1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Poljska s tem, da je sprejela člen 94a(1) ustawa – Prawo farmaceutyczne (zakon o farmacevtskih izdelkih) z dne 6. septembra 2001 (Dz. U. št. 126, pozicija 1381), ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 8(1) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399) ter členov 49 in 56 PDEU.

2

Člen 49 PDEU določa:

„[…] omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice [se] prepovejo. […]

Pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb […].“

3

Člen 56 PDEU določa:

„[…] omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji [se] prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.

[…]“

4

Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 (UL 2012, L 316, str. 12) (v nadaljevanju: Direktiva 98/34), je bila razveljavljena z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 (UL 2015, L 241, str. 1), ki je začela veljati 7. oktobra 2015.

5

Člen 1(1)(b), prvi pododstavek, Direktive 2015/1535 določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

6

Člen 10, drugi odstavek, Direktive 2015/1535 določa:

„Sklicevanja na [Direktivo 98/34] se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge IV.“

7

Iz te tabele izhaja, da člen 1(1)(b), prvi pododstavek, Direktive 2015/1535 ustreza členu 1, prvi odstavek, točka 2, prvi odstavek, Direktive 98/34.

8

Člen 2 Direktive 2000/31 določa:

„Za namene te direktive imajo posamezni izrazi, uporabljeni v tej direktivi, naslednji pomen:

[…]

[…].“

9

Člen 8 te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je uporaba komercialnih sporočil, ki so del storitev informacijske družbe, katere nudi [zagotavlja] član[, ki opravlja zakonsko urejen[…] poklic[…], ali takšno storitev predstavljajo, dovoljena ob upoštevanju poklicnih pravil, predvsem v zvezi z neodvisnostjo, dostojanstvom in častjo poklica, poklicno skrivnostjo ter poštenostjo do strank in sodelavcev.

2.   Države članice in Komisija brez poseganja v avtonomnost poklicnih združenj in organizacij spodbujajo le-te pri sestavljanju kodeksov ravnanja v Skupnosti, da se določijo vrste podatkov, ki se lahko skladno s pravili iz odstavka 1 posredujejo za namene komercialnih sporočil.

[…]“

10

Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 69) v členu 87(3) določa:

„Oglaševanje zdravila:

11

V uvodni izjavi 100 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36) je navedeno:

„Treba je odpraviti popolno prepoved poslovnih komunikacij za regulirane poklice, vendar ne prepovedi, ki se nanašajo na vsebino poslovnih komunikacij, ampak tiste, ki na splošno in za določen poklic prepovedujejo eno ali več oblik poslovnih komunikacij, kot je na primer popolna prepoved oglaševanja v enem ali več določenih medijih. Glede vsebine in metod poslovnega komuniciranja je treba strokovnjake spodbuditi, da v skladu s pravom Skupnosti pripravijo kodekse ravnanja na ravni Skupnosti.“

12

Člen 4, točka 12, te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

13

Člen 24 navedene direktive določa:

„1.   Države članice ukinejo vse popolne prepovedi glede poslovnih komunikacij za regulirane poklice.

2.   Države članice zagotovijo, da so poslovne komunikacije reguliranih poklicev v skladu s poklicnimi predpisi, usklajenimi z zakonodajo Skupnosti, in se – glede na posebnosti posameznega poklica – nanašajo zlasti na neodvisnost, dostojanstvo in integriteto poklica ter na poslovno skrivnost. Poklicni predpisi o poslovni komunikaciji so nediskriminatorni, utemeljeni s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes, ter sorazmerni.“

14

Zakon o farmacevtskih izdelkih je bil spremenjen z ustawa o refundacji leków, środków spożywczych specjalnego przeznaczenia żywieniowego oraz wyrobów medycznych (zakon o povračilu stroškov za zdravila, živila za posebne prehranske namene in medicinske pripomočke) z dne 12. maja 2011 (Dz. U. št. 122, pozicija 696) (v nadaljevanju: spremenjeni zakon o farmacevtskih izdelkih).

15

Člen 94(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih določa:

„Oglaševanje lekarn in prodajnih mest farmacevtskih izdelkov ter njihovih dejavnosti je prepovedano. Informacije o lokaciji in obratovalnem času lekarn ali prodajnih mest farmacevtskih izdelkov niso oglaševanje.“

16

Člen 129b(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih določa:

„Z globo v višini do 50.000 [poljskih zlotov (PLN) (približno 12.000 EUR)] se kaznuje vsaka oseba, ki v nasprotju z določbami člena 94a oglašuje lekarno, prodajno mesto farmacevtskih izdelkov ali trgovino s parafarmacevtskimi izdelki ali njihove dejavnosti.“

17

Spremembe zakona o farmacevtskih izdelkih so začele veljati 1. januarja 2012. Člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih prepoveduje oglaševanje lekarn, prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in njihovih dejavnosti. V skladu s to določbo sporočila glede obratovalnega časa ter lokacije lekarn in prodajnih mest farmacevtskih izdelkov niso oglaševanje. Za zadevno prepoved je zagrožena globa do 50.000 PLN (približno 12.000 EUR).

18

Komisija je 25. januarja 2019 Republiki Poljski poslala uradni opomin, v katerem je navedla, da je navedena določba v nasprotju s členom 8(1) Direktive 2000/31 o uporabi komercialnih sporočil, ki so del storitve informacijske družbe, ki jih zagotavlja član, ki opravlja zakonsko urejen poklic, ter členoma 49 in 56 PDEU, ki se nanašata na svobodo ustanavljanja oziroma svobodo opravljanja storitev.

19

Republika Poljska je odgovorila z dopisom z dne 25. marca 2019, v katerem je najprej zatrdila, da se obseg omejitve svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, nanaša le na sporočila, katerih izrecen cilj je povečati prodajo izdelkov, ki so na voljo v lekarnah. Nato je navedla, da se s to določbo skuša doseči splošni cilj zagotavljanja visoke ravni varovanja javnega zdravja. Nazadnje je navedla, da navedena določba ne krši Direktive 2000/31, saj naj zelo velik del farmacevtskih storitev, ki jih zagotavljajo farmacevti, ne bi bil del dejavnosti lekarn ali prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in naj torej ne bi bil zajet z zadevno prepovedjo.

20

Ker Komisija ni bila zadovoljna z odgovorom Republike Poljske, je tej državi članici 3. julija 2020 poslala obrazloženo mnenje, s katerim jo je pozvala, naj ukrepe, potrebne za uskladitev z njenimi obveznostmi, sprejme v treh mesecih od prejema tega mnenja. Komisija je vztrajala pri stališču iz uradnega opomina in v navedenem mnenju navedla, da odločbe upravnih organov in sodna praksa sodišč Republike Poljske dokazujejo velik obseg prepovedi, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih.

21

Republika Poljska je na obrazloženo mnenje odgovorila z dopisom z dne 1. oktobra 2020, v katerem je predstavila okoliščine sprejetja te določbe, za katere naj bi bila značilna prisotnost negativnih pojavov na poljskem farmacevtskem trgu. Poleg tega je ta država članica navedla, da je pripravljena razmisliti o spremembi besedila te določbe.

22

Po neuspešni izmenjavi stališč se je Komisija odločila vložiti to tožbo.

23

Komisija v utemeljitev tožbe navaja tri očitke, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 8(1) Direktive 2000/31, drugi na kršitev člena 49 PDEU, tretji pa na kršitev člena 56 PDEU.

24

Komisija, ki se opira na sodbo z dne 4. maja 2017, Vanderborght (C‑339/15, EU:C:2017:335, točka 42), najprej navaja, da je namen člena 8(1) Direktive 2000/31 članom, ki opravljajo zakonsko urejen poklic, omogočiti, da za promocijo svojih dejavnosti uporabljajo storitve informacijske družbe. Opozarja, da je Sodišče v točkah 43 in 44 te sodbe menilo, da je treba komercialna sporočila iz člena 2(f) te direktive dovoliti le ob upoštevanju poklicnih pravil, ki se uporabljajo za zadevni poklic, ki pa vseeno ne smejo na splošno in absolutno prepovedati vsakršnega spletnega oglaševanja.

25

V obravnavani zadevi oglaševanje lekarn, prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in njihovih dejavnosti, ki se izvaja predvsem prek spletnega mesta, ki ga je vzpostavila oseba, ki opravlja zakonsko urejen poklic, spada na področje uporabe tega člena 8(1).

26

Vendar člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih prepoveduje vse oblike komercialnih sporočil, vključno po elektronski poti, zlasti prek spletnega mesta, ki ga je ustvaril farmacevt, ki dela v lekarni ali na prodajnem mestu farmacevtskih izdelkov. Zato je ta določba v nasprotju z navedenim členom 8(1).

27

Komisija posledično izpodbija utemeljenost trditev, ki jih je Republika Poljska navedla v odgovoru na obrazloženo mnenje.

28

Na prvem mestu, v delu, v katerem ta država članica trdi, da je treba razlikovati med farmacevti kot poklicno kategorijo in ustanovami, v katerih delajo in ki niso le lekarne in prodajna mesta farmacevtskih izdelkov, Komisija navaja, da zelo veliko farmacevtov dela v lekarnah ali na teh prodajnih mestih.

29

V zvezi s tem Komisija izpostavlja, da je glede na poročilo Główny Urząd Statystyczny (centralni statistični urad, Poljska) leta 2021 37.300 oseb smelo opravljati poklic farmacevta na Poljskem, 26.000 od njih, kar je 69,7 %, pa je delalo v lekarni ali na prodajnem mestu farmacevtskih izdelkov.

30

Komisija dodaja, da se člen 8(1) Direktive 2000/31 nanaša na vse člane, ki opravljajo zakonsko urejen poklic, zato nacionalnega prava ni mogoče šteti za združljivo s to določbo zgolj zato, ker se nekateri člani, ki opravljajo zadevni zakonsko urejen poklic, lahko sami oglašujejo.

31

Na drugem mestu, v delu, v katerem Republika Poljska zatrjuje, da se prepoved oglaševanja uporablja le za upravljanje lekarn in prodajnih mest farmacevtskih izdelkov, ne pa za storitve, ki jih zagotavljajo farmacevti, Komisija navaja, da je tako razlikovanje umetno. V skladu s poljskim pravom morajo biti lekarne v lasti farmacevtov, ki jih morajo upravljati, ali pa jih morajo vsaj voditi farmacevti.

32

Po mnenju te institucije pojem „komercialno sporočilo“ v smislu člena 2(f) Direktive 2000/31 vključuje sporočilo, namenjeno neposredni ali posredni promociji blaga ali storitev, ki jih zagotavljajo člani, ki opravljajo zakonsko urejen poklic, ali podjetje ali organizacija, v kateri opravljajo tak poklic.

33

Zato morajo države članice, da se zagotovi spoštovanje člena 8(1) te direktive, načeloma dovoliti vsa tovrstna komercialna sporočila. Farmacevti bi tako morali imeti možnost, da oglašujejo ne le sebe in storitve, ki jih ponujajo, ampak tudi lekarne, ki jih upravljajo ali v katerih so zaposleni.

34

Na tretjem in zadnjem mestu, v delu, v katerem Republika Poljska navaja, da spremenjeni zakon o farmacevtskih izdelkih lekarnam in prodajnim mestom farmacevtskih izdelkov med drugim dovoljuje prodajo na daljavo zdravil, za katera ni potreben recept, Komisija meni, da gre za vprašanje, ki se razlikuje od tistih, ki so upoštevna v obravnavani zadevi. Možnost prodaje teh zdravil na daljavo, zlasti z upravljanjem spletnega mesta, je namreč treba razlikovati od možnosti oglaševanja lekarne in storitev, ki jih ponuja, med katerimi bi bila lahko zlasti prodaja takih zdravil na daljavo. Člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih pa lekarnam prepoveduje promoviranje njihovih storitev prodaje na daljavo, kot to potrjuje več odločb poljskih organov.

35

Komisija dodaja, da tudi če bi se štelo, da ta določba ne prepoveduje komercialnih sporočil v zvezi z izdelki, ki se prodajajo na spletu, navedena določba vseeno privede do splošne in absolutne prepovedi uporabe oglaševanja, ki je v nasprotju s členom 8(1) Direktive 2000/31. V tem primeru bi držalo, da so nekatera komercialna sporočila dovoljena. Vendar so preostala komercialna sporočila prepovedana.

36

V zvezi s tem Komisija citira več odločb poljskih upravnih organov in sodišč, iz katerih izhaja, da se sporočila, za katera se šteje, da so v nasprotju s členom 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, nanašajo tudi na informacije v zvezi s storitvami lekarn in cenami izdelkov, in to tudi prek spleta.

37

Prepoved komercialnih sporočil, ki se nanašajo na te zadnje informacije, je splošna in absolutna, saj se ne zahteva njihova posamična presoja. Tako Komisija meni, da tudi če se prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, ne uporablja za nekatere dejavnosti farmacevtov, vseeno pomeni popolno prepoved v smislu sodbe z dne 5. aprila 2011, Société fiduciaire nationale d’expertise comptable (C‑119/09, EU:C:2011:208, točka 29), ki se nanaša na člen 24 Direktive 2006/123, ki je upošteven po analogiji.

38

Republika Poljska v obrambo navaja, da člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih sicer prepoveduje oglaševanje lekarn, prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in njihovih dejavnosti, vendar ne prepoveduje oglaševanja farmacevtskih storitev. Prepoved iz navedene določbe torej velja tako za upravljavce lekarn, ki niso izključno farmacevti, kot tudi za vse tiste, ki lahko oglašujejo, kot so mediji in oglaševalske agencije.

39

V zvezi s tem Republika Poljska na eni strani navaja več podatkov centralnega statističnega urada in Rejestr Aptek (register lekarn, Poljska) o številu aktivnih lekarn in številu licenc, izdanih farmacevtom ali farmacevtskim družbam. Iz teh podatkov sklepa, da ni mogoče šteti, da sta opravljanje poklica farmacevta in upravljanje lekarne enakovredna.

40

Na drugi strani Republika Poljska navaja, da je bila po podatkih Naczelna Izba Aptekarska (vrhovna farmacevtska zbornica, Poljska) 31. decembra 2022 skoraj tretjina farmacevtov zaposlena zunaj lekarn ali prodajnih mest farmacevtskih izdelkov. Ta država članica pojasnjuje, da so lahko farmacevti med drugim zaposleni na univerzah, znanstvenih inštitutih, bolnišnicah, klinikah, institucijah, pristojnih za nadzor in spremljanje proizvodnje in trženja zdravil, ustanovah za registracijo zdravil in nevladnih organizacijah.

41

Iz tega naj bi sledilo, da se člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih ne uporablja za vse vidike dejavnosti farmacevta kot zakonsko urejenega poklica, ampak le za dejavnost lekarne ali prodajnega mesta farmacevtskih izdelkov, ki je nujno ne mora opravljati farmacevt. Tako prepoved, ki izhaja iz te določbe, ni absolutna in se nanaša le na eno od mogočih oblik opravljanja poklica farmacevta.

42

Poleg tega Republika Poljska izpodbija upoštevnost sodne prakse v zvezi s členom 24(1) Direktive 2006/123 v obravnavani zadevi za razlago člena 8(1) Direktive 2000/31.

43

Člen 8(1) Direktive 2000/31 določa načelo, v skladu s katerim države članice zagotovijo, da je uporaba komercialnih sporočil, ki so del storitev informacijske družbe, ki jih zagotavlja član, ki opravlja zakonsko urejen poklic, ali takšno storitev predstavljajo, dovoljena.

44

Namen tega odstavka 1 je članom, ki opravljajo zakonsko urejen poklic, omogočiti, da za promocijo svojih dejavnosti uporabljajo storitve informacijske družbe (sodba z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točka 42).

45

Vendar pa iz navedenega odstavka 1 izhaja, da je treba komercialna sporočila dovoliti le ob upoštevanju poklicnih pravil, predvsem tistih v zvezi z neodvisnostjo, dostojanstvom in častjo zakonsko urejenega poklica, poklicno skrivnostjo ter poštenostjo do strank in drugih članov, ki opravljajo ta poklic. Vendar bi bil istemu odstavku 1 odvzet polni učinek in cilj, ki ga skuša doseči zakonodajalec Unije, bi bil ogrožen, če bi bilo mogoče s poklicnimi pravili na splošno in absolutno prepovedati vse oblike spletnega oglaševanja, namenjenega promociji dejavnosti osebe, ki opravlja zakonsko urejen poklic (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točki 43 in 44).

46

To razlago potrjuje dejstvo, da člen 8(2) Direktive 2000/31 določa, da države članice in Komisija spodbujajo sestavljanje kodeksov ravnanja, katerih namen ni prepoved tovrstnega oglaševanja, temveč določitev podatkov, ki se lahko kot komercialna sporočila posredujejo v skladu s temi poklicnimi pravili (sodba z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točka 45).

47

Iz tega izhaja, da čeprav sta lahko vsebina in oblika komercialnih sporočil iz člena 8(2) te direktive veljavno omejeni s temi poklicnimi pravili, ta pravila ne smejo določati splošne in absolutne prepovedi tovrstnih sporočil (sodba z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točka 46).

48

V obravnavani zadevi, na prvem mestu, ni sporno, da je poklic farmacevta zakonsko urejen poklic na Poljskem.

49

Na drugem mestu, Republika Poljska navaja, da vsi farmacevti ne delajo v lekarni, saj jim študij, ki so ga končali, omogoča dostop do drugih dejavnosti. Vendar ta država članica ne zanika, da je, kot to trdi Komisija, v skladu s poročilom centralnega statističnega urada leta 2021 37.300 oseb smelo opravljati poklic farmacevta na Poljskem in da je 26.000 od njih, to je približno 69,7 %, delalo v lekarni ali na prodajnem mestu farmacevtskih izdelkov.

50

Poleg tega se ti podatki ujemajo s podatki vrhovne farmacevtske zbornice, ki jih je omenila Republika Poljska in v skladu s katerimi je bila 31. decembra 2022 skoraj tretjina farmacevtov zaposlena zunaj lekarn ali prodajnih mest farmacevtskih izdelkov.

51

V zvezi s tem zadostuje navesti, da se člen 8(1) Direktive 2000/31 nanaša na vse člane, ki opravljajo zakonsko urejen poklic, zato ni mogoče šteti, da je nacionalno pravo združljivo s to določbo zgolj zato, ker za nekatere člane, ki opravljajo zadevni zakonsko urejen poklic, ne velja prepoved oglaševanja, določena s tem pravom.

52

Če bi bilo tako, bi namreč države članice lahko obšle navedeno določbo s prepovedmi, ki ne bi veljale le za obrobno vrsto dejavnosti, ki jih opravljajo člani, ki opravljajo zakonsko urejen poklic.

53

Na tretjem in zadnjem mestu, v delu, v katerem Republika Poljska v bistvu trdi, da člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih lekarnam ne prepoveduje prodaje zdravil, za katera ni potreben recept, na daljavo niti predložitve informacij o cenah in načinu dostave teh zdravil, je treba ugotoviti, da lekarnam vseeno ni dovoljeno, da oglašujejo svoje storitve prodaje na daljavo.

54

Poleg tega Republika Poljska ne izpodbija dejstva, da je bila v več poljskih upravnih in sodnih odločbah, ki jih je Komisija omenila v obrazloženem mnenju, prepoved, ki izhaja iz te določbe, uporabljena za razširjanje informacij v zvezi s storitvami, ki jih opravljajo lekarne, in cenami ponujenih proizvodov, in to tudi prek spleta. Prav nasprotno, ta država članica v odgovoru na obrazloženo mnenje priznava, da „je neposrečena formulacija [navedene določbe] privedla do tega, da so organi za regulacijo farmacevtskih izdelkov in sodišča večkrat menili, da vsako dejanje, razen posredovanja informacij o lokaciji in obratovalnem času lekarne ali [prodajnega] mesta farmacevtskih izdelkov, pomeni oglaševanje“.

55

Vsekakor, tudi če se prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, ne bi uporabljala za vse dejavnosti, ki jih lahko opravljajo farmacevti, ki delajo v lekarni, ampak le za del teh dejavnosti, je ta prepoved vseeno splošna in absolutna ter zato v nasprotju s členom 8(1) Direktive 2000/31.

56

Glede tega je treba poudariti, da je v zvezi s členom 24 Direktive 2006/123 iz sodne prakse razvidno, da je vsaka prepoved za člane, ki opravljajo zakonsko urejen poklic, da uporabljajo komercialna sporočila, v nasprotju s to določbo, tudi če se zadevna prepoved nanaša le na nekatere oblike komercialnih sporočil in ne na vse te oblike (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2011, Société fiduciaire nationale d’expertise comptable, C‑119/09, EU:C:2011:208, točka 29).

57

Po trditvah Republike Poljske sodne prakse v zvezi s členom 24(1) Direktive 2006/123 ni mogoče uporabiti po analogiji za člen 8(1) Direktive 2000/31.

58

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da člen 8(1) Direktive 2000/31 dovoljuje komercialna sporočila, če so spoštovana nekatera poklicna pravila.

59

Člen 24 Direktive 2006/123 v odstavku 1 določa odpravo vseh popolnih prepovedi glede komercialnih sporočil za zakonsko urejene poklice in v odstavku 2, da morajo biti ta sporočila v skladu z nekaterimi poklicnimi predpisi.

60

To, da se komercialna sporočila dovolijo ob spoštovanju nekaterih poklicnih predpisov ali da se odpravijo popolne prepovedi komercialnih sporočil, če so spoštovani podobni predpisi, pa vodi do podobnega rezultata, zlasti ker so komercialna sporočila v obeh zadevnih direktivah opredeljena enako, kot je razvidno iz točk 8 in 12 te sodbe.

61

Dalje, dejstvo, na katerega se sklicuje Republika Poljska, da Direktiva 2000/31 ne vsebuje uvodne izjave, ki bi bila primerljiva uvodni izjavi 100 Direktive 2006/123, na katero se je Sodišče oprlo v sodbi, navedeni v točki 56 te sodbe, ni upoštevno. Namen te uvodne izjave 100 je namreč le pojasniti obseg izraza „popolne prepovedi“ komercialnih sporočil, ki ga ni v členu 8(1) Direktive 2000/31, saj ta slednja določba obravnava dovoljenje za komercialna sporočila, ne pa odpravo prepovedi teh sporočil.

62

Nazadnje, iz sodne prakse izhaja, da obe direktivi konkretizirata svobodo opravljanja storitev iz člena 56 PDEU (sodba z dne 30. maja 2024, Airbnb Ireland in Amazon Services Europe, C‑662/22 in C‑667/22, EU:C:2024:432, točki 46 in 47).

63

Trditve Republike Poljske glede uporabe sodne prakse v zvezi s členom 24(1) Direktive 2006/123 po analogiji v okviru člena 8(1) Direktive 2000/31 je tako treba zavrniti.

64

V teh okoliščinah je treba prvi očitek sprejeti.

65

Iz sodne prakse izhaja, da je treba vsak nacionalni ukrep na področju, ki je predmet harmonizacije, presojati glede na določbe tega ukrepa harmonizacije, in ne glede na določbe primarnega prava (glej v tem smislu sodbe z dne 14. decembra 2004, Komisija/Nemčija, C‑463/01, EU:C:2004:797, točka 36; z dne 30. aprila 2009, Lidl Magyarország, C‑132/08, EU:C:2009:281, točka 42, in z dne 30. maja 2024, Airbnb Ireland in Amazon Services Europe, C‑662/22 in C‑667/22, EU:C:2024:432, točka 86).

66

Ker se prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, ne nanaša le na komercialna sporočila, ki so del storitve informacijske družbe in ki izhajajo iz harmonizacije, ki izhaja iz Direktive 2000/31, ampak tudi na vse oblike oglaševanja, je treba preučiti tudi drugi in tretji očitek Komisije, ki se nanašata na trditve v zvezi z omejitvami svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ki sta določeni v členih 49 in 56 PDEU. Ta očitka je mogoče preučiti skupaj.

67

Komisija v zvezi s svobodo ustanavljanja navaja, da prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, osebam s sedežem na Poljskem, pa tudi tistim s sedežem v drugih državah članicah, ki želijo na Poljskem odpreti lekarno ali prodajno mesto farmacevtskih izdelkov, onemogoča, da bi svoje sedanje in potencialne stranke obvestile o svojih dejavnostih. Poudarja, da je ta položaj še posebej škodljiv za drugo kategorijo oseb, za katero je dostop do trga otežen.

68

Komisija v zvezi s svobodo opravljanja storitev trdi, da ta prepoved farmacevtom s sedežem na Poljskem otežuje opravljanje storitev prejemnikom iz drugih držav članic, farmacevtom s sedežem v drugih državah članicah pa opravljanje storitev na Poljskem. Navaja tudi, da navedena prepoved omejuje možnost strank, ki so na Poljskem, da uporabljajo storitve farmacevtov iz drugih držav članic, farmacevtom s sedežem na Poljskem pa, da uporabljajo oglaševalske storitve.

69

Komisija pojasnjuje, da Republika Poljska v predhodnem postopku ni izpodbijala tega, da sporna prepoved omejuje svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev. Ta država članica je zgolj zagovarjala stališče, da so te omejitve utemeljene zaradi nujnosti varovanja javnega zdravja.

70

Republika Poljska pred Sodiščem ni predložila nobenega argumenta, s katerim bi izpodbijala obstoj omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ampak je trdila, da so te omejitve utemeljene z nujnim razlogom v splošnem interesu, ki se nanaša na varovanje javnega zdravja.

71

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za omejitve svobode ustanavljanja in/ali svobode opravljanja storitev šteti vsak ukrep, ki prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost uresničevanja svoboščin, zagotovljenih s členoma 49 in 56 PDEU (sodba z dne 8. junija 2023, Fastweb in drugi (Obdobje zaračunavanja), C‑468/20, EU:C:2023:447, točka 81 in navedena sodna praksa).

72

Pojem „omejitev“ zlasti vključuje ukrepe države članice, ki – čeprav se uporabljajo brez razlikovanja – vplivajo na dostop gospodarskih subjektov iz drugih držav članic na trg (sodba z dne 8. junija 2003, Fastweb in drugi (Obdobje zaračunavanja), C‑468/20, EU:C:2023:447, točka 82 in navedena sodna praksa).

73

Vendar, na prvem mestu, nacionalna zakonodaja, ki na splošno in absolutno prepoveduje kakršno koli oglaševanje neke dejavnosti, omejuje možnost oseb, ki to dejavnost opravljajo, da jih njihove morebitne stranke spoznajo in da promovirajo storitve, ki jim jih želijo ponujati. Zato je treba šteti, da takšna nacionalna zakonodaja omejuje svobodo opravljanja storitev (sodba z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točki 63 in 64).

74

V obravnavani zadevi to velja za člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, kot izhaja iz načina, kako je bila ta določba uporabljena v poljskih upravnih in sodnih odločbah, na katere se je Komisija oprla v obrazloženem mnenju in ki so navedene v točki 54 te sodbe, ki jih Republika Poljska, kot je bilo opozorjeno v tej točki, ne izpodbija. Tako v obravnavani zadevi obstaja omejitev svobode opravljanja storitev.

75

Na drugem mestu, navedena določba vsaki osebi, ki želi upravljati lekarno na Poljskem, preprečuje, da bi o tem obvestila morebitne stranke. Zaradi prepovedi oglaševanja, ki jo določa, so novim lekarnam zlasti oteženi pogoji za dostop do trga.

76

Tak položaj pa lahko bolj škoduje gospodarskim subjektom s sedežem v državah članicah, ki niso Republika Poljska, ki si morajo dodatno prizadevati, da se predstavijo strankam, ki prebivajo na Poljskem. Tako je prepoved oglaševanja dodatna ovira, ki jo morajo premagati gospodarski subjekti iz drugih držav članic, ki želijo odpreti lekarno na Poljskem (glej po analogiji sodbo z dne 17. julija 2008, Corporación Dermoestética, C‑500/06, EU:C:2008:421, točka 33).

77

Zato člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih pomeni tudi omejitev svobode ustanavljanja.

78

Komisija opozarja, da je Republika Poljska v predhodnem postopku navedla, da prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, varuje javno zdravje, na eni strani, z zmanjšanjem prekomernega uživanja zdravil in prehranskih dopolnil in, na drugi strani, z ohranjanjem poklicne neodvisnosti farmacevtov. Ta institucija priznava, da je varovanje javnega zdravja nujni razlog v splošnem interesu, ki lahko utemelji omejitve svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev. Vendar naj v obravnavani zadevi Republika Poljska ne bi dokazala, da je omejitve, ki so sledile tej prepovedi, utemeljeval tak razlog.

79

Republika Poljska pred Sodiščem vztraja pri stališču, ki ga je predstavila v predhodnem postopku.

80

Komisija navaja, da je treba razlikovati med dvema vrstama oglaševanja, in sicer med oglaševanjem lekarn, prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in njihovih dejavnosti na eni strani ter oglaševanjem zdravil na drugi strani.

81

Komisija v zvezi s prvo vrsto oglaševanja trdi, da Republika Poljska ni dokazala obstoja povezave med prepovedjo oglaševanja in zmanjšanjem prekomernega uživanja zdravil.

82

V zvezi z drugo vrsto Komisija navaja, da oglaševanje zdravil ni prepovedano, če so izpolnjeni posebni pogoji, kot so prepoved promoviranja zdravil, ki se izdajajo izključno na recept, ali obveznost objektivne in nezavajajoče predstavitve zdravila ter obveznost predložitve informacij o njegovi razumni uporabi, v skladu s členom 87(3) Direktive 2001/83.

83

Tako naj bi bilo mogoče ukrepe, ki opredeljujejo te pogoje v okviru oglaševanja zdravil, šteti za povezane s ciljem varovanja javnega zdravja, ki je boj proti čezmernemu uživanju zdravil.

84

Vendar, po eni strani, Komisija meni, da čeprav je res, kot trdi Republika Poljska, da so oglaševalske dejavnosti načeloma namenjene privabljanju novih strank in ohranjanju zvestobe starih, pa te dejavnosti strank ne vodijo nujno do nakupa več zdravil. Nasprotno, oglaševanje lekarne bi lahko povzročilo povečanje tržnega deleža te lekarne v škodo drugih lekarn in drugih prodajnih mest zdravil.

85

Komisija, po drugi strani, navaja, da so na Poljskem nekatera zdravila, za katera ni potreben recept, na voljo zunaj lekarn ali prodajnih mest farmacevtskih izdelkov, v trgovinah, supermarketih, kioskih ali bencinskih servisih. O prodaji teh zdravil v takih ustanovah ni treba poročati niti zanjo pridobiti dovoljenja in je, čeprav je manjša glede na prodajo v lekarni, vseeno nezanemarljiva, kot izkazuje študija iz leta 2015, ki jo omenja Republika Poljska. Prodaja zdravil v teh ustanovah pa bi lahko pomenila večje tveganje za zdravje zaradi morebitnega prekomernega uživanja ali neustrezne uporabe.

86

V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da so zunaj lekarn na voljo le nekatera zdravila, za katera ni potreben recept, saj naj bi bilo število teh zdravil relativno veliko in bi lahko njihovo prekomerno uživanje povzročilo resno zastrupitev.

87

Komisija iz tega sklepa, da prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, ni primerna za dosego zastavljenega cilja zmanjšanja prekomernega uživanja zdravil. Prav nasprotno, ta prepoved bi lahko bila v nasprotju s tem ciljem, ker so nekatera zdravila na voljo v prosti prodaji v ustanovah, v katerih stranke ne prejmejo strokovnega svetovanja o njihovi uporabi.

88

Komisija vsekakor meni, da tudi če bi bila prepoved, ki izhaja iz te določbe, primerna za dosego navedenega cilja, bi bilo mogoče enak rezultat doseči z manj omejevalnimi ukrepi.

89

Republika Poljska ugovarja, da je namen komercialnih sporočil lekarn spodbuditi morebitne stranke k uporabi njihovih storitev in povečati prodajo izdelkov, predvsem zdravil, za katera ni potreben recept, in prehranskih dopolnil. Stranke lekarn pa naj bi bile vrsta potrošnikov, ki so posebej dovzetni za oglaševanje in ki bi morali biti zaščiteni pred tehnikami, s katerimi naj bi jih spodbudili k povečanju nakupov. Uporaba farmacevtskih storitev torej ne bi smela izhajati iz oglaševanja, ampak bi morala biti vezana na zdravstvene potrebe pacienta. Glede na nujnost varovanja zdravja konkurenca med lekarnami ne bi smela temeljiti na oglaševanju, temveč na največji kakovosti opravljenih storitev in na tako pridobljenem ugledu.

90

Republika Poljska dodaja, da je treba prepoved oglaševanja dejavnosti lekarn in prodajnih mest farmacevtskih izdelkov razumeti skupaj z oglaševanjem zdravil. V skladu s členom 87(3), prva alinea, Direktive 2001/83 mora oglaševanje zdravila spodbujati njegovo smotrno uporabo s tem, da zdravilo predstavlja objektivno in brez pretiravanja o njegovih lastnostih. Tega oglaševanja naj ne bi bilo mogoče ločiti od oglaševanja lekarn in prodajnih mest farmacevtskih izdelkov. Težko bi si bilo torej predstavljati oglaševanje lekarne, ki za pacienta ne bi omenjala zdravil ali nekaterih storitev, ki so z njimi neposredno ali posredno povezane.

91

Republika Poljska v zvezi s tem pojasnjuje, da so se pred uvedbo člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih za farmacevtske dejavnosti uporabljala nacionalna splošna pravila o oglaševanju. Rezultat tega naj ne bi bil zadovoljiv, ker naj bi upravljavci lekarn opravljali dejavnosti trženja, ki so usmerjene izključno v gospodarske cilje. Temu naj bi sledilo prekomerno uživanje predvsem zdravil v prosti prodaji in prehranskih dopolnil.

92

Po prepričanju Republike Poljske ni mogoče dokazati učinkovitosti prepovedi, ki izhaja iz te določbe, vsaj ne v obliki številčnih podatkov. Vendar naj bi bilo prekomerno uživanje zdravil in prehranskih dopolnil še vedno običajno na Poljskem, kar naj bi dokazovali primerjalni statistični podatki z drugimi državami članicami.

93

Poleg tega Republika Poljska navaja, da čeprav lahko podjetja, ki niso lekarne in prodajna mesta farmacevtskih izdelkov, kot so zeliščarske prodajalne, specializirane trgovine za prodajo medicinske opreme in prodajalne na drobno, prodajajo nekatera zdravila, se ta način trženja nanaša le na nekatera zdravila, za katera ni potreben recept.

94

Komisija priznava, da so nekateri nacionalni ukrepi, ki zdravstvenim poklicem zagotavljajo nadzor nad odločitvami o varovanju javnega zdravja, lahko utemeljeni.

95

Vendar naj absolutna prepoved oglaševanja lekarn, prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in njihovih dejavnosti ne bi bila niti primerna za zagotavljanje poklicne neodvisnosti farmacevtov niti nujna za to.

96

Po mnenju Komisije cilja člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, ki ga je Republika Poljska navedla v odgovoru na obrazloženo mnenje, in sicer zagotoviti poklicno neodvisnost farmacevtov pred učinki oglaševalskih odločitev lastnikov, ki niso farmacevti, ni mogoče uporabiti za lekarne, ki jih upravljajo farmacevti.

97

Poleg tega tudi v primeru lekarn, ki niso v lasti ali pod nadzorom farmacevtov, meni, da absolutna prepoved oglaševanja ni vedno primerna za zagotovitev samostojnosti farmacevtov pri odločanju v primerih, ki vplivajo na zdravje pacientov. Vprašanje, ali se take lekarne lahko oglašujejo, je popolnoma ločeno od vprašanja morebitne izpostavljenosti farmacevtov pritisku, ki ga lahko lastniki lekarn, ki niso farmacevti, izvajajo nad njimi, da v finančnem interesu lekarne sprejmejo odločitve, ki pa so škodljive za zdravje pacientov.

98

Po prepričanju Komisije člen 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih vsekakor presega to, kar je potrebno za uresničitev cilja poklicne neodvisnosti farmacevtov. Tudi če bi bila omejitev oglaševanja primerna za zagotovitev tega cilja, bi namreč lahko bil manj omejevalen ukrep to, da se pod določenimi pogoji dovoli oglaševanje lekarn.

99

Republika Poljska vztraja pri stališču, da prepoved, ki izhaja iz te določbe, varuje farmacevte pred morebitnimi pritiski lastnikov lekarn ali prodajnih mest farmacevtskih izdelkov za povečanje prodaje nekaterih izdelkov.

100

V skladu z ustaljeno sodno prakso je omejitev svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev dopustna le, če jo je, prvič, mogoče utemeljiti z nujnim razlogom v splošnem interesu, in drugič, če se spoštuje načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je primerna za dosledno in sistematično zagotavljanje uresničitve zastavljenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za njegovo uresničitev (glej v tem smislu v zvezi s svobodo opravljanja storitev sodbo z dne18. junija 2019, Avstrija/Nemčija, C‑591/17, EU:C:2019:504, točka 139 in navedena sodna praksa, in v zvezi s svobodo opravljanja storitev sodbo z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje), C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 178 in navedena sodna praksa).

101

Poleg tega mora zadevna država članica dokazati, da sta ta kumulativna pogoja izpolnjena (sodba z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje), C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 179 in navedena sodna praksa).

102

V obravnavani zadevi je varovanje javnega zdravja, ki ga Republika Poljska navaja kot utemeljitev omejitev svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev, ki izhajajo iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, eden od ciljev, ki jih je mogoče šteti za nujne razloge v splošnem interesu, ki lahko upravičijo tako omejitev prostega pretoka, zagotovljene s PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 19. maja 2009, Komisija/Italija, C‑531/06, EU:C:2009:315, točka 51, in z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točka 67 in navedena sodna praksa).

103

Vendar je treba preveriti, ali je Republika Poljska s trditvami, ki se nanašajo, prvič, na prekomerno uživanje zdravil, in drugič, na poklicno neodvisnost farmacevtov, dokazala, da je s prepovedjo, ki izhaja iz te določbe, spoštovano načelo sorazmernosti, na katerega vsebino je bilo opozorjeno v točki 100 te sodbe.

104

Najprej je treba poudariti, da lahko lekarne ponujajo storitve, kot so presejalna testiranja, ki niso povezane s prodajo zdravil in ki kljub temu spadajo na področje uporabe prepovedi, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, kot je razvidno iz dokazov, ki jih je predložila Komisija in so navedeni v točkah 54 in 74 te sodbe. Natančneje, Komisija se je sklicevala na odločbo poljskega sodišča, ki je oglaševanje v zvezi z organizacijo presejalnih testiranj štelo za nezakonito.

105

V tem smislu taka prepoved nima nobene zveze s ciljem varovanja javnega zdravja, ki je boj proti čezmernemu uživanju zdravil, tako da je ni mogoče šteti za utemeljeno.

106

V delu, v katerem se prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, nanaša na oglaševanje lekarn, prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in njihovih storitev, ki je povezano s prodajo zdravil, je treba poudariti, prvič, da lahko v nasprotju s tem, kar trdi Republika Poljska, to oglaševanje koristi osebam, ki bi lahko kupile zdravila, ker jim omogoča, da so obveščene o nižjih cenah ali dodatnih storitvah, ki jih ponuja določena lekarna. Tako bi se lahko te osebe na podlagi navedenega oglaševanja odločile, da bodo svoja običajna zdravila kupovale v lekarni, ki ni lekarna, katere stranke so bile prej, ne da bi se s tem povečala količina zdravil, ki so jih kupile navedene osebe.

107

Nasprotno pa lahko prepoved tega oglaševanja daje prednost lekarnam, ki so na trgu že več let, v škodo lekarn, ki želijo vstopiti na ta trg in na njem zagotavljati več storitev ali storitve boljše kakovosti.

108

Drugič, opozoriti je treba, da člen 87(3) Direktive 2001/83, kot sicer poudarja Republika Poljska, določa, da mora oglaševanje zdravila spodbujati njegovo smotrno uporabo, tako da ga predstavlja objektivno in brez pretiravanja o njegovih lastnostih, in ne sme biti zavajajoče. Zakonodajalec Unije je s to določbo želel omogočiti promocijo zdravil, ne da bi spodbujal njihovo prekomerno uživanje.

109

Tretjič, kot trdi Komisija, ki se opira na študijo iz leta 2015, ki jo je Republika Poljska omenila v odgovoru na obrazloženo mnenje, je v tej državi članici, po eni strani, mogoče kupiti vsaj nekatera zdravila, za katera ni potreben recept, zunaj lekarn, zlasti v trgovinah, supermarketih, kioskih ali bencinskih servisih. Po drugi strani je ta možnost uporabljena v obsegu, ki sicer ostaja manjši v primerjavi z nakupi v lekarnah, vendar ni zanemarljiv. Tako je v skladu s to študijo tretjina anketirancev izjavila, da kupuje zdravila, za katera ni potreben recept, v supermarketu.

110

Četrtič, Republika Poljska priznava, da je čezmerno uživanje zdravil v tej državi članici še vedno veliko kljub prepovedi, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih.

111

Republika Poljska sicer navaja, da bi bilo prekomerno uživanje, če te prepovedi ne bi bilo, še večje, vendar tega ni mogoče dokazati. Vendar ta država članica ni navedla, zakaj ni mogla zbrati podatkov o porabi zdravil, preden je ta določba začela veljati, in jih primerjati s podatki, ki se nanašajo na poznejše obdobje.

112

Iz tega sledi, da Republika Poljska glede na pogoje, ki se zahtevajo s sodno prakso iz točke 100 te sodbe, ni dokazala, da so omejitve svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ki izhajajo iz navedene določbe, primerne za zagotovitev uresničitve cilja varovanja javnega zdravja, ki je boj proti čezmernemu uživanju zdravil.

113

Vsekakor je treba ugotoviti, da je ta cilj mogoče doseči z manj omejevalnimi ukrepi kot je prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, kot so ukrepi, ki urejajo vsebino oglaševanja nekaterih storitev, ki jih ponujajo lekarne.

114

Zato prepoved, ki izhaja iz te določbe, presega to, kar je nujno za dosego cilja varovanja javnega zdravja, ki je boj proti čezmernemu uživanju zdravil.

115

Iz sodne prakse izhaja, da lahko države članice ob upoštevanju možnosti, ki jim je priznana, da določijo raven, na kateri želijo zagotoviti varovanje javnega zdravja, sprejmejo ukrepe, ki omogočajo odpravo ali zmanjšanje nevarnosti poseganja v poklicno neodvisnost farmacevtov (glej po analogiji sodbo z dne 16. decembra 2010, Komisija/Francija, C‑89/09, EU:C:2010:772, točka 66 in navedena sodna praksa).

116

Tako lahko glede na pomembnost odnosa zaupanja, ki mora obstajati med farmacevtom in njegovo stranko, ki je načeloma pacient, varstvo neodvisnosti poklica farmacevta pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki se nanaša na javno zdravje (glej po analogiji sodbo z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točka 68).

117

Republika Poljska zatrjuje, da prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, varuje farmacevte pred morebitnimi pritiski lastnikov lekarn ali prodajnih mest farmacevtskih izdelkov za povečanje prodaje nekaterih izdelkov.

118

Vendar, po eni strani, te trditve ni mogoče uporabiti za lekarne, ki jih upravljajo farmacevti, ki so njihovi lastniki.

119

Po drugi strani, v zvezi z drugimi lekarnami ni izključeno, da lastniki lekarn, ki niso farmacevti, na farmacevte, ki jih zaposlujejo, izvajajo pritisk, da bi ti v finančnem interesu lekarne sprejemali odločitve, ki so škodljive za zdravje pacientov. Vendar Komisija v bistvu pravilno trdi, da ta problematika ni neposredno povezana z vprašanjem, ali se lekarne lahko oglašujejo.

120

Prepoved vseh oblik oglaševanja lekarn, prodajnih mest farmacevtskih izdelkov in njihovih dejavnosti namreč ne more zaščititi farmacevtov pred pritiski, ki bi jih lahko izvajali lastniki lekarn, da bi vplivali na način, kako farmacevti svetujejo svojim strankam. Tak pritisk bi lahko obstajal ne glede na to, ali se te lekarne oglašujejo ali ne.

121

Vsekakor je treba poudariti, da prepoved, ki izhaja iz člena 94a(1) spremenjenega zakona o farmacevtskih izdelkih, presega to, kar je potrebno za zaščito poklicne neodvisnosti farmacevtov. Manj omejevalen ukrep bi namreč lahko bil, da se to oglaševanje dovoli ob spoštovanju pogojev, ki bi omogočali ohranitev poklicne etike farmacevtov, ki bi po potrebi ozko urejali oblike in načine navedenega oglaševanja (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2017, Vanderborght, C‑339/15, EU:C:2017:335, točki 74 in 75).

122

V zvezi s tem mora po eni strani, kot je bilo navedeno v točki 108 te sodbe, oglaševanje zdravila spodbujati njegovo smotrno uporabo, tako da ga predstavlja objektivno in brez pretiravanja o njegovih lastnostih, ter ne sme biti zavajajoče. Po drugi strani, v delu, v katerem naj bi se oglaševanje nanašalo na storitve, zlasti presejalna testiranja, Republika Poljska ni navedla razlogov, zakaj naj bi te storitve ogrozile javno zdravje.

123

V teh okoliščinah je treba sprejeti tudi drugi in tretji očitek.

124

Glede na vse zgornje preudarke je treba ugotoviti, da Republika Poljska s tem, da je sprejela člen 94a(1) zakona o farmacevtskih izdelkih, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 8(1) Direktive 2000/31 ter členov 49 in 56 PDEU.

125

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Republiki Poljski naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: