1.

Ali se zasebne visokošolske izobraževalne ustanove lahko štejejo za organizacije za raziskovanje in širjenje znanja? To je bistvo vprašanj, ki sta jih postavili Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje, Latvija) in Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija).

2.

Natančneje, v obeh zadevah je Sodišče pozvano, naj poda razlago pojma „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ iz člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah. ( 2 )

3.

Člen 1(1)(d) uredbe o splošnih skupinskih izjemah določa, da se ta uredba med drugim uporablja za pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije.

4.

Pri nadaljnji opredelitvi pojmov, ki se nanašajo na to kategorijo pomoči, člen 2(83) navedene uredbe opredeljuje „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ kot „subjekt (kot so univerze ali raziskovalni inštituti, agencije za prenos tehnologije, posredniki za inovacije ali v raziskave usmerjeni fizični ali virtualni skupni subjekti), ne glede na njegov pravni status (organiziran po javnem ali zasebnem pravu) ali način financiranja, katerega glavni cilj je neodvisna izvedba temeljnih raziskav, industrijskih raziskav ali eksperimentalnega razvoja ali obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja. Kadar tak subjekt opravlja tudi gospodarske dejavnosti, je treba financiranje, stroške in prihodke navedenih gospodarskih dejavnosti knjižiti ločeno. Podjetja, ki imajo lahko odločilen vpliv na tak subjekt, npr. v vlogi delničarjev ali članov, nimajo prednostnega dostopa do rezultatov raziskav, ki jih je subjekt izvedel“.

5.

Obe zadevi pred predložitvenima sodiščema imata skoraj enako dejansko stanje: tožeči stranki sta zasebni visokošolski izobraževalni ustanovi, ki sta se prijavili na ločena razpisa Latvijas Zinātnes padome (znanstveni svet Latvije) za financiranje raziskovalnih projektov.

6.

V obeh primerih je znanstveni svet Latvije vlogi zavrnil kot neupravičeni, saj tožeči stranki deloma opravljata gospodarske dejavnosti.

7.

Oba razpisa za predloge projektov sta bila pripravljena v skladu z Ministru kabineta 2017. gada 12. decembra noteikumi Nr. 725 „Fundamentālo un lietišķo pētījumu projektu izvērtēšanas un finansējuma administrēšanas kārtība“ (uredba št. 725 ministrskega sveta z dne 12. decembra 2017 o postopkih ocenjevanja projektov temeljnih in uporabnih raziskav ter upravljanju njihovega financiranja; v nadaljevanju: uredba št. 725).

8.

Uredba št. 725 določa, da je projekt upravičen do financiranja raziskav, če ga izvaja znanstvena ustanova, vpisana v register znanstvenih ustanov, ki – ne glede na svoj pravni status (ali je organizirana po javnem ali zasebnem pravu) ali način financiranja na podlagi pravnih določb o urejanju njenih dejavnosti (statut, interni pravilnik ali ustanovni akt) – opravlja predvsem negospodarske dejavnosti in ustreza opredelitvi pojma „raziskovalna organizacija“ iz člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

9.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, SIA Baltijas Starptautiskā Akadēmija, opravlja storitve akademskega in neakademskega visokošolskega izobraževanja. Tožeča stranka je akreditirana visokošolska izobraževalna ustanova, ki deluje v skladu s Komerclikums (gospodarski zakonik), razen če ta ni v nasprotju z Augstskolu likums (zakon o visokošolskih izobraževalnih ustanovah). Eno od opredeljenih področij dejavnosti tožeče stranke so znanstvene dejavnosti. Tožeča stranka je vpisana v register znanstvenih ustanov.

10.

S sklepom z dne 23. januarja 2020 je znanstveni svet Latvije odobril pravilnik splošnega razpisa za projekte temeljnih in uporabnih raziskav za leto 2020 (v nadaljevanju: pravilnik razpisa), na podlagi katerega je tožeča stranka predložila predlog projekta.

11.

S sklepom z dne 14. aprila 2020 je znanstveni svet Latvije zavrnil navedeni predlog projekta z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni znanstvena ustanova v smislu uredbe št. 725.

12.

Iz predloga projekta izhaja, da je bilo v letu 2019 razmerje med deležem prometa od negospodarskih dejavnosti in deležem prometa od gospodarskih dejavnosti 95 % proti 5 %. Vendar pa 84 % celotnega prometa sestavljajo nadomestila, prejeta za akademsko dejavnost, ki je glede na naravo dejavnosti tožeče stranke (družba z omejeno odgovornostjo, katere glavni cilj je ustvarjati dobiček) gospodarska dejavnost. Po mnenju znanstvenega sveta Latvije so glavne dejavnosti tožeče stranke torej gospodarske.

13.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je navedeno zavrnitev izpodbijala pred predložitvenim sodiščem na podlagi trditve, da so njena glavna dejavnost neodvisne raziskave. Tožeča stranka trdi, da niti uredba o splošnih skupinskih izjemah niti pravilnik razpisa ne določata, da prosilec ne sme opravljati gospodarske dejavnosti in z njo ustvarjati dobička, niti ne določata, kolikšen mora biti delež gospodarske dejavnosti in kolikšen delež negospodarske dejavnosti. Tožeča stranka trdi, da jasno loči glavne dejavnosti, ki so po naravi negospodarske, od tistih, ki so gospodarske.

14.

V okviru navedenega postopka je Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje) Sodišču predložilo naslednja vprašanja:

15.

Pisna stališča so predložile stranke v postopku v glavni stvari, nizozemska vlada in Evropska komisija.

16.

Znanstveni svet Latvije je 22. maja 2019 odobril pravilnik o razpisih za projekte temeljnih in uporabnih raziskav za leto 2019 in objavil razpis za projekte, na katerega se je tožeča stranka, SIA Stockholm School of Economics iz Rige, prijavila in predložila predlog projekta.

17.

Znanstveni svet Latvije je s sklepom z dne 19. septembra 2019 zavrnil predlog projekta z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje meril za upravičenost iz uredbe št. 725. Navedeni sklep temelji na deležu negospodarskih dejavnosti tožeče stranke (34 %) v primerjavi z deležem njenih gospodarskih dejavnosti (66 %). Znanstveni svet Latvije je zato ocenil, da je glavna dejavnost tožeče stranke gospodarska in da ni mogoče šteti, da je njen glavni cilj neodvisna izvedba temeljnih raziskav, industrijskih raziskav ali eksperimentalnega razvoja ali obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja.

18.

Tožeča stranka je navedeni sklep izpodbijala in trdila, da izpolnjuje zahteve iz uredbe št. 725, saj je vpisana v register znanstvenih ustanov in je njena glavna dejavnost negospodarska. V zvezi s tem je tožeča stranka predložila dokumente, s katerimi je želela dokazati, da so bili finančni prispevki iz naslova glavne dejavnosti ločeni od dejavnosti gospodarskega značaja in da so bili dobički iz teh gospodarskih dejavnosti tožeče stranke ponovno investirani v glavno dejavnost raziskovalne ustanove.

19.

Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje) je s sodbo z dne 8. junija 2020 navedeno tožbo zavrnilo. Po mnenju navedenega sodišča je iz poročila o prometu za leto 2018 razvidno, da so prihodki in odhodki tožeče stranke iz gospodarskih dejavnosti višji od prihodkov in odhodkov iz negospodarskih dejavnosti. Upravno sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da tožeča stranka ni znanstvena ustanova, ki bi bila upravičena do državnega financiranja temeljnih in uporabnih raziskav.

20.

Tožeča stranka se je zoper sodbo Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje) pritožila pri predložitvenem sodišču. V tem smislu je Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) v tej zadevi v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21.

Pisna stališča so predložili stranki v postopku v glavni stvari in Evropska komisija.

22.

Kot je zahtevalo Sodišče, se bom v svoji analizi osredotočila na prvi dve vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče v zadevi C‑164/21, in na prva tri vprašanja, postavljena v zadevi C‑318/21.

23.

V bistvu se ti dve skupini vprašanj nanašata na razlago člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah, kot pomoč predložitvenima sodiščema pri odločanju, ali se zasebna visokošolska izobraževalna ustanova, ki se financira večinoma na podlagi plačljivih akademskih storitev, lahko šteje za „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu navedene določbe. Predložitveni sodišči tudi sprašujeta, ali je treba pri določanju glavnega cilja navedene organizacije upoštevati delež financiranja iz gospodarskih dejavnosti v primerjavi s financiranjem iz negospodarskih dejavnosti.

24.

Menim, da Sodišče ni pristojno za odgovor na navedena vprašanja. Svoje stališče bom pojasnila v razdelku IV.A. V razdelku IV.B. pa navajam odgovore na vprašanja za predhodno odločanje, če bi se Sodišče odločilo drugače.

25.

Sodišče je pristojno za razlago prava EU v postopku predhodnega odločanja, kadar se to pravo pred nacionalnim sodiščem uporablja na podlagi prava EU. ( 3 )

26.

Vprašanja predložitvenih sodišč se nanašajo na razlago člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

27.

Zato je najprej treba opredeliti razloge, zakaj je ta določba v obravnavanih zadevah relevantna.

28.

Cilj uredbe o splošnih skupinskih izjemah je opredeliti primere, v katerih se lahko šteje, da je državna pomoč združljiva z notranjim trgom, tudi če ni priglašena Evropski komisiji in je ta posamezno ne odobri. Zadevi pred predložitvenima sodiščema pa se ne nanašata na vprašanje, ali so bila zadevna nepovratna sredstva predmet priglasitve kot državna pomoč ali ne. Zdi se, da je člen 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah postal upošteven v nacionalnem postopku na podlagi uredbe št. 725, v kateri je bila uporabljena opredelitev iz uredbe o splošnih skupinskih izjemah, da se določijo ustanove, ki so upravičene do javnih nepovratnih sredstev za raziskave.

29.

Člen 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah se torej ne uporablja kot vprašanje prava EU, ampak kot rezultat izbire latvijskega ministrskega sveta, izražene v uredbi št. 725, da se opredelitev pojma iz pravnega akta EU uporabi za izključno nacionalni namen: opredeliti upravičenost do javnih nepovratnih sredstev za raziskave.

30.

Člen 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah se torej uporablja na podlagi nacionalnega prava in ne prava EU.

31.

Dalje, iz navedb in stališč strank izhaja, da je bila opredelitev pojma iz uredbe o splošnih skupinskih izjemah izbrana zato, ker si je država Latvija prizadevala zagotoviti skladnost s pravili EU o državni pomoči.

32.

Nasprotno pa razlog za vključitev opredelitve pojma „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ v uredbo o splošnih skupinskih izjemah – kot bom pojasnila – v ničemer ni povezan z zakonitostjo ali nezakonitostjo pomoči za raziskave, ki se odobri neposredno takim organizacijam.

33.

Uredba o splošnih skupinskih izjemah v nobeni od določb o pomoči za raziskave in razvoj ne izključuje obveznosti priglasitve s sklicevanjem na vrsto upravičenega subjekta. Namesto tega je v navedeni uredbi uporabljen funkcionalen pristop: pomoč za dejavnosti temeljnih raziskav, industrijskih raziskav, eksperimentalnega razvoja in študij izvedljivosti, ki izpolnjujejo druga merila iz Poglavja III, oddelek IV, navedene uredbe, je izvzeta iz obveznosti priglasitve, ( 4 ) zato se domneva, da je združljiva z notranjim trgom.

34.

Vključitev subjektov, opredeljenih kot „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“, v člen 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah ima svojo vlogo pri odločitvi, ali je priglasitev potrebna ali ne, kot bom pojasnila v nadaljevanju. Vendar pa sama opredelitev pojma ne vpliva na to, ali so nepovratna sredstva za raziskave, dodeljena raziskovalnim ustanovam, združljiva z notranjim trgom.

35.

Opredelitev pojma v členu 2(83) navedene uredbe je relevantna le v zvezi z nekaj določbami v poglavju III, oddelek IV, uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Prvič, učinkovito sodelovanje med organizacijami za raziskovanje in širjenje znanja in podjetji lahko poveča dovoljeno intenzivnost državne pomoči za nekatere raziskovalne projekte. ( 5 ) Drugič, pomoč za inovacije, namenjena majhnim in srednjim podjetjem (MSP), lahko krije stroške za napotitev visokokvalificiranih raziskovalcev iz tovrstnih organizacij na delo na projektu upravičenega MSP. ( 6 ) Nazadnje, pomoč za raziskave in razvoj v sektorju ribištva in kmetijstva se lahko dodeli le neposredno „organizaciji za raziskovanje in širjenje znanja“. ( 7 ) To pa so tudi vsi primeri, v katerih je opredelitev iz člena 2(83) uporabljena v uredbi o splošnih skupinskih izjemah.

36.

Nazadnje, nikjer v uredbi o splošnih skupinskih izjemah ni navedeno, da pojem „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ kakor koli vpliva na opredelitev podjetja v smislu člena 107(1) PDEU. ( 8 ) Če taka ustanova opravlja gospodarsko dejavnost, se opredeli kot podjetje in pomoč za raziskave, ki jo prejme, mora biti odobrena kot združljiva z notranjim trgom, bodisi v vsakem posameznem primeru na podlagi priglasitve bodisi samodejno brez priglasitve, če izpolnjuje pogoje iz uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

37.

Izključitev raziskovalnih organizacij, ki opravljajo tudi gospodarsko dejavnost, torej ni potrebna, da se zagotovi združljivost javnega financiranja raziskav s pravili EU o državni pomoči ter da se zagotovi, da sklepi znanstvenega sveta Latvije ne kršijo takih pravil. Odvisno od okoliščin je taka pomoč lahko združljiva z notranjim trgom.

38.

Dodati je treba, da je politika EU glede državne pomoči naklonjena pomoči za raziskave. Raziskave višajo raven znanja v družbi in ustvarjajo nove gospodarske priložnosti. ( 9 ) Čeprav so rezultati raziskovalnih projektov na splošno v korist družbi, ima lahko več projektov neprivlačno donosnost z vidika zasebnih vlagateljev. Državna pomoč lahko zato „prispeva k izvajanju projektov, na podlagi katerih bodo ustvarjene skupne družbene ali gospodarske koristi in ki se sicer ne bi izvajali“, kot je pojasnila Evropska komisija. ( 10 ) Pri obravnavi takega nedelovanja trga ali asimetrij informacij oziroma usklajevanja med raznimi raziskovalnimi subjekti ( 11 ) se pomoč za raziskave in razvoj na splošno šteje za združljivo z notranjim trgom.

39.

Po mojem mnenju ni dvoma, da lahko zasebne visokošolske izobraževalne ustanove prispevajo k raziskavam, inovacijam in posledično rasti enako kot javne visokošolske izobraževalne ustanove. Zato ne vidim razloga, da bi se take ustanove izključevale kot potencialne prejemnice pomoči za raziskave.

40.

Programi EU za financiranje raziskav ne izključujejo zasebnih visokošolskih izobraževalnih ustanov iz svojih projektov, na primer skladi Obzorje Evropa ( 12 ) ali ukrepi Marie Skłodowske‑Curie.

41.

Kot je navedla nizozemska vlada, je tako izbira ustanov, upravičenih do pomoči za raziskovanje iz javnih virov, na koncu v celoti na strani države Latvije. Lahko se odloči izključiti zasebne raziskovalne in izobraževalne ustanove, ki zagotavljajo plačljive storitve izobraževanja. Vendar pa taka odločitev ne izhaja iz prava EU in prav gotovo ne iz člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

42.

Raziskovalne organizacije se lahko kot prejemnice javnega financiranja raziskav dejansko znajdejo v različnih vlogah na podlagi pravil EU o državni pomoči. Navesti je treba, da se taka pravila enako uporabljajo za raziskovalne organizacije in vse druge ustanove. Pravila o državni pomoči se bodo torej uporabljala za raziskovalne organizacije, če jih je mogoče opredeliti kot podjetja. V nasprotnem primeru, če torej niso podjetja, pa ne bodo spadale na področje uporabe člena 107(1) PDEU. Pravila EU o državni pomoči se torej ne bodo uporabljala za nepovratna sredstva za raziskave, namenjena raziskovalnim organizacijam, ki se ne štejejo za podjetja.

43.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča na področju konkurenčnega prava izhaja, da je podjetje subjekt, ki izvaja gospodarsko dejavnost v smislu, da na trgu ponuja blago in storitve. ( 13 ) Opredelitev za podjetje ni odvisna od tega, ali je podjetje ustanovljeno na podlagi javnega ali zasebnega prava in ali deluje pridobitno. ( 14 ) Načeloma enako velja tudi za raziskovalne organizacije. ( 15 )

44.

Opredelitev subjekta kot podjetje je odvisno od posamezne dejavnosti. Subjekt, ki opravlja gospodarske in negospodarske dejavnosti, se obravnava kot podjetje le v povezavi z gospodarskimi dejavnostmi. ( 16 ) Glede pomoči v podporo gospodarskim dejavnostim raziskovalnih organizacij se bodo torej uporabljala pravila o državni pomoči, glede pomoči v podporo njihovim negospodarskim dejavnostim pa se navedena pravila ne bodo uporabljala.

45.

Univerze so običajno organizacije, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in širjenjem znanja prek izobraževanja in objavljanja.

46.

Sodišče je dejavnosti izobraževanja, ki jih zagotavljajo ustanove, vključene v javni izobraževalni sistem in financirane večinoma iz javnih sredstev, izključilo iz pojma zagotavljanja storitev. ( 17 ) Take dejavnosti torej ne spadajo na področje uporabe pravil o državni pomoči. V nasprotju s tem pa je Sodišče ugotovilo, da se dejavnost ponujanja izobraževanja, ki se financira iz zasebnih sredstev, ( 18 ) šteje za zagotavljanje storitev. ( 19 ) Zato pomeni gospodarsko dejavnost, ( 20 ) razen če zasebna sredstva izvirajo od samega ponudnika. ( 21 )

47.

Raziskovalna in izobraževalna ustanova lahko hkrati opravlja gospodarske in negospodarske dejavnosti, na primer s ponujanjem plačljivih izobraževanj kot gospodarska dejavnost in z opravljanjem temeljnih raziskav kot negospodarska dejavnost. Videti je, da je tako tudi v primeru obeh univerz, ki sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari.

48.

Vprašanje v takih primerih je, ali organizacija, ki opravlja tudi gospodarske dejavnosti, zaradi prejete kakršne koli pomoči od ali prek državnih virov spada na področje člena 107(1) PDEU.

49.

V okviru visokošolskega izobraževanja iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ni tako. Če je mogoče negospodarske dejavnosti organizacije za raziskovanje in širjenje znanja ločiti od njenih gospodarskih dejavnosti, in če je mogoče ugotoviti, da se pomoč nanaša le na negospodarske dejavnosti, se tak transfer iz državnih virov ne šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. ( 22 )

50.

Splošneje, Sodišče je ugotovilo, da je treba „[k]valifikacijo, ali gre za dejavnosti na podlagi javnih pooblastil ali gospodarske dejavnosti, […] opraviti ločeno za vsako dejavnost, ki jo opravlja določena organizacija“. ( 23 )

51.

Evropska komisija je enako utemeljitev uporabila tudi v okviru. Tako je pojasnila, da „[č]e isti subjekt izvaja gospodarske in negospodarske dejavnosti, javno financiranje negospodarskih dejavnosti ne sodi v področje uporabe člena 107(1) [PDEU], če so lahko dve vrsti dejavnosti in njuni stroški, financiranje in prihodki jasno ločeni, da se dejansko prepreči navzkrižno subvencioniranje gospodarske dejavnosti“. ( 24 )

52.

Če torej raziskovalna organizacija opravlja gospodarske in negospodarske dejavnosti, spada javno financiranje na področje uporabe pravil o državni pomoči samo, če krije stroške, ki so povezani z gospodarskimi dejavnostmi. Evropska komisija to ugotavlja z oceno, ali javna sredstva, dodeljena organizaciji za posamezno obračunsko obdobje, presegajo stroške negospodarskih dejavnosti, nastale v takem obdobju. ( 25 )

53.

Poleg tega pa velja, da če raziskovalna organizacija zagotavlja plačljive storitve izobraževanja, vendar se ves dobiček od takih dejavnosti ponovno vloži v osnovne dejavnosti raziskav, se njene dejavnosti v celoti štejejo za negospodarske. ( 26 )

54.

Ali se pomoč, dodeljena raziskovalni organizaciji, torej šteje za državno pomoč, je zato odvisno od opredelitve financirane dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske. Če je financirana dejavnost po naravi negospodarska, se pravila o državni pomoči ne uporabljajo, tudi če isti subjekt opravlja tudi gospodarske dejavnosti, ki pa morajo biti jasno ločene od financiranih dejavnosti. Če je financirana dejavnost gospodarska, je tako financiranje državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Taka pomoč pa se torej lahko na koncu šteje za združljivo z notranjim trgom in posledično dovoli.

55.

Pozoren bralec bo opazil, da nikjer v tem oddelku ni bil omenjen člen 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Razlog je v tem, da navedeni člen nikakor ni pomemben za uporabo pravil o državni pomoči glede nepovratnih sredstev za raziskave, ki se dodelijo raziskovalnim ustanovam.

56.

Na podlagi navedenega ter ob upoštevanju, da se določba EU, katere razlaga se zahteva, uporablja le v okviru nacionalnega prava in za drug namen kot v pravu EU, menim, da Sodišče ni pristojno odgovoriti na vprašanja za predhodno odločanje.

57.

Zagotovo velja, da je Sodišče na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Dzodzi, presodilo, da je pristojno v primerih, ko so v nacionalni zakonodaji sprejete enake rešitve za enake primere, kot so urejeni v pravu EU. V takem primeru se nacionalni zakonodajalec odloči uporabiti pravo EU za urejanje enakih nacionalnih okoliščin. V takem primeru je Sodišče menilo, da je zagotovo v interesu EU, da se določbe ali pojmi iz prava EU razlagajo enako, ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo, da se preprečijo prihodnje razlike v razlagi. ( 27 )

58.

Na primer, v zadevi Dzodzi se je belgijski zakonodajalec odločil razširiti uporabo pravil EU, ki se nanašajo na čezmejne primere, tudi na enake, vendar povsem notranje položaje. ( 28 )

59.

Drug primer, v katerem je Sodišče svojo pristojnost utemeljilo na potrebi po enotni razlagi v zadevah, ki ne spadajo na področje prava EU, so položaji, v katerih države članice razširijo uporabo direktive o trgovskih zastopnikih, ki se uporablja le za prodajo blaga, tudi na zagotavljanje storitev. ( 29 )

60.

Tretji primer, v katerem je bila uporabljena logika iz sodbe Dzodzi, se nanaša na razlago mešanih sporazumov. V sodbi Hermès je Sodišče, čeprav se je določba iz mešanega sporazuma ( 30 ) uporabila za položaj, ki ni spadal na področje uporabe prava EU, ugotovilo, da je pristojno za njeno razlago zaradi njene potencialne uporabe v enakih okoliščinah, ki jih ureja pravo EU. ( 31 ) Drugače povedano, obstajal je interes EU za enotno razlago določb, ki se uporabljajo v enakih položajih.

61.

Nazadnje, Sodišče je prav tako uporabilo enako razlogovanje v številnih zadevah s področja konkurenčnega prava, v katerih so bila pravila EU z nacionalno zakonodajo prenesena na povsem notranje položaje brez kakršnega koli vpliva na trgovino med državami članicami. ( 32 )

62.

Pomemben razlog, ki utemeljuje pristojnost Sodišča v vseh zgoraj navedenih zadevah, je bila enakost med, na eni strani, povsem notranjimi položaji, za katerih ureditev je nacionalno pravo napotovalo na pravo Unije, in položaji Unije, za katere je bilo določeno ustrezno pravilo prava Unije, na drugi. Nasprotno pa se je v položajih, v katerih namen pravila prava Unije ni bil povezan z namenom, za katerega je bilo uporabljeno v nacionalnem okviru, Sodišče izreklo za nepristojno. ( 33 )

63.

Kot je pojasnjeno v razdelku IV.A.2. zgoraj, ima opredelitev pojma iz člena 2(83) povsem drug namen v okviru uredbe o splošnih skupinskih izjemah kot v uredbi št. 725. Zato je jasno, da zadevi pred predložitvenima sodiščema ne pomenita notranjega položaja, ki bi bil enak tistim, ki lahko nastanejo na podlagi uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

64.

Pristojnost, potrjena v zadevi Dzodzi, v bistvu temelji na dveh pogojih: interes EU za enotno razlago in enakost med zadevnim notranjim položajem in položajem, ki spada na področje EU. ( 34 )

65.

Čeprav je manj verjetno, je mogoče zatrjevati, da je v obravnavanih zadevah razlaga člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah v interesu enotnosti prava EU. Dejansko si je mogoče zamisliti položaje, v katerih bodo pristojni nacionalni organi in nacionalna sodišča uporabili to razlago v okviru uporabe Poglavja III, oddelek 4, uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

66.

Vendar pa položaji, v katerih naj se člen 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah uporabi v obravnavanih zadevah, niso enaki njegovi uporabi v okviru navedene uredbe. Zato upoštevajoč to, da sme Sodišče člen 2(38) uredbe o splošnih skupinskih izjemah razlagati le v okviru te uredbe in v skladu z njenim posebnim namenom, razlaga, ki bi jo Sodišče lahko podalo v obravnavanih zadevah, po mojem mnenju nikakor ne more koristiti predložitvenima sodiščema. Šlo bi za mešanje jabolk in hrušk.

67.

Nazadnje je treba dodati, da predložitveni sodišči nista pojasnili, kot to zahteva člen 94 Poslovnika Sodišča, na kak način bi bila razlaga člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah upoštevna v funkcionalno in pravno različnih okoliščinah nacionalnega prava. ( 35 )

68.

Zato menim, da se Sodišče v obravnavanih zadevah ne more razglasiti za pristojno, saj pogoj enakega notranjega položaja, ki se zahteva s sodbo Dzodzi, ni izpolnjen.

69.

Če pa Sodišče kljub temu odloči, da je pristojno, v nadaljevanju predlagam razlago člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

70.

Člen 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah opisuje „organizacije za raziskovanje in širjenje znanja“ kot subjekte, katerih glavni cilj je neodvisna izvedba raziskav (temeljnih, industrijskih ali eksperimentalnih) ( 36 )ali obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja.

71.

Ta „ali“ povzroča zmedo.

72.

Ali sme subjekt opravljati le raziskave ali predvsem raziskave? Ali se lahko ukvarja le s širjenjem znanja ali predvsem s širjenjem znanja? Ali mora opravljati raziskave? Ali mora širiti znanje? Alternativno, ali se mora ukvarjati z obema področjema, raziskavami in širjenjem znanja, kot izhaja iz pojma „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“?

73.

Pojem „glavni cilj“ bi bilo treba po mojem mnenju razumeti v smislu dejavnosti, za katere je bil subjekt sploh ustanovljen. Seveda je lahko glavnih dejavnosti več.

74.

Ustanove, kot so univerze, se običajno ustanavljajo za širjenje znanja in opravljanje raziskav. Oboje, izobraževanje in raziskave, so njihove glavne dejavnosti. Raziskovalne ustanove se lahko ustanovijo zgolj za opravljanje raziskav in širjenje rezultatov svojih raziskav prek zunanjih objav. Raziskave so v takem primeru njihova edina glavna dejavnost. Nazadnje, nekatere ustanove, kot so jezikovne šole ali ustanove za poklicno izobraževanje, pa so lahko ustanovljene le za izobraževanje, vendar pa lahko opravljajo tudi raziskave, na primer o izboljšanju svoje metodologije poučevanja. Vendar pa take vrste raziskav niso glavni cilj take ustanove; v takem primeru imajo raziskave le stransko vlogo in so v pomoč pri doseganju njenega glavnega cilja izobraževanja.

75.

Ob upoštevanju, da je opredelitev pojma v členu 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah del oddelka navedenega člena z naslovom „Pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije“, menim, da morajo biti raziskave eden od glavnih ciljev „organizacij za raziskovanje in širjenje znanja“.

76.

Če je glavni cilj subjekta opravljanje raziskav, gre za „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“, ne glede na to, ali je ustanovljena na podlagi javnega ali zasebnega prava in ne glede na način njenega financiranja. Slednje razumem tako, da lahko „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ opravlja gospodarske in negospodarske dejavnosti. ( 37 ) Pomembno je le, da so neodvisne raziskave med njenimi glavnimi dejavnostmi.

77.

Vendar pa je mogoče iz drugega stavka člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah sklepati, da čeprav lahko subjekt opravlja gospodarske dejavnosti, mora nekaj svojih raziskovalnih dejavnosti opravljati tudi kot negospodarske dejavnosti. Drugi stavek navedenega člena se glasi: „Kadar tak subjekt opravlja tudi gospodarske dejavnosti, je treba financiranje, stroške in prihodke navedenih gospodarskih dejavnosti knjižiti ločeno.“ ( 38 )

78.

Ugotovitev, da mora biti raziskovalna dejavnost vsaj deloma negospodarska, podpira tudi sestavina o širjenju znanja iz opredelitve pojma v členu 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Za raziskave negospodarske narave je značilno, da se njihovi rezultati obsežno in javno razširjajo. Zadnji stavek navedenega člena podpira to razlago, saj raziskovalna organizacija na primer ne sme zagotavljati prednostnega dostopa do rezultatov raziskav svojim delničarjem ali članom.

79.

Moja ugotovitev, da morajo biti raziskave, kot ena od glavnih dejavnosti, vsaj deloma negospodarske narave, izhaja tudi iz vloge, ki jo uredba o splošnih skupinskih izjemah nalaga „organizacijam za raziskovanje in širjenje znanja“. Sodelovanje takih organizacij pri sodelovalnih projektih ali njihova vodilna vloga pri nekaterih vrstah raziskav povečuje verjetnost združljivosti pomoči za raziskave z notranjim trgom brez priglasitve.

80.

Iz besedila člena 2(83) uredbe o splošnih skupinskih izjemah lahko torej sklepam, da bi morala „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ opravljati raziskave, katerih rezultati so javno dostopni, navedene rezultate raziskav pa lahko prenaša prek izobraževanja, objav ali na druge načine. Če se raziskava (ali njen del) opravlja kot negospodarska dejavnost, se lahko izobraževanje zagotavlja v zameno za plačilo.

81.

Pri ugotavljanju glavnih dejavnosti organizacije je lahko uporabnih več dejavnikov: statut ali podoben ustanovni dokument zadevnega subjekta, njegova letna poročila, pa tudi to, ali subjekt izpolnjuje merila nacionalnega prava za pridobitev statusa visokošolske ali izobraževalne ustanove (na primer akreditacijo), ( 39 ) ter poročila nacionalnega akreditacijskega organa. Glede na to, da se akreditacije na področju visokega šolstva običajno podeljujejo za omejeno obdobje in jih je treba obnavljati, so lahko ponovne akreditacije tudi eden od dejavnikov za ugotavljanje glavne dejavnosti subjekta.

82.

V predložitveni odločbi v zadevi C‑164/21 je navedeno, da so gospodarske dejavnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari dovoljene, če niso v nasprotju z zakonom o visokošolskih izobraževalnih ustanovah. To je lahko upoštevno tudi za ugotavljanje glavne dejavnosti zadevnega subjekta.

83.

Če organizacija opravlja raziskave in izobraževanje kot svoji glavni dejavnosti, za njeno opredelitev kot „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ ni pomembno, kolikšen delež teh dejavnosti opravlja gospodarsko in kolikšen negospodarsko. Jasno ločevanje med stroški gospodarskih in negospodarskih dejavnosti je pomembno le pri odločanju, ali nepovratna sredstva za raziskave, dodeljena taki organizaciji, spadajo na področje uporabe pravil o državni pomoči.

84.

Glede na zgoraj navedeno predlagam, da se Sodišče razglasi za nepristojno odgovoriti na vprašanja, ki sta jih predložili Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje, Latvija) in Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija).

85.

Če pa Sodišče ne bi zavrnilo pristojnosti, predlagam, da nanje odgovori tako: