1.

Ali členi 63, 64 in 66 Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1) nasprotujejo upravni praksi davčnega organa – kot je ta v obravnavanem primeru, ki je davčnemu zavezancu, poklicni družbi z omejeno odgovornostjo (SPRL), v okviru katere lahko upravitelji postopkov zaradi insolventnosti opravljajo poklic, naložil dodatne obveznosti plačila –, v skladu s katero obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka nastaneta v trenutku oprave storitev v okviru postopka zaradi insolventnosti, če je nagrado upravitelja postopkov zaradi insolventnosti določilo stečajno sodišče ali skupščina upnikov, zaradi česar mora davčni zavezanec račune izdati najpozneje petnajsti dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek za DDV?

2.

Ali členi 63, 64 in 66 Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost nasprotujejo upravni praksi davčnega organa, kot je ta v obravnavanem primeru, v skladu s katero se davčnemu zavezancu – poklicni družbi z omejeno odgovornostjo (SPRL), v okviru katere lahko upravitelji postopkov zaradi insolventnosti opravljajo poklic – naložijo dodatne obveznosti plačila, ker je račune izdal in DDV obračunal šele na dan prejema plačil za storitve, opravljene v okviru postopka zaradi insolventnosti, čeprav je skupščina upnikov določila, da je plačilo nagrade upravitelju postopkov zaradi insolventnosti odvisno od razpoložljivosti denarnih sredstev na računih dolžnikov?

3.

Ali v primeru sporazuma o sodelovanju med blagovnimi znamkami (souporaba blagovnih znamk), sklenjenim med odvetniško pisarno in davčnim zavezancem, za dodelitev pravice do odbitka zadostuje, da davčni zavezanec za to, da dokaže obstoj neposredne in takojšnje povezave med vstopnimi transakcijami davčnega zavezanca in izstopnimi transakcijami, po sklenitvi sporazuma dokaže povečanje prometa ali vrednosti obdavčljivih transakcij brez dodatnih dokazil? Če je odgovor pritrdilen, katera merila je treba upoštevati pri določitvi dejanskega obsega pravice do odbitka?

4.

Ali je treba splošno načelo prava Unije o spoštovanju pravice do obrambe razlagati tako, da lahko, če so med nacionalnim upravnim postopkom, s katerim se odloča o ugovoru zoper odločbo o odmeri davka, ki določa plačilo dodatnega DDV, sprejete nove dejanske in pravne trditve glede na tiste, ki jih vsebuje zapisnik o davčnem nadzoru, na katerem temelji odločitev o izdaji navedene odločbe o odmeri, in so bili davčnemu zavezancu do izreka sodišča, ki vsebinsko odloča o zadevi, odobreni sodni ukrepi začasnega varstva v obliki odloga terjatve, sodišče, ki odloča o zadevi, ugotovi, da to načelo ni bilo kršeno, ne da bi preverilo, ali bi lahko bil izid postopka drugačen, če te nepravilnosti ne bi bilo?