–

za P. I. L. Biekša, advokatas,

–

za litovsko vlado K. Dieninis in V. Kazlauskaitė‑Švenčionienė, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. Azéma in A. Steiblytė, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 10 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med P. I. in Migracijos departamentas prie Lietuvos Respublikos vidaus reikalų ministerijos (oddelek za migracije pri ministrstvu za notranje zadeve Republike Litve; v nadaljevanju: oddelek za migracije), ker mu je zadnjenavedeni zavrnil priznanje statusa begunca.

3

Konvencija o statusu beguncev, ki je bila podpisana 28. julija 1951 v Ženevi in je začela veljati 22. aprila 1954 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 189, str. 150, št. 2545 (1954)), kakor je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen 31. januarja 1967 v New Yorku in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), v členu 1(A)(2), prvi pododstavek, določa, da se izraz „begunec“ uporablja za vsako osebo, ki se „zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati zaščite te države“.

4

V uvodnih izjavah 4, 12, 16 in 29 Direktive 2011/95 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

5

V členu 2(d) te direktive je za namene te direktive povzeta opredelitev pojma „begunec“ iz člena 1(A)(2), prvi pododstavek, Ženevske konvencije, v členu 2(e) navedene direktive pa je „status begunca“ opredeljen kot „priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot begunca s strani države članice“.

6

Člen 2(h) Direktive 2011/95 opredeljuje pojem „prošnja za mednarodno zaščito“ kot „prošnjo državljana tretje države […] za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnjo za status begunca ali status subsidiarne zaščite“, člen 2(i) te direktive pa pojem „prosilec“ opredeljuje kot „državljana tretje države […], ki je vložil[] [tako prošnjo], v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev“.

7

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, v odstavkih 3 in 5 določa:

„3.   Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:

[…]

5.   Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

8

V členu 6(a) in (c) iste direktive so kot „subjekti preganjanja“ opredeljeni država in „nedržavni subjekti“, glede katerih je mogoče dokazati, da država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

9

Člen 9 Direktive 2011/95, naslovljen „Dejanja preganjanja“, določa:

„1.   Da se šteje za dejanje preganjanja v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, mora dejanje:

2.   Dejanja preganjanja, opredeljena v odstavku 1, imajo lahko med drugim naslednje oblike:

[…]

[…]

3.   Skladno s točko (d) člena 2 mora obstajati povezava med razlogi iz člena 10 in dejanji preganjanja, kot so določena v odstavku 1 tega člena, ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji.“

10

Člen 10 te direktive, naslovljen „Razlogi za preganjanje“, v odstavkih 1(e) in 2 določa:

„1.   Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:

[…]

2.   Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.“

11

Člen 13 navedene direktive, naslovljen „Priznanje statusa begunca“, določa:

„Države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III.“

12

Člen 83(2) Lietuvos Respublikos įstatymas dėl užsieniečių teisinės padėties Nr. IX‑2206 (zakon Republike Litve o pravnem statusu tujcev št. IX‑2206) z dne 29. aprila 2004 (Žin., 2004, št. 73‑-2539), s katerim je bila v litovsko pravo med drugim prenesena Direktiva 2011/95, v različici, spremenjeni z zakonom št. XII‑1396 z dne 9. decembra 2014 (TAR, 2014, št. 19923), določa:

„Če se med obravnavanjem prošnje ugotovi, da elementov v zvezi z določitvijo statusa prosilca za azil kljub iskrenemu prizadevanju ni mogoče ugotoviti s pisnimi dokazi, se ti elementi ocenijo v korist prosilca, prošnja za azil pa se šteje za utemeljeno, če je bila vložena, kakor hitro je bilo mogoče, razen če lahko prosilec izkaže tehtne razloge, zakaj tega ni storil, če je prosilec za azil predložil vse ustrezne elemente, s katerimi razpolaga, in je glede neobstoja drugih ustreznih elementov podal zadovoljivo razlago ter da je ugotovljeno, da so izjave prosilca verjetne in skladne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom.“

13

P. I., državljan tretje države, je 15. julija 2019 pri oddelku za migracije vložil prošnjo za azil. V utemeljitev te prošnje je navedel, da je leta 2010 v državi izvora sklenil pogodbo o nakupu delnic s podjetjem, ki je v lasti osebe, povezane z oblastjo, vključno z obveščevalnimi službami. Temu podjetju je nakazal znesek 690.000 ameriških dolarjev (USD) (približno 647.500 EUR). Ker ta pogodba ni bila izpolnjena, je P. I. od sopogodbenika zahteval vračilo tega zneska. Nato je bil zoper njega na pobudo lastnika navedenega podjetja začet kazenski postopek, decembra 2015 pa se je moral odpovedati pretežnemu delu projekta, ki ga je zasnovalo njegovo podjetje, nad katerim so nadzor prevzela nekatera podjetja v lasti drugih oseb.

14

Ta kazenski postopek naj bi bil januarja 2016 ustavljen. Vendar naj bi bil postopek po poskusu P. I., da po sodni poti nasprotuje nezakonitemu prevzemu svojega projekta, aprila 2016 ponovno odprt, ker je zoper P. I. pričala oseba, povezana z novimi lastniki njegovega podjetja. Decembra 2016 in januarja 2017 naj bi bila v navedenem kazenskem postopku izdana sklepa o uvedbi preiskave in odreditvi pripora P. I., ki naj bi mu bil medtem odvzet preostali del projekta.

15

Oddelek za migracije je z odločbo z dne 21. septembra 2020 zavrnil prošnjo za priznanje statusa begunca, ki jo je vložil P. I. Po koncu preiskave je ta oddelek ocenil, da razlogi, ki so bili podlaga za nevarnost kazenskega pregona in pripora – čeprav so bili ugotovljeni in se štejejo za verjetne – ne ustrezajo nobenemu od razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji, med drugim vključno z razlogom, ki temelji na pojmu „politično prepričanje“.

16

P. I. je po zavrnitvi njegove tožbe, ki jo je zoper to odločbo vložil pri Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva), zoper sodbo tega sodišča vložil pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), ki je predložitveno sodišče. Izpodbija odločbo oddelka za migracije, ki je bila potrjena na prvi stopnji, pri čemer trdi, da kadar dejanja preganjanja ali neobstoj zaščite pred takimi dejanji niso povezana – kot v obravnavanem primeru – s „politično dejavnostjo“ v tradicionalnem smislu ali s političnimi idejami, ki so javno izražene, temveč z odporom, ki je s konkretnimi dejanji usmerjen proti skupini, ki deluje nezakonito in na državo vpliva prek korupcije, je ta odpor zajet s pojmom „politično prepričanje“ v smislu člena 10 Direktive 2011/95 kot „pripisano politično prepričanje“. Pojasnjuje, da je kaznivo dejanje, ki se mu pripisuje (izsiljevanje zaradi prilastitve blaga zelo velike vrednosti, ki pripada drugemu), pravzaprav civilni spor premoženjske narave med gospodarskimi subjekti.

17

Predložitveno sodišče meni, da je P. I. skozi vso preiskavo dosledno trdil, da so si poslovneži, ki so z državno oblastjo povezani s korupcijo, prilastili njegovo premoženje, da je bil po tem, ko je ugovarjal zadevni transakciji, na pobudo enega od teh poslovnežev zoper njega uveden kazenski postopek in da je bil ta kazenski postopek, ki je bil namenjen zastraševanju, potem ko je bil prekinjen, ponovno uveden zaradi poskusa P. I., da bi svoje pravice uveljavljal pred sodiščem, ter da je bil v tem postopku med drugim zoper njega izdan sklep o priporu. To sodišče dodaja, da so v skladu z nacionalno ureditvijo na področju azila kazenski pregon ali kazenske sankcije dejanja preganjanja, če so nesorazmerni in diskriminatorni, ter pojasnjuje, da se mu zdi verjetno, da je bil navedeni kazenski postopek „umetno ustvarjen“, tako da bi bil lahko P. I., če se vrne v izvorno državo, še naprej preganjan.

18

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba nasprotovanje nezakonito delujoči in koruptivno vplivni skupini, ki prek državnega aparata zatira prosilca za azil in proti kateri se ni mogoče zakonito braniti zaradi zelo razširjene korupcije v zadevni državi, šteti za enakovredno pripisanemu političnemu prepričanju [v angleščini attributed political opinion] v smislu člena 10 Direktive [2011/95]?“

19

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da pojem „politično prepričanje“ zajema poskuse prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(h) in (i) te direktive, da zaščiti svoje osebne premoženjske in ekonomske interese z zakonitimi sredstvi zoper nedržavne akterje, ki delujejo nezakonito, če bi ti zaradi vezi, ki jih imajo z zadevno državo prek korupcije, lahko uporabili represivni aparat države v škodo tega prosilca.

20

Najprej je treba opozoriti, da je bila Direktiva 2011/95, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 12, sprejeta zlasti zato, da bi vse države članice uporabljale skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito.

21

To direktivo je treba ob upoštevanju njene splošne sistematike in namena razlagati ob spoštovanju ne le Ženevske konvencije, ki je temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev, kot je opozorjeno v uvodni izjavi 4 navedene direktive, temveč tudi – kot je razvidno iz uvodne izjave 16 iste direktive – ob spoštovanju pravic, priznanih z Listino o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) (glej v tem smislu sodbo z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil), C‑238/19, EU:C:2020:945, točki 19 in 20 ter navedena sodna praksa).

22

V skladu s členom 2(d) Direktive 2011/95 je pojem „begunec“ opredeljen kot državljan tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države.

23

V skladu s členom 13 te direktive države članice priznajo status begunca državljanu tretje države, ki izpolnjuje pogoje, določene med drugim v členih 9 in 10 navedene direktive.

24

Prosilec za tak status mora tako zaradi okoliščin, ki obstajajo v njegovi izvorni državi, imeti utemeljen strah pred „dejanji preganjanja“ v smislu člena 9(1) in (2) Direktive 2011/95, ki jih zoper njega izvajajo „subjekti preganjanja“ iz člena 6 te direktive, če med temi dejanji ali neobstojem zaščite pred njimi in vsaj enim od razlogov za preganjanje iz člena 10 navedene direktive, med katerimi je „politično prepričanje“, obstaja vzročna zveza v smislu odstavka 3 tega člena 9 v povezavi z uvodno izjavo 29 iste direktive (glej po analogiji sodbo z dne 5. septembra 2012, Y in Z, C‑71/11 in C‑99/11, EU:C:2012:518, točka 51).

25

V zvezi s pojmom „politično prepričanje“, na katerega se nanašajo dvomi predložitvenega sodišča, člen 10(1)(e) Direktive 2011/95 določa, da ta pojem „zajema zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja, navedenimi v členu 6, in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal“. Poleg tega v skladu z odstavkom 2 tega člena 10 ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične značilnosti, ki se preganjajo, če mu takšne značilnosti pripisuje subjekt preganjanja.

26

V zvezi s tem je treba poudariti, na prvem mestu, da je treba v skladu s temi določbami pojem „politično prepričanje“ razlagati široko. Ta predpostavka temelji na več elementih. To velja najprej za uporabo izraza „zlasti“ za neizčrpno naštevanje elementov, na podlagi katerih je mogoče opredeliti ta pojem. Dalje, omenjeno ni le „mnenje“, ampak tudi „stališče“ in „prepričanje“ o zadevah, povezanih s potencialnimi subjekti preganjanja, in tudi o zadevah, povezanih s „politiko“ in „metodami“ teh subjektov, ne da bi moral prosilec tudi ravnati v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem. Nazadnje, poudarek je na tem, da jih storilci preganjanja dojemajo kot „politična“.

27

To razlago potrjujejo Priročnik o postopkih in merilih, ki jih je treba uporabiti za določitev statusa begunca, in smernicah o mednarodni zaščiti v skladu s Konvencijo iz leta 1951 in Protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), 1979, ponovno pripravljen in posodobljen februarja 2019, HCR/1P/4/FRE/REV.4), na katerega se je treba sklicevati glede na njegovo posebno pomembnost zaradi vloge, ki jo Ženevska konvencija pripisuje UNHCR (glej v tem smislu sodbo z dne 23. maja 2019, Bilali, C‑720/17, EU:C:2019:448, točka 57 in navedena sodna praksa). Tudi te smernice namreč sprejemajo široko razlago pojma „politično prepričanje“, saj lahko ta pojem zajema vsa mnenja ali vsa vprašanja, ki vključujejo državni aparat, vlado, družbo ali politiko.

28

Na drugem mestu je treba pojem „politično prepričanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95, ker je namenjen varstvu pravice do svobode mnenja in izražanja, razlagati ob upoštevanju člena 11 Listine, ki je v uvodni izjavi 16 te direktive izrecno naveden kot eden od členov, ki se spodbuja z uporabo navedene direktive.

29

V skladu s členom 11 Listine ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, kar vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Kot izhaja iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) in člena 52(3) te listine, imajo pravice, zagotovljene v njenem členu 11, enak pomen in obseg kot pravice, zagotovljene s členom 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot se razlagajo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, in to brez poseganja v to, da pravo Unije tem pravicam zagotavlja širše varstvo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑401/19, EU:C:2022:297, točka 44).

30

Iz te sodne prakse je razvidno, da je svoboda izražanja eden glavnih pogojev njenega napredka ter razvoja vsake osebe in da načeloma ne varuje le „informacije“ ali „ideje“, ki se sprejmejo pozitivno ali ki se štejejo za neškodljive in nevtralne, ampak tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vzbujajo skrb, da se zagotovi pluralizem, strpnost in odprt duh, brez katerih ni demokratične družbe (sodba ESČP z dne 15. oktobra 2015, Perinçek proti Švici, CE:ECHR:2015:1015JUD002751008, točka 196(i)).

31

Poleg tega je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo, da člen 10(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne pušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področju političnega govora ali vprašanjih splošnega interesa in da je običajno zagotovljena visoka raven varstva svobode izražanja, kadar se izjave nanašajo na vprašanje splošnega interesa (sodba z dne 15. oktobra 2015, Perinçek proti Švici, CE:ECHR:2015:1015JUD002751008, točke 196(i), 197, 230 in 231). Navedlo je tudi, da je korupcija pri upravljanju javnih zadev v državi predmet javnega interesa in da razprava o njej prispeva k politični razpravi (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2016, Nadtoka proti Rusiji, CE:ECHR:2016:0531JUD003801005, točka 43).

32

Ta sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je upoštevna za razlago člena 11 Listine, potrjuje široko razlago pojma „politično prepričanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95, ki jo je treba uporabiti. V skladu s to razlago pojem „politično prepričanje“ zajema vsako mnenje, stališče ali prepričanje, ki se – ne da bi bila ta nujno neposredno ali očitno politična – odraža z dejanjem ali opustitvijo, ki ju subjekt preganjanja iz člena 6 te direktive dojema, kot da spadata med zadeve, povezane s temi subjekti ali njihovimi politikami in/ali njihovimi metodami, in pomenita nasprotovanje ali upiranje tem politikam oziroma metodam.

33

Na tretjem mestu, široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot „razloga za preganjanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento.

34

Sodišče je namreč razsodilo, da izražanje nekaterih mnenj, stališč ali prepričanj, ki niso neposredno in očitno politična, lahko „subjekte preganjanja“ glede na posebne okoliščine države izvora tega prosilca privedejo do tega, da takim mnenjem, stališčem ali prepričanjem pripišejo naravo „političnih prepričanj“ v smislu člena 10(1)(e) in (2) te direktive.

35

V zvezi s tem je na eni strani pojasnilo, da v okviru oboroženega spopada, zlasti državljanske vojne, in ob neobstoju pravne možnosti za izognitev vojaškim obveznostim obstaja trdna domneva, da bi organi zadevne tretje države zavrnitev služenja vojaškega roka razlagali kot politično nasprotovanje, ne glede na morebitne bolj zapletene osebne razloge zadevne osebe, pri čemer morajo organi države članice, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, preveriti verjetnost povezanosti take zavrnitve z zadevnim razlogom za preganjanje (sodba z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil), C‑238/19, EU:C:2020:945, točke 47, 48, 60 in 61).

36

Na drugi strani je Sodišče menilo, da je treba sodelovanje prosilca za mednarodno zaščito pri vložitvi pravnega sredstva zoper njegovo izvorno državo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, da bi se ugotovilo, da se z režimom, ki je v tej državi na oblasti, kršijo temeljne svoboščine, opredeliti kot razlog za preganjanje na podlagi „političnega prepričanja“, če obstajajo utemeljeni razlogi za bojazen, da bo ta režim to sodelovanje dojemal kot dejanje političnega nasprotovanja, proti kateremu bi se lahko izvajali povračilni ukrepi (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 90).

37

Enako velja za poskuse prosilca za status begunca, da zaščiti svoje interese s sodnimi postopki zoper nedržavne subjekte, ki nezakonito ukrepajo proti njemu, če bi ti subjekti zaradi vezi, ki jih imajo z državo prek korupcije, lahko uporabili represivni aparat države v škodo tega prosilca, in to tudi, če bi njegovo delovanje temeljilo na zaščiti njegovih osebnih premoženjskih in ekonomskih interesov.

38

Pristojni organi države članice morajo v okviru presoje dejstev in okoliščin iz člena 4 Direktive 2011/95, ki jo je treba v skladu z odstavkom 3 tega člena opraviti na posamični podlagi glede na vse zadevne okoliščine in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejstev, zlasti tistih, ki so navedena v točki 33 te sodbe, upoštevati to, da je lahko še posebej težko predložiti neposreden dokaz, da lahko organi izvorne države neko dejanje ali opustitev prosilca dojemajo kot izraz „političnega prepričanja“. Člen 4(5) te direktive namreč priznava, da prosilec ne bo vedno mogel svoje prošnje utemeljiti z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, in našteva kumulativne pogoje, pod katerimi se taki dokazi ne zahtevajo (glej po analogiji sodbo z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil), C‑238/19, EU:C:2020:945, točka 55).

39

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 59 sklepnih predlogov, se mora presoja teh organov torej glede na vse okoliščine nanašati na verjetnost političnega prepričanja, ki ga subjekti preganjanja pripisujejo prosilcu.

40

Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da pojem „politično prepričanje“ zajema poskuse prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(h) in (i) te direktive, da svoje osebne premoženjske in ekonomske interese zaščiti z zakonitimi sredstvi zoper nedržavne subjekte, ki delujejo nezakonito, kadar bi ti zaradi vezi, ki jih imajo z zadevno državo prek korupcije, lahko uporabili represivni aparat države v škodo tega prosilca, če ti subjekti preganjanja te poskuse dojemajo kot nasprotovanje ali upiranje v zadevah, povezanih s temi subjekti ali njihovimi politikami in/ali njihovimi metodami.

41

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 10(1)(e) in (2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite

je treba razlagati tako, da

pojem „politično prepričanje“ zajema poskuse prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(h) in (i) te direktive, da svoje osebne premoženjske in ekonomske interese zaščiti z zakonitimi sredstvi zoper nedržavne subjekte, ki delujejo nezakonito, kadar bi ti zaradi vezi, ki jih imajo z zadevno državo prek korupcije, lahko uporabili represivni aparat države v škodo tega prosilca, če ti subjekti preganjanja te poskuse dojemajo kot nasprotovanje ali upiranje v zadevah, povezanih s temi subjekti ali njihovimi politikami in/ali njihovimi metodami.