—

Izpodbijana odločba ne upošteva zavezujočih učinkov sodbe z dne 15. septembra 2011, Bennett in drugi/UUNT (F-102/09, EU:F:2011:138), s katero je bila ugotovljena zloraba uporabe pogodbe pomožnega uslužbenca, ki je bila sklenjena med pogodbami začasnega uslužbenca, in ponovna opredelitev te pogodbe kot pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas.

—

S tem, da je to obdobje obravnavala kot prekinitev vključenosti v pokojninski sistem, uprava ohranja učinke zlorabe pravice v nasprotju s členom 8 RAA in pravnomočnostjo.

—

Obdobje pomožnega dela od 16. oktobra 2004 do 31. maja 2005 je bilo v celoti urejeno z odločbo PMO (upravni akt, ki ustvarja pravice), ki izrecno določa, da se to obdobje za pokojnino šteje kot dopolnjeno v statusu začasnega uslužbenca in v celoti potrjeno v pokojninskem sistemu Unije.

—

Izpodbijanje te ureditve skoraj petnajst let pozneje ob določitvi pokojninskih pravic krši načelo pravne varnosti, varstvo legitimnih pričakovanj in ustaljeno sodno prakso v zvezi z umikom aktov, s katerimi se ustvarjajo pravice.

—

Z napačno ugotovitvijo prekinitve vključenosti v pokojninski sistem je uprava kršila odločilno merilo, določeno v sodbi z dne 15. decembra 2022, Picard/Komisija (C-366/21 P, EU:C:2022:984), in sicer neprekinjenost plačevanja prispevkov v pokojninski sistem Unije.

—

Ta napaka vodi do neupravičene uporabe stopnje pridobitve po reformi (1,9 %) in neugodne obravnave pritožnika v primerjavi z drugimi uslužbenci, ki so začeli delati pred 1. majem 2004, kar je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.