1

Universität Bremen (univerza v Bremnu, Nemčija) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. decembra 2020, Universität Bremen/REA (T‑660/19, neobjavljen, EU:T:2020:633, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to kot očitno nedopustno zavrglo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Evropske agencije za raziskave (REA) Ares (2019) 4590599 z dne 16. julija 2019, s katerim je bil zavrnjen predlog, ki ga je ta univerza vložila v okviru razpisa za zbiranje predlogov H2020‑SC6‑Governance-2019 (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za Splošno sodišče, določa:

„Države članice in institucije [Evropske] [u]nije pred Sodiščem zastopa zastopnik [agent], ki je imenovan za vsako zadevo posebej; zastopniku [agentu] lahko pomaga svetovalec ali odvetnik.

Države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3)], ki niso države članice, ter v tem sporazumu navedeni nadzorni organ EFTA, so zastopani na enak način.

Druge stranke mora zastopati odvetnik.

Le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga.

Ti zastopniki [agenti], svetovalci in odvetniki uživajo pri zastopanju na Sodišču pravice in jamstva, potrebna za neodvisno opravljanje svojih nalog, pod pogoji, ki jih določa poslovnik.

Sodišče ima glede svetovalcev in odvetnikov, ki nastopajo pred njim, pooblastila, ki so običajna za sodišča, pod pogoji, določenimi v poslovniku.

Univerzitetni profesorji, ki so državljani držav članic, katerih zakonodaja jim priznava pravico zastopanja na sodišču, uživajo pred Sodiščem enake pravice, kot jih ta člen priznava odvetnikom.“

3

Člen 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa:

„Stranko mora zastopati agent ali odvetnik pod pogoji iz člena 19 Statuta [Sodišča Evropske unije].“

4

Člen 67 Verwaltungsgerichtsordnung (zakon o organizaciji upravnih sodišč) z dne 21. januarja 1960 (BGBl. 1960 I, str. 17) v različici, ki se uporablja za spor, iz katerega izvira ta pritožba, glede pravice univerzitetnih profesorjev do zastopanja določa:

„[…]

(2)   Stranke lahko kot pooblaščenec zastopa odvetnik ali profesor prava z državne univerze ali državno priznane univerze države članice Evropske unije, ene od držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru ali Švicarske konfederacije, ki ima kot pooblaščenec kvalifikacije, zahtevane za sodniško mesto […].

(3)   Sodišče, ki mu je predložena zadeva, s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva, zavrne, da bi stranke zastopali pooblaščenci, ki niso upravičeni do zastopanja v smislu odstavka 2. Procesni akti pooblaščenca, ki ni upravičen za zastopanje na sodišču, in vročitve ali sporočitve temu pooblaščencu so veljavne do take zavrnitve. […]

[…]“

5

Dejansko stanje spora je predstavljeno v točkah od 2 do 6 izpodbijanega sklepa. Za namene tega postopka jih je mogoče povzeti, kot sledi.

6

Univerza v Bremnu je bila imenovana za koordinatorko raziskovalnega konzorcija, ki je obsegal več evropskih univerz in je izvajal raziskave interdisciplinarnega primerjalnega prava na področju prava in politike glede stanovanjske problematike v celotni Uniji.

7

Univerza v Bremnu je po razpisu za zbiranje predlogov 17. marca 2019 agenciji REA predložila predlog projekta.

8

Ta predlog projekta je dobil skupno oceno desetih točk od petnajstih, zaradi česar je postal upravičen do financiranja Unije in je bil uvrščen na deseto mesto od štirinajstih vloženih kandidatur. Ker pa je bil predvideni proračun omejen, so bili lahko izbrani le predlogi projektov, razvrščeni na prvo, drugo in tretje mesto.

9

Agencija REA je zato s spornim sklepom univerzo v Bremnu obvestila o zavrnitvi njenega predloga.

10

Univerza v Bremnu je 25. septembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

11

Agencija REA je v odgovoru na tožbo podala ugovor nedopustnosti te tožbe, ki se je nanašal na to, da profesor, ki zastopa univerzo v Bremnu, v razmerju do univerze v Bremnu ni tretja oseba in da zato ne izpolnjuje pogoja neodvisnosti, določenega v Statutu Sodišča Evropske unije.

12

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo temu ugovoru nedopustnosti in na podlagi člena 126 svojega poslovnika tožbo zavrglo kot očitno nedopustno.

13

Splošno sodišče je v točki 16 izpodbijanega sklepa opozorilo, da mora v skladu s členom 19, tretji, četrti in peti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53 tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, stranke zastopati odvetnik in zgolj odvetnik, ki je upravičen za zastopanje pred sodiščem države članice, lahko stranko zastopa pred Sodiščem.

14

Splošno sodišče je v točkah 18 in 19 tega sklepa v zvezi z dvema kumulativnima pogojema, določenima v členu 19, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, in sicer, prvič, imeti status odvetnika in, drugič, biti upravičen za zastopanje pred sodiščem države članice, navedlo, da v nasprotju z drugim od teh kumulativnih pogojev prvi izmed njiju v zvezi z statusom „odvetnika“ ne zajema nobene izrecne napotitve na pravo držav članic, da bi se določil pomen in obseg tega pogoja, tako da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „odvetnik“ v smislu te določbe v Uniji razlagati avtonomno in enotno, ob upoštevanju konteksta, v katerem je uporabljen, in ciljev, ki jih uresničuje ureditev, katere del je.

15

Splošno sodišče je ob tem, da se je v točki 20 spornega sklepa oprlo zlasti na sodbi z dne 18. maja 1982, AM & S Europe/Komisija (155/79, EU:C:1982:157, točka 24), in z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi (C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 42), v skladu s katerima je zasnova vloge odvetnika v pravnem redu Unije, ki izhaja iz skupnih pravnih tradicij držav članic, to, da gre za sodelavca v pravosodju, ki mora neodvisno in v najboljšem interesu pravosodja zagotoviti pravno pomoč, ki jo stranka potrebuje, v točki 21 tega sklepa ob citiranju sklepa z dne 29. septembra 2010, EREF/Komisija (C‑74/10 P in C‑75/10 P, neobjavljen, EU:C:2010:557, točka 53 in navedena sodna praksa), pojasnilo, da pogoj neodvisnosti odvetnika pomeni neobstoj vsakršnega delovnega razmerja med njim in njegovo stranko, pri čemer je opozorilo, da pojem „neodvisnost odvetnika“ ni opredeljen samo pozitivno, to je s sklicevanjem na odvetniško poklicno etiko, temveč tudi negativno, torej z neobstojem delovnega razmerja med odvetnikom in njegovo stranko.

16

Splošno sodišče je v točki 25 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi zastopnik, ki je podpisal tožbo na prvi stopnji, poleg tega, da je bil zaposlen pri univerzi v Bremnu v okviru službene vezi javnega prava, imenovan za koordinatorja predlaganega projekta in vodjo svoje ekipe ter da je v okviru tega projekta opravljal „naloge“ in „bistvene funkcije“, tako da zadevna oseba ne bi imela le tesne osebne povezave s predmetom spora, ampak tudi neposreden interes glede njegove rešitve, saj je bila realizacija navedenega projekta vsaj deloma odvisna od financiranja, ki ga je Evropska komisija univerzi v Bremnu zavrnila.

17

Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 26 izpodbijanega sklepa sklepalo, da so bistvene funkcije, ki jih je ta zastopnik opravljal v okviru pravne osebe, v imenu katere je vložil tožbo na prvi stopnji, take, da je z njimi spodkopan njegov status neodvisne tretje osebe v smislu ustaljene sodne prakse, navedene v točki 65 sodbe z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73), in da so bile te naloge take, da očitno škodijo zmožnosti navedenega zastopnika, da zagotovi obrambo interesov svojega pooblastitelja.

18

Splošno sodišče je v točkah od 28 do 34 izpodbijanega sklepa dodalo, da te ugotovitve ni mogoče ovreči s sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73), v kateri naj bi Sodišče sicer pojasnilo obseg pojma „neodvisnost“, ne da bi poseglo v svojo prejšnjo sodno prakso in ne da bi sledilo predlogu iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Bobka v združenih zadevah Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2019:774), v zvezi z merilom, uporabljenim za namene uporabe člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

19

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 35 izpodbijanega sklepa zavrnilo trditev univerze v Bremnu v zvezi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členom 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, pri čemer je opozorilo, da pravica do dostopa do sodišča ni absolutna pravica in da zato lahko zajema sorazmerne omejitve, ki sledijo legitimnemu cilju.

20

Nazadnje, glede trditve univerze v Bremnu, da bi jo bilo treba predhodno obvestiti o morebitnem obstoju razloga za nedopustnost tožbe na prvi stopnji, da bi ga lahko odpravila, je Splošno sodišče v točki 40 izpodbijanega sklepa menilo, da obveznost zastopanja po odvetniku ne spada med zahteve, katerih neupoštevanje bi bilo po izteku roka za vložitev tožbe mogoče odpraviti.

21

Univerza v Bremnu s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

22

Agencija REA Sodišču predlaga, naj:

23

Najprej je treba poudariti, da univerzo v Bremnu pred Sodiščem zastopa ista oseba, za katero je Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu razsodilo, da ne izpolnjuje pogojev iz člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije za zastopanje te stranke v tej zadevi pred sodiščem Unije.

24

Ker pa se vprašanje dopustnosti te pritožbe v bistvu prekriva s predmetom te pritožbe, je treba preučiti pritožbene razloge (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej in Poljska/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 20).

25

Univerza v Bremnu v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, drugi pa na kršitev člena 47 Listine o temeljnih pravicah in člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

26

Univerza v Bremnu s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo besedila in sistematike člena 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ker univerzitetni profesorji, ki jim zakonodaja priznava pravico do zastopanja, kot zastopniki niso dolžni izpolniti pogoja neodvisnosti, ki velja za odvetnike, v smislu tretjega in četrtega odstavka tega člena 19.

27

Univerza v Bremnu s prvim delom prvega pritožbenega razloga najprej trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da so univerzitetni profesorji, ki so v skladu z zakonodajo svoje države članice upravičeni za zastopanje kot pooblaščenci ad litem, „logično“ upravičeni do tega privilegija na podlagi člena 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

28

Univerza v Bremnu opozarja, da je bil pojem „odvetnik“ na podlagi člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki načeloma zahteva neodvisnost tega zastopnika ad litem od stranke, ki jo zastopa, opredeljen v sodni praksi sodišča Unije. Ker naj bi Splošno sodišče zanikalo obstoj take neodvisnosti zgolj zato, ker naj zadevnega pooblaščenca ne bi bilo mogoče šteti za „odvetnika“ v smislu člena 19, četrti odstavek, Statuta, naj ne bi upoštevalo privilegirane ureditve, ki je za univerzitetne profesorje določena v členu 19, sedmi odstavek, tega statuta.

29

Zaradi zelo jasnega besedila zadnjenavedene določbe naj bi namreč univerzitetni profesorji ex lege imeli enake pravice, kot so podeljene odvetnikom. Zato naj pogoja neodvisnosti odvetnika v smislu člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ne bi bilo mogoče prenesti na univerzitetne profesorje.

30

Univerza v Bremnu navaja več utemeljitev v podporo takemu sklepu.

31

Na prvem mestu, vprašanje upravičenosti univerzitetnih profesorjev za zastopanje pred sodiščem, vključno z morebitnim nasprotjem interesov, naj bi bilo popolnoma urejeno na ravni nacionalnega prava, na katero se izrecno sklicuje člen 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije. Tako naj bi bila v skladu z nemškim pravom zavrnitev zastopanja pred sodiščem mogoča le, če zadevni zastopnik ni niti odvetnik niti univerzitetni profesor ali če je ta zastopnik sodnik na sodišču, ki odloča o zadevi. Poleg tega naj bi Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) razsodilo, da zgolj nasprotja interesov, ki jih je mogoče pripisati odvetnikom ali univerzitetnim profesorjem, ne morejo upravičiti sklepa o zavrnitvi, saj kodeks poklicne etike predvideva kvečjemu poklicno odgovornost s sankcijami.

32

Na drugem mestu, poseben status univerzitetnih profesorjev v javnem pravu naj bi omogočal izključitev vsakršnega nasprotja interesov. Zanje kot državne uradnike naj bi veljale stroge obveznosti lojalnosti, in ker naj bi bila pravica do zastopanja le pomožna funkcija, za katero je poleg tega potrebno posebno dovoljenje nadrejenega, naj za razliko od odvetnikov ne bi bili finančno odvisni od dejavnosti zastopanja pred sodišči.

33

Na tretjem mestu, univerza v Bremnu trdi, da je kot javna univerza sestavni del države članice, ki ji pripada, pri čemer je ta država članica privilegirana stranka iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

34

Univerza v Bremnu z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je na podlagi določb člena 67 zakona o organizaciji upravnih sodišč v različici, ki se uporablja za spor, zaradi katerega je bila vložena pritožba, pooblaščenec ad litem zastopa brez kakršnih koli drugih pogojev, saj a priori ni nobenega znanega nasprotja interesov.

35

Univerza v Bremnu s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da tudi če Sodišče ne bi sprejelo take razlage, bi morala biti upravičena do varstva legitimnih pričakovanj zaradi nedvoumnega besedila člena 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije. V obravnavanem primeru naj univerza v Bremnu ne bi nikakor pričakovala, da morajo tudi univerzitetni profesorji izpolniti pogoj neodvisnosti odvetnika v smislu člena 19, tretji in četrti odstavek, tega statuta.

36

Agencija REA najprej zatrjuje nedopustnost tretjega in četrtega predloga, s katerima univerza v Bremnu predlaga, naj Sodišče poda ugotovitve, ker je v okviru preučitve ničnostne tožbe nadzor sodišča Unije omejen na zakonitost izpodbijanega akta.

37

Agencija REA v zvezi s prvim pritožbenim razlogom meni, da ta razlog ni utemeljen, ker naj ne bi obstajal nikakršen privilegiran status univerzitetnih profesorjev in ker naj bi univerza v Bremnu napačno razlagala pogoje iz člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije v povezavi s členoma 51 in 56 Poslovnika Splošnega sodišča.

38

Agencija REA meni, da ker imajo profesorji enake pravice in dolžnosti kot odvetniki, sodna praksa v zvezi s pojmom „zastopanje pred sodišči“ v smislu člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije velja tudi zanje in nobena od trditev univerze v Bremnu ne more omajati takega sklepa.

39

V zvezi z zastopanjem neprivilegiranih strank pred sodišči Unije je treba opozoriti, da člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53 tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, določa dva ločena in kumulativna pogoja, in sicer, prvič, da mora stranke, na katere se ne nanašata prvi in drugi odstavek tega člena 19, zastopati odvetnik in, drugič, da lahko samo odvetnik, ki je upravičen za zastopanje pred sodišči države članice ali druge države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, lahko zastopa stranko ali ji pomaga pred sodišči Unije.

40

Najprej, glede drugega pogoja iz člena 19, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se nanaša na upravičenost odvetnika do zastopanja pred nacionalnimi sodišči, je iz besedila te določbe razvidno, da je treba pomen in obseg tega pogoja razlagati s sklicevanjem na zadevno nacionalno pravo (sodba z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 59).

41

Podobno, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 59 sklepnih predlogov, iz besedila člena 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, v skladu s katerim so do zastopanja pred sodišči Unije upravičeni profesorji visokošolskega izobraževanja, ki so državljani držav članic, katerih zakonodaja jim priznava tako pravico, izhaja, da je treba smisel in obseg navedenega pogoja ravno tako razlagati s sklicevanjem na zadevno nacionalno pravo.

42

V obravnavanem primeru ni sporno, da je zastopnik univerze v Bremnu, ki je profesor, v skladu z nemškim pravom upravičen za zastopanje kot pooblaščenec ad litem, tako da ima v skladu s členom 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije enake pravice, kot so priznane odvetnikom v skladu s četrtim odstavkom tega člena 19, in lahko zato pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga.

43

Dalje, v zvezi s prvim pogojem iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se nanaša na status „odvetnika“, je Sodišče razsodilo, da je treba, ker ta določba ne napotuje na pravo držav članic, ta pojem razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, pri čemer je treba upoštevati ne le besedilo navedene določbe, ampak tudi njen kontekst in cilj (sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 57 in navedena sodna praksa, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 60).

44

Iz besedila člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, zlasti iz izraza „zastopati“, je razvidno, da „stranka“ v smislu te določbe – ne glede na svoj status – ne more sama nastopati pred sodiščem Unije, ampak mora uporabiti storitve tretje osebe. Tako vložitev vloge, ki jo je podpisala tožeča stranka sama, ne more zadoščati za vložitev pravnega sredstva, tudi če je tožeča stranka odvetnik, ki je upravičen do zastopanja pred nacionalnim sodiščem (sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 61).

45

To ugotovitev potrjuje kontekst te določbe, iz katerega izrecno izhaja, da lahko zastopanje stranke, na katero se ne nanašata prvi in drugi odstavek navedenega člena 19, pred sodišči zagotovi le odvetnik, medtem ko lahko stranke iz prvega in drugega odstavka zastopa agent, ki mu lahko po potrebi lahko pomaga svetovalec ali odvetnik (sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 60, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P et C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 62).

46

Navedena ugotovitev je podprta s ciljem zastopanja strank, na katere se ne nanaša člen 19, prvi in drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, po odvetniku, kar je cilj, ki – kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 29 izpodbijanega sklepa – po eni strani zajema preprečitev, da bi zasebne stranke same nastopale pred sodiščem, ne da bi uporabile posrednika, in po drugi strani, zagotovitev, da pravne osebe zastopa zastopnik, ki je dovolj ločen od pravne osebe, ki jo zastopa (sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 61 in navedena sodna praksa, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 63).

47

V tem okviru je Sodišče poudarilo, da je cilj naloge zastopanja po odvetniku, kot je določena v členu 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se izvaja v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, predvsem čim bolje varovati in braniti interese pooblastitelja popolnoma neodvisno ter v skladu z zakoni, poklicnimi pravili in pravili poklicne etike (sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 62, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 64).

48

Poleg tega, čeprav je bil pojem „neodvisnost“ odvetnika prvotno razdelan v okviru zaupnosti dokumentov na področju konkurenčnega prava, pri čemer je bilo v sodni praksi v zvezi s tem pojasnjeno, da je odvetnik pravosodni sodelavec, ki naj bi v najboljšem interesu pravosodja zagotovil pravno pomoč svoji stranki (glej v tem smislu sodbi z dne 18. maja 1982, AM & S Europe/Komisija, 155/79, EU:C:1982:157, točka 24, in z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 42), je treba vseeno ugotoviti, da se je opredelitev tega pojma nedavno razvila na področju zastopanja pred sodišči Unije, pri čemer je glavno merilo, ki je v zvezi s tem zdaj sprejeto, varstvo in obramba interesov stranke (glej v tem smislu sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 62, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 65).

49

V tem okviru v skladu s sodno prakso Sodišča zahteva po neodvisnosti odvetnika ni opredeljena le negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja med odvetnikom in njegovo stranko, ampak tudi pozitivno, in sicer s sklicevanjem na poklicno etiko (glej v tem smislu sodbi z dne 4. februarja 2020,Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točka 63 in navedena sodna praksa, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 66).

50

Zato je Splošno sodišče v točki 21 izpodbijanega sklepa pravilno presodilo, da pogoj neodvisnosti odvetnika v posebnem okviru člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije nujno pomeni, da med odvetnikom in njegovo stranko ni delovnega razmerja.

51

Poleg tega se tak pristop z enako močjo uporablja v položaju, v katerem je odvetnik zaposlen pri subjektu, ki je povezan s stranko, ki jo ta odvetnik zastopa (glej sodbi z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej in Poljska/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 25, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 68).

52

V zvezi s pozitivno opredelitvijo pojma „neodvisnost“ je Sodišče izrecno poudarilo, da se ta pojem ne sme razumeti tako, da ta odvetnik ne sme imeti nikakršnih vezi s svojo stranko, temveč da ne sme imeti zgolj takšne vezi, ki očitno posega v njegovo zmožnost, da nalogo obrambe izpolni tako, da čim bolje uveljavlja interese svoje stranke ob upoštevanju zakonov, poklicnih pravil in pravil poklicne etike (glej v tem smislu sodbi z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točke od 62 do 64, in z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 69).

53

Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov, sodišče Unije z uporabo pogoja neodvisnosti, ki ga pravo Unije nalaga zastopnikom neprivilegiranih strank, izvaja omejen nadzor, ker se omejuje na sankcioniranje primerov, v katerih je očitno, da zadevni zastopnik ne more zagotoviti izpolnitve svoje naloge obrambe s čim boljšim uveljavljanjem interesov svoje stranke, z nedopustnostjo pravnega sredstva, ki mu je predloženo, tako da mora biti ta zastopnik izključen v interesu te stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO, C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 74).

54

Vendar je treba ugotoviti, ali se pogoj neodvisnosti, ki je bil v sodni praksi razvit v zvezi z odvetniki, kot je naveden v točkah od 48 do 53 te sodbe, uporablja tudi za univerzitetne profesorje, ki lahko zastopajo stranko pred sodišči.

55

V zvezi s tem, čeprav ta poklica nista primerljiva glede opisa nalog, saj mora odvetnik zgotoviti varstvo in obrambo interesov svoje stranke, medtem ko je univerzitetni profesor odgovoren za izobraževanje in vodi raziskave popolnoma neodvisno, ob upoštevanju akademske svobode, ki ureja ta poklic, je treba vseeno ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 57 in 58 sklepnih predlogov, da kadar univerzitetni profesor zastopa stranko pred sodišči Unije, ne opravlja več svojega poklica izvajalca izobraževanja in raziskovalca, ampak opravlja enako nalogo, kot jo ima odvetnik, in sicer zastopanje strank, na katere se ne nanaša člen 19, prvi in drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

56

Poleg tega iz besedila člena 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da imajo profesorji, ki so po pravu svoje države članice upravičeni za zastopanje pred sodiščem, enake pravice, kot so s členom 19, tretji odstavek, tega statuta podeljene odvetnikom.

57

Iz tega izhaja, da morajo univerzitetni profesorji v skladu s ciljem izvajane naloge zastopanja, ki je predvsem čim bolje varovati in braniti interese pooblastitelja, kot je bilo opozorjeno v točkah 47 in 48 te sodbe, izpolnjevati enaka merila neodvisnosti, kot veljajo za odvetnike.

58

Ta merila so v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 49 in 52 te sodbe, opredeljena negativno, in sicer kot neobstoj delovnega razmerja med zastopnikom in njegovo stranko, ter pozitivno, s sklicevanjem na pravila poklicne etike, kar zlasti pomeni, da ni vezi, ki bi očitno posegala v sposobnost odvetnika, da ob spoštovanju zakonov in poklicnih pravil zagotovi izpolnjevanje svoje naloge obrambe ob čim boljšem uveljavljanju interesov svoje stranke.

59

V zvezi z vprašanjem neobstoja delovnega razmerja med zastopnikom in njegovim pooblastiteljem je Splošno sodišče v točki 25 izpodbijanega sklepa menilo, da je bil predstavnik univerze v Bremnu zaposlen pri tej univerzi v okviru javnopravne službene vezi.

60

Splošno sodišče pa je s tem, da je položaj profesorja, ki zastopa univerzo, na kateri izvaja izobraževanje in vodi raziskave, enačilo s položajem pravnega svetovalca, ki zastopa subjekt, povezan s pravno osebo, v kateri je zaposlen, napačno uporabilo sodno prakso, navedeno v točkah 51 in 52 te sodbe.

61

Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točkah 50 in 74 sklepnih predlogov, ima v nasprotju s položajem pravnika podjetja, na katerega se nanaša sodba z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej in Poljska/Komisija (C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 25), zadevni univerzitetni profesor z univerzo, ki jo zastopa, javnopravno službeno vez. Ta status mu v skladu s pogoji in pravili nacionalnega prava zagotavlja neodvisnost ne le kot izvajalcu izobraževanja in raziskovalcu, ampak tudi kot zastopniku neprivilegiranih strank pred sodišči Unije. Poleg tega, ker zastopanje pred sodišči ni del nalog, ki jih mora profesor opravljati na univerzi kot učitelj ali raziskovalec, to zastopanje nikakor ni povezano z njegovimi akademskimi funkcijami in se torej izvaja brez vsakršne vezi podrejenosti univerzi, čeprav bi bil pozvan, naj to univerzo zastopa.

62

Ker je Sodišče poudarilo, da zgolj obstoj pogodbene vezi civilnega prava med odvetnikom in univerzo, ki jo zastopa, ne zadošča za to, da bi se štelo, da je ta odvetnik v položaju, ki očitno posega v njegovo sposobnost obrambe interesov svoje stranke ob spoštovanju pogoja neodvisnosti v smislu člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA, C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točki 66 in 67), tudi obstoj javnopravne službene vezi med profesorjem in univerzo, ki jo zastopa, ne zadošča za to, da bi se štelo, da je ta profesor v položaju, ki mu preprečuje obrambo interesov te univerze.

63

Ker člen 19, sedmi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije profesorjem podeljuje enake pravice, kot jih imajo odvetniki, v smislu člena 19, tretji odstavek, tega statuta, se domneva, da profesor, ki je po nacionalnem pravu upravičen do zastopanja pred sodiščem, načeloma izpolnjuje pogoj neodvisnosti v smislu člena 19 navedenega statuta, čeprav ta profesor zastopa univerzo, na kateri izvaja svoje akademske dejavnosti.

64

Splošno sodišče se je v točki 25 izpodbijanega sklepa glede neobstoja vezi, ki posega v zmožnost zastopnika, da naloge obrambe izpolni tako, da čim bolje uveljavlja interese svoje stranke, sklicevalo na dejstvo, da je bil predstavnik univerze v Bremnu koordinator predlaganega projekta in vodja njegove ekipe ter da je v okviru tega projekta prevzel „bistvene naloge in funkcije“. Po mnenju Splošnega sodišča se je z osebno povezavo, ki jo je imel ta zastopnik s predmetom spora, tako poseglo v sposobnost tega zastopnika, da zagotovi pravno pomoč, ki jo ta univerza potrebuje.

65

Ta presoja Splošnega sodišča je napačna.

66

Čeprav je namreč Splošno sodišče v točki 30 izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo, da se dolžnost neodvisnosti, ki jo ima odvetnik, ne razume kot neobstoj kakršne koli vezi s stranko, ampak zgolj kot neobstoj vezi, ki očitno posega v sposobnost zagotavljanja izpolnjevanja naloge obrambe, pa vezi, opisanih v točki 25 tega sklepa, ki so povzete v točki 64 te sodbe, ni mogoče opredeliti kot vezi, ki očitno posegajo v sposobnost zastopnika univerze v Bremnu, da zagotovi zastopanje te univerze z zahtevano neodvisnostjo. Naloge, ki jih je zadevni zastopnik opravljal v okviru projekta, ki je predmet spora, so sicer res pomenile, da je imel z univerzo v Bremnu skupne interese. Vendar taki interesi ne morejo zadostovati, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 80 sklepnih predlogov, da se ugotovi nezmožnost tega zastopnika, da ustrezno zagotovi zastopanje, ki mu je bilo zaupano.

67

Ker poleg tega ni bil naveden noben element, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bi ti interesi preprečevali, da ta zastopnik pred sodiščem zastopa univerzo v Bremnu, je Splošno sodišče prekoračilo meje svojega nadzora, določene v sodni praksi, navedeni v točkah 52 in 53 te sodbe, kar ne pomeni zgolj primera uporabe pojma „neodvisnost“ v smislu člena 19 Statuta Sodišča Evropske unije, ampak preusmeritev sodne prakse v zvezi s tem pojmom, tako da mora biti pogoj neodvisnosti, določen v pravu Unije, razlagan na način, da se primeri nedopustnosti omejijo zgolj na primere, v katerih je očitno, da zadevni zastopnik ne more zagotoviti izpolnjevanja svoje naloge obrambe s čim boljšim uveljavljanjem interesov svoje stranke, tako da mora biti v interesu te stranke izključen.

68

Splošno sodišče je zato napačno ugotovilo nedopustnost tožbe, ker naj zadevni univerzitetni profesor univerze v Bremnu ne bi ustrezno zastopal.

69

Zato je treba prvemu pritožbenemu razlogu ugoditi.

70

Zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, navedene v okviru prvega in drugega pritožbenega razloga, ali druge pritožbene predloge.

71

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

72

Ker v obravnavani zadevi stanje postopka ne dovoljuje dokončne odločitve o sporu, je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

73

Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, zato se odločitev o stroških postopka s pritožbo pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: