1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18 Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti ( 2 ) v povezavi s členom 3 te direktive.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru sporov med šestimi lastniki vozil in zavarovatelji civilne odgovornosti povzročiteljev škode, nastale na vozilih teh lastnikov.

3.

Ta zadeva Sodišču ponuja priložnost, da prvič pojasni, kakšen je obseg pravice do neposrednega zahtevka, ki jo ima oškodovanec, ki odškodnino za celotno škodo, povzročeno z motornim vozilom, zahteva od zavarovalnice.

4.

V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, iz katerih menim, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da je dajatev, ki jo mora plačati zavarovalnica, izključno denarna, in da bi se poseglo v polni učinek Direktive 2009/103, če bi morala biti pravica oškodovanca do neposrednega zahtevka omejena ali izključena zaradi neobstoja dejanskega popravila poškodovanega vozila.

5.

V uvodni izjavi 30 Direktive 2009/103 je navedeno:

6.

Člen 3 te direktive, naslovljen „Obvezno zavarovanje vozil“, določa:

„Vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.

Na podlagi ukrepov iz prvega pododstavka se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.

Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zavarovalna pogodba zajema tudi:

Zavarovanje iz [prvega odstavka] obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.“

7.

Člen 18 navedene direktive, naslovljen „Neposredni zahtevki“, določa:

„Države članice zagotovijo, da imajo oškodovanci iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, ki jih krije zavarovanje iz člena 3, pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče.“

8.

Člen 363(1) kodeks cywilny (civilni zakonik) določa:

„Škoda se po izbiri oškodovanca povrne z vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali s plačilom ustreznega denarnega zneska. Če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali bi zavezancu povzročila prevelike težave ali stroške, je zahtevek oškodovanca omejen na denarno odškodnino.“

9.

Člen 822(1) in (4) civilnega zakonika določa:

„1.   S pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti se zavarovatelj zaveže, da bo v skladu s pogodbo plačal odškodnino za škodo, povzročeno tretjim osebam, v zvezi s katerimi odgovornost za škodo nosi zavarovalec ali zavarovanec.

[…]

4.   Oseba, ki je do odškodnine upravičena v zvezi z dogodkom, ki ga pokriva pogodba o zavarovanju civilne odgovornosti, lahko svoje zahtevke uveljavlja neposredno proti zavarovatelju.“

10.

Pred Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska) tečejo postopki v šestih sporih. Predmet petih sporov je zavrnitev zavarovalnic, ki so tožene stranke v postopku v glavni stvari in krijejo civilno odgovornost povzročitelja prometne nesreče, v kateri je bila povzročena škoda na vozilih, da oškodovancem, ki so tožeče stranke v postopkih v glavni stvari in so uveljavljali svojo pravico do neposrednega zahtevka iz člena 18 Direktive 2009/103, plačajo stroške popravila teh vozil, to je stroške, ki jih niso imeli. Predložitveno sodišče te stroške imenuje „hipotetični stroški popravila“.

11.

Šesti spor se od prejšnjih razlikuje samo po tem, da je škoda posledica padca garažnih vrat, zaradi česar je bilo vozilo tožeče stranke v postopku v glavni stvari uničeno.

12.

Ti spori izhajajo iz dejstva, da oškodovanci denarno odškodnino za škodo, nastalo na njihovih vozilih, zahtevajo na podlagi visoke ocene stroškov popravila (deli in storitve), in ne na podlagi dokazil o stroških popravila, ki so jih imeli, ali, povedano drugače, dejansko nastalih stroških. Zavarovalnice pa trdijo, da ta odškodnina ne more presegati zneska dejansko nastale škode, izračunane po tako imenovani „diferencialni“ metodi. Ta znesek mora ustrezati razliki med vrednostjo, ki bi jo poškodovano vozilo imelo, če se nesreča ne bi zgodila, in dejansko vrednostjo tega vozila v poškodovanem ali popravljenem stanju, tudi le delno.

13.

Predložitveno sodišče navaja, da je v nacionalnem pravu namen povrnitve škode ta, da oškodovanec dobi povrnjeno premoženje v vrednosti, ki bi jo to premoženje imelo, če škoda ne bi nastala, hkrati pa ne omogočiti, da bi se ta stranka obogatila.

14.

Vendar v skladu s poljsko sodno prakso sodišča dodelijo odškodnino za škodo, nastalo na vozilih, v višini hipotetičnih stroškov popravila, katerih znesek naj bi znatno presegal znesek škode, nastale na premoženju oškodovanca, določen z diferencialno metodo. Enako velja v primeru prodaje poškodovanega vozila, ki ga oškodovanci v prihodnje ne bodo nikoli mogli dati v popravilo.

15.

Po mnenju predložitvenega sodišča bi bila ta sodna praksa, ki jo je mogoče grajati, saj oškodovancu omogoča, da se v nekaterih primerih obogati, lahko utemeljena s posebnim varstvom oškodovancev v prometnih nesrečah, ki izhaja iz prava Unije. Zato meni, da je treba pojasniti obseg pravic oškodovanca, ki izhajajo iz pravice do neposrednega zahtevka, ki ga lahko vložijo proti zavarovalnici.

16.

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da obstaja nasprotje med, na eni strani, to pravico do neposrednega zahtevka, povezano z dejstvom, da na podlagi poljskega prava oškodovanec lahko uveljavlja dva različna zahtevka proti povzročitelju nesreče, in sicer zahtevek za plačilo odškodnine in zahtevek v naravi za vzpostavitev stanja vozila pred škodo, ter, na drugi strani, načelom, ki izhaja iz poljskega obligacijskega prava, da je storitev, ki jo opravi zavarovatelj civilne odgovornosti, „plačilo“, to je denarna dajatev.

17.

Predložitveno sodišče želi zato izvedeti, ali pravo Unije nasprotuje določbam nacionalnega prava, ki oškodovancu, ki želi uveljavljati neposredni zahtevek proti zavarovalnici, odrekajo enega od načinov za povrnitev škode, ki jih določa nacionalno pravo, kar naj bi jih na splošno odvračalo od tega.

18.

To sodišče si postavlja tudi vprašanje, ali mora za zagotovitev učinkovitosti zahtevka oškodovanca na podlagi člena 18 Direktive 2009/103 ta oškodovanec imeti na voljo zahtevek proti zavarovatelju civilne odgovornosti povzročitelja nesreče za namene plačila odškodnine v znesku, ki je enakovreden stroškom, potrebnim za to, da sam poskrbi za popravilo poškodovanega vozila, ne da bi imel možnost, da tega ne stori. Odškodnina bi tako lahko temeljila na dejanskem popravilu.

19.

Zadnje vprašanje predložitvenega sodišča se nanaša na položaj, v katerem poškodovanega vozila ni več mogoče popraviti, ker je bilo na primer prodano. Nagiba se k mnenju, da mora odškodnina oškodovancu ustrezati samo razliki med ceno, ki jo je prejel za poškodovano vozilo, in ceno, ki bi jo prejel, če bi prodal nepoškodovano vozilo.

20.

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21.

Pisna stališča so predložili KP in družba RD Sp. z o.o., ki sta tožeči stranki v postopkih v glavni stvari, družba SI SA, ki je ena od toženih strank v postopkih v glavni stvari, poljska, češka in nemška vlada ter Evropska komisija.

22.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe temelji na ugotovitvi predložitvenega sodišča, da „nacionalna zakonodaja o odškodnini […] zavarovalnicam nalaga obveznost, da oškodovancem plačajo tako imenovane hipotetične stroške popravila poškodovanega vozila brez vsakršne povezave z izvedbo tega popravila (v prihodnosti), s čimer torej oškodovancem, ki svojega vozila ne želijo dati v popravilo, omogoča, da ob nastanku škode povečajo vrednost svojega premoženja za razliko med stroški popravila poškodovanega vozila in izgubo vrednosti vozila zaradi škode, ki je nastala na njem – na stroške zavarovalnic in poleg tega na stroške vseh lastnikov vozil, ki plačujejo premije za obvezno zavarovanje“.

23.

Predložitveno sodišče torej išče rešitev, da bi doseglo povrnitev škode, katere znesek bi bil čim bližje dejanskim stroškom, ki bi jih morali imeti oškodovanci. To sodišče tako poudarja, da oškodovanci pri zavarovatelju ne morejo vložiti zahtevka za povrnitev škode na vozilu v naravi, kot bi lahko storili pri povzročitelju škode.

24.

Ker je v poljskem pravu ugotovilo različno ureditev teh zahtevkov, ki ju imajo na voljo osebe s pravico do povrnitve škode, nastale na vozilu, se je predložitveno sodišče spraševalo o obsegu in pomenu pravice oškodovanca do neposrednega zahtevka iz člena 18 Direktive 2009/103, da bi se zagotovila njena učinkovitost. V teh okoliščinah je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

25.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero je opozorilo predložitveno sodišče, se predlog za sprejetje predhodne odločbe ne more nanašati na obseg odškodnine za škodo, ki jo ureja predvsem nacionalno pravo. ( 3 )

26.

Poleg tega je treba opozoriti, da je v skladu s členom 267 PDEU potrebno, da je predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, „treba“ sprejeti, da bi se predložitvenemu sodišču omogočila „izreči sodba“ v zadevi, o kateri odloča. ( 4 )

27.

V obravnavani zadevi je predmet ene od šestih zadev, o katerih odloča predložitveno sodišče, povrnitev škode, ki je na vozilu nastala zaradi garažnih vrat.

28.

Vendar je očitno, da predmet Direktive 2009/103 ni zagotoviti civilno odgovornost, kadar vzrok za škodo ni vozilo. ( 5 ) Namen te direktive je namreč izvajanje posebnega varstva oškodovancev zaradi resnosti materialne škode ali telesnih poškodb, ki bi jih lahko utrpeli zaradi nevarnosti vozila, ki je neločljivo povezana z njegovo zasnovo in funkcijo.

29.

Poleg tega člen 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103 določa, da vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 te direktive sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.

30.

Drži, da je Sodišče pojem „uporaba vozil“, ki je avtonomen pojem prava Unije, razlagalo zlasti glede na sobesedilo tega člena 3, prvi odstavek, ( 6 ) ob upoštevanju, da si je zakonodajalec Unije stalno prizadeval za izpolnitev in krepitev cilja varstva oškodovancev v nesrečah, povzročenih s temi vozili. ( 7 )

31.

Sodišče je tako presodilo, da je treba člen 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103 razlagati tako, da v njem navedeni pojem „uporaba vozil“ ni omejen na prometne položaje, torej na uporabo na javni površini, ampak ta pojem zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila kot prevoznega sredstva. ( 8 )

32.

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da se vozilo v skladu s svojo funkcijo prevoznega sredstva uporablja ne le, ko se premika, temveč načeloma tudi v času, ko je med dvema vožnjama parkirano. ( 9 )

33.

Sodišče je iz tega sklepalo, da je s pojmom „uporaba vozil“ iz člena 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103 zajet položaj, v katerem se je vozilo, ki je bilo parkirano v zasebni garaži stavbe in uporabljeno v skladu s svojo funkcijo prevoznega sredstva, vžgalo in zanetilo požar, katerega vzrok je električni tokokrog tega vozila. ( 10 ) Enako velja, če je nesreča posledica iztekanja olja zaradi mehanskega stanja zadevnega parkiranega vozila. ( 11 )

34.

Zato so iz pojma „uporaba vozila“ v smislu člena 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103 jasno izključeni položaji, v katerih vzrok nesreče ni obnašanje ali tehnična napaka vozila.

35.

Poleg tega je Sodišče odločilo, da je za izključitev vozila iz obveznosti zavarovanja iz te določbe nujno, da je bilo uradno umaknjeno iz prometa v skladu z veljavno nacionalno ureditvijo. ( 12 )

36.

Tako ni dvoma, da je področje uporabe Direktive 2009/103, kot ga razlaga Sodišče, omejeno na obveznost zavarovanja civilne odgovornosti za škodo, ki jo lahko povzroči vozilo.

37.

Te razlage ni mogoče ovreči s trditvijo predložitvenega sodišča, da bi v bistvu moralo zagotoviti enako obravnavanje na področju zavarovanja civilne odgovornosti, kar bi upravičevalo predložitev zadeve Sodišču v okviru spora v zvezi z odškodnino za škodo, ki je na vozilu nastala zaradi garažnih vrat.

38.

Sodišču zato predlagam, naj ugotovi, da je v zvezi s tem ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten.

39.

Glede dopustnosti postavljenih vprašanj se mi ne zdi upravičeno šteti, kot trdi poljska vlada, da sta prvi dve vprašanji za predhodno odločanje, od katerih sta odvisni drugi dve vprašanji, hipotetični. Ta vlada trdi, da tožeče stranke v postopkih v glavni stvari zahtevajo samo plačilo denarne odškodnine. Predložitveno sodišče pa se sprašuje prav o tej omejitvi načinov za povrnitev škode, nastale v prometnih nesrečah. Čeprav pravo Unije tega ne zahteva, predložitveno sodišče meni, da lahko utemeljeno zavrne zahtevke, vložene na podlagi ocene stroškov.

40.

V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj vprašanja za predhodno odločanje obravnava skupaj in ugotovi, da ga predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18 Direktive 2009/103 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa samo plačilo denarne odškodnine oškodovancem, ki uveljavljajo pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče, povzročene z vozilom, z možnostjo, da ne dokaže dejanskih stroškov popravila v primeru škode, povzročene na drugem vozilu.

41.

Sodišče mora na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe opredeliti predmet neposrednega zahtevka iz člena 18 Direktive 2009/103.

42.

Konkretno se predložitveno sodišče sprašuje, ali je namen tega neposrednega zahtevka, da se zavarovatelju (bolj kot povzročitelju škode) naloži, da oškodovancu za povrnitev nastale škode plača dajatev, ki jo dolguje povzročitelj te škode, ali da se zavarovatelju naloži, da oškodovancu neposredno plača dajatev, določeno v zavarovalni pogodbi.

43.

Na prvem mestu, primerno se mi zdi opozoriti, da je bila pravica oškodovanca do neposrednega zahtevka uvedena z Direktivo 2000/26/ES ( 13 ), ki je del štirih direktiv, ki so bile kodificirane z Direktivo 2009/103. ( 14 )

44.

Ta pravica je bila vpisana v naslednji okvir, na katerega je Sodišče večkrat opozorilo:

45.

V okviru vse večjega varstva oškodovancev v prometnih nesrečah je Direktiva 2000/26 za te osebe določila pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici povzročitelja nesreče ali proti pooblaščencu v državi, v kateri oškodovanec prebiva. ( 16 ) Cilj je bil izboljšati pravice oškodovancev v prometni nesreči zunaj države, v kateri prebivajo, ( 17 ) in harmonizirati zakonodaje držav članic, od katerih nekatere niso poznale pravice do neposrednega zahtevka proti zavarovatelju povzročitelja. ( 18 )

46.

Z Direktivo 2005/14/ES ( 19 ) je bila ta pravica do neposrednega zahtevka razširjena na vse oškodovance v prometnih nesrečah, in to zato, da bi se odškodninski zahtevki obravnavali učinkoviteje in hitreje ter da bi se v največji možni meri izognili dragim pravnim postopkom. ( 20 )

47.

Ta cilj je bil znova omenjen v Direktivi 2009/103, v kateri je opozorjeno, da je treba oškodovancem iz prometnih nesreč zagotoviti primerljivo obravnavanje ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila. ( 21 ) V uvodni izjavi 30 te direktive je bila povzeta opredelitev pravice do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja prometne nesreče, ki je bila navedena v uvodni izjavi 21 Direktive 2005/14.

48.

Tako je treba na drugem mestu poudariti, da je ta pravica v skladu s to uvodno izjavo opredeljena kot „[p]ravica neposrednega sklicevanja na zavarovalno pogodbo in neposrednih odškodninskih zahtevkov nasproti zavarovalnicam“.

49.

Zato zavarovalnica, kadar kritje obveznega zavarovanja neposredno uveljavlja oškodovanec, ki uresničuje pravico, ki jo ima na podlagi člena 18 Direktive 2009/103, zagotovi civilno odgovornost povzročitelja v mejah pogodbe, sklenjene z njim. ( 22 ) Na tej podlagi so denarne posledice civilne odgovornosti krite, tudi če bi zavarovanec osebno nosil stroške popravila in če pride do telesnih poškodb. ( 23 )

50.

Ker pravice oškodovanca izhajajo izključno iz zavarovalne pogodbe, ( 24 ) ali z drugimi besedami, če so enake pravici zavarovanca, njihova edina posledica ne more biti, da se oškodovancu dodeli odškodnina, in sicer tista, ki bi jo bil zavarovanec upravičen zahtevati od zavarovalnice, če bi že sam poravnal obveznosti do oškodovanca, v mejah pogodbe, ki ju zavezuje. Ta rezultat je skladen z dejavnostjo zavarovalnic, kot poudarja nemška vlada.

51.

Tako razlago potrjuje več drugih elementov. Prvič, pravica oškodovanca do neposrednega zahtevka izpolnjuje cilj hitrega reševanja odškodninskih zahtevkov in je umeščena v okvir avtomobilskega zavarovanja, katerega poseben pomen za evropske državljane, ki potujejo znotraj Unije, in za zavarovalnice je poudaril zakonodajalec. ( 25 ) Po mojem mnenju Komisija in nemška vlada upravičeno poudarjata ta vidik vprašanja v čezmejnih položajih, ki govori za to, da se ne zahteva način povrnitve škode v naravi.

52.

Drugič, načelo denarne odškodnine izhaja iz člena 22 Direktive 2009/103, naslovljenega „Postopek za poravnavo zahtevkov“, v katerem so opredeljene obveznosti zavarovalnice, na katero oškodovanec vloži odškodninski zahtevek. To načelo se lahko izpelje tudi iz tega, da je zakonodajalec Unije določil minimalne zneske zavarovalnega kritja ( 26 ), ki so bistveno jamstvo za varstvo oškodovancev. ( 27 )

53.

Tretjič, zavarovalnice morajo plačati odškodnino oškodovancu, da se zagotovi učinkovitost pravice do povrnitve škode in tako oškodovanca zavaruje med drugim pred tveganjem plačilne nesposobnosti povzročitelja škode. ( 28 )

54.

Četrtič, analiza obveznosti zavarovalnice, proti kateri bo oškodovanec svojo pravico do neposrednega zahtevka uveljavljal v sodnem postopku, bi morala biti skladna z določbami prava Unije o pristojnosti sodišč ( 29 ) in pravu, ki se uporabi, ( 30 ) v čezmejnem položaju ter z ureditvijo subrogacijskega zahtevka, ki ga bo lahko uveljavljal zavarovatelj. ( 31 )

55.

Tako se mi v tem okviru ne zdi predstavljivo, da se člen 18 Direktive 2009/103 razlaga tako, da se povrnitev škode v naravi, ki bi jo oškodovanec lahko na podlagi nacionalnega prava dobil od povzročitelja nesreče, lahko zahteva od zavarovatelja. Gre prav za to, da se neposredno razmerje med oškodovancem in zavarovateljem ne zamenjuje z razmerjem med oškodovancem in povzročiteljem.

56.

Zato menim, da je treba ta člen 18 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa samo plačilo denarne odškodnine oškodovancem, ki uveljavljajo pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče, povzročene z vozilom, in to ne glede na naravo škode, ki jo je treba povrniti.

57.

Poleg tega je treba navesti še druge preudarke, da bi se v celoti odgovorilo na vprašanja predložitvenega sodišča, ki želi odškodnino oškodovancu, ki je uveljavljal pravico do neposrednega zahtevka, določiti čim bližje dejansko nastalim stroškom. ( 32 )

58.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obseg odškodnine za škodo ureja predvsem nacionalno pravo. ( 33 )

59.

Pristojni organi morajo torej v nacionalnem pravu zagotoviti učinkovitost pravice oškodovanca do neposrednega zahtevka.

60.

V zvezi s tem sistem, opisan v pisnih stališčih KP in SI, v skladu s katerim lahko zavarovalnice izvajajo sistem plačila s strani tretje osebe pri avtomehaničnih delavnicah, ki se jim izplača odškodnina, dolgovana oškodovancu, ( 34 ) po mojem mnenju izpolnjuje zahtevo po varstvu oškodovanca, ki izhaja iz Direktive 2009/103, če se uporabi po izbiri oškodovanca.

61.

Zato se mi zdi z razlago pomena člena 18 Direktive 2009/103 zaman iskati kakršno koli rešitev za težave pri vodenju spora, ki jih je izpostavilo predložitveno sodišče ( 35 ) in ki obstajajo poleg nepravičnosti, ki jo to sodišče omenja zaradi obogatitve oškodovanca ( 36 ).

62.

Vseeno nacionalna ureditev pravici oškodovanca do neposrednega zahtevka iz člena 18 Direktive 2009/103 ne sme odvzeti polnega učinka. ( 37 ) Tako pa bi bilo po mojem mnenju, če bi bila odškodnina za oškodovanca, ki uveljavlja svojo pravico do neposrednega zahtevka, ali izključena ali omejena zaradi nepopravila poškodovanega vozila ali njegove prodaje ali celo obveznosti, ki bi mu jo naložila zavarovalnica, da zahteva popravilo vozila od zavarovanca.

63.

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska), odgovori:

Člen 18 Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti

je treba razlagati tako, da: