—

na podlagi 263 PDEU razglasi za nično implicitno odločbo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) z dne 26. maja 2020 o zavrnitvi zahtevka tožečih strank za varstvo zaupnosti komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko v zvezi s komunikacijo med tožečimi strankami in njihovim zunanjim pravnim svetovalcem, razen če tožeče stranke obrazložijo okoliščine in vsebino takšne privilegirane komunikacije;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: pravica tožečih strank do varstva zaupnosti komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko je temeljna, čeprav nenapisana, pravica prava EU, kot jo v sodni praksi priznava Sodišče. Tožeče stranke zatrjujejo, da uveljavljanje te pravice ne more biti pogojeno s tem, da dokažejo, da je njihova privilegirana komunikacija vsebinsko povezana s preiskavo, v kateri je varovana zaupnost njihove komunikacije; to bi izničilo namen varstva zaupnosti komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko.

2.

Drugi tožbeni razlog: pravica tožečih strank do varstva zaupnosti komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko izhaja ločeno iz EKČP in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti iz pravice do zasebnosti iz člena 8 EKČP (člen 7 Listine) in pravice do obrambe iz člena 6 EKČP (člen 47 Listine). Tožeče stranke zatrjujejo, da varstvo zaupnosti komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko na podlagi EKČP in Listine ni odvisno od namena in vsebine zadevne komunikacije, temveč le od identitete njenih udeležencev.

3.

Tretji tožbeni razlog: pravica do varstva zaupnosti komunikacije med odvetnikom in njegovo stranko je na podlagi EKČP in Listine sicer lahko omejena v javno korist, vendar morajo biti take omejitve določene z zakonom. Tožeče stranke zatrjujejo, da takšne omejitve ne morejo temeljiti na prostem preudarku upravnega organa.