(1)

Širokopasovna povezljivost je ključni del razvoja, uvajanja in uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije (v nadaljnjem besedilu: IKT) v gospodarstvu in družbi. Širokopasovni dostop je strateško pomemben, ker lahko pospeši prispevek te tehnologije k rasti in inovacijam v vseh gospodarskih panogah ter k socialni in teritorialni koheziji. V skladu z lizbonsko strategijo in naknadnimi sporočili (2) Evropske komisije (v nadaljnjem besedilu: Komisija) tudi Nadzorni organ podpira široko razpoložljivost širokopasovnih storitev za vse evropske državljane.

(2)

Opozoriti je treba, da je Komisija v dokumentu Akcijski načrt državnih pomoči – Manjša in bolje usmerjena državna pomoč: časovni načrt za reformo državnih pomoči 2005–2009  (3) navedla, da so lahko ukrepi državne pomoči pod določenimi pogoji učinkovito orodje za doseganje ciljev skupnega interesa. Državna pomoč lahko zlasti odpravi tržne nepopolnosti ter tako izboljša učinkovitost delovanja trgov in okrepi konkurenčnost. Če trgi sicer zagotavljajo učinkovite rezultate, vendar z vidika kohezijske politike veljajo za nezadovoljive, se lahko državna pomoč uporabi tudi za doseganje bolj zaželenih in uravnoteženih rezultatov na trgu. Dobro ciljno usmerjena državna intervencija na področju širokopasovnega dostopa lahko zlasti prispeva k zmanjšanju „digitalne ločnice“ (4), ki ločuje območja ali regije znotraj države, kjer so na voljo cenovno dostopne in konkurenčne širokopasovne storitve, od območij, kjer take storitve niso na voljo.

(3)

Hkrati je treba zagotoviti, da državna pomoč ne ovira tržnih pobud v sektorju širokopasovnih povezav. Če bi se državna pomoč za širokopasovni dostop uporabila na območjih, v katera bi verjetno vlagali ali so že vložili udeleženci na trgu, bi to lahko vplivalo na naložbe operaterjev širokopasovnih povezav, ki so jih že izvedli v skladu s tržnimi pogoji, in resno ogrozilo spodbude udeležencev na trgu za vlaganje v širokopasovni dostop. V takih primerih lahko državna pomoč za širokopasovni dostop negativno vpliva na zastavljeni cilj. Glavni cilj nadzora nad državno pomočjo na področju širokopasovnega dostopa je zagotoviti, da se bo z ukrepi državne pomoči dosegla višja stopnja pokritosti s širokopasovnim omrežjem in večja gostota omrežnih povezav ali da bi se ta stopnja dosegla hitreje kot brez pomoči, in zagotoviti, da pozitivni učinki pomoči prevladajo nad negativnimi v smislu izkrivljanja konkurence.

(4)

Opozoriti je treba, da regulativni okvir za elektronske komunikacije obravnava tudi vprašanja, povezana s širokopasovnim dostopom (5). Veleprodajni trgi širokopasovnega dostopa so zato v vseh državah Efte predmet predhodne ureditve (6). V zvezi s tem so že bile sprejete številne pobude za obravnavanje novih izzivov, ki jih z regulativnega vidika ustvarjajo omrežja naslednje generacije (v nadaljnjem besedilu: omrežja NGA) (7), zlasti v zvezi s dostopom (8).

(5)

To poglavje povzema politiko Nadzornega organa glede uporabe pravil o državni pomoči iz Sporazuma EGP za ukrepe, ki podpirajo postavitev tradicionalnih širokopasovnih omrežij, glede na postopek sprejemanja odločitev Komisije (oddelek 2), ter obravnavajo tudi več vprašanj v zvezi z oceno ukrepov, ki so namenjeni spodbujanju in podpori hitrega uvajanja omrežij NGA (oddelek 3).

(6)

Nadzorni organ bo smernice iz tega poglavja uporabil pri oceni državne pomoči za širokopasovni dostop, s čimer bo povečal pravno varnost in preglednost svojega postopka odločanja.

(7)

V svojih postopkih odločanja je Komisija naklonjena državnim ukrepom za postavitev širokopasovnega omrežja v podeželskih in manj pokritih območjih, bolj kritična pa je glede ukrepov pomoči na območjih, kjer je širokopasovna infrastruktura že na voljo in konkurenca obstaja. Kadar je državna intervencija za podporo postavitvi širokopasovnega omrežja izpolnjevala pogoje državne pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU), ki ustreza členu 61(1) Sporazuma EGP, je Komisija njeno združljivost do zdaj ocenjevala zlasti na podlagi člena 107(3) PDEU, ki ustreza členu 61(3) Sporazuma EGP. Politika Komisije o državni pomoči glede državnih ukrepov za podporo postavitvi širokopasovnih omrežij je povzeta v oddelkih 2.2 in 2.3 v nadaljevanju.

(8)

V členu 61(1) Sporazuma EGP je navedeno, da je: „vsaka pomoč, ki jo dodelijo države članice ES, države Efte ali je dodeljena v kakršni koli obliki iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z delovanjem tega sporazuma, kolikor škodi trgovini med pogodbenicami.“ Na podlagi tega se ukrep obravnava kot državna pomoč, če izpolnjuje naslednje kumulativne pogoje:

(9)

Javna podpora projektom na področju širokopasovnih povezav pogosto vključuje državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP (9).

(10)

Prvič, ukrepi običajno vključujejo državna sredstva (če na primer država podpira projekte na področju širokopasovnih povezav s subvencijami, znižanji davkov ali drugimi vrstami preferencialnih pogojev financiranja) (10).

(11)

Drugič, kar zadeva pomoč gospodarski dejavnosti, državni ukrepi za podporo projektom postavitve širokopasovnih omrežij navadno obravnavajo opravljanje gospodarske dejavnosti (kot so izgradnja in delovanje širokopasovne infrastrukture ter omogočanje dostopa do nje, vključno s povezovalnimi zmogljivostmi za prenos signala in opremo na terenu, kot so fiksni, prizemni brezžični ali satelitskimi sistemi ali kombinacije teh tehnologij). Vendar izjemoma, ko se tako financirano omrežje ne uporablja za komercialne namene (omrežje na primer zagotavlja le širokopasovni dostop do nekomercialnih spletnih strani, storitev in informacij) (11), takšna državna intervencija ne vključuje dajanja gospodarske prednosti podjetjem in torej ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

(12)

Tretjič, glede dajanja prednosti se pomoč navadno dodeli neposredno vlagateljem (12) v omrežje, ki so večinoma izbrani z javnim razpisom (13). Uporaba razpisnega postopka zagotavlja, da je vsaka pomoč omejena na najmanjši znesek, potreben za posamezen projekt, finančna podpora pa bi izbranemu ponudniku lahko omogočila opravljanje komercialne dejavnosti pod pogoji, ki na trgu sicer ne bi bili na voljo. Med posredne upravičence bi lahko med drugim spadali drugi operaterji, ki pridobijo grosistični dostop do tako zgrajene infrastrukture, in tudi poslovni uporabniki, ki pridobijo širokopasovno povezljivost pod pogoji, ki brez državne intervencije ne bi veljali (14).

(13)

Četrtič, kar zadeva merilo selektivnosti pomoči, so državni ukrepi za podporo postavitvi širokopasovnih omrežij selektivni, saj so usmerjeni k podjetjem, ki so dejavna samo v nekaterih regijah ali sektorjih celotnega trga elektronskih komunikacijskih storitev. Poleg tega glede izkrivljanja konkurence državna intervencija pogosto spremeni obstoječe tržne pogoje, ker se zaradi nje veliko podjetij odloči za naročilo na storitve pri izbranih ponudnikih in ne uporabi obstoječih ter po možnosti dražjih nadomestnih tržnih rešitev (15). Zato dejstvo, da se širokopasovne storitve sploh zagotavljajo po polni ali po nižji ceni kot sicer, izkrivlja konkurenco. Poleg tega lahko državna podpora širokopasovnemu dostopu zmanjša donosnost in ovira naložbe udeležencev na trgu, ki bi sicer bili pripravljeni vlagati v ciljno območje ali njegove dele.

(14)

Nazadnje, če državna intervencija lahko vpliva na ponudnike storitev iz drugih držav EGP, vpliva tudi na trgovino, ker so trgi elektronskih komunikacijskih storitev (vključno z veleprodajnimi in maloprodajnimi trgi širokopasovnega dostopa) odprti za konkurenco med operaterji in ponudniki storitev (16).

(15)

Če država podpre postavljanje širokopasovnega dostopa s kapitalsko udeležbo ali povečanjem kapitala podjetja, ki bo izvedlo projekt, je treba oceniti, ali ta naložba vključuje državno pomoč. Iz načela enakega obravnavanja izhaja, da kapitala, ki ga država neposredno ali posredno da na voljo podjetju v normalnih tržnih pogojih, ni mogoče obravnavati kot državno pomoč.

(16)

Če kapitalska udeležba javnega vlagatelja ali povečanje kapitala, ki jo ta opravi, niti dolgoročno ne vključuje zadostnih možnosti za donosnost, je treba tako intervencijo obravnavati kot pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP in je treba njeno združljivost s skupnim trgom oceniti le na podlagi meril iz navedene določbe (17).

(17)

Komisija je proučila uporabo načela zasebnega vlagatelja pod tržnimi pogoji na področju širokopasovnih povezav v svoji odločbi v zvezi z mestom Amsterdam (18). Kot poudarja ta odločba, je treba skladnost javne naložbe s tržnimi pogoji natančno in celovito dokazati s precejšnjo udeležbo zasebnih vlagateljev ali dobrim poslovnim načrtom za zadostno donosnost naložb. Če v projektu sodelujejo zasebni vlagatelji, je osnovni pogoj, da morajo prevzeti poslovno tveganje, povezano z naložbo, pod enakimi pogoji kot javni vlagatelj.

(18)

V nekaterih primerih države Efte lahko menijo, da je treba zagotavljanje širokopasovnih omrežij obravnavati kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljnjem besedilu: SSGP) v smislu člena 59(2) Sporazuma EGP (19).

(19)

Na podlagi sodne prakse Sodišča in če so izpolnjeni štirje glavni pogoji (splošno imenovani merila Altmark), je lahko državno financiranje za opravljanje SSGP zunaj področja uporabe člena 61(1) Sporazuma EGP (20). Ti štirje pogoji so: (a) upravičenec do mehanizma državnega financiranja za SSGP mora biti uradno pooblaščen za opravljanje SSGP, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene; (b) merila za izračun nadomestila morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno, da bi se preprečila ekonomska ugodnost, ki bi prejemniku dajala prednost v primerjavi konkurenčnimi podjetji; (c) nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti SGEI, ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti; ter (d) če upravičenec ni izbran s postopkom oddaje javnega naročila, se mora raven odobrenega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička.

(20)

V dveh odločbah (21) v zvezi z ukrepi, ki so jih regionalni organi sprejeli za dodelitev (subvencionirane) koncesije (22) za opravljanje javne službe zasebnim operaterjem za razvoj osnovnih širokopasovnih omrežij v manj pokritih regijah, je Komisija ugotovila, da so priglašene podporne sheme v skladu s štirimi merili iz sodbe Altmark in zato ne spadajo v področje uporabe člena 107(1) PDEU (23). V obeh primerih je bil ponudnik izbran glede na najnižji znesek zahtevane pomoči, znesek dodeljenega nadomestila pa je bil določen na podlagi predhodno določenih in preglednih meril. Poleg tega Komisija ni odkrila nobenih dokazov o čezmernih nadomestilih ali ugotovila tveganja, da bi do njih lahko prišlo.

(21)

Nasprotno pa je Komisija odločila, da pojma SSGP in nadaljnjega sklicevanja na sodno prakso v zadevi Altmark ni bilo mogoče sprejeti, če ponudnik storitev ni imel jasnih pooblastil in ni bil zavezan zagotavljanju širokopasovnega dostopa ter priključkov za vse državljane in podjetja na manj pokritih območjih, ampak je bil bolj usmerjen v priključitev podjetij (24).

(22)

Čeprav imajo države Efte veliko svobode pri opredelitvi storitev splošnega gospodarskega pomena, lahko Nadzorni organ v skladu s sodno prakso v primeru očitne napake prouči opredelitev takih storitev ali nalog, ki so jo opravile države Efte (25). Drugače povedano, čeprav so za opredelitev vrste in obsega naročila SSGP pristojne države Efte, ki imajo pri tem veliko svobode, pa ta pristojnost ni niti neomejena niti je ni mogoče poljubno uveljavljati (26). Poleg tega, da bi dejavnost veljala za SSGP, bi morala imeti posebne značilnosti, ki jih navadne gospodarske dejavnosti nimajo (27). Zato Nadzorni organ meni, da na območjih, kjer so zasebni vlagatelji že vlagali v širokopasovno omrežno infrastrukturo (ali dodatno večajo svojo omrežno infrastrukturo) in že zagotavljajo konkurenčne širokopasovne storitve z zadostno pokritostjo s širokopasovnim dostopom, se vzpostavitev vzporedne konkurenčne javno financirane širokopasovne infrastrukture ne bi smela obravnavati kot SSGP v smislu člena 59(2) Sporazuma EGP (28). Vendar, če je mogoče dokazati, da zasebni vlagatelji v bližnji prihodnosti (29) ne bodo sposobni zagotoviti ustrezne pokritosti s širokopasovnim omrežjem za vse državljane ali uporabnike, ter bo tako znaten del prebivalstva ostal nepriključen, se lahko podjetju, pooblaščenemu za opravljanje SSGP, dodeli nadomestilo za javno službo, če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 23 do 27. Uvodoma je treba poudariti, da ugotovitve iz navedenih odstavkov temeljijo na posebnostih sektorja širokopasovnih povezav in odražajo dosedanje izkušnje Komisije na tem področju. Pogoji iz navedenih odstavkov, čeprav niso izčrpni, vendarle ponazarjajo pristop Nadzornega organa, da v vsakem posameznem primeru oceni, ali je mogoče obravnavane dejavnosti opredeliti kot SSGP in ali so dodeljena javna sredstva v skladu s pravili o državni pomoči iz Sporazuma EGP.

(23)

Države Efte morajo glede opredelitve obsega naročila SSGP za zagotovitev obsežne postavitve širokopasovne infrastrukture navesti razloge, zakaj menijo, da je treba obravnavano storitev zaradi njenih značilnosti šteti za SSGP in jo razlikovati od drugih gospodarskih dejavnosti (30). Poskrbeti morajo tudi, da naročilo SSGP izpolnjuje nekatera minimalna merila, ki so skupna vsem naročilom SSGP, in dokazati, da so ta merila v posameznem primeru resnično izpolnjena.

(24)

Navedena merila vključujejo vsaj (a) akt javnega organa, ki zadevne subjekte pooblašča za opravljanje naročila SSGP ter (b) univerzalnost in obveznost tega naročila. Tako morajo države Efte, ko ocenjujejo, ali opredelitev SSGP za postavitev širokopasovnega omrežja ne povzroča očitne napake presoje, zagotoviti, da načrtovana širokopasovna infrastruktura omogoča univerzalno povezljivost vsem uporabnikom na danem območju, tj. zasebnim in poslovnim uporabnikom, brez razlike. Poleg tega obveznost naročila SSGP pomeni, da ponudnik načrtovanega omrežja ne bo mogel zavrniti dostopa do infrastrukture po lastni presoji ali zaradi neenake obravnave (ker na primer zagotavljanje dostopa določenemu območju ne bi bilo dobičkonosno).

(25)

Glede na stopnjo konkurenčnosti, ki je bila dosežena od liberalizacije sektorja elektronskih komunikacij v EGP, in zlasti glede na današnjo konkurenco na maloprodajnem trgu širokopasovnega dostopa, bi moralo biti v okviru SSGP vzpostavljeno javno financirano omrežje, dostopno vsem zainteresiranim subjektom. Tako bi morala potrditev naročila SSGP za postavitev širokopasovnega omrežja temeljiti na zagotavljanju pasivne, nevtralne (31) in odprte dostopovne infrastrukture. Takšno omrežje bi moralo iskalcem dostopa zagotoviti vse oblike dostopa do omrežja in omogočiti učinkovito konkurenco na maloprodajni ravni, s čimer bi se končnim uporabnikom zagotovile konkurenčne in cenovno dostopne storitve (32). Zato naj bi naročilo SSGP zajemalo le postavitev širokopasovnega omrežja z univerzalno povezljivostjo in zagotavljanje s tem povezanih storitev grosističnega dostopa, ne pa tudi maloprodajnih komunikacijskih storitev (33). Kadar je izvajalec naročila SSGP hkrati vertikalno integriran operater širokopasovnega dostopa, je treba zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe, da se preprečijo navzkrižje interesov, neupravičena diskriminacija in vsakršne druge posredne prednosti (34).

(26)

Glede na to, da je trg elektronskih komunikacij popolnoma liberaliziran, SSGP za postavitev širokopasovnega omrežja ne morejo biti oddane na podlagi odobritve izključne ali posebne pravice za ponudnika SSGP v smislu člena 59(1) Sporazuma EGP.

(27)

Ponudnik SSGP bo morda moral za izpolnitev naročila univerzalne pokritosti omrežno infrastrukturo postaviti tako na nedonosnih kot donosnih območjih, to je območjih, na katerih so drugi operaterji morda že postavili lastne omrežne infrastrukture, ali pa to načrtujejo v bližnji prihodnosti. Vendar bi moralo biti glede na posebnosti sektorja širokopasovnih povezav tudi v tem primeru nadomestilo dodeljeno zgolj za pokritje stroškov postavitve infrastrukture na nedonosnih območjih (35). Kadar SSGP za postavitev širokopasovnega omrežja ne pomeni postavitve infrastrukture v javni lasti, bi bilo treba uporabiti ustrezen nadzorni mehanizem in mehanizem za vračilo sredstev, tako da bi se z zadržanjem omrežja, ki se je financiralo iz javnih sredstev, v javni lasti tudi po izteku koncesije za SSGP preprečila dodelitev neupravičene prednosti ponudniku SSGP. Nadomestilo za SSGP bi se moralo načeloma dodeliti na podlagi odprtega, preglednega in nediskriminacijskega razpisnega postopka, po katerem bi morali vsi prijavljeni operaterji na pregleden način opredeliti donosna in nedonosna območja, oceniti pričakovane prihodke in zahtevati ustrezen znesek nadomestila, ki bi se jim zdel resnično potreben, s čimer bi se preprečilo izplačilo čezmernih nadomestil. Izvedba razpisnega postopka pod takšnimi pogoji bi morala poskrbeti, da bi bil izpolnjen četrti pogoj iz sodbe Altmark (glej odstavek 19).

(28)

Kadar niso izpolnjena štiri merila iz sodbe Altmark in če so izpolnjena splošna merila za uporabo člena 61(1) Sporazuma EGP, bo nadomestilo za opravljanje javne službe za postavitev širokopasovne infrastrukture pomenilo državno pomoč in se bodo zanj uporabile določbe iz členov 49, 59 in 61 Sporazuma EGP ter člena 1 dela I Protokola 3 k Sporazumu med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o nadzornem organu in sodišču). V tem primeru bi bilo državno pomoč v obliki nadomestila za opravljanje javne službe, dodeljenega nekaterim podjetjem, ki so pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (glej odstavke 23–27 zgoraj), mogoče obravnavati kot združljivo z delovanjem Sporazuma EGP in tako izvzeto iz zahteve po priglasitvi iz člena 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču, če bi bile izpolnjene zahteve iz akta iz točke 1h Priloge XV k Sporazumu EGP (Odločba Komisije 2005/842/ES z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena) (36) kakor je prilagojen Sporazumu EGP s Protokolom 1 k Sporazumu (37).

(29)

Kadar je Komisija ugotovila, da priglašeni ukrep v sektorju širokopasovnih povezav pomeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, je ocena združljivosti doslej temeljila neposredno na členu 107(3)(c) PDEU (38).

(30)

Območja, ki so vključena v državno pomoč za projekt na področju širokopasovnih povezav, so lahko tudi območja, ki prejemajo pomoč, v smislu člena 61(3)(a) in (c) ter poglavja o državni regionalni pomoči za 2007–2013 Smernic Nadzornega organa o državni pomoči (v nadaljnjem besedilu: poglavje o državni regionalni pomoči) (39). V tem primeru se lahko pomoč za širokopasovni dostop opredeli tudi kot pomoč za začetne naložbe v smislu poglavja o državni regionalni pomoči. Vendar so bili v več primerih, ki jih je do zdaj obravnavala Komisija, priglašeni ukrepi usmerjeni tudi v druga območja, ki niso prejemala pomoči, zato Komisija ocene ni mogla opraviti na podlagi ustreznih smernic Komisije o regionalni pomoči (40).

(31)

Če spada ukrep na področje uporabe poglavja o državni regionalni pomoči in predvidoma podeljuje individualno ad hoc pomoč enemu podjetju ali pomoč, omejeno na eno področje dejavnosti, mora država Efte dokazati, da so pogoji poglavja o državni regionalni pomoči izpolnjeni. To pomeni predvsem, da zadevni projekt prispeva k skladni strategiji regionalnega razvoja ter da, ob upoštevanju lastnosti in obsega projekta, ne bo povzročil nesprejemljivega izkrivljanja konkurence.

(32)

Pri oceni tega, ali je mogoče ukrep pomoči šteti za združljiv z delovanjem Sporazuma EGP, Nadzorni organ tehta pozitiven učinek ukrepa pomoči pri doseganju cilja skupnega interesa in stranske učinke, ki so lahko negativni, kot je izkrivljanje trgovine in konkurence.

(33)

Pri uporabi tega preskusa izravnave bo Nadzorni organ obravnaval naslednja vprašanja:

(34)

Posamezni koraki preskusa izravnave na področju širokopasovnega dostopa so natančneje določeni v oddelkih 2.3.2 in 2.3.3.

(35)

Kot je navedeno v uvodu, je razširjen in cenovno dostopen širokopasovni dostop zelo pomemben, ker lahko poveča prispevek teh tehnologij k rasti in inovacijam v vseh gospodarskih panogah ter k socialni in teritorialni koheziji.

(36)

Ekonomija zagotavljanja širokopasovnega dostopa je taka, da naložbe vanj ne bodo vedno donosne za trg. Ob upoštevanju vidika ekonomije gostote je zagon širokopasovnih omrežij na splošno bolj donosen na območjih, kjer je potencialna raven povpraševanja višja in zgoščena, tj. na gosto poseljenih območjih. Zaradi visokih fiksnih stroškov naložb se z zmanjšanjem gostote prebivalstva stroški na enoto močno povečajo. Zato so širokopasovna omrežja običajno donosna le pri delu prebivalstva. Prav tako je lahko na nekaterih območjih donosno le, če omrežje postavi en ponudnik storitev in ne dva ali več.

(37)

Kjer trg ne zagotavlja zadostne pokritosti s širokopasovnim omrežjem ali pogoji dostopa niso ustrezni, je lahko državna pomoč koristna. Natančneje, državna pomoč v sektorju širokopasovnih povezav lahko odpravi tržne nepopolnosti, tj. razmere, ko posamezni tržni vlagatelji ne vlagajo, čeprav bi to bilo učinkovito s širšega gospodarskega vidika, na primer zaradi pozitivnih posrednih učinkov na druga področja. V nasprotnem primeru se lahko državna pomoč za širokopasovni dostop obravnava tudi kot orodje za doseganje ciljev lastniškega kapitala, tj. kot način za izboljšanje dostopa do osnovnih sredstev komunikacije in udeležbe v družbi ter svobode izražanja za vse udeležence v družbi, s čimer se izboljšata socialna in teritorialna kohezija.

(38)

Koristno je, da se že na začetku uvede temeljno razlikovanje med vrstami morebitnih ciljnih območij glede na stopnjo širokopasovne povezljivosti, ki je že na voljo. Komisija je dosledno razlikovala med območji, kjer ni širokopasovne infrastrukture ali na katerih je malo verjetno, da bo ta v bližnji prihodnosti postavljena (bele lise), območji, kjer je le en ponudnik širokopasovnega omrežja (sive lise), in območji, kjer sta prisotna vsaj dva ali več ponudnikov širokopasovnega omrežja (črne lise) (42).

(39)

Nadzorni organ meni, da podpora za razvoj širokopasovnega omrežja na podeželskih in manj pokritih belih lisah spodbuja teritorialno socialno in gospodarsko kohezijo ter odpravlja tržne nepopolnosti. Širokopasovna omrežja so običajno donosna le pri delu prebivalstva, tako da je za doseganje splošne pokritosti potrebna državna pomoč

(40)

Nadzorni organ odobri finančno podporo za zagotavljanje širokopasovnih storitev na območjih, kjer širokopasovni dostop zdaj ni na voljo in kjer zasebni vlagatelji njegovega razvoja v bližnji prihodnosti ne načrtujejo, države Efte pa si prizadevajo uresničiti konkretne cilje na področju kohezije in gospodarskega razvoja, zato je njihova intervencija verjetno v skladu s skupnim interesom (43). Izraz „bližnja prihodnost“ je treba razumeti kot triletno obdobje. Zasebni vlagatelji morajo torej svoja vlaganja načrtovati tako, da bo pri zagotavljanju pokritosti v treh letih dosežen vsaj precejšen napredek, pri čemer bo dokončanje načrtovane naložbe sledilo v razumnem časovnem obdobju (odvisno od posebnosti posameznega območja in posameznega projekta). Državni organi lahko zahtevajo predložitev poslovnega načrta in podrobnega časovnega razporeda postavitve ter dokazil o ustreznem financiranju ali drugih dokazil, ki bi pokazala, da je naložba, ki jo načrtujejo zasebni omrežni operaterji, verodostojna in uresničljiva.

(41)

Če sta na nekem geografskem območju prisotna vsaj dva ponudnika širokopasovnega omrežja in se širokopasovne storitve zagotavljajo pod konkurenčnimi pogoji (konkurenca med operaterji z lastno infrastrukturo), tržnih nepopolnosti ni. Zato je zelo malo možnosti, da bo državna intervencija zagotovila dodatne koristi. Nasprotno, državna podpora za financiranje postavitve dodatnega širokopasovnega omrežja bo načeloma povzročila nesprejemljivo izkrivljanje konkurence in izrinila zasebne vlagatelje. Zato bo Nadzorni organ brez jasnih dokazov o tržnih nepopolnostih ukrepe za financiranje postavitve dodatne širokopasovne infrastrukture v črnih lisah obravnaval negativno (44).

(42)

Obstoj operaterja omrežja na nekem območju še ne pomeni, da ni težav v zvezi s tržnimi nepopolnostmi ali kohezijo. Monopolna ponudba lahko vpliva na kakovost storitve ali ceno, po kateri so storitve ponujene državljanom. Na področjih, kjer je prisoten le en operater širokopasovnega omrežja, pa lahko subvencije za izgradnjo alternativnega omrežja načeloma izkrivijo dinamičnost trga. Zato je v zvezi z državno podporo za postavitev širokopasovnih omrežij v sivih lisah potrebna podrobnejša analiza in natančna ocena združljivosti.

(43)

Čeprav je na območju, h kateremu je usmerjena državna intervencija, prisoten operater omrežja, nekatere kategorije uporabnikov morda še vedno niso ustrezno pokrite, tj. niso jim na voljo nekatere zahtevane širokopasovne storitve ali, če niso določene regulirane cene grosističnega dostopa, maloprodajne cene teh storitev niso cenovno dostopne v primerjavi z enakimi storitvami, ki se zagotavljajo na drugih konkurenčnejših območjih ali regijah države (45). Če bi poleg tega obstajale le omejene možnosti, da bodo tretje osebe vzpostavile alternativno infrastrukturo, bi bilo financiranje alternativne infrastrukture lahko ustrezen ukrep. S tem bi se odpravila težava, ker ni konkurence med operaterji z lastno infrastrukturo, s tem pa bi se zmanjšale težave, ki izhajajo iz dejanskega monopolnega položaja obstoječega operaterja (46). Vendar za dodelitev pomoči v teh razmerah velja več pogojev, ki jih mora zadevna država Efte izpolnjevati.

(44)

V skladu s tem lahko Nadzorni organ ukrepe državne pomoči, usmerjene v območja, kjer je dejansko še vedno prisoten monopol pri zagotavljanju širokopasovne infrastrukture, pod nekaterimi pogoji razglasi za združljive, če (i) za zadovoljitev potreb državljanov ali podjetij ni na voljo nobenih cenovno dostopnih ali ustreznih storitev in če (ii) ni na voljo nobenih manj izkrivljajočih ukrepov (vključno s predhodno ureditvijo) za doseganje istih ciljev. Za ugotovitev navedenega bo Nadzorni organ zlasti ocenil:

(45)

Če pokritost s širokopasovnim omrežjem ni zadostna, se lahko zahteva državna intervencija. Prvo vprašanje je, ali je državna pomoč ustrezen instrument politike za reševanje te težave ali so na voljo drugi primernejši instrumenti.

(46)

V tem smislu Nadzorni organ ugotavlja, da predhodna ureditev v več primerih sicer olajša razvoj širokopasovnih storitev na mestnih in gosteje poseljenih območjih, vendar morda ni ustrezen instrument, ki bi omogočil ponudbo širokopasovnih storitev zlasti na manj pokritih območjih, kjer je s tem povezana donosnost naložb nizka (47).

(47)

Podobno tudi ukrepi na strani povpraševanja v korist širokopasovnemu dostopu (kot so kuponi za končne uporabnike), čeprav lahko pozitivno vplivajo na gostoto povezav širokopasovnega omrežja in bi jih bilo treba spodbujati kot alternativno rešitev ali kot dopolnitev drugih javnih ukrepov, ne morejo vedno odpraviti težav zaradi nezadostnega širokopasovnega dostopa (48). V takih okoliščinah je dodeljevanje javnih sredstev morda edina možnost za izboljšanje nezadostne širokopasovne povezljivosti.

(48)

Glede spodbujevalnega učinka ukrepa je treba proučiti, ali se zadevne naložbe v širokopasovno omrežje brez državne pomoči ne bi izvedle v enakem časovnem obdobju.

(49)

Pri ocenjevanju sorazmernosti priglašenih ukrepov v belih ali sivih lisah bi neizpolnjevanje katerega koli od pogojev, ki so navedeni v nadaljevanju v točkah (a) do (h), zahtevalo podrobno oceno (49), na podlagi katere bi bilo zelo verjetno dano negativno mnenje glede združljivosti pomoči z delovanjem Sporazuma EGP:

(50)

Več držav Efte pozornost zdaj preusmerja k podpori za širokopasovna omrežja, ki lahko zagotavljajo storitve visokih hitrosti, in podpori za več različnih naprednih digitalnih konvergenčnih storitev. Ta omrežja NGA so zlasti optična ali napredna nadgrajena kabelska omrežja, ki naj bi v celoti ali večinoma zamenjala obstoječa bakrena širokopasovna omrežja ali kabelska omrežja.

(51)

Omrežja NGA so žična dostopovna omrežja, ki jih v celoti ali delno sestavljajo optični elementi in lahko zagotavljajo storitve širokopasovnega dostopa z izboljšanimi lastnostmi (kot je večji pretok) v primerjavi s storitvami, ki se zagotavljajo prek obstoječih bakrenih omrežij (58).

(52)

Omrežja NGA bodo dejansko zagotavljala ustrezno hitrost in zmogljivost, da bodo v prihodnosti lahko posredovala vsebine z visoko ločljivostjo, na zahtevo podpirala aplikacije, ki zahtevajo večjo pasovno širino, ter podjetjem ponudila cenovno dostopne simetrične širokopasovne priključke, ki so zdaj običajno na voljo le velikim podjetjem. Na splošno lahko omrežja NGA izboljšajo vse vidike širokopasovne tehnologije in storitev.

(53)

Komisija je že obravnavala nekatere priglasitve državnih pomoči, ki so vključevale podporo za razvoj optičnih omrežij. Ti primeri so vključevali postavitev regionalnega „osrednjega“ omrežja NGA (59) ali zagotovitev optične povezljivosti le za omejeno število poslovnih uporabnikov (60).

(54)

Kot pri t. i. prvi generaciji postavitve osnovnih širokopasovnih omrežij državni, lahko občinski in regionalni organi svojo podporo za hiter razvoj optičnih omrežij utemeljujejo na podlagi tržnih nepopolnosti ali kohezijskega cilja. Medtem ko so se pri razvoju osnovne širokopasovne infrastrukture primeri državne intervencije iz prakse sprejemanja odločitev Komisije večinoma nanašali na podeželske skupnosti/območja (majhna gostota prebivalstva, visoki kapitalski stroški) ali območja, ki so gospodarsko manj razvita (nizka sposobnost plačevanja storitev), naj bi zdaj ekonomija modela omrežij NGA ovirala postavitev omrežij NGA ne le na redko poseljenih območjih, ampak tudi na nekaterih mestnih območjih. Zdi se, da so glavna težava, ki vpliva na hiter in širok razvoj omrežij NGA, zlasti stroški in nekoliko manj gostota prebivalstva (61).

(55)

Za državne organe je lahko torej neposredna intervencija upravičena, če bodo imela zato območja, ki jih omrežni operaterji obravnavajo kot nedonosna, vseeno koristi od precejšnjih posrednih učinkov omrežij NGA na druga področja v gospodarstvu in jih ne bo prizadela nova digitalna ločnica v zvezi z omrežji NGA. Zato si države Efte morda želijo spodbujati razvoj omrežja NGA na območjih, kjer bi se naložbe obstoječih operaterjev širokopasovnega omrežja v taka omrežja izvedle šele v nekaj letih, ker so ta območja finančno manj zanimiva kot nekatera večja mestna območja. Države Efte se lahko v nekaterih primerih odločijo, da bodo vlagale same ali zagotovile finančno pomoč za zasebne operaterje, da se doseže povezljivost z omrežjem NGA ali pa se ta povezljivost doseže prej, kot je bilo načrtovano, ter se s tem čim prej spodbudijo zaposlovanje in druge gospodarske priložnosti.

(56)

Vsaka javna intervencija, katere cilj je pomoč za zagotavljanje ali pospeševanje razvoja omrežja NGA, mora dokazati združljivost s pravili o državni pomoči.

(57)

Države Efte se lahko odločijo za različne ravni intervencije na trgu za spodbujanje ali pospeševanje razvoja omrežij NGA. V zvezi s tem se ugotovitve iz oddelkov 2.2.1 in 2.2.2 (izvajanje načela vlagatelja pod tržnimi pogoji, nadomestilo za opravljanje javne službe in merila Altmark) smiselno uporabljajo za državne intervencije na področju razvoja omrežja NGA. Glede na lastnosti in učinke izbrane intervencije so na podlagi pravil o državni pomoči lahko upravičeni različni analitični pristopi.

(58)

Države Efte se lahko odločijo, da bodo za območja, kjer se pričakuje, da bodo zasebni vlagatelji v prihodnosti postavljali omrežja NGA, sprejele sveženj ukrepov za pospešitev naložbenega cikla in s tem vlagatelje spodbudile k predložitvi naložbenih načrtov. Ti ukrepi ne vključujejo nujno državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Ker je velik del stroškov za postavitev optičnih omrežij namenjen javnim delom (na primer kopanje, polaganje kablov, napeljava v zgradbah itd.), se lahko države Efte na podlagi regulativnega okvira EGP za elektronske komunikacije odločijo, da bodo za enostavnejši postopek pridobivanja služnostnih pravic na primer zahtevale, da omrežni operaterji usklajujejo javna dela in/ali dajo na voljo del svoje infrastrukture (62). Prav tako lahko države Efte odredijo, da je treba pri vseh novih gradnjah (vključno z novimi vodnimi, energetskimi, transportnimi ali kanalizacijskimi omrežji) in/ali zgradbah vgraditi optične priključke.

(59)

Podobno se lahko javni organi odločijo, da bodo izvajali nekatera javna dela (kot so kopanje na javnih površinah, gradnja vodov), da bi zadevnim operaterjem omogočili in poenostavili razvoj elementov lastnega omrežja. Vendar taka javna dela ne smejo biti omejena na posamezno industrijo ali sektor, ampak morajo biti načeloma na voljo vsem morebitnim uporabnikom in ne le operaterjem elektronskih komunikacijskih omrežij (kot so podjetja za oskrbo z električno energijo, plinom, vodo itd.). Če je cilj takih javnih intervencij ustvarjanje potrebnih pogojev, da izvajalci javnih služb razvijajo lastno infrastrukturo, ne da se daje prednost nekemu sektorju ali podjetju (zlasti z zniževanjem kapitalskih stroškov tega sektorja ali podjetja), take intervencije ne spadajo na področje uporabe člena 61(1) Sporazuma EGP.

(60)

Tudi nacionalni regulativni organi lahko sprejmejo podobne ukrepe, da zagotovijo enak in nediskriminatoren dostop do drogov ali souporabe vodov, ki so v lasti javnih služb ali obstoječih omrežnih operaterjev.

(61)

Kot je razvidno iz prakse sprejemanja odločitev Komisije v zvezi z osnovnimi širokopasovnimi storitvami, državno pomoč za širokopasovna omrežja dodeljujejo večinoma lokalni ali regionalni organi, katerih cilj je izboljšati slabo širokopasovno povezljivost v regiji ali povečati konkurenčnost regije z dodatnim izboljšanjem obstoječe širokopasovne pokritosti in omrežne povezljivosti. Javni organi so za doseganje teh ciljev do zdaj objavili javne razpise za postavitev in upravljanje širokopasovne infrastrukture v javni lasti ali pa finančno podprli izgradnjo širokopasovnega omrežja v zasebni lasti (63).

(62)

Če javne intervencije pomenijo državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, jih je treba priglasiti Nadzornemu organu, ki bo ocenil njihovo združljivost s skupnim trgom v skladu z načeli iz oddelkov 3.3 in 3.4 (64).

(63)

Kot je bilo navedeno v odstavku 38, se združljivost državne pomoči za razvoj tradicionalnih širokopasovnih omrežij ocenjuje ob upoštevanju razlikovanja med belimi, sivimi in črnimi lisami. Nadzorni organ meni, da to razlikovanje vpliva tudi na oceno, ali je državna pomoč za omrežja NGA združljiva v smislu člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, vendar ga je treba natančneje opredeliti, da se upoštevajo posebnosti omrežij NGA.

(64)

V zvezi s tem se je treba zavedati, da bodo po pričakovanjih omrežja NGA dolgoročno nadomestila obstoječa osnovna širokopasovna omrežja. Ker omrežja NGA vključujejo drugačno omrežno arhitekturo ter omogočajo ponudbo širokopasovnih storitev, ki so bistveno kakovostnejše od sedanjih, in storitev, ki jih obstoječa širokopasovna omrežja ne bi mogla podpirati, je verjetno, da se bodo v prihodnosti pojavile precejšnje razlike med območji, ki jih bodo omrežja NGA pokrivala, in tistimi, ki jih ne bodo (65).

(65)

Zdaj lahko tudi nekatera napredna osnovna širokopasovna omrežja (kot je ADSL 2+ (66)) v določeni meri podpirajo nekatere vrste širokopasovnih storitev, ki se bodo v bližnji prihodnosti verjetno zagotavljale prek omrežij NGA (kot je osnovni paket storitev trojček). Vseeno je treba ne glede na uvedbo predhodne ureditve upoštevati, da se lahko pojavijo novi proizvodi ali storitve, ki z vidika povpraševanja in ponudbe niso nadomestljivi ter bodo zahtevali širokopasovne hitrosti, ki presegajo zgornje fizične omejitve osnovne širokopasovne infrastrukture.

(66)

V skladu s tem je treba za oceno državne pomoči za omrežja NGA območje, kjer takih omrežij zdaj ni ter tudi ni verjetno, da jih bodo zasebni vlagatelji v bližnji prihodnosti postavili in bodo začela v celoti delovati, obravnavati kot „bele lise NGA“ (67). Pri tem je treba izraz „v bližnji prihodnosti“ razumeti kot obdobje treh let (68). Javni organi morajo imeti pravico, da v nekaterih okoliščinah posredujejo zaradi obvladovanja vprašanj socialne kohezije, regionalnega razvoja ali tržnih nepopolnosti, ko se lahko dokaže, da zasebni vlagatelji v naslednjih treh letih ne nameravajo razvijati omrežij NGA. Zasebni vlagatelji morajo svoja vlaganja načrtovati tako, da bo pri zagotavljanju pokritosti v treh letih dosežen vsaj precejšen napredek, pri čemer bo dokončanje načrtovane investicije sledilo v razumnem časovnem obdobju (odvisno od posebnosti posameznega območja in posameznega projekta). Daljše časovno obdobje ne bi bilo ustrezno, ker bi to lahko škodovalo interesom manj pokritih regij v primerjavi z drugimi deli države, kjer je pokritost s temi naprednimi širokopasovnimi omrežji ustrezna. Državni organi lahko zahtevajo predložitev poslovnega načrta in podrobnega časovnega razporeda postavitve ter dokazil o ustreznem financiranju ali drugih dokazil, ki bi pokazala, da je naložba, ki jo načrtujejo zasebni omrežni operaterji, verodostojna in uresničljiva.

(67)

Enako je treba območje obravnavati kot „sivo liso NGA“, če je na voljo ali se bo v naslednjih treh letih razvilo le eno omrežje NGA in nobeden od operaterjev v naslednjih treh letih ne načrtuje razvoja takega omrežja (69). Pri ocenjevanju, ali bi lahko drugi vlagatelji v omrežje na zadevnem območju razvili dodatna omrežja NGA, je treba upoštevati vse obstoječe regulativne ali zakonodajne ukrepe, ki bi lahko znižali ovire za razvoj takega omrežja (dostop do vodov, souporaba infrastrukture itd.).

(68)

Če je na zadevnem območju na voljo več kot eno omrežje NGA ali se bo v naslednjih treh letih tako omrežje postavilo, je treba tako območje načeloma obravnavati kot „črno liso NGA“ (70).

(69)

Čeprav so omrežja NGA kakovostnejša od obstoječih tradicionalnih bakrenih širokopasovnih omrežij, kot je navedeno v odstavkih 64 in 65, bo Nadzorni organ pri ocenjevanju združljivosti državne pomoči za razvoj omrežja NGA s pravili o državni pomoči upošteval tudi učinke take pomoči na obstoječa širokopasovna omrežja glede na stopnjo zamenljivosti, ki naj bi zdaj obstajala v zvezi s širokopasovnimi storitvami, ki se zagotavljajo prek širokopasovnih omrežij in omrežij NGA. Poleg tega bo pri ocenjevanju združljivosti državne pomoči za omrežja NGA uporabil tudi preskus izravnave (glej odstavek 33). Nadzorni organ bo pri ocenjevanju sorazmernosti priglašenega ukrepa zlasti preveril, ali so izpolnjeni pogoji iz odstavka 49 (podrobno kartiranje in analiza pokritosti, odprti razpisni postopek, ekonomsko najugodnejša ponudba, tehnološka nevtralnost, uporaba obstoječe infrastrukture, odobritev odprtega grosističnega dostopa, primerjava cen in mehanizem za vračilo sredstev). Vendar so v zvezi z oceno omrežij NGA zlasti pomembne naslednje točke.

(70)

Nadzorni organ bo kot pri osnovnih širokopasovnih storitvah, za katere velja sveženj pogojev, ki jih morajo izpolniti države Efte (glej odstavka 49 in 69), kot združljive s pravili o državni pomoči iz Sporazuma EGP obravnaval ukrepe, ki podpirajo postavitev omrežij NGA na območjih, kjer zdaj ni širokopasovne infrastrukture, ali območjih, kjer obstoječi širokopasovni operaterji razvoj omrežij NGA obravnavajo kot nedonosen.

(71)

V belih lisah NGA, kjer je že na voljo osnovno širokopasovno omrežje (tradicionalna siva lisa), se pomoč za omrežja NGA dodeli, če zadevna država Efte dokaže, (i) da širokopasovne storitve, ki se zagotavljajo prek navedenih omrežij, niso dovolj za izpolnitev potreb državljanov in poslovnih uporabnikov na zadevnem območju (tudi ob upoštevanju morebitne nadgradnje v prihodnosti) ter (ii) da ni drugih manj izkrivljajočih načinov (vključno s predhodno ureditvijo) za doseganje navedenih ciljev.

(72)

Nadzorni organ bo na območjih, kjer je en zasebni vlagatelj že razvil omrežje NGA ali ga bo morda razvil v naslednjih treh letih (glej tudi odstavek 66) in ni noben zasebni vlagatelj predložil načrtov za razvoj drugega omrežja NGA v naslednjih treh letih, moral opraviti podrobnejšo analizo, da bi preveril, ali se lahko državna intervencija na takih območjih obravnava kot združljiva s pravili o državni pomoči. Državna intervencija lahko na takih območjih dejansko povzroči tveganje za izrivanje obstoječih vlagateljev in izkrivljanje konkurence.

(73)

Da bi Nadzorni organ lahko opravil ugotovitev združljivosti, morajo biti države Efte sposobne dokazati, da obstoječe ali načrtovano omrežje NGA ni ali ne bi bilo dovolj za izpolnitev potreb državljanov in poslovnih uporabnikov na zadevnih območjih ter da ni drugih manj izkrivljajočih načinov (vključno s predhodno ureditvijo) za doseganje navedenih ciljev. Nadzorni organ bo pri podrobni oceni ocenil zlasti:

(74)

Nadzorni organ bo na območjih, kjer je že na voljo več kot eno omrežje NGA ali zasebni vlagatelji morda razvijajo konkurenčna omrežja NGA, upošteval, da bi lahko državna pomoč za dodatno javno financirano konkurenčno omrežje NGA resno izkrivljala konkurenco in ni združljiva s pravili o državni pomoči.

(75)

Nadzorni organ meni, da so tradicionalne črne lise, tj. območja, kjer se obstoječe širokopasovne storitve zagotavljajo prek konkurenčnih širokopasovnih infrastruktur (xDSL in kabelska omrežja), tista območja, kjer je treba obstoječe omrežne operaterje spodbuditi k nadgradnji obstoječih tradicionalnih širokopasovnih omrežij na hitra omrežja NGA, h katerim bi lahko preusmerili svoje stranke. Na takih območjih načeloma ni potrebna dodatna državna intervencija.

(76)

Vendar lahko država Efte tako trditev izpodbija, če dokaže, da obstoječi operaterji osnovnih širokopasovnih omrežij v naslednjih treh letih ne načrtujejo naložb v omrežja NGA, ter tako dokaže na primer, da pretekle izkušnje z naložbami v obstoječe omrežje, ki so jih v zadnjih letih izvajali vlagatelji za nadgradnjo širokopasovne infrastrukture in s tem zagotavljanje višjih hitrosti kot odziv na zahteve uporabnikov, niso zadovoljive. V takih primerih bi bilo treba državno pomoč za razvoj omrežij NGA obravnavati v podrobni analizi iz odstavka 73 in zahtevati izpolnjevanje svežnja pogojev, ki je podrobneje opisan v oddelku 3.4.5.

(77)

Kot pri politiki, ki se izvaja za razvoj osnovnega širokopasovnega dostopa, lahko državna pomoč za razvoj omrežja NGA pomeni ustrezen in upravičen instrument, če je izpolnjenih več temeljnih pogojev. Nadzorni organ meni, da je treba, razen pri belih lisah NGA, ki so bele lise tudi glede osnovnega širokopasovnega dostopa (pri katerih niso potrebne dodatne zahteve), poleg zaščitnih ukrepov iz oddelka 2.3.3 in zlasti odstavka 49 (podrobno kartiranje in analiza pokritosti, odprti razpisni postopek, ekonomsko najugodnejša ponudba, tehnološka nevtralnost, uporaba obstoječe infrastrukture, odobritev odprtega grosističnega dostopa, primerjava cen in mehanizem za vračilo sredstev) izpolnjevati tudi naslednje pogoje:

(78)

To poglavje se bo uporabljalo od prvega dne po sprejetju.

(79)

Nadzorni organ bo to poglavje pregledal v skladu s prihodnjimi revizijami ustreznega Sporočila Komisije – Smernice Skupnosti o uporabi pravil o državni pomoči v zvezi s hitro postavitvijo širokopasovnih omrežij.