Veriga preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi – nepoštene trgovinske prakse med podjetji

 

POVZETEK:

Direktiva (EU) 2019/633 o nepoštenih trgovinskih praksah med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

• Direktiva določa minimalni seznam prepovedanih nepoštenih trgovinskih praks v razmerjih med kupci in dobavitelji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi ter določa minimalna pravila o izvrševanju.
• Njen namen je preprečiti, da bi večja podjetja izkoriščala male in srednje velike dobavitelje zaradi njihove manjše pogajalske moči ter da bi se stroški teh praks prenesli na primarne proizvajalce.

KLJUČNE TOČKE

Pravila ščitijo male in srednje velike dobavitelje ter večje dobavitelje z letnim prometom, ki ne presega 350 milijonov EUR. Zaščita je odvisna od sorazmerne velikosti letnega prometa dobavitelja in kupca. Ti dobavitelji so razdeljeni v pet podkategorij glede na promet:

• do 2 milijona EUR,
• 2–10 milijonov EUR,
• 10–50 milijonov EUR,
• 50–150 milijonov EUR in
• 150–350 milijonov EUR.

Prepoved nepoštenih trgovinskih praks

Direktiva prepoveduje naslednje nepoštene trgovinske prakse v vseh okoliščinah:

• plačilo za pokvarljive kmetijske in živilske proizvode, izvedeno pozneje kot 30 dni;
• plačilo za druge kmetijske in živilske proizvode, izvedeno pozneje kot 60 dni;
• odpovedi naročil pokvarljivih kmetijskih in živilskih proizvodov v zadnjem trenutku;
• enostranske spremembe pogojev sporazuma o dobavi s strani kupca;
• plačila, ki jih zahteva kupec in niso povezana s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov;
• plačila, ki jih zahteva kupec za poslabšanje ali izgubo kmetijskih in živilskih proizvodov, kadar tako poslabšanje ali izguba ni posledica malomarnosti ali krivde dobavitelja;
• zavrnitev pisne potrditve pogojev sporazuma o dobavi s strani kupca kljub temu, da je dobavitelj zaprosil zanjo;
• zloraba poslovnih skrivnosti dobavitelja s strani kupca;
• trgovinski povračilni ukrepi kupca zoper dobavitelja, če dobavitelj uveljavlja svoje pogodbene ali zakonske pravice;
• prenos stroškov, nastalih pri preučevanju pritožb strank, na proizvode dobavitelja, čeprav ne gre za malomarnost ali krivdo dobavitelja.

Direktiva prepoveduje naslednje nepoštene trgovinske prakse razen če sta se dobavitelj in kupec o njih jasno in nedvoumno dogovorila:

• kupec neprodane kmetijske in živilske proizvode vrne dobavitelju, ne da bi plačal za te neprodane proizvode ali ne da bi plačal za odstranitev teh proizvodov ali oboje;
• dobavitelju se zaračuna plačilo kot pogoj za skladiščenje, razstavljanje ali uvrstitev njegovih kmetijskih in živilskih proizvodov v ponudbo ali omogočanje dostopnosti takih proizvodov na trgu;
• kupec od dobavitelja zahteva plačilo stroškov popustov za kmetijske in živilske proizvode, ki jih je kupec prodal v okviru promocije;
• kupec od dobavitelja zahteva plačilo za oglaševanje ali trženje kmetijskih in živilskih proizvodov, ki ga izvede kupec;
• kupec dobavitelju zaračuna stroške osebja za opremljanje prostorov, uporabljenih za prodajo proizvodov dobavitelja.

Pritožbe in zaupnost

Države EU imenujejo nacionalne izvršilne organe. Dobavitelji lahko vložijo pritožbe pri izvršilnemu organu v svoji državi ali v državi kupca, za katerega se sumi, da je izvajal prepovedano trgovinsko prakso.

Izvršilni organ mora na zahtevo sprejeti potrebne ukrepe za zaščito identitete pritožnika ter za zaščito vseh drugih informacij, katerih razkritje bi lahko škodovalo interesom pritožnika ali dobaviteljev.

Pooblastila pristojnih organov

Izvršilni organi morajo imeti pooblastila in strokovno znanje, da:

• začnejo in izvajajo preiskave;
• od kupcev in dobaviteljev zahtevajo informacije;
• izvajajo nenapovedane inšpekcijske preglede na kraju samem;
• po potrebi odredijo prenehanje prepovedane trgovinske prakse;
• podjetju, ki je storilo kršitev, naložijo globe in druge kazni ter začasne ukrepe ali začne postopek za naložitev takih glob, kazni in ukrepov;
• objavljajo svoje odločitve.

Države EU lahko spodbujajo prostovoljne učinkovite in neodvisne mehanizme alternativnega reševanja sporov.

Države EU morajo zagotoviti, da izvršilni organi učinkovito sodelujejo drug z drugim in s Komisijo ter da si medsebojno pomagajo v zadevah s čezmejno razsežnostjo.

Evropski komisiji pomaga Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov, ustanovljen na podlagi Uredbe (EU) št. 1308/2013 (glej povzetek o skupni ureditvi kmetijskih trgov v EU).

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Države EU morajo direktivo prenesti v nacionalno pravo do 1. maja 2021. Države EU morajo ukrepe uporabljati od 1. novembra 2021.

OZADJE

Več informacij je na voljo na straneh:

• Direktiva o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi (Evropska komisija).

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva (EU) 2019/633 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o nepoštenih trgovinskih praksah med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi (UL L 111, 25.4.2019, str. 59–72).

POVEZANI DOKUMENTI

Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem (UL L 157, 15.6.2016, str. 1–18).

Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL L 347, 20.12.2013, str. 671–854).

Nadaljnje spremembe Uredbe (EU) št. 1308/2013 so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

Direktiva 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL L 48, 23.2.2011, str. 1–10).

Zadnja posodobitev 29.08.2019