1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe – ki se mu pridružujeta predloga za sprejetje predhodne odločbe v združenih zadevah C‑793/19, SpaceNet, in C‑794/19, Telekom Deutschland, v zvezi s katerima prav tako predstavljam sklepne predloge ( 2 ) na isti datum – znova priča o zaskrbljenosti, ki jo je v nekaterih državah članicah povzročila sodna praksa Sodišča o shranjevanju in dostopu do osebnih podatkov, zbranih na področju elektronskih komunikacij.

2.

V sklepnih predlogih v zadevah C‑511/18 in C‑512/18, La Quadrature du Net in drugi, ( 3 ) ter C‑520/18, Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi, ( 4 ) sem kot do zdaj najbolj omembe vredne mejnike te sodne prakse navedel naslednje sodbe:

3.

Leta 2018 so se nekatera sodišča določenih držav članic obrnila na Sodišče s predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki so izražali njihove dvome, ali bi lahko te sodbe (iz let 2014, 2016 in 2018) državnim organom odvzele instrument, potreben za zaščito nacionalne varnosti in boj proti kriminaliteti in terorizmu.

4.

Štirje od teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe so pripeljali do sodb Privacy International ( 10 ) in La Quadrature du Net in drugi, ( 11 ) ki sta bili razglašeni 6. oktobra 2020 in sta v bistvu potrdili sodno prakso iz sodbe Tele2 Sverige, čeprav vsebujeta nekatere dodatne nianse.

5.

Zaradi svojega izvora (veliki senat Sodišča), zaradi njune vsebine in prizadevanja, da se v dialogu s predložitvenimi sodišči podrobno pojasnijo razlogi, ki kljub vsemu utemeljujejo v njih opisano tezo, bi bilo mogoče pričakovati, da se bo s tema „rekapitulacijskima“ sodbama z dne 6. oktobra 2020 razprava končala. Za vse ostale predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki bi se nanašali na isto temo, bi bil torej primeren obrazložen sklep, kakor je predviden v členu 99 Poslovnika Sodišča.

6.

Vendar so bili pred 6. oktobrom 2020 pri Sodišču vloženi še trije predlogi za sprejetje predhodne odločbe (v tej zadevi in v združenih zadevah C-793/19 in C-794/19), s katerih vsebino se je ponovno podvomilo o sodni praksi v zvezi s členom 15(1) Direktive 2002/58.

7.

Sodišče je predložitveni sodišči seznanilo s sodbama z dne 6. oktobra 2020, če bi morda želeli umakniti svoje predloge za sprejetje predhodne odločbe. Glede na to, da sta vztrajali pri teh predlogih, kot bom pojasnil v nadaljevanju, ( 12 ) je bilo odločeno, da se člen 99 Poslovnika ne uporabi in da nanju odgovori veliki senat Sodišča.

8.

Člen 5(1), naslovljen „Zaupnost sporočil“, določa:

„Države članice s svojo nacionalno zakonodajo zagotovijo zaupnost sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. Zlasti prepovejo vsem osebam razen uporabnikom, da poslušajo, prisluškujejo, shranjujejo ali na druge načine prestrezajo ali nadzirajo komunikacije (sporočila) in z njimi povezane podatke o prometu, brez privolitve zadevnih uporabnikov, razen kadar je to zakonsko dovoljeno v skladu s členom 15(1). Ta odstavek ne preprečuje tehničnega shranjevanja, ki je potrebno za prenos sporočila, brez vpliva na načelo zaupnosti.“

9.

Člen 6, naslovljen „Podatki o prometu“, določa:

„1.   Podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike in ki jih je ponudnik javnega komunikacijskega omrežja ali javno razpoložljive elektronske komunikacijske storitve obdelal in shranil, morajo biti izbrisani ali predelani v anonimne, potem ko niso več potrebni za namen prenosa sporočila, kar ne vpliva na odstavke 2, 3 in 5 tega člena in člena 15(1).

2.   Podatki o prometu, potrebni za namene zaračunavanja naročnikom in plačil za medsebojne povezave, se lahko obdelujejo. Taka obdelava je dovoljena samo do poteka obdobja, med katerim se lahko obračun zakonito izpodbija ali sprožijo postopki za pridobitev plačila.

[…]“.

10.

Člen 15, naslovljen „Uporaba nekaterih določb Direktive 95/46/ES, ( 13 ) v odstavku 1 določa:

„Države članice lahko sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5, členu 6, členu 8(1), (2), (3) in (4) ter členu 9 te direktive, kadar takšna omejitev pomeni potreben, primeren in ustrezen ukrep znotraj demokratične družbe za zaščito državne [nacionalne] varnosti (to je Državne varnosti), obrambe, javne varnosti in preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema iz člena 13(1) Direktive 95/46/ES. V ta namen lahko države članice med drugim sprejmejo zakonske ukrepe, ki določajo zadrževanje podatkov za določeno obdobje, upravičeno iz razlogov iz tega odstavka. Vsi ukrepi iz tega odstavka so v skladu s splošnimi načeli zakonodaje Skupnosti, vključno s tistimi iz člena 6(1) in (2) Pogodbe o Evropski uniji.“

11.

Supreme Court (vrhovno sodišče) v točki 3 predložitvene odločbe nacionalno pravo predstavi tako:

12.

V Prilogi I k predložitveni odločbi je dodatno pojasnilo vsebino zakona iz leta 2011. V skladu s temi pojasnili:

13.

Oseba G. D. je bila leta 2015 obsojena na doživljenjsko zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja umora. V pritožbenem postopku pred Irish Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska) je neuspešno izpodbijala dopustnost nekaterih obremenilnih dokazov, ki temeljijo na podatkih o telefoniji, shranjenih v skladu z nacionalno zakonodajo.

14.

Hkrati s pritožbo v kazenskem postopku je oseba G. D. začela civilni postopek ( 14 ) pred High Court (višje sodišče), da bi izpodbijala veljavnost nekaterih določb zakona iz leta 2011, na podlagi katerih so se navedeni podatki o telefoniji shranjevali in se je do njih lahko dostopalo.

15.

High Court (višje sodišče) je s sodbo z dne 6. decembra 2018 ugodilo predlogu osebe G. D., naj se ugotovi, da člen 6(1)(a) zakona iz leta 2011 ni v skladu s členom 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členi 7, 8 in 52(1) Listine.

16.

Irska vlada je to odločbo izpodbijala pred Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska), ki je Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

17.

Supreme Court (vrhovno sodišče) poudarja, da so dokazi, kakršni so predloženi v okviru kazenskega postopka zoper osebo G. D., odločilni za odkrivanje nekaterih vrst hudih kaznivih dejanj in za njihovo obravnavo pred sodiščem. Poudarja, da če univerzalna hramba metapodatkov ne bi bila dovoljena, niti pod pogoji dostopa, ki bi jih bilo mogoče določiti, storilcev številnih takih kaznivih dejanj ne bi bilo mogoče odkriti niti jim ne bi bilo mogoče ustrezno soditi.

18.

V tem smislu navaja naslednje preudarke:

19.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 25. marca 2020.

20.

Oseba G. D., Commmisioner of the Garda Síochána (direktor državne policije), belgijska, češka, ciprska, danska, španska, estonska, finska, francoska, nizozemska, poljska, portugalska in švedska vlada ter Evropska komisija so predložili pisna stališča.

21.

Ker je bilo predložitveno sodišče pozvano, naj se izreče o morebitnem umiku predloga za sprejetje predhodne odločbe po razglasitvi sodbe La Quadrature du Net, je z dopisom, ki je prispel 27. oktobra 2020, sporočilo, da namerava pri njem vztrajati. ( 15 )

22.

Obravnava, ki je potekala skupaj z obravnavo v združenih zadevah C‑793/19, SpaceNet, in C‑794/19, Telekom Deutschland, je bila opravljena 13. septembra 2021. Obravnave so se udeležili tisti, ki so predložili pisna stališča (razen belgijske, češke in portugalske vlade), in Evropski nadzornik za varstvo podatkov.

23.

Večina strank, ki so se udeležile postopka, se strinja, da je šest vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Supreme Court (vrhovno sodišče) glede člena 15(1) Direktive 2002/58, mogoče združiti v tri sklope, ki se nanašajo na:

24.

Menim, da je Sodišče na ta vprašanja odgovorilo v celoti v sodbi La Quadrature du Net in sodbi z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah). ( 16 )

25.

Predložitveno sodišče je bilo v zvezi s sodbo La Quadrature du Net, ko mu je bila sporočena, še posebej jedrnato v svojem odgovoru Sodišču.

26.

Potem ko je priznalo, da ta sodba prispeva k razjasnitvi prava Unije, pa je takoj navedlo, da se „vrsta primera, ki je bil povod za postopek, v katerem je Supreme Court (vrhovno sodišče) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, precej razlikuje od vrste položajev, ki so bili povod za postopke, ki so privedli do navedene sodbe“. ( 17 )

27.

S temi navedbami, ki so sledile predlogu za sprejetje predhodne odločbe, predložitveno sodišče ne oporeka sodni praksi iz sodbe La Quadrature du Net (kot so oporekale nekatere vlade, ki so intervenirale v postopku) niti ne prosi za pojasnila glede njene vsebine.

28.

Čeprav naj bi se „položaji, ki so bili povod“ ( 18 ) za postopke, ki so se končali s sodbo La Quadrature du Net, razlikovali od položaja v tem postopku predhodnega odločanja, je pomembno, da sodna praksa, ki jo je Sodišče na splošno vzpostavilo v navedeni sodbi, velja erga omnes in zavezuje vsa sodišča držav članic v zvezi z razlago Direktive 2002/58.

29.

V zvezi z dostopom do shranjenih podatkov prav tako menim, da sodba Prokuratuur, ki je bila izdana po odločitvi predložitvenega sodišča, da bo vztrajalo pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razprši dvome, ki so navedeni v tem predlogu.

30.

V teh okoliščinah in v nasprotju s pristopom, ki sem ga ubral v sklepnih predlogih v združenih zadevah SpaceNet in Deutsche Telekom, ( 19 ) bom tu samo izpeljal posledice, ki za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, kot je bil prvotno oblikovan, izhajajo iz sodb La Quadrature du Net in Prokuratuur.

31.

Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti:

32.

Kot zagovarjam tudi v sklepnih predlogih v združenih zadevah SpaceNet in Telekom Deutschland, ( 20 ) odgovor na ta vprašanja ne more biti drugačen od odgovora Sodišča v sodbi La Quadratura du Net, v kateri je bila povzeta sodna praksa v zvezi s tem.

33.

Torej moram opozoriti predvsem na sodno prakso Sodišča v tej sodbi, katere točka 168 jo povzema tako:

„[Č]len 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine [je treba] razlagati tako, da nasprotuje zakonskim ukrepom, s katerimi je za namene iz tega člena 15(1) preventivno določena splošna in neselektivna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji. Navedeni člen 15(1) v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine pa ne nasprotuje zakonskim ukrepom, s katerimi je

če je s temi ukrepi z jasnimi in natančnimi pravili zagotovljeno, da je hramba zadevnih podatkov pogojena s spoštovanjem zadevnih materialnih in postopkovnih pogojev ter da imajo zadevne osebe na voljo učinkovita jamstva proti tveganjem zlorabe“.

34.

Temeljna ideja sodne prakse Sodišča v zvezi z Direktivo 2002/58 je, da so uporabniki elektronskih komunikacijskih sredstev načeloma upravičeni pričakovati, da bodo njihova sporočila in z njimi povezani podatki ostali anonimni in jih ne bo mogoče shraniti, če ne privolijo v nasprotno. ( 21 )

35.

Člen 15(1) Direktive 2002/58 dopušča izjeme od obveznosti zagotavljanja zaupnosti in s tem povezanih obveznosti. Sodba La Quadrature du Net podrobno obravnava uskladitev teh izjem s temeljnimi pravicami, katerih uresničevanje bi bilo lahko prizadeto. ( 22 )

36.

Po mnenju Sodišča je splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in lokaciji mogoče utemeljiti le s ciljem zaščite nacionalne varnosti, ki je pomembnejši „od drugih ciljev, navedenih v členu 15(1) Direktive 2002/58“. ( 23 )

37.

V tem primeru (nacionalne varnosti) je Sodišče razglasilo, da člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členi 7, 8, 11 in 52(1) Listine „načeloma ne nasprotuje zakonskemu ukrepu, s katerim je pristojnim organom dovoljeno, da ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev za omejen čas naložijo hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji vseh uporabnikov elektronskih komunikacijskih sredstev, če obstajajo dovolj konkretne okoliščine, zaradi katerih je mogoče šteti, da se zadevna država članica spopada z resno grožnjo nacionalni varnosti, […] ki se izkaže za resnično in sedanjo ali predvidljivo“. ( 24 )

38.

S temi zahtevami seveda nastane rigoroznejša in strožja ureditev od tiste, ki izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v povezavi s členom 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). To, da morata biti v skladu s členom 52(3), in fine, Listine „vsebina in obseg pravic“ iz Listine, ki ustrezajo pravicam iz EKČP, enaki tistima, ki ju zanje določa ta zadnja, ne preprečuje pravu Unije, da prizna širše varstvo.

39.

Poleg tega se sodna praksa ESČP iz sodb z dne 25. maja 2021, Big Brother Watch in drugi proti Združenemu kraljestvu ( 25 ) ter Centrum för Rätvisa proti Švedski, ( 26 ) ter z dne 4. decembra 2015, Zakharov proti Rusiji ( 27 ) nanaša na primere, ki niso, kot je bilo stališče večine na obravnavi, primerljivi s primerom, obravnavanim v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Rešitev za zadnjenavedenega je treba najti tako, da se uporabijo nacionalni predpisi, ki se štejejo za skladne z izčrpno ureditvijo Direktive 2002/58, kot jo razlaga Sodišče.

40.

Ne glede na to, kakšno je mnenje o sklicevanju na nacionalno varnost v sodbi La Quadrature du Net kot razlog za odpravo prepovedi splošne in neselektivne hrambe podatkov o prometu in o lokaciji pod določenimi pogoji (menim, da so meje, ki jih je določilo Sodišče, preširoke), je treba spoštovati zahteve, naštete v točkah od 137 do 139 te sodbe.

41.

Poleg te hipoteze bo treba preučiti, ali nacionalna ureditev temelji na merilih, ki so dovolj selektivna, da so izpolnjeni pogoji, s katerimi je mogoče v skladu s sodno prakso Sodišča upravičiti posebej resno poseganje, kot je shranjevanje podatkov, v zadevne temeljne pravice.

42.

Vendar se smisel sodbe La Quadrature du Net ne bi spoštoval, če bi bilo mogoče pojasnila glede nacionalne varnosti iz te sodbe prenesti na kazniva dejanja, vključno s hudimi kaznivimi dejanji, ki ne ogrožajo nacionalne varnosti, temveč ogrožajo javno varnost ali druge pravno varovane interese.

43.

Tako je Sodišče skrbno razlikovalo med nacionalnimi zakonskimi ukrepi, ki določajo preventivno, splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in lokaciji za zaščito nacionalne varnosti (točke od 134 do 139 sodbe La Quadrature du Net), in tistimi, ki se nanašajo na boj proti kriminalu in zaščito javne varnosti (točke od 140 do 151 te sodbe). Ne eni ne drugi ne morejo imeti enakega obsega, saj bi bilo tako razlikovanje sicer brez vsakršnega smisla.

44.

Orodja za shranjevanje podatkov o prometu in o lokaciji zaradi boja proti hudemu kriminalu so predstavljena, naj ponovim, v točkah od 140 do 151 sodbe La Quadrature du Net. Zaradi enakega namena jim je treba dodati tiste, ki dovoljujejo preventivno shranjevanje naslovov IP in podatkov v zvezi s civilno identiteto osebe (točke od 152 do 159 navedene sodbe) ter „takojšnjo hrambo“ podatkov o prometu in o lokaciji (točke od 160 do 166 omenjene sodbe).

45.

Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje o vplivu „dejstv[a], da lahko ponudniki storitev podatke zakonito hranijo za lastne poslovne namene in da je mogoče hrambo zahtevati iz razlogov nacionalne varnosti, ki so izvzeti iz določb Direktive 2002/58“.

46.

Vendar naj bi sodba La Quadrature du Net podatke, ki jih ti operaterji shranjujejo v poslovne namene, povezala z namenom, za katerega so bili zbrani, in naj bi njihovo morebitno „takojšnjo hrambo“ dovoljevala le v smislu zgoraj navedenih točk od 160 do 166 te sodbe.

47.

Zahteve glede nacionalne varnosti dopuščajo, na način ter z jamstvi in omejitvami iz sodbe La Quadrature du Net, splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in o lokaciji. To pa ne velja za cilj pregona kaznivih dejanj, vključno s hudimi kaznivimi dejanji iz člena 6(1)(a) zakona iz leta 2011, na katerega se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe.

48.

V zvezi s težavami, ki jih povzroča ciljna hramba podatkov o prometu in o lokaciji, ( 28 ) napotujem na točke od 43 do 50 mojih sklepnih predlogov v združenih zadevah SpaceNet in Telekom Deutschland.

49.

Če Sodišča ni mogoče pozvati, naj prevzame regulativne naloge in natančno opredeli, katere kategorije podatkov je mogoče hraniti in koliko časa, ( 29 ) ga je mogoče še toliko manj pozvati, naj si pri razlagi člena 15(1) Direktive 2002/58 prilasti vlogo zakonodajalca in v to določbo doda kategorije, ki so nekje vmes med nacionalno varnostjo in javno varnostjo, da bi za drugo veljale zahteve, ki so neločljivo povezane s prvo.

50.

Kot je navedlo Sodišče, je „naštevanje ciljev iz člena 15(1), prvi stavek, te direktive izčrpno, tako da mora zakonski ukrep, sprejet na podlagi te določbe, dejansko in strogo ustrezati enemu od teh ciljev“. ( 30 )

51.

Predlog, ki ga je Komisija podala na obravnavi ( 31 ) (uvedba tertium genus kaznivih dejanj), bi do nejasnih skrajnosti razširil edini razlog, ki bi lahko upravičil splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in o lokaciji – to je nacionalna varnost – in bi se grožnje, ki izhajajo iz hudega kriminala, primerjale z grožnjami nacionalni varnosti.

52.

Težave, ki so se pokazale med to razpravo na obravnavi, pri razmejevanju kaznivih dejanj, ki bi lahko tvorila ta tertium genus, potrjujejo, da to ni naloga sodišča.

53.

Poleg tega je treba opozoriti, da se Sodišče z opisom „dejavnosti, ki lahko resno destabilizirajo […] strukture“ države in v tem smislu ogrožajo „bistvene funkcije države in temeljne interese družbe“, sklicuje na „temeljne ustavne, politične, gospodarske ali družbene strukture“ te države. ( 32 )

54.

Na podlagi teh premis se irska zakonodaja, ki jo je opisalo predložitveno sodišče, ne razlikuje zelo od zakonodaj, ki jih je analiziralo v postopkih, v katerih je bila izdana sodba La Quadrature du Net. Ne glede na to, kakšna je ureditev dostopa do podatkov, ki je uvedena z zakonom iz leta 2011 (na katero se nanaša tretje vprašanje za predhodno odločanje), so pravila o shranjevanju, ki jih določa ta zakon, podobna pravilom, ki so bila preučena v navedeni sodbi, zaradi česar prav tako kršijo člen 15(1) Direktive 2002/58.

55.

Irska zakonodaja namreč iz razlogov, ki presegajo tiste, ki so neločljivo povezani z zaščito nacionalne varnosti, dovoljuje preventivno, splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in o lokaciji vseh naročnikov za obdobje dveh let.

56.

Skratka, predlagam, naj se na prvo, drugo in četrto vprašanje za predhodno odločanje Supreme Court (vrhovno sodišče) odgovori v istem smislu, kot se je izreklo Sodišče v sodbi La Quadrature du Net.

57.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, katera merila bi moralo upoštevati pri ugotavljanju, ali nacionalna pravila o dostopu do shranjenih podatkov predvidevajo predhodni preizkus, ki se zahteva s sodno prakso Sodišča, ali pa bi zadostoval sodni ali neodvisen preizkus ex post.

58.

Sodba Prokuratuur je odgovorila tudi na to vprašanje. Da bi se zagotovilo spoštovanje zahtev, ki jih mora izpolnjevati ureditev dostopa do shranjenih podatkov, ( 33 ) je „bistveno, da pred dostopom pristojnih nacionalnih organov do hranjenih podatkov sodišče ali neodvisen upravni organ opravi predhoden preizkus in da se odločba tega sodišča ali tega organa izda na obrazložen predlog navedenih nacionalnih organov, ki se predloži, med drugim, v okviru postopkov preprečevanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj“. ( 34 )

59.

Po mnenju Sodišča ta „predhodni[…] preizkus[…] med drugim zahteva, da ima sodišče ali organ, ki je zadolžen za izvedbo takega predhodnega preizkusa, vse pristojnosti in zagotavlja vsa potrebna jamstva za uskladitev različnih zadevnih interesov in pravic. Glede, natančneje, kazenske preiskave mora to sodišče ali ta organ v okviru takega preizkusa zagotoviti pravično ravnotežje med interesi, povezanimi s potrebami preiskave, ki se nanaša na boj proti kriminalu, na eni strani ter temeljnimi pravicami do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov posameznikov, do katerih podatkov se dostopa, na drugi“. ( 35 )

60.

Če je predhodni preizkus zaupan neodvisnemu organu, mora ta imeti „status, ki mu omogoča, da pri izvajanju svojih nalog deluje objektivno in nepristransko, pri čemer mora biti zato zaščiten pred kakršnim koli zunanjim vplivom“. ( 36 )

61.

Ravno zaradi „zahteve po neodvisnosti, ki jo mora izpolnjevati organ, pristojen za izvajanje predhodnega preizkusa, […] mora imeti ta organ v razmerju do organa, ki zahteva dostop do podatkov, status tretje osebe, tako da lahko prvonavedeni organ ta preizkus izvede objektivno in nepristransko, brez kakršnega koli zunanjega vpliva. Natančneje, na kazenskem področju zahteva po neodvisnosti pomeni, […] da organ, pristojen za ta predhodni preizkus, prvič, ne sodeluje pri preiskovanju zadevnih kaznivih dejanj, in drugič, da je v razmerju do strank v kazenskem postopku nevtralen“. ( 37 )

62.

Glede na opis irskih pravil, ki ga je podalo predložitveno sodišče, se zdi, da dostop do shranjenih podatkov ni predmet predhodnega preizkusa sodišča ali neodvisnega organa, temveč je v diskreciji nekega policijskega uradnika na določenem položaju, ki odloča, ali bo zahtevo vložil pri ponudnikih storitve ali ne.

63.

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali ima uradnik, ki mu je z nacionalno zakonodajo zaupan predhodni preizkus dostopa do shranjenih podatkov o prometu in o lokaciji, status „neodvisnega organa“ in naravo „tretje osebe“, ki se zahtevata s sodno prakso Sodišča.

64.

V okviru tega preverjanja bo moralo pristojno sodišče upoštevati dejstvo, da je Sodišče v sodbi Prokuratuur zavrnilo, da bi državno tožilstvo države članice imelo te lastnosti neodvisnosti in „tretje osebe“, kadar hkrati izvaja preiskovalne naloge v okviru kazenskega postopka.

65.

Glede možnosti, da se preizkus, ki ga navaja predložitveno sodišče, opravi ex post, je tudi v sodbi Prokuratuur podan (nikalen) odgovor:

66.

Supreme Court (vrhovno sodišče) nazadnje sprašuje, ali:

67.

Ponovno je odgovor na to vprašanje podan v sodbi La Quadrature du Net, ki se je držala tradicionalne sodne prakse v zvezi s tem.

68.

Belgijsko Cour Constitutionnelle (ustavno sodišče) je v zadevi C‑520/18 Sodišču postavilo podobno vprašanje kot irsko Supreme Court (vrhovno sodišče), ki je predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe. ( 40 )

69.

Sodišče je v odgovoru na to vprašanje v sodbi La Quadrature du Net, potem ko je opozorilo na zahteve, ki izhajajo iz načela primarnosti prava Unije (točki 214 in 215), povzelo svojo sodno prakso glede omejitve učinkov svojih sodb: „[l]e Sodišče lahko izjemoma in iz nujnih razlogov pravne varnosti prizna začasno odložitev učinka izrinjenja, ki ga ima pravilo prava Unije v razmerju do nacionalnega prava, ki je v nasprotju z njim. Tako časovno omejitev učinkov razlage tega prava [Unije], ki jo je podalo Sodišče, je mogoče priznati le v sodbi, s katero se odloči o zahtevani razlagi“. ( 41 )

70.

Takoj nato pa je navedlo, da „drugače kot pri opustitvi postopkovne obveznosti, kakršna je predhodna presoja vplivov projekta na posebnem področju varstva okolja, kršitve člena 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine ni mogoče regularizirati prek postopka, primerljivega s tistim, navedenim v prejšnji točki. Ohranitev učinkov nacionalne zakonodaje, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, bi namreč pomenila, da ta zakonodaja ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev še naprej nalaga obveznosti, ki so v nasprotju s pravom Unije in ki vključujejo resne posege v temeljne pravice oseb, katerih podatki so bili shranjeni“. ( 42 )

71.

Iz teh predpostavk je Sodišče izpeljalo, da „predložitveno sodišče ne sme uporabiti določbe svojega nacionalnega prava, na podlagi katere lahko časovno omeji učinke ugotovitve nezakonitosti, ki jo mora sprejeti na podlagi tega prava v zvezi z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari“. ( 43 )

72.

Te ugotovitve je mogoče v celoti prenesti na peto in šesto vprašanje Supreme Court (vrhovno sodišče).

73.

Prvič, ni pomembno, da je bila sporna nacionalna zakonodaja sprejeta z namenom, da se v nacionalno pravo prenese Direktiva 2006/24. V zvezi s tem je odločilno, da je nacionalno pravilo v celoti v skladu s pravom Unije, kar pa v obravnavanem primeru ni.

74.

Neveljavnost Direktive, ki jo je Sodišče ugotovilo zaradi nezdružljivosti te direktive z materialnopravnimi določbami Pogodb, pomeni, da ta nezdružljivost s primarnim pravom Unije vpliva na nacionalna pravila, ki zgolj prenašajo to direktivo.

75.

Predložitveno sodišče trdi, da je bil zakon iz leta 2011 sprejet zaradi spoštovanja člena 288 PDEU, saj je v irsko pravo prenašal Direktivo 2006/24. Nihče ne zanika, da je tako, vendar je – kot sem ravnokar navedel – pomembno, da Direktiva od začetka ni bila veljavna (tako je Sodišče razglasilo v sodbi Digital rights), saj je pomenila nesorazmeren poseg v pravice, priznane s členoma 7 in 8 Listine, in da mora biti hramba podatkov o prometu in o lokaciji urejena z Direktivo 2002/58, kot jo razlaga Sodišče.

76.

Drugič, dobro je znano, da razlagalne sodbe Sodišča, izdane v postopku predhodnega odločanja, učinkujejo od začetka veljavnosti pravila prava Unije, ki se razlaga. ( 44 )

77.

Čeprav je časovno omejitev učinkov razlage prava Unije, ki jo je podalo Sodišče, mogoče priznati le v sodbi, s katero se odloči o zahtevani razlagi, opozarjam, da v sodbi Digital Rights, ki jo omenja predložitveno sodišče, ni bilo tako.

78.

Prav tako ni bilo tako v naslednjih sodbah:

79.

Tretjič, v tej predložitveni odločbi se ne obravnavajo težave, povezane z izključitvijo dokazov v kazenskem postopku zoper osebo, ki je bila obdolžena umora. Tu gre, nasprotno, za civilni postopek (kot ga opredeli Supreme Court (vrhovno sodišče)), ki ga je treba razrešiti z objektivnim primerjanjem nacionalne zakonodaje in prava Unije.

80.

Tako poudari predložitveno sodišče: „v okviru pritožbe, ki jo trenutno obravnava to sodišče [Supreme Court (vrhovno sodišče)], se postavlja eno samo vprašanje, in sicer ali je High Court (višje sodišče) ravnalo pravilno, ko je razsodilo, da člen 6(1)(a) zakona [iz leta 2011] ni združljiv s pravom Unije“. ( 45 )

81.

Odgovor na to „edino vprašanje“ je, da člen 6(1)(a) zakona iz leta 2011 ni v skladu s pravom Unije in da ni razlogov za to, da bi se časovno odlagali učinki sodbe, v kateri bi moralo biti tako odločeno.

82.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska) odgovori: