odstopanja za drugo blago, kot je predpakirano, ne vpliva na odgovor iz točke 39 te sodbe.

41      Najprej je treba poudariti, da ta negotovost v bistvu izhaja iz razlik med različnimi jezikovnimi različicami člena 7 Uredbe št. 1538/91. Tako je nemška različica te določbe, ki vsebuje pojem „Fertigpackung“ („predpakiranje“), v nasprotju z drugimi jezikovnimi različicami te določbe, zlasti s špansko („unidad“), dansko („emne“), grško („μονάδa“), angleško („unit“), francosko („unité“), italijansko („unità“), nizozemsko („produkt“), portugalsko („unidade“), finsko („yksiköt“) in švedsko („enhet“). V takšnem primeru v skladu z ustaljeno sodno prakso potreba po enotni razlagi prava Skupnosti izključuje, da bi se besedilo določbe obravnavalo ločeno, ampak zahteva nasprotno, naj se razlaga in uporablja ob upoštevanju različic, ki so bile določene v drugih uradnih jezikih (glej v tem smislu sodbe z dne 12. julija 1979 v zadevi Koschniske, 9/79, Recueil, str. 2717, točka 6; z dne 2. aprila 1998 v zadevi EMU Tabac in drugi, C‑296/95, Recueil, str. I‑1605, točka 36, in z dne 9. marca 2006 v zadevi Zuid‑Hollandse Milieufederatie in Natuur en Milieu, C‑174/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 20).

42      Poleg primerjave besedila različnih jezikovnih različic Uredbe št. 1538/91 analiza zgradbe in zgodovinskega poteka te uredbe prikazuje tudi, da je treba obdržati pojem „enote“ v tabeli iz člena 7(3) te uredbe. Treba je spomniti, da je člen 8 Uredbe št. 1538/91 posvečen predpakiranju in da nemška različica člena 7 te uredbe, pred spremembo s členom 1, točka 4, Uredbe (EGS) št. 2891/93 Komisije z dne 21. oktobra 1993 (UL L 263, str. 12), ne vsebuje omembe v zvezi s predpakiranjem. Ta sprememba se gotovo nanaša le na merilo odstopanja in ne na zadevne proizvode.

43      Drugič, tudi če domnevamo, da je treba prebrati v členu 7 Uredbe št. 1538/91 pojem „predpakiranje“ namesto pojma „enota“, torej obdržati besedilo, po katerem so zadevne meje odstopanja določene za predpakiranje, je treba sprejeti analizo predložitvenega sodišča in analizo generalnega pravobranilca v točkah 45 in 46 sklepnih predlogov, v skladu s katerima je treba te meje odstopanja uporabiti analogno tudi za proizvode, ki niso predpakirani. Če so tako te meje odstopanja predvidene, kadar je perutninsko meso namenjeno potrošnikom, torej kupcem, ki zahtevajo največ varstva, je samoumevno, da se jih uporabi tudi, ko je treba to meso prodati posrednikom.

 Drugo vprašanje

 Drugo vprašanje, točka a)

44      Najprej je treba opozoriti, da se Carinski zakonik v skladu s svojim členom 1, prva alinea, uporablja za menjavo med Skupnostjo in tretjimi državami, brez poseganja v posebne določbe z drugih področij. Določbe tega zakonika tvorijo z določbami uredbe o izvajanju navedenega carinskega zakonika splošno ureditev za marsikatere sektorje in dejavnosti v zvezi z menjavo med Skupnostjo in tretjimi državami.

45      Dalje, v skladu z opredelitvijo iz člena 4, točka 16, istega zakonika je treba pod pojmom „carinski postopek“ razumeti sprostitev v prosti promet, tranzit, carinsko skladiščenje, aktivno oplemenitenje, predelavo pod carinskim nadzorom, začasen uvoz, pasivno oplemenitenje in izvoz. Zadnjenavedeni tako pomeni carinski postopek ali, kot trdi Komisija, carinski proces.

46      Končno, glede Carinskega zakonika je treba poudariti, da je člen 70 del oddelka 1 (Vnos blaga v carinski postopek) Poglavja 2 (Carinski postopki) Naslova IV (Carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga), medtem ko se ureditev vsakega od carinskih postopkov nahaja v drugih oddelkih istega poglavja.

47      Iz tega sledi, da je člen 70 ena izmed splošnih carinskih določb, ki se uporabljajo za vse izvozne deklaracije v zvezi z blagom, ki je predmet nadomestila, ne da bi posegal v posebne določbe.

48      Treba je torej preveriti, ali posebna ureditev, uporabljiva v postopku v glavni stvari, vsebuje take določbe.

49      Prvič, iz določb Uredbe št. 3665/87 ne izhaja, da naj se člen 70 Carinskega zakonika ne bi uporabljal pri ureditvi izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode. Nasprotno, iz člena 3(6) navedene uredbe, po katerem so ob izdaji izvozne deklaracije ali vsakega drugega dokumenta z istim pravnim učinkom proizvodi podvrženi carinskemu nadzoru, dokler ne zapustijo območja Skupnosti, izhaja, da se določbe Carinskega zakonika uporabljajo.

50      Drugič, glede nadzora med izvozom proizvodov, ki uživajo nadomestilo, Uredba št. 386/90 le dopolnjuje splošne carinske določbe, s tem da v členih 2 in 3 med drugim določa, da je treba fizične preglede blaga opraviti, ko so končane carinske izvozne formalnosti, in pred dovoljenjem za zadevno blago ter da mora imeti fizični pregled obliko naključnih pregledov, ki se izvajajo pogosto in brez predhodnega opozorila.

51      Iz Uredbe št. 2221/95 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 386/90 tudi ne izhaja, da izključuje uporabo člena 70 Carinskega zakonika. Res je, da osma uvodna izjava Uredbe št. 2221/95 navaja, da lahko pride do nujne uporabe posebnih določb pri kmetijskih proizvodih, ki uživajo izvozna nadomestila. Vendar nobena določba te uredbe, tudi če jo lahko štejemo za posebno, ne pomeni neuporabe Carinskega zakonika.

52      Tretjič, kot je ugotovljeno v točki 39 te sodbe, so nekatere določbe Uredbe št. 1538/91 uporabne tudi za določanje „primerne tržne kakovosti“ proizvoda, za katerega je zaprošeno nadomestilo. Tudi ta pravila so posebne določbe v smislu člena 1 Carinskega zakonika. Te določbe ne izključujejo uporabe člena 70 tega zakonika, ampak določajo njegov način uporabe.

53      Ob upoštevanju te presoje je treba na drugo vprašanje, točka a), odgovoriti, da se v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, uporabi člen 70 Carinskega zakonika, s pridržkom pravilnosti tam določenega pregleda, če gre za vprašanje, ali je blago, za katero je zaprošeno izvozno nadomestilo, „primerne tržne kakovosti“.

 Drugo vprašanje, točka b)

54      Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali domneva enotne kakovosti, določena v členu 70(1), prvi pododstavek, Carinskega zakonika velja, tudi če odvzeti vzorec ni dovolj velik glede na člen 7 Uredbe št. 1538/91 in tako ni mogoče ugotoviti, ali so bile tam določene meje odstopanj prekoračene ali ne.

55      Člen 70(1), prvi pododstavek, Carinskega zakonika je splošna določba, ki določa, da če se pregled opravi le na delu blaga, ki je predmet iste deklaracije, veljajo rezultati tega pregleda za vse blago v tej deklaraciji.

56      Ta domneva enotne kakovosti ne velja le za preglede, opravljene na podlagi carinske ureditve, ampak jo gre upoštevati, kot to izhaja tudi iz podanega odgovora na drugo vprašanje pod točko a), tudi pri pregledih, opravljenih na podlagi ureditve o sistemu izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode in ureditve v zvezi s tržnimi standardi za meso. Za uporabo te domneve o enotni kakovosti je nujno, da pogoji in potek pregleda izpolnjujejo zahteve, opredeljene v navedenih ureditvah.

57      Člen 7, od (3) do (5), Uredbe št. 1538/91 določa število dovoljenih enot z napako glede na velikost serije in velikost vzorca. Če ni bilo odvzeto minimalno število vzorcev, ni mogoče preveriti spoštovanja teh meja odstopanja.

58      Iz tega sledi, da takrat, ko ni mogoče preveriti spoštovanja teh meja odstopanj zaradi premajhnega odvzetega vzorca, iz rezultatov pregleda tega vzorca ne moremo sklepati na celotno serijo in torej zanjo ne morejo veljati.

59      V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje, točka b), odgovoriti, da domneva enotne kakovosti, določena v členu 70(1), prvi pododstavek, Carinskega zakonika, ne velja, če odvzeti vzorec ni dovolj velik v skladu s členom 7 Uredbe št. 1538/91.

60      Glede na odgovor Sodišča na drugo vprašanje, točka b), je odgovor na tretje vprašanje brezpredmeten.

61      Kljub temu pa je treba poudariti, da je Sodišče pristojno nacionalnemu sodišču predložiti vsa dejstva o razlagi prava Skupnosti, ki bi se jih lahko uporabilo pri razsodbi zadeve, o kateri predložitveno sodišče odloča, in na katera se je morebiti sklicevalo v vprašanjih (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 12. decembra 1990 v zadevi SARPP, C‑241/89, Recueil, str. I‑4695, točka 8; z dne 2. februarja 1994 v zadevi Verband Sozialer Wettbewerb, „Clinique“, C‑315/92, Recueil, str. I‑317, točka 7; z dne 4. marca 1999 v zadevi Consorzio per la tutela del formaggio Gorgonzola, C‑87/97, Recueil, str. I‑1301, točka 16, in z dne 7. septembra 2004 v zadevi Trojani, C‑456/02, ZOdl., str. I‑7573, točka 38).

62      V okviru te zadeve je treba podrobneje preučiti pravice in obveznosti ter odgovornosti izvoznika in nacionalnih carinskih organov glede pregledov proizvodov, izvoženih s pomočjo Skupnosti.

63      Skupnostna ureditev določa vrsto sodelovanja med izvoznikom in nacionalnim carinskim organom, da bi bil pravilno opravljen nadzor nad postopkom izvoza, ki uživa nadomestila.

64      Na podlagi člena 69(2) Carinskega zakonika ima deklarant pravico prisostvovati pregledu blaga in morebitnemu odvzemu vzorcev. Člen 70(1), drugi pododstavek, tega zakonika določa, da lahko deklarant zahteva dodatni pregled blaga, če meni, da rezultati delnega pregleda ne veljajo za ostalo deklarirano blago.

65      Sodišče je že v točki 35 zgoraj navedene sodbe Fleisch-Winter ugotovilo, da ker izvoznik z vložitvijo zahtevka za nadomestilo vedno, implicitno ali izrecno, zagotavlja „primerno tržno kakovost“, mora sam, po dokaznih pravilih nacionalnega prava, dokazati, da je ta pogoj izpolnjen tudi takrat, ko naj bi bila deklaracija za nacionalne organe vprašljiva. V postopku v glavni stvari, čeprav so bili odvzeti vzorci premajhni, so rezultati carinskega nadzora in odločb Hauptzollamta pokazali, da so za nacionalne carinske organe izvozne deklaracije izvoznika vprašljive.

66      Ureditev Skupnosti pa določa tudi posebne obveznosti v breme navedenih organov. Zlasti člen 5(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2221/95 določa, da carinski izvozni urad pazi na to, da se spoštuje „primerna tržna kakovost“ proizvoda, ki uživa izvozno nadomestilo. Nedvomno morajo nacionalni carinski organi tudi po uradni dolžnosti uporabljati upoštevno ureditev Skupnosti, vključno s pravili o odvzemu vzorcev.

67      Res je, da ne Uredba št. 386/90 ne Uredba št. 2221/95 ne zahtevata, da mora biti vsaka serija fizično pregledana, vendar če je fizični pregled opravljen, mora biti opravljen v skladu z ureditvijo Skupnosti, vključno s pravili o odvzemu vzorcev.

68      Zato je treba ugotoviti, da so v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, nacionalni upravni in sodni organi pristojni ugotoviti dejstva, pri čemer morajo upoštevati vse dokaze. Ti dokazi lahko obsegajo razpoložljive vzorce pa tudi druge dokaze, zlasti poročila pristojnega uradnika, ki je opravil fizični pregled, izdana v skladu z ureditvijo Skupnosti. Če ni mogoče ugotoviti dejstev, ki bi lahko odločala o pravici do nadomestila, mora nacionalno sodišče presoditi ravnanje izvoznika in ravnanje carinskega organa, pri čemer ugotavlja, koliko je vsak izmed njiju izvrševal svoje pravice in izpolnjeval svoje obveznosti, in primerno sklepati glede pravice do izvoznega nadomestila.

 Stroški

69      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Za določanje „primerne tržne kakovosti“ blaga, za katero je zaprošeno izvozno nadomestilo, se uporabljajo določbe Uredbe Komisije (EGS) št. 1538/91 z dne 5. junija 1991 o uvedbi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1906/90, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1000/96 Komisije z dne 4. junija 1996, ki določa minimalne standarde kakovosti in meje odstopanja, zlasti njena člena 6 in 7.

2)      a)     V okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, se člen 70 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996, uporablja s pridržkom pravilnosti tam določenega pregleda, če gre za vprašanje, ali je blago, za katero je zaprošeno izvozno nadomestilo, „primerne tržne kakovosti“.

2)      b)     Domneva enotne kakovosti iz člena 70(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, ne velja, če odvzeti vzorec ni dovolj velik v skladu s členom 7 Uredbe št. 1538/91.

3)      V okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, so nacionalni upravni in sodni organi pristojni ugotoviti dejstva, pri čemer morajo upoštevati vse dokaze. Ti dokazi lahko obsegajo razpoložljive vzorce, pa tudi druge dokaze, zlasti poročila pristojnega uradnika, ki je opravil fizični pregled, izdana v skladu z ureditvijo Skupnosti. Če ni mogoče ugotoviti dejstev, ki bi lahko odločala o pravici do nadomestila, mora nacionalno sodišče presoditi ravnanje izvoznika in ravnanje carinskega organa, pri čemer ugotavlja, koliko je vsak izmed njiju izvrševal svoje pravice in izpolnjeval svoje obveznosti, in primerno sklepati glede pravice do izvoznega nadomestila.

Podpisi